Mesečni arhiv: september 2016

Rastem s knjigo 2016/17

Rastem s knjigo

»Rastem s knjigo« je nacionalni projekt spodbujanja bralne kulture. Z njim skušamo osnovnošolce in srednješolce motivirati za branje mladinskega leposlovja slovenskih avtorjev ter jih spodbuditi k obiskovanju splošnih knjižnic.

Projekt je Ministrstvo za kulturo začelo izvajati v šolskem letu 2006/2007, najprej zgolj za osnovne šole. Javna agencija za knjigo Republike Slovenije ga je začela voditi ob ustanovitvi leta 2009. Izvajamo ga v sodelovanju s splošnimi knjižnicami, slovenskimi osnovnimi in srednjimi šolami, osnovnimi šolami s prilagojenim programom, zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter osnovnimi in srednjimi šolami v zamejstvu (Avstrija, Madžarska, Italija). Sodelujemo tudi z učitelji, ki poučujejo slovenščino v t. i. sobotnih šolah (Amerika, Avstralija), pri dopolnilnem pouku v tujini (Belgija, BiH, Srbija, Hrvaška, Francija idr.) in v Evropskih šolah (Bruselj, Luksemburg, Frankfurt idr.).

Cilji nacionalnega projekta »Rastem s knjigo« so:

  • spodbujati dostopnost kakovostnega in izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja,
  • promovirati vrhunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja,
  • spodbujati bralno motivacijo šolarjev in njihov obisk splošnih knjižnic,
  • motivirati založnike za večje vključevanje sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečevanje deleža izdanega izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja.

Kako poteka projekt

Projekt »Rastem s knjigo« pripravljamo v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana (MKL), Zavodom RS za šolstvo, Združenjem splošnih knjižnic, Sekcijo šolskih knjižnic pri ZBDS, Društvom šolskih knjižničarjev Slovenije in Društvom slovenskih pisateljev.

Prve priprave na projekt, ki je vezan na šolsko leto, se pričnejo v spomladanskih mesecih z javnim razpisom, v okviru katerega naša pristojna strokovna komisija med prijavljenimi slovenskimi mladinskimi deli izbere dve – eno za sedmošolce in eno za dijake prvih letnikov.

Vsako leto sta izbrani dve drugi deli. Delovna skupina, ki vključuje predstavnike sodelujočih institucij, pripravi natančne informacije o izvajanju projekta za šole in knjižničarje, v sodelovanju z založnikom in avtorji pa tudi promocijsko gradivo in predstavitvena filma za obe deli.

Knjigo pisatelja Vinka Möderndorferja KIT NA PLAŽI, ki je bila letos izbrana na Javnem ciljnem razpisu za izbor kulturnih projektov “Rastem s knjigo”, bodo sedmošolci prejeli ob organiziranem obisku najbližje splošne knjižnice. Sodelavci iz splošnih knjižnic bodo zanje pripravili program s predstavitvijo knjižnice, knjižničnega informacijskega znanja, avtorja izbrane knjige in knjige same.

KITvinko m.

Cankarjevo tekmovanje

Tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje

v šolskem letu 2016/17 nosi naslov:

NA ODRU DOMIŠLJIJE IN RESNIČNOSTI

in temelji na dramskih besedilih.

Izbrana besedila:

I. VIO – MEHURČKI (datum tekmovanja: 7. 4. 2017)

1. razred:

Frane Milčinski: Zvezdica Zaspanka (katerakoli neskrajšana izdaja)

slika zvezdica z

2. in 3. razred:

Bina Štampe Žmavc: O kuri, ki je izmaknila pesem (Domžale, Miš, 2012) in eno avtoričino pripovedno besedilo (npr. Muc Mehkošapek, Bajka o svetlobi …) po izboru mentorjev.

o kuri

II. in III. VIO

šolsko tekmovanje: 9. 12. 2016, 

območno tekmovanje: 25. 1. 2017,

državno tekmovanje: 11. 3. 2017.

4. in 5. razred:

Boris A. Novak: Nebesno gledališče (katerakoli izdaja) in ena avtorjeva pesniška zbirka po izboru mentorjev.

nebesno gledališče

6. in 7. razred:

Leopold Suhodolčan: Narobe stvari v mestu Petpedi (katerakoli izdaja) in eno avtorjevo besedilo po izboru mentorjev.

8. in 9. razred:

Tone Partljič: Moj ata, socialistični kulak (bridka komedija o agrarnem) (katerakoli izdaja) in Hotel sem prijeti sonce (katerakoli izdaja).

moj atahotel sem

Dodatna literatura, priporočila za pripravo na tekmovanja in vsa ostala navodila bodo objavljena na spletnih straneh Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (www.zrss.si/Cankarjevo tekmovanje).

Z domišljijo v novo šolsko leto 2016/17

JAZ IGRAČA
Ime mi je Tajda. Sem punčka iz blaga. Na sebi imam modro oblekico z rumenimi pikami. Obute imam črne balerinke. Moja lastnica Maja mi je spletla čudovite kitke. Ups! Pozabila sem vam povedati, kdo je Maja. No, zaradi te Maje se je začela vsa zgodba in zaradi nje sem zdaj na tej polici.
Ko sem bila še čisto sveže narejena, so me že zapakirali v nekakšen čuden paket in me odpeljali k deklici Maji, ki je bila moja lastnica. Maja je  z mano lepo ravnala. Spletala mi je kitke, oblačila in mi pripravljala čajanke. Maja me je vedno vzela s sabo v vrtec, na potovanje in na slikanje. Maja je počasi odraščala, z mano pa se je ukvarjala vedno manj.
Nekega dne me je celo položila na neko prašnato polico. Za povrh vsega se je Maja še odselila, tako da sem ostala čisto sama, samcata. Maja je odšla na študij, tam pa je spoznala privlačnega fanta in se v njega tudi zaljubila. Dobila sta otroka z imenom Lucija. Maja in njena družina so prišli v Majin pravi dom. Maja je svojemu fantu pokazala celo hišo. Ko je prišla do svoje sobe, je zagledala svojo punčko (mene) in me položila Luciji v roke. Lucija je z mano zelo grdo ravnala, Maja pa tega sploh ni opazila. Šele ko me je hotela čisto raztrgati, je Maja opazila, da me Lucija  hoče raztrgati. Hitro me je potegnila iz Lucijinih rok. Stisnila me je k sebi in se spominjala časov, ko se je igrala z mano. Bila sem že malo raztrgana, zato me je odnesla k svojemu fantu, da me popravi. Fant se je začel norčevati iz Maje, kako je lahko tako otročja, da hoče popraviti svojo nekdanjo igračo. Maja ga je odgnala iz svoje hiše, mene pa je že spet pozabila na tisti stari polici. Maja je ostala čisto sama, pa tudi mama in oče sta ji umrla. Staro hišo, v kateri sem bila jaz, so podrli, jaz pa sem se znašla pod eno od tistih opek. Ko je prišla Maja pogledat, kako je kaj podrta hiša, je opazila eno opeko, ki je stala zelo čudno. Ko jo je dvignila, je zagledala mene. Zelo se je razveselila, me objela in obljubila, da me bo od zdaj naprej vedno čuvala.
Maja je postala pisateljica, pravljice pa je pisala tudi o meni, zato sem bila slavna potem tudi jaz. Majin bivši fant pa se je včasih, ko je bral Majine knjige, samo smejal.
Vita Nonkovič, 3. a
JAZ IGRAČA
Ime mi je Brundo. Sem plišasti medvedek z rdečo pentljo. Pravkar so me postavili na polico v trgovini Muller. Nekaj dni pozneje je prišel nek fantek po imenu Filip. Imel je rojstni dan in mama mu je obljubila plišastega medvedka. Počasi sta prihajala do moje police. Ogledala sta si me in Filip jo je prosil, če lahko dobi mene. Vzela sta me s police ter stopila do blagajne. Ko me je mama plačala, smo odšli domov. Stopali smo proti ogromni vili v središču mesta. Mama je vzela ključe in odklenila vilo. Vstopili smo, Filip me je vzel v roke in oddrvel v svojo sobo. Takoj mi je začel razkazovati sobo in dobil sem novo ime. Sedaj mi je ime Rjavček. Filip je naenkrat izpod postelje potegnil veliko škatlo za televizor. Začel mi je izdelovati posteljico. Ko jo je naredil, naju je mama poklicala na večerjo. Bili so špageti. Ampak Filipova mama mi je pripravila čisto drugačno večerjo. Bil je med. Njam, kako je bil slasten! Po večerji sva se s Filipom odpravila v sobo. Vrgel me je na posteljo in začutil sem bolečino. V srcu me je začelo stiskati. Ko se je Filip vrnil, me je vrgel v mojo posteljo. Spet sem čutil bolečino. Ko sem mislil, da  Filip že spi, sem se začel pogovarjati sam s sabo. Spraševal sem se, ali me ima Filip sploh rad. Takrat je Filip vstal s postelje. Začudeno me je gledal in se za vsak slučaj uščipnil v roko, da bi videl, ali sanja. Ampak to niso bile sanje. Filip je ugotovil, da res govorim in ostal je brez besed. Razložil sem mu, da sem živ in slišim ter vidim.
Filip se mi je opravičil. Ugotovil je, da moraš imeti vse stvari in bitja rad.
Sanja Purgaj, 3. a
JAZ IGRAČA
Sem punčka Maja. Pravkar sem prišla izpod šivalnega stroja. Imam rjave lase. Zelo sem vesela, saj me bo moja lastnica Suzi pravkar objela.
Stisnila me je k sebi in me odnesla v svojo sobo. Hitro me je oblekla in me položila v mojo novo posteljo. Rekla je, da mi prinese čaj. V bistvu je bil čaj namišljen. Minilo je leto dni. Popoldne, ko je Suzi prišla domov, je imela v roki punčko na baterije. Takoj se je začela igrati z njo, mene pa niti pogledala ni. Počutila sem se zapostavljeno. Čez čas so se odprla vrata. Skočila sem pokonci, saj sem mislila, da je Suzi. A bila je le Suzina mama Erika. Prišla je z veliko kartonsko škatlo. Razgledala se je po sobi in me nato položila v škatlo. Bilo me je strah, saj sem videla le črno temo. Položila me je na mizo in odprla pokrov škatle. Videla sem sonce in ugotovila, da sva zunaj. Nato sem zagledala, kako Suzin očka Joško na ogenj meče igrače. Vedela sem, da moram hitro pobegniti. Stežka, a s ponosom sem skočila. Tekla sem po ulici in naenkrat sem zagledala postavnega medveda. Bil je velik približno 25 centimetrov in nosil je majhen predpasnik, a ga nisem poskušala osvojiti. Tekla sem naprej. Kar naenkrat pa sem za sabo zaslišala dolge korake. Bil je medved. Tisti visoki s predpasnikom, katerega si je med tekom slekel. Takrat sem uvidela, da je bil to gospod Grom. Stekla sva do najbližje jase. Tam je na tla položil svoj predpasnik. Imel je dober nos, zato je hitro našel jagode in med. Ko sva se najedla, sva šla naprej. Preden sem se zavedla, sva se držala za roke. Šla sva do reke Mure. Gospod Grom je iz suhega lesa naredil čaj. S čolnom sva se odpeljala po reki. Tedaj se nisva zavedala, da reka pelje nazaj k Suzi. Ko se je raka prelivala v potoke, sva izstopila iz čolna. Šla sva po poti naprej. Ulica se mi je zdela znana, pa nisem vedela zakaj. Zagledala sva rumeno hišo. Ampak hiša se mi je zdela domača, zato sem potrkala na vrata. Prikazala se je Suzi. Nekaj časa me je gledala, nato me je objela.
Medtem ko me ni bilo, je spoznala, da igrača na baterije ne nadomesti igrače s srcem.
Iva Šabjan, 3. a
TA PESEM NIMA NASLOVA
Ta pesem
nima verzov, rim in črk,
ta pesem ne obstaja.
Nima stopice, nima namena,
ne sporočila.
Ta pesem ne obstaja.
Je čebela, roža in drevo,
ta pesem ne obstaja.
Je cigaretni pepel, škropivo, droga,
ta pesem ne obstaja.
Je polje, morje, je plevel,
ta pesem ne obstaja.
Je sveča, kamen in je grob,
ta pesem ne obstaja.
Je delavec, gorivo, je tovarna,
ta pesem ne obstaja.

Je zakon, pravilo, večni kaos,

ta pesem ne obstaja.
Je mlada ljubezen, darilo, sreča,
ta pesem ne obstaja.
Je svobodna misel, krik, protest,
ta pesem ne obstaja.
Je kitara, glas in bas,
ta pesem ne obstaja.
Je kisik, voda, kri,
ta pesem ne obstaja.
Je mir, vojna, je orožje,
ta pesem ne obstaja.
Je slavček, mirna misel, cvet,
ta pesem ne obstaja.
Je zemlja, vrt in smeh,
ta pesem ne obstaja.
Je glava, prstan, prst,
ta pesem ne obstaja.
Je nebotičnik, mesto, hrup,
ta pesem ne obstaja.
Je izpušni plin vseh in vsega,
ta pesem ne obstaja.
Je čutilo, čut in čustvo,
ta pesem ne obstaja.
Je skejt, surf in kolo za
najstnika
ta pesem ne obstaja.
Je poljub, nežnost, bližina,
ta pesem ne obstaja.
Je depresija, prozac, tesnoba,
ta pesem ne obstaja.
Je mladost, norost in divjina,
ta pesem ne obstaja.
Je divjak, motor, je nož,
ta pesem ne obstaja.
Je zapor, sodišče, duša,
ta pesem ne obstaja.
Je TV, reklama in pogreb,
ta pesem ne obstaja.
Je sen, vizija, vid,
ta pesem ne obstaja.
Je jezik, ključ in je barvitost,
ta pesem ne obstaja.
Je afrika, zahod in vzhod,
ta pesem ne obstaja.
Je bogastvo, bolečina, veličina,
ta pesem ne obstaja.
Je svoboda, potni list, država,
ta pesem ne obstaja.
Ta pesem je naš svet
in ta pesem
NE ObSTAJA.
Pia Zala Meden, 9. a
Pia Zala Meden je dobitnica Župančičeve frulice 2017 za najboljšo osnovnošolsko pesnico.
SLAŠČIČARNA
Slaščičarna v nedeljo ne dela,

zato strank prav nobenih ne sprejema.

