Mesečni arhiv: junij 2016

Zaključek bralne značke za 1. triado

V torek, 21. 6. 2016, smo imeli zaključek bralne značke za učence 1. triade.

Podelitev so popestrili učenci z deklamacijo (učenci 1. razredov), dramatizacijo Zvezdica Zaspanka (učenci 2. a) in pesmico (učenci 3. a). Poslovili pa smo se s Kekčevo pesmijo, ki smo jo z drugošolko Laro zapeli vsi.

Poleg priznanj za zvestobo lepi knjigi so prejeli knjižne nagrade naslednji učenci, ki so v tem šolskem letu dodatno prebrali veliko knjig:

Veronika Horvat (3. c) – 200 knjig,

Timi Bunderla (3. b),

Val Sevšek, Jure Fujs (3. a),

Gal Katančič (2. c),

Aljaž Dervarič (2. b) – 95 knjig,

Liam Žigo (2. b) – 93 knjig,

Luka Ivančič (2. a)

 IMG_20160621_085129 IMG_20160621_084801
 IMG_20160621_090553  IMG_20160621_085031
 IMG_20160621_084601  IMG_20160621_084352
 IMG_20160621_084326  IMG_20160621_084720
 IMG_20160621_084356  IMG_20160621_085121

 

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno

Prispevki naših mladih literatov v šolskem letu 2015/16

9. c se predstavi …

Prav lepo pozdravljeni v imenu 9. c-razreda.

Naše potovanje skozi osnovno šolo se je začelo 1. septembra leta 2007. Tistega dne smo vsi navdušeno prikorakali skozi vrata OŠ 1. S starši smo se posedli v malo telovadnico in tam prepoznali veliko znanih obrazov iz vrtca. Razdelili smo se na 3 razrede in dobili svojo prvo razredničarko.

V razredu so nam razdelili Šviga zajčke in rumene rutice. V prvem razredu smo se naučili seštevati, odštevati in pisati ter se skozi šolsko leto vključevali v različne šolske in obšolske dejavnosti ter sodelovali na naših prvih tekmovanjih.

Od 1. do 3. razreda smo bili pomešani z učenci današnjega 9. a in 9. b razreda. Tudi z njimi smo se dobro razumeli in se radi družili tudi po šoli in navezali nova prijateljstva. Med temi leti smo po pouku zelo radi bili v popoldanskem varstvu.

V 4. razredu se je zgodilo veliko sprememb. Prejšnji razredi so se razdrli in nastali so razredi, kot so še danes. Pristala sva v 4. c razredu z novimi sošolci. Na začetku smo bili zadržani in sramežljivi, a smo se čez leta razživeli in povezali. Pridružila se nam je tudi naša sošolka Tadeja, ki se je prepisala na našo šolo. V četrtem razredu nas je poučevala učiteljica Vanja Kocjančič Kuhar, s katero nam je bilo pri pouku vedno lepo in pri njenih urah nikoli nismo spali. Na koncu šolskega leta pa nas je zapustila sošolka Saša.

Prvič smo se v šolo v naravi odpravili v 5. razredu. Odšli smo v Koper. Tega tedna smo se veselili že skozi celo leto, saj je za večino od nas bil izlet brez naših staršev in čas kjer smo morali prevzeti tudi nekaj odgovornosti. Tam smo se učili plavati in opravili plavalni tečaj ter se potegovali za priznanja Delfinčka. Obiskali smo tudi mesto Piran in znamenitosti Primorske. Na večernem sprehodu smo se nasmejali ob padcu naših prijateljic v morje. Zaradi vseh teh dogodkov je bila ta šola v naravi nepozabna. In 5. razred je bil zadnji razred, v katerem smo se še lahko zabavali v šoli, ker še nismo imeli ocen in toliko obveznosti. Na koncu 5. razreda pa je še odšel naš dober prijatelj Fabian.

6. razred je bil prelomen, saj smo stopili na predmetno stopnjo in s tem dobili novo razredničarko – Andrejo Ošlaj. V tem letu 2012 smo dobili tudi naše prve ocene in novega sošolca Žiga Nika. S tem šolskim letom se je naša skrb za šolo povečala, saj se je vsak boril za dobre ocene. Šole v naravi smo se udeležili na Rogli, kjer smo dobili ali nadgradili svoje znanje o smučanju. Skozi šolsko leto smo se pri matematiki, slovenščini in angleščini pripravljali na našo prvo Nacionalno preverjanje znanja, ki ga je večina od nas dobro opravilo.

V letu 2013 smo vstopili v sedmi razred. Še vedno nas je spremljala naša razredničarka Andreja.  Čeprav smo imeli težave zaradi različnih prepirov, ki so se kopičili, smo se pri reševanju tako še bolj spoznali in se med seboj zbližali ter postali še boljši prijatelji. Naš razred je zapustil še sošolec Žiga in  naše število učencev takratnega 7. c  razreda se je zmanjšalo na 15 učencev.