Zjutraj privošči si kakšen bonbon,

za boljšo voljo in lepši vonj.

V zofi privošči si še nekaj sladoleda,

nato pa na TV-ju še nekaj pogleda.

Naslednji dan že prav zgodaj vstane,
saj so stranke že v dolgi vrsti stale.

                         PIA KOLOŠA,  6. a

MEDVEDEK BREZ UŠESA

V petek zjutraj me je Laura vzela iz starega predala v njeni sobi. Naenkrat me je položil v škatlo in odpravila sva se k nekemu paviljonu. Ko sva vstopila, me je Laura dala nekemu dedku in odšla.

Dedek me je dal na pult in mi do večera popravil uho, ki je bilo sedaj kot novo. Zvečer me je spet dal v predal, da se ne bi uho spet strgalo. Ko je dedek odšel, so se igrače prebudile in k meni je priskakljala žogica Skokica.

Medvedek jo je vprašal, zakaj je ona tu, žogica pa mu je začela pripovedovati zgodbo. Moj Miha me je kupil in ko sva prišla domov, sva se igrala. Potem pa je dobil kužka, ki me je preluknjal. Miha me je odnesel v popravljalnico in tako sem zdaj tu. Medvedek in žogica sta se pogovarjala do jutra, ko je prišel dedek. Vse igrače je pospravil in tudi jaz sem šla nazaj v predal. Ko je minilo 15 minut, je pome prišla Laura in šli sva domov.

Laura se je zelo veselila, ker sem popravljena. Od takrat se je vsak dan igrala z mano.

Tjaša Titan, 3. c

MEDO

V soboto zjutraj je Jana zelo zgodaj vstala, se oblekla in me vzela iz omare. Nato me je dala v vrečko in šla pojest zajtrk. Ko se je najedla, je vzela jakno, obula čevlje in vzela vrečko, v kateri sem bil jaz. Potem smo se z avtom odpeljali v park. Mislil sem, da se bova igrala, ampak ni bilo tako. Šla sva v nekakšno popravljalnico. Tam me je Jana oddala nekemu dedku z belo brado. Jana je odšla, dedek pa me je dal na polico k drugim igračam. Nekaj časa sem čakal, potem pa me je dedek vzel ven in me pregledal, potem pa popravil. Počutil sem se zelo dobro. Ko me je vrnil na polico in odšel, sem zaslišala nek glas. Obrnila sem se in videla še eno igračo. Najprej sva se predstavila, potem pa sva se šla igrat. Postala sva najboljša  prijatelja. Ko je prišlo jutro, se je na vratih pokazala Jana. Dedku je dala rumen papir, dedek pa Jani mene. Potem smo šli domov. Tam sva se z Jano igrali.

Iva Rajbar, 3. c

 

POSVETILA

Med drevesi skrivaš se,

Ej, to je hrabrost tvoja,

Dimen si in prašen,

V goščavi ti živiš,

Edini velik tukaj si,

Drugačen si od drugih.

V gozdu si doma,

Ovce strašno rad imaš,

Lovca ti se tˈko bojiš,

Kislo vedno se držiš,

Eno noč pa pride lovˈc, s

Cufkom te nažene v Bovˈc.

 

To učitelˈca je dobra,

Ah, vedno nam je modra,

Nauči nas dosti dosti,

Ja, kako se vesti,

Alˈkako se v svet ponesti.

Sanja Purgaj, 3. a

NEPOZABNO DOŽIVETJE

 Nekega sončnega dne je prišlo pismo zame. Ko sem ga odprl, sem videl, da sem prejel nagrado za spis Jaz in Slovenija čez 25 let. Bil sem najsrečnejši človek na svetu ter zelo ponosen. Takoj sem se sosedom pohvalil in pismo pokazal.

 Za nagrado sem bil povabljen v Ljubljano. Ko smo prispeli na OŠ Vič, sem se z vsemi rokoval. Dogovorili smo se, kako bo vsak predstavil svoje delo na prireditvi. Po kosilu smo se odpravili na ogled Ljubljane, ki je bil vključen v program. Z avtobusom smo se odpeljali do zbirne točke, kjer so nas počakali vodiči. Vodič je povedal veliko zanimivosti o Ljubljani. Očarala me je notranjost in zunanjost NUK-a. Začarali so me stebri v NUK-u, ki so iz marmorja. Tudi o Tromostovju in Francetu Prešernu smo izvedeli veliko novega. Nato smo se vkrcali na ladjico in se zapeljali po Ljubljanici. Nato smo ogled Ljubljane zaključili v Mestnem muzeju Ljubljana, ki je tudi zelo zanimiva ustanova. Ko smo se vsi zbrali, se je pričela prireditev. V prvi vrsti smo sedeli nagrajenci, za nami pa tisti, ki so dobili priznanja. Nagrajenci smo brali besedila od leve proti desni. Na vrsto sem prišel tudi jaz. Vsi so mi močno zaploskali. Za nagrado sem prejel medaljo, diplomo in knjigo vseh  del. Po prireditvi je k meni stopil vojni veteran in mi še enkrat čestital. Ogledal si je mojo medaljo in prosil, če se lahko slika z mano in medaljo. Bil sem zelo ponosen. Nato sem se skupaj z učiteljico Mileno Mohorko in Katarino slikali še z ravnateljem OŠ Vič.

 Domov smo se opravili polni lepih vtisov. To mi bo za večno ostalo v spominu.

Leo Granfol, 6. a

MEDVEDEK

Sem medvedek. Rjav s črnorjavimi pikami. Moj lastnik Jan pa ni bil preveč prijazen z mano. Seveda, saj mi manjka en uhelj, pa še raztrgan sem. Ampak nekega dne me je Jan vzel iz predala, me dal  v nahrbtnik in me s kolesom odpeljal do čudne hišice. Vstopila sva. Vzel me je iz nahrbtnika in me predal dedku. Dedek me je nežno položil na polico. Janu je dedek predal vizitko in odšel. Na polici je čakalo več drugih medvedkov. Malo smo se pogovarjali. Potem me zgrabila radovednost in vprašal sem, kaj se je z njimi zgodilo. Prvi je odgovoril, da mu je odpadla roka. Drugi je povedal, da ga je njegov lastnik vrgel v vedro barve, zato je rožnat. Tretji pa je povedal, da da ima na hrbtu ročico, ki mu da energijo, da lahko hodi. In kaj se je z njo zgodilo? Pokvarila se je. Pokvarjena je… Ojoj. Te nesreče so res slabe. Potem pa je kar naenkrat dedek vzel prvega in ga odnesel v sobo. Ko ga je prinesel nazaj, je bil kot nov. Dedek ga je postavil na polico k popravljenim. Potem pa je vzel mene. Dal me je na mizo in govoril: “Medvedka več na polici ni, ker že na mizo on frči, ves zdaj je umazan, zdaj pa naj zasije in zaspi! Čira čara!” In medvedek je bil spet kot nov in je že trdno spal. Dedek je poklical Jana. Prišel je v hišico, vzel medvedka, se zahvalil dedku in odšel. Ko je z mano prišel domov, je skakal od veselja. Počasi sem se prebudil. Vsega sem se spomnil, a tega z dedkom raje ne izdam. No, važno je, da se bo Jan še naprej igral z mano.

Niko Lampe, 3. c

DEŽELA, V KATERI ŽELIM BITI DOMA

V moji deželi je dobro in zlo,

v njej so solze in smeh,

v njej so prepiri in mir,

v njej se pije vino in pir.

 

Povsod okoli mene je nešteto ljudi,

veliko prijaznih in lepih besed,

veliko pogub in praznih obljub.

 

Želim si, da moja dežela bo lepša,

da bo dobro prav za vse,

za velike in majhne,

za revne in bogate.

 

Naj bo srečen prav vsak,

vsak, ki diha slovenski zrak,

naj vladata mir in ljubezen

in nihče naj ne bo siromak.

 

Želim si, da vsi bi imeli

streho nad glavo,

da ptički bi peli,

da lepo bi se imeli.

 

Sama nimam čarobnih moči,

zato pomagajte mi vi –

sklenimo roke in pomagajmo si!

 

Bodimo drugemu v oporo,

sezimo mu v dlan,

bodimo prijazni

in dobroto trosimo med ljudi.

 

Ko hodiš po poti,

po prelepi zemlji slovenski,

poberi papirček,

ne odvrni pogleda

in naravo spoštuj!

 

Zato Slovenci, vsak pri sebi naj pomisli,

da zavladale bodo pozitivne misli.

Spremembe rabimo takoj,

začnimo z njimi že nocoj!

Katarina Sever, 6. a

Prejela priznanje na lit. natečaju Moja rodna domovina z naslovom

Jaz in Slovenija čez 25 let, v Ljubljani, dne 19. 4. 2017.

(Mentorica: Milena MOHORKO).

  

JAZ IN SLOVENIJA ČEZ 25 LET 

Ko sem bil star 11 let, se mi niti sanjalo ni, kako bom spremenil Slovenijo, ko odrastem. Vse se je začelo na šolskem izletu.

Veselil sem se šolskega izleta. Odpravili smo se na stolp Vinarium . Sošolci so šli na stolp po stopnicah, mene pa je bolela noga in sem se peljal z dvigalom. Dvigalo pa me ni ubogalo in je namesto navzgor, peljalo navzdol, v globino. Pritiskal sem na gumbe in naenkrat so se vrata odprla. Bil sem ujet v temni jami. Zelo meje bilo strah. Prišel je strašljivi mož. Predstavil se je kot Albert in je prijazno govoril, zato sem se nehal bati. Povedal mi je skrivnost, da je namreč pri znamenitostih Slovenije skritih šest Skričnov.

Skrični so organizmi, ki za svoje delovanje potrebujejo košček človeške duše. Tisti, ki vloži delček duše v Skričen, postane nesmrten. Albert mi je naročil, da naj poiščem vseh šest Skričnov. Ujamem pa jih lahko tako, da pripovedujem zanimive zgodbe v slovenskem jeziku, saj drugega jezika ne razumejo. Čeprav nisem vedel, kako Skrični izgledajo, sem se odločil, da jih bom poiskal.

Najprej sem obiskal Postojnsko jamo. Odšel sem k človeški ribici in začel pripovedovati zgodbo o postojnskem gradu in vitezu Erazmu. K meni se je nenadoma začelo nekaj premikati in se bližati. Mislil sem, da je to Skričen, in res  je bil. Njegov videz je bil nenavaden. Bil je prozoren, skoraj neviden, ko pa mu je bila zgodba všeč, se je zasvetil. Začel  sem še bolj napeto pripovedovati in Skričen se je stisnil k meni. Naenkrat se je njegova svetloba prelila vame tako, da sva se oba zasvetila in osvetlila Postojnsko jamo. Začutil sem njegovo utripanje v sebi. Občutek je bil čuden, vendar zelo lep. Spoznal sem, da sem nesmrten.

Skričen me je vodil do živalskega vrta v Ljubljani. Sploh nisem vedel, kako sem prišel tja. Bil sem presenečen in začuden. Skričen mi je prišepnil, naj grem k opicam. Ubogal sem ga in se odpravil k njim. Tam sem začel pripovedovati zanimivo zgodbo, ker sem mislil, da je v bližini Skričen. Opice so se ki smejale, pljuvale in lulale proti meni. Spoznal sem, da se je Skričen samo malo pohecal in me napeljal, da je drugi Skričen pri opicah. Odšel sem k levu in levinji in začel pripovedovati zanimivo zgodbo. Od strahu so se mi tresle hlače. Nekaj nenavadnega se je začelo premikati proti meni. Bil je Skričen. Skočil je k mojemu prvemu Skričnu. Občutek je bil spet čuden, vendar lep. Ponovno sem postal nesmrten.

Skrična sta me odpeljala na ljubljanski grad. Zelo sem bil začuden, saj spet nisem vedel, kako sem prišel tja. Na gradu je spal ljubljanski zmaj, ki je bil zelo jezen. Mislil sem, da je Skričen, pri zmaju, nisem pa vedel, kako ga bom dobil. Tiho sem začel pripovedovati zgodbo za lahko noč. Zmaj je odprl le eno oko, meni pa je kri zaledenela v žilah. Zbral sem ves svoj pogum in nadaljeval s pripovedovanjem. Tretji Skričen je počasi prišel k meni. Zopet me je preplavil lep občutek.

Nato sem odšel v NUK, da bi prebral kaj o Skričnih. Med knjižnimi policami sem srečal Krtula. To je živo bitje, ki je pol krt in pol tjulenj. Živi med knjižnimi policami in je najpametnejše živo bitje na svetu. Krtula sem vprašal, če ve kaj o Skričnih.  Na hitro mi je povedal vse o njih. Obenem pa me je posvaril, da ne smem imeti več kot treh Skričnov,  saj bi sicer postal zloben. Albert je namreč zelo zloben in me je izbral za svojega naslednika. Ko bi imel vseh šest Skričnov, , bi bila skupaj z Albertom nepremagljiva in bi lahko uničila svet. Razkril mi je skrivnost, da zdravi ljudje ne potrebujejo Skričnov, saj imajo lepo življenje. Odšel sem na Pediatrično kliniko in Skrične razdelil trem najbolj bolnim otrokom. Otroci so takoj ozdraveli. Otroci in cela bolnišnica so se mi zahvalili za pomoč. Za nagrado so mi dali medaljo za sočutje in hrabrost.