V 8. razredu je naš razred dobil novega sošolca Vedrana. Kot celota smo se še bolj povezali in postali uspešnejši razred v različnih pogledih.

V 9. razred smo vstopili z mešanimi občutki, saj je pomenil konec OŠ, hkrati pa začetek našega nadaljnjega šolanja, skozi leto smo bili še posebej pridni, saj smo se borili za še boljše ocene in pridobitev novega znanja. Verjetno pa smo se skozi celo šolsko leto najbolj veselili zaključnega, zasluženega izleta v Gardaland, na katerem smo vsi zelo uživali.

No, kljub vsemu naštetemu, pa nam šola le ni predstavljala samo druženja. Bilo je veliko trdega dela, učenja, takšnega in drugačnega preverjanja znanja, pripravljanje referatov in govornih nastopov, priprav na tekmovanja, branja knjig in raziskovanja. Zaradi vsega nismo postali le pametnejši, temveč tudi strpnejši, bolj delavni in natančni.

Skozi vsa ta leta smo se zelo povezali in si med seboj veliko pomagali. Verjetno nas je prav to medsebojno sodelovanje zelo zaznamovalo in čeprav je bila večina mnenja, da šole in sošolcev ne bomo pogrešali, smo se kar krepko zmotili.

Danes še zadnjič stojimo pred vami kot učenci 9. c in radi bi se zahvalili vsem učiteljem za potrpežljivost in znanje, ki ste nam ga podali, vodstvu šole za vse organizirane izlete ter šole v naravi, na katerih smo več kot le uživali, in našim staršem za vso podporo, razumevanje in potrpežljivost.

Tadeja Ifko, 9. c

 

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

Pravljice po naše …

Drevo življenja

Nekje, nihče ne ve, kje točno, je stala majhna vasica. V tej vasici so prebivala majhna modra bitja – Modrini. Nad vasjo na zelenem griču je stalo drevo. To ni bilo navadno drevo, ampak drevo življenja. Če bi to drevo ovenelo, ali se kakor koli poškodovalo, bi se nad vasjo zgrnil črn oblak in vsi Modrini bi pomrli. Ker seveda niso hoteli, da bi do tega prišlo, so stražarji vsako noč in vsak dan varovali drevo.

 Nekega dne se je v mesto pripeljala  kočija. Iz nje je izstopila ženska podobna čarovnici. Ozrla se je naokoli in iz žepa potegnila neko čudno vijolično palico. Vsi Modrini so zrli v njo, saj niso imeli pojma, kaj se dogaja. Nato je ženska  palico usmerila v prazen prostor, in na tem prostoru se je naenkrat prikazal črn brlog. Ženska se je ozrla in vstopila v brlog, ki ga je pravkar pričarala. Nikomur ni bilo nič jasno. Vse to je skozi okno opazoval eden najmanjših Modrinov v vasi. Ime mu je bilo Etip. Takoj je posumil, da tu nekaj smrdi. Šel je do svoje prijateljice Nive in ji razložil njegove občutke. Nivi se ni nič zdelo sumljivo, no razen tega, da ženska zna čarati. Etip je celo pomislil, da bi nemara ženska hotela škodovati drevesu življenja. Z Nivo sta se odločila, da bosta nekaj časa opazovala njen brlog. Ko sta že nekaj časa sedela in se še nič ni zgodilo, je Niva morala oditi domov, saj je bilo že pozno. Etip je ostal in čakal ter čakal. Naenkrat je iz brloga nekdo izstopil. Etip je napol spal, zato ni natančno videl obraza postave. Postava se je oddaljila. Etip pa ji je sledil. Ustavila se je točno na vrhu hriba in to točno na tistem hribu, kjer je stalo drevo življenja. Etip je bil prepričan, da je postava ženska z rdečo palico. Postava je pogledala naokoli, če jo slučajno  kdo opazuje, nato pa se je sklonila in  polila zeleno tekočino po drevesu. Potem se je hitro vrnila v brlog, prav tako se je domov odpravil Etip ves prestrašen, saj se je bal za drevo življenja. Ko se je naredil nov dan, je Etip takoj vse šel poročat Nivi, ki je ostala brez besed. Malo sta še posedela in razmišljala. Nato so se kar naenkrat nad vasjo začeli zgrinjati črni oblaki. Prebivalci so kar ponoreli od strahu. Niva in Etip sta se hitro odpravila do starega modreca za katerega sta menila, da ve pozdraviti drevo. Modrec jima je rekel, da če želita pozdraviti drevo morata uničiti tistega, ki je drevesu škodoval. Tako sta se oborožila s čarobnim peskom vasi, za katerega je veljalo, da uniči vse. Pripravljena sta bila za boj proti ženski z rdečo palico. Skozi okno sta skočila v ženskin brlog. Ženska ju je opazila in začela nanju streljati s svojo rdečo palico. Niva in Etip sta se skrila v zaklonišče in začela v njo metati pesti peska, ampak ni pomagalo, ker je ženska bila premočna. Oba z Nivo sta bila prestrašena. A tedaj se je Etip spomnil besed, ki jih je nekdaj govorila njegova mama, in sicer, da zlo premagaš s pogumom in sodelovanjem. Tako je prijel za roko Nivo in z njo  stopil pred žensko z rdečo palico. Obsijala ju je svetla svetloba  in ženska s palico je čudežno izginila.