Svoje dogodivščine sem opisal v knjigi, kije postala uspešnica po celem svetu. Postal sem zelo slaven in bogat. Ljudje s celega sveta so hoteli imeti Skrične, zato so se začeli učiti slovenski jezik. Sedaj, v letu 2042, je slovenščina najpopularnejši jezik na svetu. Slovenija je najbolj obiskana in priljubljena država na svetu. Turisti obiskujejo slovenske znamenitosti in tam pripovedujejo zgodbe v  slovenskem jeziku z željo, da bi našli Skrične in postali nesmrtni. Tudi ameriški predsednik B. T.  govori slovensko in prav zdaj išče Skrične po Sloveniji.

Do sedaj jih ni še nihče našel. Obišči znamenitosti Slovenije in mogoče jih boš našel prav ti.

 Leo Granfol, 6. a

Prejel NAGRADO na lit. natečaju Moja rodna domovina z naslovom Jaz in Slovenija čez 25 let, v Ljubljani, dne 19. 4. 2017.

(Mentorica: Milena Mohorko)

 

 

REKA MURA

»Resno! Spis o reki Muri!« Učiteljica nam je dala najbolj bedno domačo nalogo. Kako naj napišem spis o navadni, dolgočasni in umazani reki? »Je kaj narobe, Tia?« je vprašala učiteljica. »Ne. No, v bistvu ja. Ne vem, kaj naj napišem v spis,« sem odvrnila. Ostro me je pogledala, nato pa prisiljeno, s prijaznim glasom rekla, da naj se potrudim, če želim imeti pet ob koncu leta. Res dober nasvet. Vso pot domov sem razmišljala o spisu, vendar se mi ni porodila nobena dobra ideja. Nato pa sem se le domislila nekaj pametnega: »Čakaj malo. Lahko bi vprašala dedka.« Moj dedek ve vse. Še o stolu bi znal kaj zanimivega povedati.

Takoj po kosilu sem stekla do njegove hiše. Pozvonila sem in počakala, da mi odpre. Ko me je zagledal, se je razveselil in me objel. Povabil me je naprej in mi ponudil piškote, saj vedno pravi, da sem presuha in da moram jesti. Sedla sem na naslanjač in mu povedala, zakaj sem pravzaprav prišla na obisk. »Torej o Muri. Spis o Muri. Aaaaa, že vem, o čem bi lahko pripovedovala,« je začel dedi. »Nekoč pred davnimi, davnimi časi je na kmetiji živel gospod z dvema sinovoma. Želel si je še enega sina, ampak ko se je rodil tretji otrok, je pobesnel. Pobesnel je zato, ker se mu je rodila hči. Žalosten je odšel do reke Mure in začel jokati. S solzami v očeh je molil, da se mu hči ne bi nikoli rodila. Na njegovo srečo se mu je želja čudežno izpolnila. Ko je prišel domov, je odšel v sobo, kjer naj bi spala Adaline, njegova hči, vendar zibka je bila prazna. Odšel je do žene in jo vprašal, kje je njegova hči. Ta ga je le začudeno gledala. Po nekaj trenutkih je zopet vprašal, kje je Adaline. Žena je vstala in mu primazala zaušnico. Vprašala ga je, če je pijan. Možu ni bilo nič jasno in odpravil se je do svojega najboljšega prijatelja. Povedal mu je, da je njegova hči izginila. Štefan, njegov stari kolega, se je le smejal in ga spraševal koliko je spil, saj vendar nima hčere,« je pripovedoval. »Torej mi hočeš povedati, da je Adaline čudežno izginila?« sem vprašala. Dedi pa je rekel: »Ne, s svojo željo je izbrisal dan njenega rojstva!« Saj to je grozno. Kako je to sploh mogoče. No, saj je samo zgodbica. »Želiš, da ti pripovedujem naprej?« je vprašal. »Ja!« Dedi je nadaljeval: »No vprašal je še veliko ljudi, če so videli njegovo hčer staro 6 dni in vsi so se le smejali. Govorice o norem človeku, ki išče svojo hčer, ki se nikoli ni rodila, se je razširila po celem mestu vse do cesarja, ki je menil, da je človek, ki išče otroka, ki se nikoli ni rodil nevaren, zato ga je dal obglaviti.« Oh ne. To je grozno. »Joj, dedi, kakšne zgodbe mi ti to praviš? In potem? Kaj se je zgodilo potem?« sem bila radovedna. Moja radovednost ga je navdušila, zato je nadaljeval: » No potem so vsi ugotovili, da je reka res čarobna in zelo so se kesali, ker so ubili nedolžneža. Nekatere različice te zgodbe celo pravijo, da je takrat mesto prizadela suša in neurje, saj jih je mati Narava kaznovala za grda dejanja.« Mmmmh. Zanimiva zgodba. Hvala bogu, da ni resnična. »Hvala, dedi. Res ne veš, kako si mi pomagal. Napisal bom spis o reki Muri in moj spis bo najboljši« sem se zahvalila. Malo sem še ostala pri njem, nato pa sem se poslovila in doma napisala najboljši spis doslej. Naslednji dan me je učiteljica zelo pohvalila. »Veste, gospa učiteljica, iz tega spisa sem se naučila, da moramo pred vsakim dejanjem dobro premisliti, saj se nam lahko Mati Narava kar hitro maščuje,« sem še pametno pripomnila.

Po koncu dneva me je v šoli počakala mama in skupaj sva odšli domov in se ustavili še na sladoledu, saj je tudi mama menila, da sem napisala dober spis. »Veš mama, brez dedka ne bi zmogla. Zelo mi je pomagal,« sem ga pohvalila. Mama se nasmehnila in me pobožala po laseh. Nato sva skupaj odšli proti hiši in se vso pot pogovarjali.

Neža Sečko, 7. A

 

MURA

 

Mura, ti neutrudno tečeš,

a besede nobene ne izrečeš.

Ob tebi na stotine ptic žvrgoli,

ko šopiriš se v barvah noči.

 

Tvoj korak je glasen in krepak,

v globinah oster in gorak.

Vrtinci se kot na plesu vrtijo

in v njih skrivnostne zgodbe se godijo.

Enej Meglič, 7. A

 

REKA MURA

 

Kapljice kapljajo, druga v drugo celi dan.

Se kanali napolnijo, reke prihitijo in nastane novi dan.

Vsaka svoje ima ime, vendar ena le prav posebna je, reka Mura imenuje se.

V njej vidim nekaj posebnega, med drugim tudi to, da vrtinci in druge pasti so.

Ta reka prav edinstven dar ima, in to je ta, da na sebi mlin ima.

Neža Kuhar, 7. A

 

 

REKA MURA

 

Naša reka Mura je

globoka in široka.

Ni čista in

bistra, a v njej

plavajo ribe.

 

Naša reka Mura

je dolga.

Vedno, ko slišim

besedo

»reka Mura«,

mi na misel

pade beseda

»Babičev mlin«.

 Naja Sabo, 7. A

 

COPRNICA ZOFKA
(poustvarjanje)
Coprnica Zofka se je zbudila in iz ust je pihnila rumen mehurček. Bila je vesela, saj se je bližalo tekmovanje z metlami. To tekmovanje čarovnice priredijo enkrat letno. Zmaga čarovnica, ki prva pride do drevesa želja. Za nagrado dobi napoj za pomlajevanje. Recept za ta napoj pozna le ena čarovnica.

Zofka je šla v kuhinjo in si je spekla žabje palačinke. Ko jih je pojedla, je šla po metlo, da bi jo uredila. Počesala jo je in ji zavezala rumen trak. Odpravili sta se na travnik in sta vadili. Zelo sta garali. Odpravili sta se domov, saj je Zofka morala pripraviti napoj za hitrost, ki ga bo dala metli pred tekmovanjem. Potrebovala je: prašičji rep, kačji strup, žabji krak in kameleonovo oko. Zofka je mešala, metla pa je v lonec dodajala sestavine. Na koncu je v lonec morala dodati še kameleonovo oko. A metla je slabo slišala, zato je v lonec dala lamino oko. Zofka tega ni opazila. Nekaj napoja je shranila v stekleničko, ki si jo je dala v žep. Odleteli sta na tekmovanje. Postavili sta se za štartno črto. Metla je popila napoj. Tekmovalo je veliko čarovnic. Odštevanje se je pričelo tri, dva, ena, zdaj. Vse čarovnice so oddivjale s svojimi metlami. Zofkina metla ni bila tako hitra kot ostale, namesto tega je pljuvala na vse strani. Zofka se je razjezila, iz ust so ji leteli sami zeleni oblački. Skočila je z metle in jezno odkorakala stran. Ko je prišla domov, je v svoji krogli videla, da je metla dala v napoj napačno sestavino. To jo je še bolj razjezilo. Začela je čarati jezna usta.

Od utrujenosti je zaspala in sanjala o zmagi na tekmovanju.

                                                                                                           Mila Temlin, 5. a

 

 PRVI ŠOLSKI DAN

Bilo je nekaj dni pred prvim šolskim dnem.

Z mamo sva hodila po trgovinah in pogledala vse torbe, ampak mi niti ena ni bila všeč. Potem ko sva pa prišla domov, sva takoj šla na računalnik in sva preko spleta kupila torbo. Našla sva popolno torbo, s košarkaško žogo na njej. Potem sem oboževal košarko. Šla sva kupit vse šolske pripomočke: peresnico, svinčnike, zvezke, radirke in mapico. Napočil je prvi šolski dan.

Prišel sem v šolo in bil zelo nervozen, če bom imel dobro učiteljico, če me bodo sošolci marali in s kom bom v razredu. Ko so nas razdelili, so nas učiteljice, v mojem razredu je to bila učiteljica Marjane Kuzmič, odpeljale v razred in smo dobili sok in makovo potico. Videl sem veliko sošolcev in spoznal veliko prijateljev. Ko sem prišel domov,sem vse povedal mami in ji dal list, na katerem je pisalo, kaj vse potrebujem. Samo ena stvar nama je manjkala. To je bil majhen otroški kovček! Pogovorila sva se o prvem šolskem dnevu, prijateljih in sošolcih. Toliko sva se pogovarjala , da sva pozabila na otroški kovček. Kovček sva kupila naslednji dan.

V lepem spominu so mi ostali vsi sošolci, saj smo se v petem razredu ločili.

Vid Alač, 5. a

PRIJATELJSTVO DANES IN JUTRI

Prijateljstvo danes in jutri,

joj, vse se lahko spremeni.

Odidejo vse skupne misli, vsi nasmehi,

pa tudi ostale sladke stvari.

Razidejo se vse skupne poti,

kar naenkrat si sam,

ne najdeš več nobenih dobrih stvari.

Žalosten v sobi sediš,

brez nasmeha, čustev in vseh pozitivnih stvari.

A kar naenkrat se ti posveti,

da zunaj je veliko takih ljudi,

ki čutijo enako kot ti.

Stkejo se nove vezi,

in spet srečen postaneš ti.

Nato prijatelju poveš:

”Hej, ti! Hvala, ker si.”

Hana Čahuk, 9. c

 

MOJ JUTRI

Moj jutri, kaj skrivaš,

kaj mojim očem prikrivaš?

Me boš počakal

ali se čakanja naveličal?

Lepo te prosim

odkrij mi tančice skrivnosti,

odstri mi tančice modrosti,

razkrij mi tančice norosti.

A…če še enkrat premislim…

Ne razkrij mi skrivnosti,

modrosti, norosti.

Moj jutri, moj misterij ostani.

A vendar te prosim,

počakaj me, ne hiti.

Le pusti me živeti.

Nina Klement, 9. a

NOVOLETNE POČITNICE

Novoletne počitnice sem, kot se spodobi, preživela s starši. Šli smo k babici, ki živi na Koroškem. Tam me je oma, kot jo kličem, naučila plesti. Šli smo si tudi ogledat žive jaslice. Božič smo praznovali s sorodniki. Od velikega števila daril mi je bilo kar slabo. Najbolj mi je bil všeč komplet sestavin za izdelovanje parfumov. S sestrično sva ves večer mešali parfume čudovitih vonjev. Parfume je bilo mogoče obarvati rdeče, a je bilo na koncu več rdeče barve na mojih hlačah kot v parfumu. Mamica je rekla, da lahko te hlače gredo samo še v smeti, jezna pa ni bila preveč.

Naslednji dan smo vsa družina šli na sprehod ob reki Meži. V vodi sem zagledala majhnega črnega ptička. Skakljal je po vodi in s kljunčkom obračal kamenčke. Kar zmrazilo me je, ko sem ga gledala. Doma nam je gospod Google povedal, da smo videli povodnega kosa, ki je pod vodo iskal ličinke žuželk.

Zadnji večer počitnic smo se vsa družina savnali v domači savni.Vsi smo bili prepoteni, a sproščeni.

Počitnice so bile zabavne, a sem kljub temu pogrešala šolo.

Luša Polajner, 3. a

ŠOLSKA

Od osmih do dveh,

od osmih do dveh,

vsi pri klopeh,

zvezki v očeh,

vsi se učimo, odšel proč je smeh,

smo tiho in pišemo:

vsi fantje, dekleta in žalost in smeh,

od osmih do dveh

že vsi smo nestrpni:

vsi se učimo, odšel proč je smeh,

od osmih do dveh,

od osmih do dveh.

 

Sano še malo, samo še malo-

pa bo spet, vse za šalo!

Življenja te bo stalo,

ker če ne veš življenja, življenja te bo stalo.

Od osmih do dveh

Vsi se učimo, odšel proč je smeh,

samo še malo, samo še malo,

pa te življenja, življenja bo stalo.

 

Smo se res naučili?

Se žalostno sprašujemo.

 

Poglej me v oči:

vsi smo tukaj

od osmih do dveh, samo še malo

pa nam vse, se bo obrestovalo…

 

Pa smo se med seboj spogledali:

si z očesom, vse povedali

ne odnehaj, veliko se nas je zbralo

od osmih do dveh, samo še malo!

 

Od osmih do dveh,

od osmih do dveh.

Vsi se učimo, odšel proč je smeh,

samo še malo,

drugače te lahko, življenja bo stalo.

 

Nino Gomboc, 9. c

SVET MOJIH SANJ

V svetu, v katerem želim živeti,

se ne da umreti.

Vojn, lakote in kriminala ne bi bilo,

pa če bi se postavil na glavo.

Vsi umirjeno bi živeli,

brez strahu in se veselili.

Kar razveselilo bi ljudi,

to bi počeli vsi.

Nihče žalosten ne bi bil,

saj to konec sveta bi bil,

zato se vsi veselili bi,

do konca svojih dni.

Jakob Nejc Ružič

MESTA

Vsako mesto ima svojega

vladarja in ubežnika.

Tudi so bogati in revni.

To je sedanjost.

Kaj pa bo v prihodnosti?

Tega nihče razen prihodnosti

same ne ve.

Toda nihče ne ve,

kje je prihodnost

in kaj se bo z njo dogajalo.

Bodo bogati postali revni

in revni bogati?

Bo vladar postal ubežnik

in ubežnik vladar?

Kaj se bo dogajalo z nami

in kako bomo končali?

A nihče ne ve,

do kdaj bomo živeli in kako.

Takšen je svet –

včasih lep in včasih grd.

Na to ne moremo vplivati.

Alja Anželj, 6. C

NAŠA PRIHODNOST

Hočem, da bi naša prihodnost bila taka,

da bi se vsi razumeli,

poslušajte, če ne razumete, kako:

bili bi prijatelji in skupaj bi peli.

Vsi bi delali domače naloge,

pridno bi se učili,

znanja bi imeli večje zaloge,

pri ocenjevanjih bi se trudili.

Naša prihodnost bi bila

kakor iz čarobnega sveta.

Pravljična bitja bi nas obiskala,

ker bi se rada z nami igrala.

Peli bi lepe pesmi,

zabavali bi se zelo,

ne bi bili tako resni,

bilo bi nam lepo.

Vojn sploh ne bi poznali,

obstajal bi le mir.

Če bi koga vprašali,

ne bi vedel, kaj je prepir.

Ljudje ne bi bili lačni,

topel dom bi imel vsak.

Tudi če smo drugačni

v srcu je vsak enak.

Starejšim bi pomagali,

se med sabo spoštovali,

ter jih poslušali,

za nasvete povprašali.

In za konec povem še to,

naša prihodnost lepa bi bila, še kako,

če bi bilo res tako,

z mojo družino pa bi se imela lepo.

Lara Pučko, 6.c

IZBIRNI PREDMET RETORIKA

Učenci osnovne šole I Murska Sobota, ki obiskujemo izbirni predmet retorika, smo imeli priložnost pobliže spoznati poklic, ki vključuje znanje retorištva. Kar smo se prej naučili skozi teorijo in govorne nastope, smo sedaj videli tudi v praksi. Na televiziji AS so nas v dveh skupinah lepo sprejeli. Najprej smo v še podrobnejši teoriji spoznali delo novinarja, snemalca in montažerja. Razkrili so nam, kako deluje tehnologija, ki jo nujno potrebujejo, ali si z njo pomagajo pri svojem delu. Podrobneje smo bili podučeni o kameri in mikrofonu, zelenem platnu in računalniku z zrcali, na katerem je zapisano besedilo, ki mora biti izgovorjeno. Nato pa smo se v vlogi novinarja preizkusili tudi sami. Vsak od nas je dobil del povezovalnega besedila, ki smo ga morali s čim manj ali nič napakami prebrati. Nato pa smo se razdelili v pare. Vsak par je nato posnel krajšo pogovorno oddajo. V vsakem paru je bil voditelj in gost. Gost je izbral temo pogovora v povezavi s svetovnimi problemi. Na koncu so nam v montaži pokazali, kako nastane trideset sekundni oglas, saj naših posnetkov še niso morali takoj poslati v montažo. Lepo je bilo za spremembo oditi drugam in pobliže spoznati zanimiv poklic.

Nina Klement 9. a

PRIHODNOST V AKVARIJU?!

Predstavljajmo si ribico v akvariju.

To je zanjo edini svet, ki ga pozna.

V njem plava, kakor ve in zna.

Nima ne vrat, ne okna,

ki bi jo vodila v drug svet, ali na drug planet.

Damo ji hrane toliko, kot se nam zdi zadosti,

čeprav se to njej morda sploh ne zdi dosti.

In zdaj poglejmo v drug svet.

Plava lahko v ribniku, polnem drugih rib,

ki bi jo lahko pojedle za kosilo, zajtrk ali večerjo.

Tam ima več prostora,

a jo je zato lahko strah in je to zanjo velika nočna mora.

Zato pomislimo

in razmislimo.

Kje bi nam bilo lepše?

Hmmm … To se moramo odločiti sami

in odločitve ne prepustiti naši mami.

Zara Bertalanič, 6. c

VILA (nadaljevanje bajke)

Nagne se hrepeneče do nje in jo poljubi in objame. Vila se prebudi in prestrašena skoči na noge. Petrovič ji takoj reče: »Vem, da si vila. Vem, da se ne smete možiti. Vendar ne morem živeti brez tebe. Če prosiva vašo vodjo za dovoljenje, nama bo morda uspelo.« Vila se strinja in skupaj se odpravita iskat mesto, kamor so odšle vile. Ko ga končno najdeta, zagledata veliko vil na kupu, ki prepevajo žalostne pesmi. Ko ga zagledajo, se zapodijo vanj, vendar jih vila ustavi: »Ne storite mu nič žalega! Jaz sem ga pripeljala sem! Iščeva našo vodjo.« Vile se z godrnjanjem razmaknejo in takrat sta jo zagledala. Visoko, veličastno žensko s prelepo dolgo srebrno obleko, posuto z diamanti. Bila je prelepa. Brez precejšnjega obotavljanja ji je Petrovič povedal, zakaj sta prišla. Vodja je bila sprva zgrožena, nato pa je z mirnim glasom dejala: »To je velika stvar, kar me prosiš. Vendar je način. Vojna se pripravlja. Vojna, ki bi lahko trajala zelo dolgo. Pripravlja jo najmočnejši Turek, kar jih je. Če njega ne bi bilo, ne bi bilo vojn, vse bi bilo dobro. Pojdi in ga ustavi. Njega in njegovo velikansko vojsko. Če to storiš, bomo imele vile mir pred ljudmi in oni pred nami. Ne bodo nas več potrebovali, vse bo dobro. Kar je pa še najpomembnejše, izničilo bi se pravilo, da se vile ne smejo ženiti. Če ti naloga spodleti, bo še huje kot prej. Še več vojn bo. Če ti spodleti in uspeš preživeti, bosta morala umreti oba. Si pripravljen sprejeti to nalogo? Že dolgo iščemo nekoga, da bi to izvršil, vendar ni nihče dovolj pogumen.« Petrovič se je trdno odločil, da mu bo uspelo. Vila mu reče: »Boj se bo začel jutri zvečer ob mraku. Takrat nameravajo napasti. Vso srečo in bodi previden.« Petrovič je pripravljen. Naslednji večer jih je pričakal in uporabil vso svojo moč, da napade. Trajalo je več ur, vendar mu je uspelo. Pobil je večino Turkove vojske, peščica se je predala. Z zadnjimi močmi je ubil še Turka. Smrtno ranjen se je zgrudil na tla. Lepa vila je zaslutila, da je nekaj narobe. Odletela je do Petroviča in ga že od daleč zagledala, kako ranjen leži na tleh. Tako se je obrnila in odletela do studenca. Vzela je nekaj vode in tiste nenavadne trave. S polno hitrostjo je odletela nazaj k Petroviču. Ozdravila mu je rane s travo, nato pa ga je umila z vodo. Takoj je ozdravel in skupaj sta odletela do vodje. Vodja je izničila pravilo. Čez nekaj dni sta se vila in Petrovič oženila. Živela sta srečno še dolgo zatem.

Nuša Žižek, 7. c

JANEZ TRDINA: VILA (nadaljevanje zgodbe)

Vila se mu izmuzne iz objema in se obrne na bok. »Kaj naj bi zdaj to pomenilo?« vpraša Petrovič. Samo žalostno ga pogleda in zbeži stran. Ustavi se šele v gozdu vsa zadihana in brez sape. Srce jo boli, kar je zdaj videla. Namreč, dobila je magično moč, da lahko skozi njegove oči in celo telo vidi, kaj si on misli, kaj je počel, ko nje ni bilo v bližini… To učinkuje samo na njem in ona lahko vidi te občutke samo, ko se je on dotakne. Petrovič jo je tam poljubil in ona je jasno videla, kako misli med poljubom na vaško najlepšo deklico Neli si predstavlja, da je vila v resnici Neli. To jo je tako močno prizadelo, da je preprosto morala stran od njega. »Prevarant!« je zakričala, koj nato pa se je spomnila na njuno prvo srečanje v hramu in spet so jo oblile solze. Tako zelo si je želela, da bi bile tukaj sestre in sestrične, ki so odšle. One bi mi pomagale, me tolažile, a zdai sem sama. »Ne, ne začenjaj, postani močna, kot si bila na začetku.« si je prigovarjala. In takrat jo je prešinilo. Odločila se je.

Petrovič je tam stal ko kupček nesreče. Ni sumil, da ima vila posebne moči. Ves poklapan je šel domov. Neli ga je nekajkrat klicala na telefon, a se ji ni oglasil. Neke noči pa ga je prebudil šum in prebudil se je, ter na nočni omarici našel listek. Na njem je pisalo:

Zdravila sem te,

a nisi mi pustil odpreti srca.

Jaz zdaj odhajam k drugim vilam,

ne išči me več.

Pod goro si vaščani razdelite naše bogastvo, ki smo ga tako skrbno čuvale.

P.S. upam, da bosta z Neli srečna.

Ne pozabi me,

Vila

Ajda Morec, 7. c

NAOČNIK IN OČALNIK REŠITA BOŽIČKA

(DOMIŠLJIJSKI SPIS)

Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi, sta se letos odločila da bosta pisala Božičku: Naočnik si je zaželel skladovnico pip, Očalnik pa novih očal. Pisala sta mu že na začetku decembra. Dnevi so minevali in sneg je bičal okna njune pisarne, v kateri bosta prespala. Bil je predbožični večer in njuna pisarna se je od okraskov bleščala kot sonce. Preden sta zaspala, sta se pogovarjala:

»Misliš, da nama bo Božiček izpolnil želji?« je vprašal Naočnik. »Bova videla jutri. Saj je že predbožični večer!« mu je odvrnil Očalnik. Naočnik se je od začudenja skoraj zadušil. »Kaj… že… Kaj že je 24. december?!« »Ja, je,« mu je odvrnil Očalnik in gledal svojega kolega, kot da bi padel z Lune, saj Naočnik ni vedel, da je že 24. december. »No, pa sta zaspala!«je rekel strašen glas. »Končno lahko ugrabim Božička! Haaa ha ha in adijo Božiček!« je spet zadonel glas. Ta glas je pripadal temnemu lordu Darthu Vaderju.

Medtem se je Božiček že pripravljal na odhod. Ko je Božiček vzletel, se je poslovil od škratov: » Ho ho ho! Vesel božič škratci moji! Vidimo se jutri. Zdaj pa moram na pot! Bodite pridni! Jožek z mano greš. Ti Pišta pa si glaven. Adijo!« Ko je Božiček odletel, ga je že napadel Vader in armada stromtroperjev. No ja, seveda so bili v vesoljski ladji. In Darth Vader je streljal nanj, dokler Božičku niso pomrli vsi jeleni in od sani ni ostala niti trska. Nato je Božička z lebdilnim žarkom potegnil v svojo ladjo, ubogega Jožeka pa pustil, da pade v ledeni mraz Severnega ledenega morja in se utopi ter zmrzne.