 Nad vasjo se je začelo nasmihati sonce. Vsi so bili zopet srečni, saj drevo ni postalo le takšno, kot je bilo, ampak še lepše. V čast Etipu in Nivi so postavili kip na sredi vasi. In tako so bili vsi srečni in zdravi do konca svojih dni.

                                                                           Maruša Dervarič, 6.a

 

Zimski zvonček

Nekoč je živel zvonček Adam, ki je spadal med najradovednejše zvončke. Drugi zvončki ga niso pretirano marali, saj je vse preveč spraševal.

Spraševal jih je o vsem, česar ni vedel: zakaj so zvončki beli, zakaj se tako imenujejo, vprašanje, na katerega pa nihče ni znal odgovoriti, pa je bilo, zakaj rastejo pomladi. Ni namreč mogel razumeti, zakaj morajo pozimi spati. Vsako leto so ga le z obljubami prepričali, da je zaspal.

Bilo je dober teden pred zimo. Adam se je tokrat trdno odločil, da te zime ne bo prespal, in zaradi te odločitve so se drugi zvončki odločili, da z njim ne bodo več govorili. To Adamu ni vzelo volje ‒ nič ga več ni moglo odvrniti od njegove odločitve. Nekaj pa je treba povedati: Adam je spadal med lahkomiselne zvončke, zato si za zimo ni pripravil niti malo hrane.

Končno je prišel veliki dan, čas za zimsko spanje. Adama je kar razganjalo od veselja, da ne bo šel spat, in zima je potrkala na vrata. Še dobro, da je gledal TV-zvonček, saj so pri vremenu povedali, da bo to najbolj mrzla zima vseh časov. Nadel si je vsa svoja oblačila, da ga je bilo komaj mogoče prepoznati.

Težko je preživljal zimo, in moral si je priznati, da je bilo zelo mrzlo. Podnevi je hodil naokrog, ponoči pa je dolge ure gledal v ogenj, ki ga je zakuril, da bi se vsaj malo ogrel. Navsezadnje ni mogel več zdržati ‒ odločil se je, da bo zaspal in prespal celo zimo, prebudil pa se bo šele spomladi, skupaj z drugimi zvončki. Ne zaradi hrane, ampak zato, ker je pogrešal družbo. Celo tiste, ki jih je sovražil, je pogrešal.

Res se je prebudil komaj sredi pomladi, ko so bili drugi zvončki že dolgo pokonci. Vsem se je opravičil in jim povedal, zakaj se je vrnil. Od tistega dne naprej je enak vsem zvončkom in je radoveden le v mejah, vsako leto pa znova z veseljem zaspi.

 Enej Meglič, 6.a

Čudežni zvonček  

Pomladni dan je že prišel na plan.

Tam kjer rože raste, tam veselje dozore.

Otroci presrečni po travniku letajo,

iščejo zvončke a zvončkov nikjer.

Končno na plano prirasel je zvonček,

ki z malo veselja dobil je balonček.

 

Ta zvonček, ki ima balonček

je čudežni zvonček

 saj raste in raste nikoli presahne.

Starši ga gledajo z veseljem ponosno,

saj njihovi otroci srečni so končno.

Zraven pripeljal prijatelje svoje,

da pokaže otrokom kaj sonce jim daje.

Sonce spoštljivo daje jim žarke,

le da ponosno nosi mornarje.

Mornarji z veseljem gledajo zvonček,

saj kaže jim pot do konca in dlje.

Balonček izpustil je gor v nebo,

tam počil je in rože posejal.

Pomlad je trajala še nekaj dni,

ko zvončka naenkrat več ni bilo videti.

 Neža Kuhar, 6.a

 

Prvi žužek na Luni

V starem deblu sredi gozda, so se zbirali majhni in veliki žužki, ki so hoteli slišati zgodbo o luni. Vsi so se že veselili, da bo stari žužek povedal to zgodbo. Ko so se vsi zbrali, je začel.

Nekoč, pred dvema letoma, je letal in zašel na avtocesto. Prilepil se je na steklo avtomobila, ki se je peljal na vzletališče za rakete. Na avtu je srečal komarja, ki je čakal na rešilca, saj so v njem peljali veliko transfuzij polnih krvi. Srečal je tudi čebelo, ki je čakala na cvetličarski kombi. Slaba stvar, ki jo je srečal, pa so bili brisalci, katerim se je treba na smrt izogibati. Prvo je prišla postaja od čebele, nato pa še od komarja, žužek pa ni vedel kam, zato je počakal na avtu. Čez nekaj časa je avto  zavil z avtoceste in zagledal vrh rakete skozi drevesno listje.  Avto se je ustavil in žužku se je velika kovinska raketa usedla v oči, odletel je na vrh te  rakete.