No, pa se vrnimo h glavnima junakoma, ki sta se ravno predramila. Sonce je že vzšlo in pogledala sta pod jelko, pod njo pa ni bilo nič. Očalnika je skoraj kap: »Kaj misliš, da nisva bila pridna?« »Neumnost! Saj sva vsak mesec rešila na ducate primerov. Pa tudi življenj sva rešila za malo morje! Mislim… Čakaj! Glej, neko pismo je privezano na jelko! Preberiva kaj piše!« ga je zavrnil Naočnik. Očalnik je vstal in odkorakal k jelki. Nato je odvezal pismo in ga razgrnil. Ko ga je prebral, ga je kap spet skoraj zadela. In to v roku ene ure. Nato je še na glas prebral pismo: »Detektiva! Če res veljata za najboljša detektiva na svetu ali pa sta vsaj med najboljšimi. No, rešita ta primer. Jaz Temni lord Sithov Darth Vader sem ugrabil moža v rdeči obleki in z belo brado. Sva na moji Zvezdi smrti, ki se s svetlobno hitrostjo pomika k vašemu planetu Zemlja. Imata en dan časa, da rešita Božička, drugače ga bom ubil in uničil vaš planet ….« V tistem trenutku, pa so skozi streho prileteli ljudje: Luke Skywalker z dvema svetlobnima mečema (modrim in zelenim) v rokah, Han Solo z blastesko puško in tretji, ki sploh ni bil človek. Bil je neka rjava različica jetija, a to ni bil. Bil je Wooki. Ime mu je Chewbacca z blasterskim samostrelom. Nad luknjo je letela vesoljska ladja, z imenom Milenijski sokol. »Kje je moj oče?« je vprašal Luke. »Kdo? Nikogar nisva videla. Samo tole pismo, pa še to je podpisano z imenom Darth Vader,« sta v en glas odvrnila Naočnik in Očalnik. »Ja, tu je bil. Darth Vader je moj oče. Ko smo že pri tem, kdo je kdo, kdo sta vidva?« »Jaz sem Naočnik, tole pa je Očalnik,« je hitro odvrnil Naočnik. »Kdo ste pa vi in ali lahko dobiva eno od tehle stvarc?« je odgovoril Očalnik. Han Solo je odvrnil: »Jaz sem Han Solo, to je Luke, tisto pa je Chewbacca.« »Raak!« se je iznenada oglasil Chewbacca in potegnil izza pasu (ki mu je visel od ramena navzdol na drugo stran) potegnil dva svetlobna meča in jima ju podal. »No ja, Chewbacca očitno meni, da ju lahko dobita. In z njim ni šale,« je rekel Han Solo. »OK, ampak imamo težavico. Božiček je izginil in Zvezda smrti se bliža našemu planetu in en dan časa imamo, da rešimo Božička iz krempljev tvojega očeta in zdaj sta zagotovo minili že dve uri! Pa še naš planet misli uničiti!« je histerično zavpil Naočnik. Toda Han Solo že ima načrt: »No zdaj imamo dva dodatna bojevnika, ki ju je treba hitro izuriti. Jaz in Chewbacca bova pripravila Milenijskega sokola na uničenje Zvezde smrti. Jaz in Chewbacca bova zunaj Zvezde smrti in vas krila, ko vaju bova spustila vanjo. Ko se bo eksplozija začela, stecite ven, Luke pa mi naj sporoči, kdaj pridete ven, da vas bova lahko pobrala. Medtem ko boste notri, najprej rešite Božička in ubijte Vaderja, nato pa pojdita k jedru in ga uničita. Tako bodo padle tri muhe na en mah: uničenje Zvezde smrti, smrt Vaderja in rešitev Božička.« Vsi so se lotili dela. Po eni uri dela je bilo vse pripravljeno, Naočnik in Očalnik pa sta zdaj bila tako dobra mečevalca, da bi premagala še samega Yodo. Naočnik je dobil modrega, Očalnik pa zelenega, nato so se odpravili. No, ne vsi, saj Naočnik in Očalnik nista vedela, kako skočiti tako visoko. Ampak ni jima bilo treba čakati, da bi ugotovila, saj ju je Han Solo že dvignil v Milenijskega sokola, kot je Vader prej dvignil Božička z lebdilnim žarkom. Ko so bili vsi na ladji, so odleteli v vesolje. Ni jim bilo treba leteti daleč, že so zagledali Zvezdo smrti in začeli so vršiti Hanov načrt. Počakali so, dokler se hangar ni odprl. Nato je Han solo zmanevriral Milenijskega sokola in jih izpustil v Zvezdo smrti. Ko so Naočnik, Očalnik in Luke nekaj časa tavali po Zvezdi smrti, so prišli do kontrolne kabine, kjer sta bila Darth Vader in zvezani Božiček. Vader je bil obrnjen vstran in imeli so čas, da osvobodijo Božička, a naenkrat se je temni lord obrnil in aktiviral svoj svetlobni meč. Nato so Luke, Naočnik in Očalnik aktivirali svoje in začela se je bitka. Ko je Vader Luko in Naočnika stisnil v kot in se pripravljal na zaključni udarec, je Očalnik skočil in Vaderju odsekal glavo. Najprej so Božička pospremili do velikega, zelo velikega hangerja in Luke je Han Solu povedal (prek woki-tokija), kje so in da mu bodo poslali Božička, oni pa bodo uničili jedro. Odprli so hangar in pred njim je letel Milenijski sokol. Božička so hitro strpali noter. Ko je vse potihnilo, so zaslišali brnenje: »Jedro?« so v en glas vzkliknili Naočnik, Očalnik in Luke. Luke je s svetlobnim mečem hitro izrezal luknjo v steno in splezali so skoznjo. Zagledali so tri cevi, ki so jedro držale v zraku. Luke se je postavil ob prvo, Naočnik in Očalnik pa pred drugi dve. Na tri so z meči udarili po ceveh in te so popustile. Jedro je že začelo padati in ravno takrat so piko na i, postavili stromtroperji, ki so ravno prišli v prostor in začeli streljati. Luke, Naočnik in Očalnik so stekli, saj je jedro začelo razganjati. Hangar je zapiral eden izmed stromtroperjev, a bili do dovolj hitri, da so skočili v plovilo, ki je še vedno lebdelo pred vrati hangarja. Ko so bili vsi na krovu, sta Han Solo in Chewbacca pritisnila na plin in že so hiteli stran. V naslednjem trenutku je Zvezdo smrti razgnalo in misija je bila uspešna. Nato so Božička odpeljali na severni tečaj, Naočnika in Očalnika pa v njuno pisarno. Tako sta namesto daril dobila nepozabljivo pustolovščino.

Luka Kumer, 6.a

ČLOVEK

Človek je lahko visok kot žirafa,

ali pa nizek kot stol.

Človek je včasih glasen ko slon,

ali pa tih kot miš.

Človek je lahko suh,

da sonce kar skozi njega sije,

lahko je pa debel,

tako zelo debel,

da Sonce ne najde mimo njega.

Človek je lahko hiter kot Ferrari,

ali pa počasen ko polž.

Človek je lahko močan,

da dvigne celih 100 kil,

lahko je pa človek šibak,

da ne more prelomiti niti vejice.

Človek je lahko nogometaš, košarkar…

ali pa velik pridanič.

Človek je lahko pameten ko Einstein

ali pa zabit ko kol.

Če je to res, je neumen ko vol.

Človek, hmm, le kaj bi še napisal?

Saj res. Človek je lahko čil in zdrav

ali pa na smrt bolan.

Človek. Še veliko je stvari, ki bi jih

lahko naštel in povedal o človeku.

To se mi več ne da,

zato raje rečem PAPA!

Luka Kumer, 6. a

POKVARJEN PISALNI STROJ

»Ta žoga, le kam je odšla?«

pisalni stroj drdra.

Dela in dela lep kupček besed,

katera bo prava, sprašuje se spet.

Ko pa se stroj iz neznanega vzroka

pokvari, postane in stoka.

Spet drugič prehitro dirja,

kot bi zagledal morskega psa.

Takrat stroj nikogar ne uboga,

enkrat je proga,

drugič stonoga.

Nihče ga ustavit ne more, ne zna,

zato v besednjaku, luknja zija.

Zaradi pomot,

ga postavijo v kot,

kjer pa je konec

teh podobnih zmot.

Tam črke nastajajo kot prej,

a bolj drugačne od drugih doslej.

Pisarniški stroj se zavije v omot

in nikogar ne spusti nazaj v kot.

Tam tuhta in načrtuje,

joj prejoj, kakšno maščevanje kuje!

Maščevanje do tistih ljudi,

ki so ga v kot postavili.

Zvečer se vrže veselo na delo,

da bo do jutra že skoraj zavrelo.

Verjetno premišljujete, da bo zjutraj nered,

a le črke bo postavil v vrstni red,

seveda drugačen, da ne bo pomote

ali kakšne sramote.

Žoga je žaga, mleko je mlaka,

Kekec je kakec in slava slovo,

kaj drugega bi lahko nered napravilo?

Tako je naš pokvarjen pisarniški stroj,

ki je prebesedil besede,

ker so bile dolgočasne bolj od bede,

nazadnje na smetišču končal,

ker je predolgi jezik kazal.

Eva Vučko, 6. a

ČLOVEK

Dober dan. Jaz sem človek.

Lahko mi rečete tudi

človeček, ampak nikar mi ne

recite deček.

Dober dan. Jaz sem dekle.

Lahko mi rečete tudi

deklica, ampak nikar mi ne recite

Metkica.

Dober dan. Jaz sem Eva.

Za vas nisem nobena

Evica in ne revica.

Človek včasih še sam ne ve,

kaj je,

tako vam za konec še sama povem,

da tega ne vem,

pa kaj potem.

Eva Vučko, 6. a

ČLOVEK JE…

Človek je debel ,

človek je suh,

človek je majhen,

človek je gluh.

Človek igra rokomet,

človek igra nogomet,

človek prehodi svet,

človeka zanima planet.

Človek dobi pet,

človek poreden je spet

in spet in spet.

Takšen je svet,

včasih za tri,

včasih za pet.

                                                                                     Eva Vučko, 6. a

MOJA PSIČKA

Psiček Marli v Bruslju pri Tini živi,

ki za Marlija lepo skrbi.

Piki pa v Sloveniji

pri moji babici je doma,

ki prijazna je do dna.

Luka Ivančič, 3. a

PESNIKA

France Prešeren naš je junak,

Oton Župančič za nas mlajše prav tak.

Pisala sta pesmi, ki rimajo se.

Prešeren Zdravljico, našo himno napisal je,

Župančič je z Mehurčki igral se.

Luka Ivančič, 3. a

ČE BI IMEL ČAROBNO PALICO

Nekoč pred davnimi časi si je deček Nejc zaželel, da bi imel čarobno palico, ki bi lahko začarala vse, kar bi si zaželel. A vedel je, da se mu ta želja ne bo izpolnila, ker je to mogoče le v pravljicah, a vseeno je o njej sanjaril in sanjaril.

Naslednji dan so šli v mesto in v trgovini Cimbalimba je zagledal čarobno palico. Točno takšna je bila, kot si jo je želel. Bila je zelo draga, zato je ni mogel dobiti. Starše je cele dneve prepričeval, da mu jo naj kupita, še celo kosilo je skuhal, da bi jo dobil, a vseeno je ni dobil. Vse noči je sanjal samo to, kako bi jo imel. Neko noč je sanjal, da če bi jo imel, bi bilo vse drugače, saj bi lahko začaral kar kužka, pa zajce, pa hrano, pa še in še bi lahko začaral.

Zjutraj je te sanje takoj povedal mami in očetu, a vseeno sta rekla, da palice ne dobi. Mama je rekla, da jo mogoče dobi čez tri dni na njegov rojstni dan, če bo priden. A on je bil prepričan, da je ne bo dobil, ker stane res veliko. Naslednji dan pa so šli v mesto in v trgovini je več ni bilo. Bil je tako žalosten, da se je kar razjokal. Čez en dan pa bo njegov rojstni dan…

Ko se je naslednji dan zjutraj zbudil, se je razveselil, ker ima rojstni dan in bo dobil lepa darila. Od mame in očeta je dobil leseno čarobno palico, ki pa ni zares čarala. Naredil mu jo je oče, ki je bil mizar. Nejc je bil tako vesel, da je kar vriskal od sreče. In živel je srečno do konca svojih dni.

Lana Šiftar, 5. b

V STEKLENEM GOZDU

Steklen gozd se je pred davnimi časi nahajal pod Blejskim jezerom v drugem svetu. Vsa drevesa in grmovja so bila iz stekla. Živali, ki so želele priti v steklen gozd, so morale stopiti skozi portal, ki jih je spremenil v steklene živali. Vsaka žival je morala imeti tudi kartico, da je sploh lahko vstopila. Tam so steklene živali plesale, drevesa pa pela, imele so res prelep glas, živali so pa plesale salso, valček, mlin … pa še kakšno so si same izmislile. Ta zgodba se prenaša iz roda v rod, saj je bil moj praprapradedek v steklenem gozdu. In zgodilo se je pa tako …

Moj dedek je bil star komaj 12 let, ko je ležal na plaži ob Blejskem jezeru, ko je kar  naenkrat padel v vodo. V vodi je videl kartico, jo zagrabil in ga je potegnil v portal. Tam je postal steklen človek. Začudil se je, ker je tam videl vse mogoče. petje dreves ga je tako privlačilo, da je kar sam zaplesal. Ko se je utrudil, je spoznal prijatelja Cofa. Cof je bil zelo navihan lisjak. Razkazal mu je gozd. Po ogledu gozda je bil dedek že precej utrujen in lisjak mu je spekel blejsko kremšnito, ki je bila dedku zelo dobra. Njegova ura mu je zazvonila in moral je domov. Kremšnito je vzel in odvihral domov. Doma je ni pojedel, ampak je razvozlal recept zanjo.

In od takrat je blejska kremšnita značilna za Slovenijo. A zgodba ostaja v družini in je nikomur ne izdamo. Če bi lahko šla tja, bi bila zelo vesela. Nihče pa ne ve, če še obstaja ta gozd. V blejski kremšniti pa lahko uživamo prav vsi do konca svojih dni.

Jana Donko, 5. b

SLADKORNA DEŽELA

Bila je sobota. Deklica po imenu Klara je v sobi sestavljala sestavljanko. Seveda je bila na sliki neka žival. Klara ima zelo rada živali, pa kakršnekoli so. Imela je dve mački, enega psa in dva hrčka. Večkrat je šla na sprehod v gozd. S sabo je peljala psa po imenu Cof. Bil je zelo puhast. Imela ga je zelo rada.

Enkrat sta šla skupaj v gozd. Cof je poginil, Klara pa je tekla in tekla za njim. Dokler ni šel v drevo. Čudno se sliši, ampak res je šel v drevo. Klara je šla za njim in ko je vstopila v drevo, je videla nekaj čarobnega. Klara je videla sladkorno deželo. Najprej je mislila, da rabi očala z zelo debelimi stekli. Potem ko je pa poskusila dobrote te dežele, je pa verjela, da je v pravi sladkorni deželi. In iz balončka, ki je letel v zraku, se je naenkrat prikazal Cof. Medtem je bila njena mama Anja zelo v skrbeh. Anja, Klarina mama, jo je takoj šla iskat v gozd. Klara se je pa s Cofom lepo sladkala z lizikami, sladkorno peno, čokoladnimi bonboni… Zagledala sta super lepo sladkorno hiško. Ko sta počasi počasi odprla vrata, sta zagledala pet mačk, ki so se sladkale s čokoladnimi napitki. Vstopila sta še v naslednjo sobo, v kateri sta se kar prijetno skopala v stopljeni beli čokoladi. Ko pa sta vsa vesela vstopila še v zadnjo sobo, ju tam ni pričakalo nič kaj prijetno presenečenje. V sobi so ju namreč pričakali grdi, zlobni in umazani škratje. Klara se ni bila pripravljena boriti z njimi, zato jim je morala narediti drugo uslugo. Prinesti jim je morala zlato liziko z vrha gore, če ne, ji bodo vzeli kužka Cofa. Seveda je varovala svojega kužka Cofa in se takoj odpravila na goro po zlato liziko. Ta sladkorna gora je visoka, ampak sta je že dosti prehodila. Končno sta le našla zlato liziko, jo vzela in šla. Nista dolgo hodila, ko ju je zasul plaz sladkorja. Klara se je v sladkorju valila z gore. Cof jo povleče iz sladkorja in vsa posladkana sta odšla z gore. Končno škratom prineseta zlato liziko in odideta iz sladkorne dežele. S sabo sta vzela nekaj sladkarij. Na poti domov sta srečala Anjo, Klarino mamo.

Ko so odšli domov, ji je Klara povedala celo zgodbico. Mama ji ni ravno verjela, ampak ko je videla sladkarije, je to bila že čisto druga zgodba. Držimo se raje srečnega konca.

Taja Rues Lulik, 5. b

OGRLICA S ČUDEŽNIM KRISTALOM

Bil je lep sončen dan, ko je deklica Sofija šla v gozd po nekaj jurčkov za kosilo. Po kosilu se je šla ven igrat.

Čez nekaj časa se je ob robu gozda nekaj zasvetilo. Sofija je šla pogledat, kaj je to. To je bil lesketajoč vijolični obesek v obliki velike solze. Bil je iz kristala. Sofija se je odločila, da ga uporabi za ogrlico. Naslednjega jutra je z ogrlico spet odšla v gozd. Naenkrat se je njen kristal zasvetil in spregovoril. Povedal ji je, da ji bo izpolnil eno željo. Sofija si je zaželela, da bi bila rada majhna kot palčica. Želja se ji je uresničila. Dolgo se je zabavala. Potem ko je rekla, da bo spet velika, se ji ni posrečilo. Potem pa se je spomnila rože, katero lahko poje, da bo spet velika. In res, že spet je bila normalne velikosti. To rožo si je vzela domov za vsak primer.

Če bi to zgodbo povedala mami, mi zagotovo ne bi verjela.

                                                       Kaja Karas, 5. b

DOMIŠLJIJA NE POZNA MEJA

Nekoč je obstajal planet z imenom Zemlja. Bil je to zelo nenavaden planet. Imel je čudno obliko, čudno prečudno okroglo obliko. Bog v nebesih, ki je vse dogajanje na Zemlji opazoval, si je mislil in govoril:

»Sramota, sramota, le kaj si bodo mislili drugi Bogovi, ko bodo zagledali tole mojo mojstrovino? Najbolj čudna in nenavadna je. Smrdi pa kot copate moje žene. Nekaj bo treba ukreniti, saj ljudje jejo z vilicami, zobe si čistijo s ščetkami, Novak Đoković pa se igra s samo enim loparjem.«

In je premišljeval in se domislil. Malo moram tako ali tako shujšati, zato lahko naredim korakec ali dva, kakšno pirueto do Zemlje in kaj spremenim.

 

In tako je Bog naredil nekaj korakov, pirueta pa mu ni kaj prida uspela, saj se mu je nekoliko prevelika noga zaustavila v zraku, druga pa je naredila nek čuden »hejsaladri» in naš junak je pristal na tleh, še preden je stopil iz svojega kraljestva. ScreenShot285

 

Ko je Bog končno le prišel na Zemljo, je sklenil, da bo uporabil vso svojo moč, da spremeni ta svet. Razmišljal je: Nič čudnega, da ljudem zmanjkuje prostora na pogrinjkih, ko imajo na vsaki strani nekakšen pribor in sploh več ne vedo, s katero roko naj primejo vilico ali žlico. In se je domislil.

ScreenShot284 Iz copata je švisnila žlica, z ušesa je blisnila vilica in tako je nastala viližlica, ki se je lahko uporabljala kot žlica ali vilica hkrati.

 

Bog je šel od hiše do hiše, da bi kaj spremenil.

»Takoj pridi iz kopalnice, ker si tudi jaz moram oščetkati zobe,« je slišal iz neke hiše.

Hitro je je odločil in uporabil svojo moč in spremenil zobno ščetko, da je imela ščetine na obeh krajih in sta si lahko čistila zobe oba naenkrat. ScreenShot283

 

 

Tako je Bog spreminjal in ustvarjal: leteči dežobran,

kockasta kolesa, obojestranske loparje (za Novaka) in še kaj.

ScreenShot282

 

Bog pa je bil s svojimi močmi kmalu pri koncu in je hitro odbrzel nazaj v svoje kraljestvo. Tam si je naredil čudovit prestol, a ga je žena prehitela.

ScreenShot281

Izumila je prestol za dva in tako sta sedaj kraljevala oba,

kljub temu, da Bogu to ni bilo po godu.

 

Eva Vučko, 6. a

DRUŽINSKA TRŽNICA (Zgodba ob slikah)

Bil je lep sončen dan. Babica in dedek sta prebudila svoja vnuka Mirka in Sonjo, saj jih je čakalo veliko dela. Oblekli so se in se odpravili na dvorišče. Babica Irma je hranila kokoši, pava, race, gosko in piščančke. Pri tem ji je pomagala Sonja. Dedek Jože je pohvalil Mirka, ker je nahranil psičko Lajko. Petelin je stal na gnoju in veselo kikirikal. Ko so opravili delo na dvorišču, sta se babica Irma in vnuk Mirko odpravila v hlev. Tam je babica Irma Mirku naročila, naj pomete tla. Babica je sedla na stolček in vzela vedro. Nato je pomolzla kravo Lisko. Pri kravi Liski je stal teliček Tomaž. Liska je jedla svežo travo in pod sabo je imela položeno svežo slamo. Med pometanjem je Mirka opazovala psička Lajka. Ko so končali z delom, so se s traktorjem odpeljali v sadovnjak. Z obiračem je Mirko obral sadje, ki ga je dedi Jože dal v zaboje in jih naložil na traktor. Sonja je veselo hrustala jabolko, babica Irma pa je s polja prinesla svežo solato. Ko so končali, so se odpravili na dvorišče. Tam so postavili stojnice in pridelke dali na stojnice. Prišli so kupci in kupili pridelke. S sabo so imeli otroke. Dečka sta se lovila, Mirko se je gugal, Sonja pa je plezala po drevesu.

Tako so preživeli dolg dan.

Sanja Purgaj, 3. a

SAMO IN NINA NA KMETIJI (Zgodba ob slikah)

Bilo je lepo jesensko dopoldne. Samo in Nina sta noč prespala pri babici Mariji in dedku Tonetu. Zjutraj, ko so vstali, so odšli nahranit perjad. To so: kokoši, pav, gosi, race in piščanci. Babica jih je hranila z zrnjem. Pri tem ji je pomagala vnučka Nina. Njen brat Samo je hranil psa Maksa. Dedek Toni pa je govoril, kaj bo kdo počel. Ko so nahranili perjad in psa, sta babica Marija in Samo šla v hlev. Babica je Samu naročila, da naj pomete hlev, ona pa bo pomolzla kravo Lili. Ko sta končala, se je Samo domislil, da bi šli v sadovnjak in na polje. Res so se odpeljali. Samo je z dreves pobiral sadje z obiračem, Nina pa je jedla rdeče jabolko. Babica je na polju porezala nekaj zelenjave. Dedek je nosil sadje v zabojih na prikolico. Kmalu so končali in se odpeljali nazaj domov. Dedek je postavil stojnice, na njih pa položil pridelke in izdelke. Ko so pripravili stojnice, so prišli sosedje, sorodniki in prijatelji kupovat pridelke in izdelke. Ko so vse prodali, so stojnice pospravili. Zvečer so bili veseli, ker so zaslužili nekaj denarja.

Nuša Zauneker, 3. a

MARTIN KRPAN

Nekoč je živel cesar, ki je imel najlepšo hčer daleč naokoli. Ime ji je bilo Sofija. Imela je dolge lase in svetlo polt. Vsak je sanjal o njej. Nekega dne pa je na dvor prišel velikan Brdavs, ki je trdil, da v boju za Sofijo lahko premaga vsakogar. Sofija je to slišala in bila osupla nad možakovo samozavestjo. Ko pa ga je zagledala, se je zaljubila na prvi pogled. Cesarju Brdavs ni bil najbolj všeč, a ga je na željo svoje hčere poslal v dvoboj in obljubil, da če zmaga, lahko dobi njegovo hčer za ženo. A cesar ni imel nobenega nasprotnika, ki bi se upal boriti z Brdavsom, saj so se ga vsi bali zaradi njegove veličine in samozavesti. Ker Brdavs cesarju ni bil najbolj všeč, je cesar sklenil, da mu mora najti težkega in močnega nasprotnika. Sluga ga je spomnil na Martina Krpana, doma z Vrha pri sv. Trojici. Cesar ga je srečal pred enim letom in bil navdušen nad tem, kako je sam s poti prestavil kobilico. Odločil se je poslati po Krpana. Martin se je odzval vabilu, saj je bil navdušen, da po njega pošilja sam cesar. Cesar ga je lepo sprejel. Nato je Martin moral iti po orožje, Brdavs pa pripraviti konje. Martin je dobro nabrusil vsa rezila. Brdavs se je malce bal Krpana, zato se je domislil zvitega načrta. Ko je pripravljal konje, je Martinovi kobili na eni od podkev malce odvil vijak. Bil je čas dvoboja. Borila sta se na glavnem trgu, da so vsi lahko videli. Martinova kobilica se je obnašala malo bolj čudno, a Krpan se ni zmenil zato, saj je bil osredotočen na dvoboj. Zapodila sta se drug proti drugemu. Ob prvem udarcu je Krpan padel na tla, saj se je kobila prestrašila in Brdavsu omogočila boljši udarec. Martin je padel na tla in ni mogel nadaljevati dvoboja. Oskrbeli so ga in ko je prišel k sebi, mu je cesar kljub svojemu razočaranju plačal za trud mošnjo cekinov. Krpan jo je vzel in razočaran odšel, saj nikomur ni povedal, da je zaljubljen v Sofijo. Tako je bil razočaran, Sofija pa nikdar ni izvedela, da se je poročila z zlobnežem.

Maruša Dervarič, 7. a

MARTIN KRPAN

Ta zgodba govori o Martinu Krpanu, ki je bil zaljubljen v cesarjevo hčer Martinko. Krpan ni bil zloben, temveč ravno obratno. Bil je miroljuben, rad je pomagal vsem ljudem, ki so potrebovali pomoč in tudi tistim, ki je niso potrebovali. Rad je delal z živalmi, posebej s prašiči.

Nekega jutra je zgodaj šel na pašnik past ovce. Med potjo je na cesti našel ježka, ki je imel zlomljeno tačko. V daljavi je opazil voz s kravami. Ježka je takoj odmaknil s poti. Ker so se ovce že pasle, je Martin pograbil ježka ter ga dal v suknjič. Kajti ovce niso rade sprejemale koga drugega. Mimo se je peljal voz in karseda hitro se je ustavil. Iz voza je izstopil cesar ter Krpana poklical k sebi. Cesar mu je povedal, da imajo v mestu novega prebivalca, saj je bil le-ta rad na tekočem, kaj se dogaja na Dunaju. Cesar ga je povabil, da naj pride pozdravit novega meščana in Krpan se je s tem tudi strinjal. Pri tem, da gre na Dunaj, je v njegovo dobro tudi to, da bo videl Martinko. Ampak prej je še moral postoriti nekaj dela. Najprej je odnesel domov ježka in ga dal na preprogo. Kasneje se je še vrnil po ovce. Ko je ovce prignal domov in vstopil v hišo, ni mogel verjeti svojim očem. Ježek je namreč začel plesati. Po nekaj urah se mu je že mudilo na Dunaj, zato se je svečano oblekel ter zajezdil prašiča. Kot bi mignil, je bil že na Dunaju in tam ga je čakalo veliko presenečenje. Zagledal je namreč Brdavsa, s katerim sta bila nekdaj sošolca. Vendar se nikoli nista razumela, saj sta vedno bila zaljubljena v isto dekle. Brdavs se je nekega dne spomnil, da bi lahko imela tekmovanja za dekleta. Pravilo je bilo, da zmagovalec dobi to punco, poraženec pa ostane brez vsega. V tem primeru je vedno zmagoval Brdavs, saj sta tekmovala v plesu. Edina ovira do Martinove zmage je bila ta, da on ni znal plesati. Martin je odgnal prašiča na travnik in ga tam pustil, saj na cesarjev dvor nisi smel priti s prašičem. Brdavs še vedno ni pozabil na njun spopad, kjer se Martin sploh ni prikazal. To je tudi omenil pred cesarjem in ker cesarju to ni bilo smešno, jima je ukazal, da se bosta morala bojevati na dvoru pred Martinko. Cesar jo je poklical ter oznanil, da tisti ki zmaga, jo lahko zaprosi za roko, kateri pa izgubi, pa se mora za večno posloviti ter oditi z Dunaja. Spopad bi se naj pričel čez en dan, saj ima tako vsak nekaj časa, da se pripravi.

Pomerila pa se bosta v plesu, saj izpolnjujeta daven spopad. Brdavs je odšel spat, saj je vedel, da bo Krpana z lahkoto premagal. Krpan se je spomnil na ježka in njegov ples, zato je kar se da hitro oddivjal domov. Ježek mu je takrat s tem tudi izpolnil svojo uslugo, ko ga je Krpan vzel k sebi. Minilo je že dvanajst ur, odkar sta plesala. Ježek mu je povedal, da je pripravljen za spopad. Krpan je odšel spat. Naslednji dan se je zbudil in nikjer ni našel ježka. Našel pa je sporočilo, na katerem piše, da se mu zahvaljuje, saj je s tem pokazal, da je zaupanja vreden. Krpan se je odpravil na dvor in tam srečal Brdavsa. Spopad se je pričel in vsak je bil na svojem mestu pripravljen. Cesar je vklopil glasbo in začela sta plesati. Cesar je navijal za Krpana, Martinka pa za Brdavsa. Plesati sta morala pet ur. Po triurnem plesu je cesar zagledal krinko Brdavsa. Brdavs je imel brata dvojčka, s katerim sta se izmenjevala, ko nihče ni opazoval. Krpan ni več zdržal, zato je prenehal plesati. Brdavs se je že veselil zmage, ampak cesar mu je vse uničil, ko je povedal za dvojčka in ga s tem razkrinkal. Ko je to slišala Martinka, je Brdavsa začela sovražiti ter ga s tem nehala ljubiti, saj je ugotovila, da mu ne more zaupati. Krpan je žalosten odšel, vendar je za njim pritekla Martinka in ga ustavila. Povedala mu je za goljufanje Brdavsa. Krpan je rabil nekaj časa, da dojame, kar se je ravnokar zgodilo. Ko je končno dojel, se je spustil na koleno ter jo v drevoredu zaprosil za roko. Martinka je privolila in čez dva dni sta se poročila in imela veliko zabavo.