Počutil se je kot bi bil kralj, cesar, ali vojvoda sveta, čeprav ni vedel kaj to pomeni. Tam je bil še en žužek, ki je hotel stati na vrhu rakete, nameravala sta se tepsti, a je drugemu žužku spodrsnilo in je padel z rakete, pa tudi dovolj pameten ni bil, da bi odprl krila in odletel.  Ampak  ravno, ko je spet dobil zmagovalni občutek, je v tistem trenutku raketa prižgala motor, se začela tresti in je vzletela. Žužek se je spet prilepil na steklo, sedaj ne na avtomobilsko, ampak na raketno in vedno bolj ga je pritiskalo, pritiskalo in pritiskalo nanj. Še dobro, da raketa ni imela brisalcev. Leteli so vedno višje in višje. Ko so prišli v vesolje, se je raketa razcepila na polovico. Naenkrat je zagledal zvezde in luno. Raketa je odletela do lune in tam pristala. Ven sta prišla dva moška, iz rakete sta vzela zastavo z belimi zvezdami in rdečimi črtami.

Žužek je iz svojega žepa potegnil dolgo travico in jo je privezal na zastavo.

Prišel je čas odhoda, žužek je spet splezal na vrh rakete in so odšli. Ko so leteli proti zemlji, ga je postalo vroče, ampak ohladil ga je  meteorski dež.

 V tistem trenutku, ko so pristali, so razdelili časopise.  Če si dobro pogledal  sliko, na kateri je bila raketa in moška, ki sta stopila na luno, je žužek že sedel na luni in mahal. Na vseh slikah astronavtov je bil v ozadju žužek. Tako da se razume, da je bil prvi na luni žužek.

Tako je stari žužek zaključil svojo pripoved o njem in o luni. Če ne verjamete žužkovi zgodbi, vam lahko sama povem, saj sem v rokah držala ta časopis.

Iza Šiftar, 6.a

 Moderni Božiček

Nekoč, ne tako dolgo nazaj, je na severnem polu živel Božiček. Ta Božiček ni bil takšen kot si ga predstavljamo. Res je imel dolgo belo brado in bele lase, ampak bil je nenavaden, čisto drugačen.

Ta Božiček je imel namesto lepe rdeče kape s cofom,rdečo ruto z vzorci in namesto rdeče obleke s belim puhkom je imel oblečene kavbojke,rdečo majico z črnim napisom in usnjeno jakno. V levem žepu je imel telefon in na desni roki je imel tetovažo. Darila so izdelovali robotski palčki in njegove sani so namesto lepih jelenov vlekli divji levi. Bližal se je božič in pred vsakim praznikom so imeli dobri možje, zobna vila, velikonočni zajček in vsa ostala čarobna bitja srečanje. Vsi so se zbrali na srečanju. Prvi je prišel velikonočni zajček. Bil je glavni na teh srečanjih. Tako so se počasi vsi zbirali na kup, le Božička še ni bilo. Navsezadnje je le prišel. Zajček je začel z govorom in vprašal, če so kje kakšne težave. Nato se je javil Miklavž in rekel,da ga nekaj moti. Začel je govoriti, da bi Božiček moral bolj resno jemati svoje delo in se ne bi smel oblačiti kot kak najstnik. Božičku je postalo nerodno in nelagodno. Potem pa je povzdignila glas zobna vila in rekla, da ima Miklavž prav. Vsi so začeli kričati drug čez drugega, da imata Miklavž in zobna vila prav. Zajec je nato Božičku rekel, da bo menda moral oditi. Božiček je izgubil svoje delo in odšel živet v New York. Na svoji roki je še vedno imel zapestnico, ki  zablešči, ko je njegovo mesto v težavah. Nekaj časa je živel tam in bil je zelo žalosten. Na severnem polu pa še veno niso našli novega Božička. Bili so še trije dnevi do božiča,njega pa še vedno ni bilo, zato je Božičkova zapestnica na roki začela utripati. Vedel je,da je njegovo mesto in božič v težavah. Vzel je sani in kar se da hitro odletel tja. Ko je prispel,je vsem povedal,da jim bo pomagal rešiti božič. Zajec in vsi ostali so bili proti in so trdili, da takšen Božiček, ki se tako oblači in ima take sani z levi pač ne more biti Božiček. Takrat pa se je nekaj močno zasvetilo. Z neba je priletela vila pravičnosti. Pristala je na tla in dejala, da ljudje kot je tale Božiček morajo imeti tako službo. Tale Božiče, ki ste ga nagnali, poskuša rešiti božič in vi mu ne pustite zaradi izgleda. Edini nepravični tu, je rekla, ste vi, ki mu ne dovolite rešiti božiča zaradi njegovega stila in izgleda. Skoraj bi uničili božič,je po tiho rekla zobna vila. Strinjali so se z zobno vilo in se opravičili Božičku.

Tako je moderni Božiček rešil božič. Ni važno, kako izgledaš, ampak kakšno srce imaš.

Neža Sečko, 6. a

Zrasla so mi krila

 Nekega dne sem bil na strehi mojega bloka. Premišljeval sem, kako lepo bi bilo, če bi lahko letel. Potem so mi naenkrat zrasla krila. Bila so belo – modre barve in zelo velika. Drugi jih niso mogli videti. Poskusil sem leteti. Porabil sem veliko časa, vendar mi je uspelo. Vedno, ko mi je bilo dolgčas, sem šel letet. Enkrat sem preletel celo slovenijo. O krilih sem povedal tudi mami in očetu, vendar mi na začetku nista verjela, potem sem jima pokazal kako letim in verjela sta mi. Potem sta onadva naredila isto kot jaz in dobila krila. Tako smo hitreje prišli na morje, na obiske, domov, v šolo in službo. Tako smo šli na morje, tam smo se zelo zabavali. Poletel sem trideset metrov v zrak in naredil pet salt v morje. Zelo dosti časa smo bili na morju, kar pet tednov. Ko smo se vračali domov, je zelo pihal veter. Premetavalo nas je ves čas. Ko smo bili že na polovici poti, je pihalo še močneje, zato smo strmoglavili. Na srečo smo bili dobro, poklicali smo taxi in varno prišli domov.

 Max Luka Fartelj, 5. b

Nevidna za en dan

Bil je čisto običajen dan. Čas je bil, da se odpravim v šolo. Lepo sem se uredila in odpravila čez park proti šoli.

Na poti sem srečala znanko in jo pozdravila. Kako čudno! Vedno mi je odzdravila, danes pa me niti ne pogleda. Nisem se preveč obremenjevala in sem šla naprej, ker sem videla skupino svojih sošolk. Veselo jim maham, ko grem nasproti, one pa se naenkrat obrnejo in odhitijo v šolo. V razredu so bili že vsi. Takoj za mano je prišla učiteljica. Vprašala je, če kdo ve, kje sem jaz. Pa sem se začudila, saj sem vendar tukaj! Ugotovila sem, da se nekaj dogaja. Nekaj nenavadnega. V bistvu sem nevidna. Vprašala sem se kako? Zakaj? Je to mogoče? Potem pa sem pomislila, da to sploh ni tako slabo. Dobila sem idejo. Vstala sem in odšla do sošolke Petre, ki je vedno nesramna do drugih. Odločila sem se, da ji malo ponagajam. Začela sem ji pihati v uho, da se je kar naprej obračala in lovila za ušesa. Nato sem ji premaknila radirko, da je padla. Morala jo je pobrati, v tistem času,  pa sem ji še izpodrinila stol, da je padla. Vsi so se smejali in tisti hip sem ji to prav privoščila. Kajti vedno se ona smeji in norčuje iz drugih. Ko so bili na malici, sem se pritihotapila za njimi in Petri izpod sendviča vzela prtiček. Pri kuharicah sem vzela banano, jo pojedla,  olupek pa shranila v žep in odhitela do razreda. Tam sem iz žepa potegnila olupek in ga nastavila pred razred. Kajti Petra gre vedno prva v vrsti in ima ključe, saj gre učiteljica vedno zadnja. Ko so počasi prihajali po stopnicah,  je Petra gledala v vrata, ne pa pod noge. Spodrsnilo ji je in je padla. Do konca pouka so bile še štiri ure. V tem času sem ušpičila še veliko vragolij, pri tem pa je bilo veliko smeha.

 Ko je bila ura dvanajst in trideset minut, sem se počasi odpravila domov. In ko se sprehajam po pešpoti, naenkrat zaslišim zvonjenje. Le kaj je to? Ugotovila sem, da je to v bistvu budilka, ki me vsako jutro budi, da ne zamudim v šolo in da so to vse bile le sanje.

Maja Zakšek, 5. b

 

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

Moj ljubljenček

Naš pes

Naš pes spi v pasji utici. Ime mu je Capi. Z menoj se zelo rad igra. Z njim hodim na sprehode. Zelo dobro skače. Pri meni se zelo rad pocrklja.

Zala Pojbič, 2.a

Moj zajček Uri

Ima velika ušesa, rjavo bel kožuh in lepe brke. Njegov majhen smrček je črne barve. Njegove noge so bele barve. Ima okrogel, cofast, bel repek.

Aljaž Petrijan, 2.a

Zobna miška

Nekega dne je Maj šel v šolo. Po pouku je šel na kosilo in nato domov delat domačo nalogo. Nato se je zgodilo nekaj čudnega. Maju je izpadel zob. Pokazal ga je družini in ga dal pod vzglavnik. Naslednji dan zoba ni bilo več. Namesto njega je bilo pod vzglavnikom 10 evrov. Maj je bil vesel.