Oba sta bila srečna, saj sta živela skupaj na kmetiji, ki sta si jo sama ustvarila. Srečno sta živela do konca svojih dni, Brdavs pa je bil manj srečen, saj je zdaj, kdo ve kje.

Lucija Kuhar 7. a

SKRITA BRATA

Martin je odraščal med Vikingi, ki so ga odpeljali od njegove družine. Zaradi tega je zrasel v sebičnega ter močnega velikana. Medtem ko se je Brdavs uril med vitezi, je postal srčni vitez Sir Brdavs.

Nekega dne so Vikingi hoteli napasti Dunaj in so se utaborili na zakotni obali reke Donave. Tisti večer je prišla cesarjeva hči na pomol sedet. Vikingi so se skrili. Martin je iz grmovja opazoval cesarično, kako poje. Takoj se je zaljubil. Vikingi so se naslednji dan še pripravljali na napad, zato se je Martin odplazil v mesto. Ko je hodil po ulicah s črno kapuco preko obraza, so se mu vsi umaknili.

Pred palačo je kar tako pobil vse stražarje, prav tako v palači. Ko je prišel do cesaričine sobe, je podrl vrata ter zgrabil slabotno punco in jo nadrl, naj se poroči z njim. Pa mu je odvrnila, da se je že zaobljubila čednemu ter krasnemu Brdavsu. Martin se je skoraj razpočil in se zadrl, da se hoče boriti z njim.

Na gradu so se menili o tem in rekli, naj se borita. Pred bojem sta vsak na svojem konju prijahala na sredino travnika, si segla v roke ter se predstavila. Ko sta snela kapuci, ki sta jima prekrivali obraza, nista mogla verjeti svojim očem. Bila sta enaka, z enakim rojstnim znamenjem na licu, ki je bilo v obliki sekire.

Bila sta brata dvojčka, ki sta odraščala v sirotišnici. Oba so posvojili, le da enega Vikingi, drugega pa vitezi. Seveda, da se nista borila, ker sta vseeno brata. In na koncu je Martin cesarično prepustil Brdavsu.

Medtem so Vikingi pripravljali velikansko pasjo bombo. Izstrelili so jo s katapultom. Meščani so na nebu videli črno piko. Bližala se je ter padla na Martina in Brdavsa ter eksplodirala. Bila je tako močna, da je zajela celoten Dunaj.

In tako se je začela apokalipsa na Dunaju.

Iza Šiftar, 7. a

POTOVANJE NA MARS

”Živijo! Ime mi je Ula. Rada imam živali, okraševanje in filmski večer s svojo družino. Sem edinka, živim s svojima staršema. Moja družina je krasna. Imam sestrično Elo. Moj stric se bo naslednji teden poročil z Elino mamo Janjo.”

Bila je sobota in Ula je bila ravno pri babici, teti ter stricu. Tam se je ustavila na poti na verouk. Ura je bila pol dvanajst in Ula se je ravno vračala od verouka. Proti njej je pritekel njen dober prijatelj Nejc. Ves zadihan je rekel: ”Ula, Ula, zadel sem potovanje na Mars!” Ula je bila zelo šokirana, ampak vseeno je bila zelo vesela in seveda je morala vprašati, kdo bo šel z njim. On ji je hitro odgovoril. Rekel je le, da lahko grejo z njim trije prijatelji. Rekel je še tudi:” Do sedaj sem vprašal Blaža in Hano ter oba sta potrdila. Ula je na to odgovorila z nekaj stavki, ti pa so: ”Kdo je pa tretji? Si to osebo že vprašal, če bi šla s tabo?” Preden pa je lahko vprašala še kaj, jo je Nejc kar prekinil in jo vprašal, če bi šla z njim v vesolje. Ula je vsa šokirana privolila. Nejc je bil njen sosed, zato je lahko prišel k njej kadarkoli. V vesolje bi naj odleteli naslednji teden in ja, ravno v soboto. Ampak prišlo je do nekakšnega zapleta in datum je bil spremenjen. V vesolje so poleteli v torek. Bilo je odlično. Leteli so tudi skozi meteorni dež. Izbrali so planet, na katerega so želeli poleteti. Vsi so v en glas vzkliknili ”MAAAAARRSSS!!!!!” Tako so poleteli proti rdečemu planetu, za katerega tudi pravimo, da so od tam zemeljski fantje. Dokler niso prispeli, je bilo vse v redu. Takrat so se pa pojavile težave. Ko so pristali, so opazili nekakšne sence na kamnu. Pomislili so, da si le predstavljajo zaradi vsega navdušenja. A to ni vse, Ula in Hana nista bili ravno prijateljici, saj sta se radi sprli in tokrat ni bilo nič drugače. Kljub temu so zelo uživali. Šli so skoraj okoli celega Marsa. Ko so se vračali, so naleteli na nekakšno vas, v kateri je rajal nekakšen narod. Ko so se obrnili, so zagledali dva zelo visoka zelena človeka. Kar v en glas so zakričali in poskusili pobegniti, a Uli ni uspelo , zato sta jo ujela tista čudna zelena človeka. Odpeljala sta jo v vas. Ostali trije so tekli in tekli, dokler niso prišli do ladje. Takoj so opazili, da Ule ni, in so mislili, da se je kje izgubila. Odločili so se, da jo bodo šli iskat. Med iskanjem so opazili enaka zelena človeka kot prej. Nekako so se potegnili skozi najmanjše luknje in špranje, samo da bi našli Ulo. Ko so prišli do vasi, so zagledali Ulo vso žarečo od sreče. Bila je vesela, plesala je in rajala ter pela. Ko jih je zagledala, je kar pritekla do njih, jih zgrabila za roke in potegnila za sabo. Rajali so in rajali, naenkrat je pa vse postalo črno. Zagledali so velikanskega lignja. Zeleni narod se je v trenutku pripravil na spopad, pa tudi naši štirje prijatelji so jim pomagali. Ula in Hana sta si umislili odličen načrt, ki je potreboval orožje, tudi pištolo, vendar pištole niso imeli ne naši kožni ljudje ne na novo spoznan zeleni narod. Odločili so se izdelati svojo velikansko pištolo iz stvari, katere so imeli okoli sebe. Imeli so loke, puščice, razne smrdljive bombe ter razne strupene napitke … Z raznimi vrvmi in sponkami so ustvarili velik nepremagljiv stroj, ki je premagal gromozanskega lignja. Po zmagi so se naši junaki počasi vrnili k njihovem plovilu. Tudi let nazaj proti naši ljubi Zemlji je bil uspešen. Ko so prileteli nazaj v naš zaklad Slovenijo, je bila sobota. Ko je prišla domov, se je hitro preoblekla v prelepo rdečo obleko ter pohitela s frizuro, saj je morala teči, da ne bi česa zamudila.

Poroka je bila prelepa, Ulino in Nejcovo prijateljstvo je postalo vse večje in večje ter razvila se je prelepa ljubezen.

Upam, da ste uživali v zanimivi zgodbi mojega življenja, in da me boste še kdaj srečali. Se bomo pa vsekakor srečali v naslednji zgodbi. Se slišimo, adijo.

Živa Štertak, 7. a

Domišljija ne pozna meja

Magično kolo

Nekoč je živel Niko Nellstien. Bil je navaden fant. Imel je čarovniško palico, za katero ni vedel nihče. Nekega dne je Niko odšel v neko ulico. Tam je srečal gospoda, ki mu je podaril kolo. To je bilo čarobno kolo, ki je lahko letelo, vendar Niko tega ni vedel.

Ko se je odpeljal domov, se kolo ni peljalo po pločniku, pač pa po zraku. Niko se je počutil zabavnega in najboljšega. Imel je prijatelja Marka, ta pa je bil zelo bolan. Mark ga je vprašal, če mu bo šel po zdravilo. Niko je bil dober prijatelj in je šel s kolesom. Marku je povedal za svoje magično kolo. Mark je bil na vozičku in zelo si je želel, da bi nekdo šel po zdravilo, da bi spet hodil. Niko za to potovanje ni povedal nikomur, niti staršem. Naredil je takšen urok, da ne bo kolo nikdar razpadlo in tako se je odpravil na dolgo pot.

Prišel je v Alpe, kjer ga je pričakala čarovnica, ki ga je hotela odgnati z uroki. Niko jo je prej zadel in odšel dalje. Prišel je do gozda. Našel je skalo, v njej je bil zapičen meč. Legenda pravi, da ta meč potegne ven samo najboljši in najmočnejši čarovnik ali čarovnica. Niko se je začaral v najmočnejšega in potegnil meč iz skale. Tako je prišel do zdravila za Marka.

Starša sta bila zelo zaskrbljena. Čez tri tedne je Niko prišel domov in Marku prinesel zdravilo in Marko je spet hodil. Tako so vsi srečno živeli do konca svojih dni.

Leo Granfol, 6. a

 

Nenavaden dan

»Novo! Na tržišče je prispel nov izdelek! Dvočistnik je zobna ščetka, ki je preplavila vse trgovine! A počakajte, to ni le navadna zobna ščetka… To je ščetka, ki ima ščetine na obeh koncih paličice. lana 1

Zdaj si z vami lahko zobe čisti tudi vaš ljubljenček, otrok, brat ali kdorkoli drug. DVOJNA ZOBNA ŠČETKA, TROJNA CENA! Res se splača…« je David poslušal oglas na televiziji. »Novo! Na tržišče je prispel nov izdelek! Dvočistnik je zobna ščetka, ki je preplavila vse trgovine! A počakajte, to ni le navadna zobna ščetka… To je ščetka, ki ima ščetine na obeh koncih paličice. Zdaj si z vami lahko zobe čisti tudi vaš ljubljenček, otrok, brat ali kdorkoli drug. DVOJNA ZOBNA ŠČETKA, TROJNA CENA! Res se splača…« je David poslušal oglas na televiziji.

lana 2 Pogledal je proti ceni izdelka in se odločil, da si bo kupil to nenavadno zobno ščetko. Hitro se je odpravil proti najbližji trgovini. Tam so bile vse razprodane. Tudi v drugi in tretji trgovini jih niso imeli več na zalogi. Spomnil se je ene tistih super velikih trgovin, o katerih so se pogovarjali v šoli.

»Tam gotovo imajo te superščetke,« je premleval sam v sebi. Razmišljal je, kako bi prišel tja, saj je bila najbližja trgovina zelo oddaljena od njegovega doma. Po dolgem premisleku se je odločil, da bo šel z letalom.

lana 3

Kupil je karte za let, spakiral najnujnejšo prtljago ter se odpravil na letališče. Letalo je že čakalo na potnike, zato se je vkrcal. Krila letala so se spremenila v ptičja in vzleteli so. Let se je končal na velikem letališču, pred še večjim nakupovalnim centrom.

Po dolgem iskanju Dvočistnikov jih je naposled le našel. Med potjo do blagajne je našel tudi metlo, ki je na drugi strani palice imela dežnik. Ker se mu je zdela zanimiva in uporabna, se je odločil, da jo bo kupil. Vrnil se je nazaj na letališče. Do odhoda nazaj mu je ostalo še nekaj časa. lana 4
lana 5 Sedel je na letališču ter se oziral naokrog. Opazil je, kako nenavadne luči imajo tam, saj imajo svečo namesto žarnice. »Le kje so jih dobili?« se je spraševal, a njegovo ugibanje je prekinila gospa, ki je po zvočniku naznanila, naj se vkrca na letalo.

Let nazaj se je pričel in končno so se po dolgem letu ustavili na domačem letališču. David se je odpravil domov. Navdušen nad svojo novo zobno ščetko jo je odprl kar pred hišo, papirčke odvrgel na tla ter jo hitro odnesel v kopalnico.

Preizkusiti je hotel tudi svojo novo metlo. Spomnil se je na papirčke, ki jih je odvrgel pred hišo. Pograbil je metlo ter počasi začel pometati papirčke. Začelo je deževati.

David je odprl dežnik na svoji metli in razmišljal o tem nenavadnem dnevu.

Lana Škedelj, 6. a

Napad trola

V mestu onkraj Madžarske je živel zelo čuden mož. Bil je čarovnik. Ime mu je bilo James Roker in začaral je vsako stvar, ki mu je prišla pod nos. Nekega dne si je zaželel pipo in tudi sladoled se mu je zljubil.

Zato je šel v trgovino.

»Eno jagodno lučko, prosim.« je rekel James.

Prodajalec mu je odvrnil: »Žal nimamo jagodnih lučk. Bi morda čokoladno?«

James je rekel: »Prav, bom pa čokoladno. Koliko stane?«

Prodajalec mu je rekel: »Tukaj imate lučko. To bo pol evra.«

James mu je dal pol evra, prodajalec pa njemu lučko. Ko je James prišel domov je lučko začaral: »Abra ka dabra lucitus pipulus šuur!« in palčka se je spremenila v pipo.

Ko je lučko polizal si je prižgal pipo, ko je mimo pritekel njegov stari prijatelj Kačon (to je le njegov vzdevek, ime mu je Ron) in zaklical: »Hej James, potrebujemo te na Čarovniškem kotlu (to je njuna stara šola, tam sta zdaj zaposlena). Pol gradu je naenkrat zmanjkalo!«

Jamesu je pipa skoraj padla iz ust, ko je to slišal. Rekel je (James): »Kaj? Hitro me pelji tja!«

»Ampak, James…… predaleč sva!« je izjavil Kačon.