Aljaž Petrijan, 2.a

Nekega dne mi je izpadel zob. Potem sem zaspal. Prišla je zobna miška. Naslednji dan sem dobil 10 evrov. Miške nisem videl. Mislim, da je bela in prijazna.

Natan Vogrin, 2.a

Ne vem, kje živi zobna miška. Vem pa, da me bo obiskala, ko bom izgubil zob. Takrat mi bo v zameno za moj zob prinesla darila. Meni še ni izpadel noben zob.

Nevio Knaus Sever, 2.a

Otroci imajo mlečne zobe. Ko grejo v šolo jim izpade prvi mlečni zob. Ko se mlečen zob začne majati, se otroci veselijo zobne miške. Teja je komaj čakala, da ji izpade prvi mlečni zob. V ponedeljek se je res zgodilo to. Teja si je zob zavila v robček. Ko je šla zvečer spat, ga je dala pod vzglavnik. Sanjala je o zobni miški. Zobna miška je tiho prišla po zob in odšla v zobno deželo. Preden je odšla, je pod blazino pustila zlat kovanec. Ko je Teja vstala, se je zelo razveselila. Vsem je povedala, da ji je zobna miška pustila zlat kovanec za mlečni zob. Mama ji je razložila, da je zlat kovanec dobila zato, ker je bil zob zdrav, bel, čist in svetleč. Teja je bila zelo srečna.

Lara Kalamar, 2.a

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

Prijateljstvo

MOJ PRIJATELJ/MOJA PRIJATELJICA

Ime mu je Aljaž, piše se Petrijan. Živi v Kupšincih. Star je sedem let. Je srednje visok. Ima svetle lase in modre oči. Je moj najboljši prijatelj.

Žan Komorski, 2.a

Mojemu prijatelju je ime Benjamin. Piše se Sladić. Star je sedem let. je moj najboljši prijatelj. Ima rjave oči in rjave lase. Rad se igra z mano.

Nik Barber, 2.a

Mojemu sošolcu je ime Tio. Je moj najboljši prijatelj v razredu. Je večji od mene in ima svetle lase. Ima modre oči in najraje nosi športne hlače. Je prijazen fant in rad igra nogomet. Skupaj velikokrat gledava nogometni album. Čeprav sva najboljša prijatelja, se pa tudi včasih skregava.

Nevio Knaus Sever, 2.a

Ime mu je Nevio. Je suh. Ima rjave oči. Je hiter.

Nejc Dominič, 2.a

Ime mu je Maj. Piše se Solar. Ima zelene oči in rjave lase. Nima očal. Ima pegice. Rad nosi sivo jopico. Je zelo dober prijatelj. Obožuje konje. Je moj najboljši prijatelj.

Luša Zakšek, 2.a

Mojemu prijatelju je ime Natan. Piše se Vogrin. Star je osem let. Ima rjave oči in kratke rjave lase. Rad igra nogomet. Ima Star Wars copate. Navija za Barco. Doma ima mačko in gekona. Moj najboljši prijatelj je zato, ker je zabaven in iskren.

Sanja Purgaj, 2.a

Maj ima črne kratke lase in modre oči. Je velik in suh. Star je osem let. Ima pegice na obrazu.

Aljaž Petrijan, 2.a

Ime mu je Aljaž. Star je sedem let. Obiskuje drugi razred. Najraje obleče modro majico in kavbojke. Je zelo prijazen in dober fant, zato ga imam rada.

Ajša Horvat Šarkezi, 2.a

Jan je eden mojih najboljših prijateljev. Doma ima psa. Ima modre oči. Dobro igra nogomet in dobro teče. Igra pri klubu Mura. Odličen je v matematiki.

Maj Solar, 2.a

Ime mu je Aljaž. Piše se Petrijan. Ima modre oči in svetle lase. Rad ima nogomet. Hodi k rokoborbi. Živi v moji vasi. Ima brata Luko. Doma ima psa in zajca. Pogosto se pride k meni igrat. Se moj sošolec.

Jan Kovačič, 2.a

Maj ima modre oči in okroglo glavo. Piše se Solar. Star je osem let. Dostikrat ima oblečeno sivo jopico. Ima črne copate.

Natan Vogrin, 2.a

Mojemu sošolcu je ime Jan. Je zelo dober nogometaš. Zelo rad ima nogomet. Zato pa igra tako dobro. V prvem razredu sva sedela skupaj. Zbira nalepke za nogometni album. S prijatelji se rad pogovarja. Skoraj vsak dan ima oblečeno trenirko. Do mene je zelo prijazen. Rad ima slovenščino in šport.

Lara Kalamar, 2.a

Moji prijateljici je ime Sanja. Ima kratke svetlo rjave lase in rjave oči. Sva najboljši prijateljici. Skupaj se igrava, riševa in tekava. Imava se lepo.

Aja Kovač, 2.a

Ime ji je Ajša. Stara je sedem let. ima črne lase in črne oči. Najraje je oblečena v črne pajkice in modro majico. Obiskuje 2.a razred in je moja sošolka. Ajša je zelo pridna in prijazna, zato je moja dobra prijateljica.

Aljaž Kontrec Horvat, 2.a

Ime ji je Maja. Stara je sedem let. ima rjave oči. Rada nosi čop. Nosi belo majico in črne pajkice. Je malo nagajiva deklica.

Luša Polajner, 2.a

Vita je moja prijateljica. Ima rjave lase, ki ji sežejo do ramen in rjave oči. Zelo rada riše in bere. Hodi na atletiko in zdrav življenjski slog. Živi v bloku. Ima mlajšo sestro Živo. Trikrat na teden greva sami iz šole. Rada gleda oddajo Vse je mogoče.

Mara Zec, 2.a

Moja prijateljica je Iva. Ima temno rjave oči in rjave kodraste lase. Večkrat ima v laseh zelen obroč. Doma ima zajca Slepka in psičko Tačko. Njena najljubša žival je konj. Živi v hiši, v Černelavcih. Zelo rada riše. Lase ima pogosto spete v čop. Najraje je oblečena v metuljčkasto obleko in vijolične kratke hlače. Želim, da bi ostala vedno zdrava.

Vita Nonkovič, 2.a

Ime ji je Lara. Piše se Kalamar. Je moja najboljša prijateljica. Ima modre oči in svetle lase.

Eva Horvat, 2.a

Moji prijateljici je ime Lana. Hodiva v isti razred. Ima modre oči. Največkrat ima oblečeno roza majico. Stara je sedem let. je moja najboljša prijateljica.

Maja Meško, 2.a

Moji sošolki je ime Sanja. Piše se Purgaj. Stara je osem let. hodi v drugi razred. Sedi z Janom. Živi v Murski Soboti. Doma je v istem bloku kot moja babica. Ima rjave lase. V laseh ima obroč. Nosi roza jakno.

Luka Ivančič, 2.a

Ime ji je Vita. Rada ima konje. Zelo lepo riše. Ima svetlo rjave oči. Imam jo zelo rada.

Iva Šabjan, 2.a

Moji sošolki je ime Iva. Piše se Šabjan. Zelo lepo piše in zelo rada se smeje. Ima rjave kodraste lase in rjave oči. Z njo se rada igram in pogovarjam. V klopi sedi s sošolcem Neviom. Hodi v drugi razred. Rada pomaga sošolcem pri učenju, če kdo kaj ne ve. Je tudi moja prijateljica.

Zala Pojbič, 2.a

Moji prijateljici je ime Vita. Stara je sedem let. hodi v drugi razred. Oči ima zeleno rjave barve. Njeni lasje so rjavi in srednje dolgi. Rada hodi v šolo. Najraje ima oblečene obleke. Njena najboljša jed so makaroni. Rada gleda nadaljevanko Usodno vino.

Nuša Zauneker, 2.a

Maja živi v bloku. Piše se Meško. Ima svetlo rumene lase, rjave oči in rjave obrvi. Najraje ima muco in kužka. Rada se igra s kockami. Najraje je oblečena v krilo. Je zelo prijazno dekle. Rada poje pesmi. Najraje ima oddajo Oto in Pop.

Lana Legenič, 2.a

Imam prijateljico Alenko. Ima dolge rjave lase in rjave oči. Živi v Berlinu. Stara je šestindvajset let. Dela v trgovini z oblačili in v muzeju. Nosi očala. Njena najljubša barva je modra. Rada ima muce. Rada je sadje in zelenjavo.

Luka Aleksander Šebjanič, 2.a

Ime ji je Lana. Piše se Legenič. Stara je sedem let. Sedi poleg mene. Ima rjave lase in modre oči.

Nino Nagy, 2.a

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

Ladjica

MOJA LADJICA

Jaz imam ladjico. Narejena je iz belega papirja. Ima pisane pike. Na njej sedi palček. Z ladjico pluje po morju. Valovi ga nesejo na zapuščen otok. Na otoku bo iskal skrinjico zakladov. V njej je polno cekinov.

Lana Legenič, 2.a

Izgubila sem ladjico. Je iz časopisnega papirja. Spustila sem jo po reki Ledavi, ki je v gozdu ob naši hiši. Bila sem žalostna, zato sem zgubala še eno ladjico.

Iva Šabjan, 2.a

Moja ladjica je pisana kot mavrica. Na njo sem nalepila nalepke in bleščice. Z družino sem šla v park. Bilo je sončno vreme. S sestrico sva spustili ladjico v ribnik. Potem smo šli na igrišče. Imeli smo se lepo.