James mu je odvrnil: »Nič ne de, saj imam leteči avto!«

Hitro sta sedla v avto in odletela. Ko sta priletela na Čarovniški kotel, sta začudeno zijala.

»T…T… To je trooki trol, najmočnejši med troli!« je prestrašeno zavpil Kačon.

»Ja in tudi najbolj zabit!« je s smehom v glasu odvrnil James. Ko sta z avtom pristala, je malo manjkalo, da bi ju Trol speštal. V zadnjem trenutku sta izskočila iz avta in na plan potegnila svoji palici.

Nato se je James nečesa spomnil in rekel: »Hej, Kačon. Ali trooki troli ne napadajo gradov? Tale je gotovo slaboviden in je Čarovniški kotel zamenjal za svojo jamo, pa ni našel vhoda. Zato ga je hotel narediti in začel uničevati šolo!«

Kačon mu je odvrnil: »Prav imaš James! Ampak kako ga bova ustavila?«

»Pričaraj trojna očala! Jaz ga bom zamotil!« je zavpil James. Kačon ga je ubogal in ravno, ko je James hotel stečti, da bi zamotil trola, je izrekel urok: »Amigos tupinos riginos blubinos, zlato in srebro pa še baker , daj mi en žakelj!«

Seveda je Kačon izvedel napačen urok in namesto trojnih očal se mu je v roki pojavil dvojni lopar. James ga je začudeno pogledal in se odločil, naj Kačon zamoti trola, on pa bo pričaral trojna očala.

James je izrekel pravi urok: »Kalin kalin kakalin kakala, ta trol je slaboviden, daj mi očala trooojna v velikosti glave divje babe!« in pojavila so se gromozanska trojna očala, ki jih je James dvignil s pomočjo čarovnije in jih začaral, da sama odletijo na trolovo glavo.

Ko se je to zgodilo, je glasno zadonelo: »Žal mi je! Žal mi je!« je nekajkrat ponovil orjaški trooki trol. Ko je trol odšel v svojo pravo jamo, je James pričaral čudežno uro na zid Čarovniškega kotla in jo nastavil. Ko je ura zazvonila, se je grad v trenutku popravil in izgledal je, kot bi ga komaj zgradili. Vsi so se vrnili v svoje sobe, James je Kačona odpeljal domov.

Ko sta se s Kačonom poslovila, je James odletel domov in si privoščil pipo.

Luka Kumer, 6. a

Kreslin – prekmurska glasbena legenda
V torek, 8. novembra, smo se udeležili prireditve, katere osrednji gost je bil pesnik in glasbenik Vlado Kreslin. Ob spremljavi kitare je zapel nekaj svojih pesmi in odgovarjal na zastavljena vprašanja. Z recitacijami in petjem Kreslinovih pesmi so nastopili tudi dijaki Gimnazije Murska Sobota. Prireditev mi je bila všeč in vesela sem, da sem se je lahko udeležila. Všeč mi je bila predvsem njegova preprostost in ljubezen do Prekmurja in prekmurščine. Najbolj pa me je pritegnila zgodba o ženski iz Teksasa, ki je njegove pesmi spoznala preko interneta. Pesmi so ji bile tako všeč, da je poiskala Prekmurje in o Kreslinu napisala knjigo.
Sara Balažic, 8. b
thumbs_vlado_kreslin_6
vlado_kreslin_10-560x300
Počitnice
Ime mi je Vita. Sem učenka 3. a razreda. Predstavila vam bom, kaj sem doživela med počitnicami.
Bila je sobota. Juhu, prvi dan počitnic! Tistega dne smo imeli doma delovno akcijo in smo gradili garažo. Jaz sem delo samo opazovala. Popoldne sem šla v Martjance na rojstni dan. Tam sem se zelo zabavala. Jedli smo sladkarije, čarali, se igrali različne igre, skratka zelo smo se zabavali.
Naslednje jutro sva z mamo šli k maši. Po maši smo se odpravili na Bizeljsko na pokopališče. Tam blizu stanuje tudi babičina sorodnica. Pri njej smo se ustavili na kosilu. Prišla sta moja bratranca Maj in Anže. Skupaj smo se lovili. Spoznali smo psičko Goldi. Tudi v petek sem šla na rojstni dan in tudi tam sem se zelo zabavala.
Tako so minile kratke počitnice in doživela sem še nekaj lepih trenutkov.
Vita Nonkovič, 3. a
Miška in zobek
Miška je imela 14 zobkov. Iz zobkov je gradila grad. Potem pa je izgubila en zobek. Bila je zelo žalostna, ker ni mogla narediti gradu do konca. Ko je Zala izgubila mlečni zobek, ga je skrila pod blazino. Prišla je miška in ji je vzela zob, da je lahko naredila grad. Zali se je zahvalila z dragoceno ogrlico.
Zala Titan, 2. a
Čarobna roža
Nekoč je živela roža. Zelo je bila lepa in prijazna. Nekega dne jo je želel utrgati nek fantič. Roža se je upirala, vendar fant ni in ni popustil. Ni je mogel utrgati, ker je imela preveč močne korenine. Roža je fanta prosila, naj jo pusti pri miru. Mimo je prišla pametna deklica in rekla fantiču, da te rože ne sme utrgati, ker je to čarobna roža. Fantič se je opravičil in si tam zgradil lepo rumeno hišo. Roža je zmeraj bolj rasla in postajala lepša in lepša. Fantič pa je lepo skrbel zanjo in za hišo.
Nekega jutra se je roža zbudila in opazila, da ni več roža, ampak deklica. Ko jo je fant opazil, se je takoj zaljubil vanjo. Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni. Dekle in fant sta dobila prečudovite otroke. Prvi je bil deček Jaka, druga deklica Sara, tretja pa deklica Nika. V šoli so imeli zelo dobre ocene. Ko so odrasli, so tudi oni dobili lepe in pametne otroke.
Nika Hraščanec, 3. b

 Izgubljena beležka

Nekega dne je šel Žan v glasbeno šolo. Potem je iz torbice vzel beležko in jo dal svojemu učitelju klavirja. Ta jo je dal na mizo. Ko je Žan končal z učno uro klavirja, je šel k učitelju. Učitelj ni našel beležke, zato je Žana vprašal, kam jo je dal. Odgovoril je, da jo je odložil na mizo. Potem je učitelj pogledal na mizo in jo končno našel.

Žan Popovič, 2. a

Martin Krpan se poroči s cesarjevo hčerjo

Nekega dne, ko je Martin Krpan pri svoji hiši rezal les, je na njegovo dvorišče pripeljala velika kočija. Iz kočije je stopil cesarjev služabnik in vprašal Krpana, ali ga prepozna. Krpan je služabnika prepoznal in ga vprašal, s kakšnim namenom je prišel. Služabnika je cesar poslal po Krpana, da ga pripelje na Dunaj. Krpan ni mogel pustiti svoje kobilice na Vrhu, pa je tudi njo peljal na Dunaj. Ko je prišel na Dunaj, ga je cesar prisrčno pozdravil. Potem sta odšla v jedilnico na kosilo. Za kosilo so pripravili dva jagenjčka, slanino in dvajset litrov najboljšega belega vina. Po kosilu sta cesar in Martin odšla na vrt, kjer je cesar povedal Krpanu, da mu bo dal roko svoje hčere. Krpan pa je vprašal cesarja, če se bo cesarica s tem strinjala. Cesar mu je odgovoril, da bo. Naslednji dan je že bila poroka. Krpan in cesarjeva hči sta imela najlepše obleke in skozi Dunaj sta ju peljala dva lepa bela Lipicanca. Poroka je potekala tri dni in tri noči. Krpan in princesa sta živela na gradu in potem ko sta umrla cesar in cesarica, sta onadva postala vladarja. Imela sta dva otroka in sta živela z otrokoma srečno do konca svojega življenja.

                                                                                                                       Fadil Spahić, 7. c

 

Eliksir življenja

Eliksir življenja mora vsebovati srečo, veselje, sladkost, grenkobo, žalost in otožnost. Najdeš ga, ko ga najbolj potrebuješ. Ko ga najdeš, spiješ en požirek in imaš spet voljo do življenja. Napoj ti da modrost in vse vrline, ki jih potrebuješ. Zvezdni prah, ki je v napoju, ti da moč, da nisi več žalosten. Steklenička pa je zelo prikupna in obarvana z mavričnimi barvami. Ko ti ostane še nekaj eliksirja življenja, si tako radodaren, da ga ponudiš še drugim ljudem, ki so v stiski in tako postaneš še bolj moder.

Jasna Džaferović, 5. a

Eliksir življenja najdeš v diamantni jami, a če si pohlepen in vzameš zaradi pohlepnosti dragulje, se bo zmaj, ki čuva diamantno jamo, zbudil. Ta eliksir je narejen iz diamanta, zvezdnega prahu in iz prijaznosti ter radosti. Če si žalosten in ga popiješ, boš vesel, če pa si bolan, boš ozdravel.

Nika Perš, 5. a

Kamen modrosti

Kamen modrosti nam uresniči želje in nam pove, kaj naj naredimo, da bomo bolj prijazni. Narejen je iz čarobnega prahu in modrosti. Najdemo ga v najtemnejši jami. Pot do tega kamna je zelo dolga in obstaja samo en zemljevid, ki te vodi v pravo smer.

                                                                                                                       Vid Alač, 5. a

Kamen modrosti je rumene ali modre barve in je v obliki srčka. Ne izpolni nobene pohlepne želje. Najdeš ga lahko v bisernih jamah. Tam je veliko kamnov, če si prijazen, boš ga lahko hitro našel.

Mila Temlin, 5. a

Važni motor

Jaz sem motor, ti pa ne,

lahko sem rdeč ali moder,

ne tak kot ti.

Jaz sem najhitrejši,

ti pa najpočasnejši.

Imam lepe in velike gume,

moj motor je najglasnejši in najmočnejši,

po cesti hitim več kot dvesto na uro.

Lahko treniraš ure in dneve,

a nikoli ne boš tako dober kot jaz.

Vid Alač, 5. a

Obisk pisateljice Majde Koren

Naše tretješolce je v petek, 23. septembra, v okviru srečanja mladinskih pisateljev Oko besede, z obiskom razveselila pisateljica Majda Koren. Pisateljica, ki je tudi učiteljica razrednega pouka, snov za svoje zgodbe jemlje iz vsakdanjega življenja otrok. Po predstavitvi svojih knjig, nam je pokazala tudi spletno stran http://www.zupca.net/, kamor piše zgodbe.

 IMG_20160923_101457  IMG_20160923_101155  IMG_20160923_101758
 IMG_20160923_105745  IMG_20160923_105607  IMG_20160923_105134
 IMG_20160923_105826  IMG_20160923_105829  IMG_20160923_105815

 

Začetek branja za bralno značko

Prvošolci prvič v šolski knjižnici

17. septembra, na dan zlatih knjig, ko se spomnimo rojstva in smrti našega pisatelja Franceta Bevka se je pričelo branje za bralno značko. Vsako leto ob tej priložnosti vsak prvošolček v Sloveniji prejme knjigo. Letos je bila to slikanica Leopolda Suhodolčana SEDEM NAGAJIVIH. Naši prvošolčki so si z velikim zanimanjem prvič ogledali šolsko knjižnico, zavzeto prisluhnili zgodbi o Petru Klepcu in z navdušenjem prejeli slikanice.

 IMG_20160919_093113  IMG_20160919_084046  IMG_20160919_092353
 IMG_20160919_091450  IMG_20160919_085056  IMG_20160919_083905
 IMG_20160919_092306  IMG_20160919_085102  IMG_20160919_095229

 

100-letnica rojstva Roalda Dahla

Praznujemo 100. obletnico rojstva angleškega pisatelja

dahl 3

ROALDA DAHLA (13. september 1916–23. november 1990),

 

dahl 1

katerega knjige poznajo otroci širom sveta. V slovenščino je prevedenih kar 17 njegovih književnih del, ki so namenjena različnim starostnim stopnjam otrok. Kar nekaj si jih lahko ogledamo tudi na filmskem platnu (Matilda, Charlie in tovarna čokolade, Čarovnice, VDV veliki dobrodušni velikan…).

 Obletnico bo praznoval ves svet. V njegovi domovini, Veliki Britaniji, sploh pa v Walesu, kjer se je rodil in živel, je to celoletno praznovanje (kot dogodivščina!) na nacionalni, državni ravni.

Kot dodatno spodbudo k praznovanju dajemo tudi povezavo na njegovo uradno spletno stran:

www. roalddahl.com,

kjer je skoraj do popolnosti natančno predstavljeno njegovo življenje, delo, muzej, najrazličnejše spodbude k raznovrstnim aktivnostim, tudi vsi dogodki ob praznovanju 100. obletnice njegovega rojstva …

dahl 2

Tudi v šolski knjižnici smo pripravili razstavo njegovih knjig, petošolcem pa prestavili tudi njegovo življenje in jih s pregledom njegovih knjig, ki jih imamo v šolski knjižnici, tudi želeli spodbuditi za branje.

Če kliknete na spodnjo povezavo, si boste lahko ogledali, katere aktivnosti v ta namen nam priporočajo iz slovenske sekcije IBBY in še mnoge druge zanimivosti iz Dahlovega življenja in dela.

Dahl – spodbude_za_branje

Še nekaj utrinkov z obiska petošolcev v  naši šolski knjižnici, ki so z zanimanjem prisluhnili predstavitvi in se nasmehnili ob poslušanju Dahlovih Odvratnih rim.

IMG_20160916_083339 IMG_20160916_083408 IMG_20160916_113034
IMG_20160916_113058 IMG_20160916_083450 IMG_20160916_083357
IMG_20160916_083435 IMG_20160916_083442  IMG_20160919_110104