Mara Zec, 2.a

Jaz sem svojo ladjico naredila iz risalnega lista. Pobarvala sem jo z vodenimi barvami in z rdečo barvico. Z družino smo odšli v park k ribniku in sem spustila ladjico v ribnik. Opazovali smo kako lepo se ziblje. S sestrico sva bili zelo veseli in ponosni na ladjico.

Ajša Šarkezi Horvat, 2.a

Moja ladjica je modre in bele barve. Pluje hitro, ker ima motor. Ima kapitana in to sem jaz Žan. Pluje naprej in nazaj, levo in desno. Ime ji je Optimus. Ladja in jaz sva plavala v bazenu.

Žan Komorski, 2.a

Moja ladjica je modro roza barve. Na vrhu ima zastavo. Na zastavi je črn metulj. Na boku ima okenca. Na njej piše Izola.

Vita Nonkovič, 2.a

Moja ladjica je zelene barve. Plava na vodi. Krmili jo mornarček. Ob njej plavajo delfini. Pluti z ladjo je lepo. Komaj čakam, da bom spet plul.

Aljaž Petrijan, 2.a

Moja ladjica je roza barve. Lahko jo spuščamo po vodi. Z njo bi plula v Brelo. Na njej so moji prijatelji. Dedi Karči se noče voziti z njo, ker mu je slabo. Ko so visoki valovi, je tudi meni slabo.

Zala Pojbič, 2.a

Moja ladja je črna. Ima jadra. Je iz plastike in ima topove. Z njo se rad igram.

Nik Barber, 2.a

Bil je deževen dan. Odhitel sem v sobo in izdelal papirnato ladjo. Oblekel sem si dežni plašč. Stekel sem k jezeru. Ladjico sem spustil v vodo. Na žalost jo je dež zmočil in je utonila.

Jan Kovačič, 2.a

Iz papirja sem naredil gliser in jadrnico. Navodila sem poiskal na računalniku. Gliserju sem narisal okna in sidro. Jadrnico sem pobarval. Odnesel ju bom v šolo.

Luka Ivančič, 2.a

Izdelala sem ladjico. Bila je bele barve. Spustila sem jo po vodi. Malo se je zmočila. Skoraj bi se potopila.

Maja Meško, 2.a

Jaz sem Eva in sem iz kartončka zgibala ladjico. Pobarvala sem jo na oranžno. Oblepila sem jo z rožicami. Dala sem jo v jezero. Čez njo so skakale ribice. Jesenski veter jo je odpihnil daleč stran.

Eva Horvat, 2.a

Svojo ladjico sem zgubala iz belega papirja. Na njo sem narisala morsko deklico Arielo, zato je ladjici tudi tako ime. Postavila sem jo v bazen na vrtu. Vanjo sva s sestrico pihali, da se je premikala. Bilo je zelo zabavno.

Lara Kalamar, 2.a

Bili smo na kresovanju ob Kraškem jezeru. Otroci smo izdelovali ladjice iz papirja. Ko smo zakurili kres, smo spustili ladjice in svečke. Moja ladjica je bila velika. Prehitela je vse ladjice.

Nino Nagy, 2.a

Moja ladjica je gasilsko rdeče barve. Prevaža potnike po morju. Ima tudi tobogan, bazen in ležalnike. Na ladji so kabine. Jaz Luša vozim ladjo. Dragi potniki, dobrodošli.

Luša Polajner, 2.a

Moja ladjica je bela. Je zelo majhna in hitra na valovih. Ima sidro, modro jadro in okna.

Luša Zakšek, 2.a

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

Pravljični kviz ob zaključku bralne značke za 2. triado

Letos smo za učence 2. triade ob zaključku bralne značke pripravili pravljični kviz. Vsak razred so zastopali trije učenci. Člani najboljše ekipe so prejeli knjižno nagrado (Male sive celice, Od Luka do Ane).

Zmagovalci pravljičnega kviza so:

  • 4. a, ki so bili dvojni zmagovalci, saj je v njihovem razredu največ učencev prejelo priznanje za zvestobo lepi knjigi,
  • 5. a in
  • 6. a.

Knjižničarka Milena in učiteljice so na koncu kviza pridnim bralcem podelile še priznanja.

 IMG_20160610_092631 IMG_20160610_091019
 IMG_20160610_092830  IMG_20160610_092812
 IMG_20160610_090940  IMG_20160609_093008
 IMG_20160609_091137  IMG_20160609_093019
 IMG_20160609_092835  IMG_20160609_091008
  IMG_20160610_095236  IMG_20160609_095316
 IMG_20160609_095328  IMG_20160610_094710
IMG_20160616_094715 IMG_20160616_094757
IMG_20160616_095014 IMG_20160616_094956
IMG_20160616_094733 IMG_20160616_094651
IMG_20160616_091147 IMG_20160609_095316

Vsem, ki ste pridno brali, iskreno čestitava, hkrati pa se za spodbudo k branju zahvaljujeva vsem mentoricam.

 

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno