Šolsko leto 2018/19

BRALNA NOČ  Z ANDERSENOM

Vtisi učencev 4. razreda, ki so se udeležili bralne noči z Andersenom v Pokrajinski in študijski knjižnici …

V noči iz 29. na 30. marec 2019 sem prespal v Pokrajinski in študijski knjižnici s sošolci, učiteljicama Andrejo in Anito ter knjižničarko in pravljičarko Vesno Radovanovič. V tej noči smo se spomnili Hansa Christiana Andersena, enega največjih slovenskih pravljičarjev.

Najlepše mi je bilo, ko je prišla gospa Nataša. Pokazala nam je, kako se iz papirja  naredijo različne umetnine, kar se imenuje origami. Ustvarili smo vrteči krog in ptico, ki premika krila. Bilo je zelo zanimivo in zahtevno za naše prste, ki so prepogibali papir.

Pripravili pa smo tudi predstavo za naš starše, ki so v soboto zjutraj prišli po nas. Po Andersenovi pravljici Bedak Jurček smo si razdelili vloge in se dolgo v noč pripravljali na nastop. V predstavi so nastopali trije sinovi, princesa, ritarja, pisarja in stari graščak, katerega sem odigral jaz. Starši so bili zelo navdušeni nad našo predstavo, katero nam je uspelo pripraviti v zelo kratkem času. 

Knjižničarka Vesna je pripravila še kviz za starše, pri katerem je preverjala, kako dobro poznajo Andersenove pravljice. Za vsak pravilen odgovor je sledila sladka nagrada.

V knjižnici je bilo zelo lepo, saj smo delali in se družili pozno v noč. Zato mi je bilo še bolj lepo, ker sem lahko prespal med knjigami. Zelo sem užival. Upam, da se bom še kdaj lahko udeležil bralne noči.

Izak Flegar, 4. b 

NOČ V KNJIŽNICI

Ko je knjižničarka prišla v naš razred in me je izbrala za bralno noč, sem bil takoj za. V petek zvečer me je mama odpeljala v knjižnico.

Najprej so staršem razložili, za kaj gre in kdaj naj pridejo po nas. Ko so starši odšli, smo si pripravili spalne vreče, že pri tem smo se zabavali, saj smo si iz zglavnikov naredili trdnjavo. Nato sta prišla učitelja pilatesa in smo imeli telovadbo. Bilo mi je zelo zanimivo, saj prej nisem vedel, da je pilates vrsta vadbe. Potem nas je že čakala origami mojstrica, ki nas je naučila izdelati kolo in ptico. Kolo se je lahko spremenilo v zvezdo in ptici so se lahko premikala krila. Pred njenim odhodom ji je knjižničarka Vesna podarila knjigo.

Nato nam je knjižničarka povedala, da bomo naslednji dan nastopili pred starši in da bo predstava po Andersenovi pravljici Bedak Jurček. Razdelili smo si vloge in dobil sem vlogo drugega pametnega brata. Dobili smo papirje z našim tekstom, ki smo se ga morali naučiti na pamet.

Po tem smo se nekaj časa učili za tekst za predstavo, a smo postali že precej lačni. Hvala bogu je ravno takrat prispela pica. Pošteno smo se najedli. Ko smo bili siti, smo se šli še naprej učit. Izdelali smo tudi pripomočke za predstavo. Pozno zvečer smo se odpravili spat, vendar smo bili preveč vznemirjeni in smo si pripovedovali šale.

Vstali smo zelo zgodaj in šli na zajtrk v hotel Zvezda. Potem smo nadaljevali z učenjem za predstavo. Učiteljici sta mi izdelali visok klobuk, saj ga je nosil tudi lik iz zgodbe. Po prihodu staršev smo imeli nastop, ki smo ga dobro opravili, nato jim je knjižničarka pripravila še kratki kviz o Andersenu. Na koncu je vsak dobil priznanje, kapo in knjigo, ki je bila zelo zanimiva, zato sem jo prebral že naslednji dan.

To je bila res nepozabna noč v knjižnici.

 Nil Temlin, 4. b

Ko smo prišli v knjižnico, smo odložili torbe. Obiskali so nas trenerji pilatesa iz Term 3000, ki so nam pokazali nekaj vaj. Potem je prišla gospa Nataša, ki nam je pokazala, kako se dela origami. Razdelili smo si tudi vloge za predstavo in imeli kviz. Ko je bila ura ena zjutraj, smo šli spat.

 Zjutraj smo vstali, šli na zajtrk v hotel Zvezda, potem pa vadili za predstavo. Prišli so starši. Pokazali smo jim našo predstavo. Želim si, da bi lahko tudi drugo leto šla spat v knjižnico in se udeležila Andersenove bralne noči.

Mila Gerič, 4. c 

Na bralni noči mi je bilo zelo všeč. Najbolj ko je prišla gospa Nataša in smo delali origami. Lepo mi je bilo tudi, ko smo naredili dramatizacijo Andersenove pravljice Bedak Jurček. Predstavili smo jo staršem, ki so sodelovali tudi v kvizu. Bili so navdušeni.

Isabella Elizabet Ivančič, 4. c

V knjižnici smo se imeli res lepo. Ko smo prišli, smo se najprej namestili v igralnici, potem pa so prišli trije trenerji pilatesa iz Term 3000 in nam pokazali nekaj vaj. Za njihov trud smo jih nagradili z aplavzom in knjižno nagrado. Potem je k nam prišla gospa Nataša, ki je z nami delala origamije – izdelke iz papirja. Najprej smo izdelali krog, nki je imel na sredini luknjo in se je lahko spremenil v zvezdo. Potem ko smo končali, smo lahko tisti, ki nismo več želeli delati origamijev, šli brat Andersenove pravljice, ostali pa so nadaljevali z origamijem in naredili še ptico. Na koncu smo se tudi gospe Nataši zahvalili z aplavzom in knjigo. Ker smo bili že lačni, smo se razveselili pice. Z velikim apetitom smo začeli jesti.

No, ko so bile škatle s picami prazne, smo se malo poigrali, potem pa smo izbrali knjigo, ki smo jo tudi predstavili tako, da smo naredili predstavo. Naša knjiga je bila Bedak Jurček.

Najprej smo si razdelili vloge, potem pa začeli vaditi. Vadili smo do pol enih zjutraj, zaspali pa ob enih.

Zjutraj smo se prebudili okrog šestih, se malo pripravili na predstavo in šli na zajtrk v hotel Zvezda. Tam smo se do sitega najedli, potem pa šli spet nazaj in še malo povadili. Ko so prišli starši, smo jim predstavo zaigrali.

Ne morem povedati, kaj mi je bilo najbolj všeč, saj je bilo vse super. To je bila najboljša noč v mojem življenju.

Kaja Nikič, 4. c

ŠOLARSKA

Od osmih do ene

PREKMURJE V SRCU – natečaj ustvarjalnosti in inovativnosti ob 100-letnici priključitve Prekmurja k matični domovini

17. 8. 1919. Eden najsrečnejših datumov v zgodovini za približno 100.000 Prekmurcev, Slovencev. Tega dne se je namreč Prekmurje pridružilo matični domovini, takratni Kraljevini SHS, poznejši Jugoslaviji. Koliko ljudi je ta novica morala razveseliti, jim vzbuditi upanje.

Pa ne le Prekmurce, tudi sosede preko Mure je morala ta novica zadovoljiti, tudi ostale Slovence. Po letih razkosavanja med narodi so končno tudi Prekmurci dobili prostor v slovenski zgodovini. Preden se je Prekmurje združilo s slovenskimi brati, so prebivalci trpeli. Madžari jih niso obravnavali kot Madžare, kar je sicer bila resnica, ampak so jih imeli za Vende ali Tote, Prekmurje pa so imenovali Slovenska krajina.

Kljub vsemu temu pa so jih hoteli spremeniti v Madžare. A ne samo to, želeli so povsem uničiti slovensko kulturo, jezik in poimenovanje pojma ‘slovensko’. Spreminjali so že otroke. Slovenske šole v Prekmurju ni bilo, takisto se ni uporabljalo ne prekmurskega narečja ali slovenskega knjižnega jezika. Učili so se zgolj madžarske kulture, jezika in zgodovine. A tega niso počeli le Madžari, to so počeli tudi nekateri Slovenci, ki so jih upravičeno klicali ‘madžaroni’, saj sodelovati z okupatorjem je nesprejemljivo.

In tako se je začela nova doba Prekmurja, prežeta s slovensko kulturo in z jezikom, čeprav se prekmurščina precej ločuje od ostalih narečij in slovenskega knjižnega jezika. Prekmurci smo v Sloveniji končno dobili veljavo, ki traja še danes. Pa vendar se zdi, veliko Prekmurcev ne zna ceniti slovenstva oz. prekmurskega duha. Čeprav imamo svobodo govora, politično enakopravnost in enake možnosti za življenje, često pozabljamo na duhovno izročilo svojih prednikov in prekmursko dušo, o kateri je nekoč pisal Miško Kranjec, danes pa Feri Lainšček.

Predvsem pa mladi ne znamo ceniti boja naših prednikov za boljše življenje. V Prekmurju nastajajo filmi kot npr. Za Prekmurje gre, ki si jih ne ogledamo, pa bi si jih morali, in to s ponosom. A to se dogaja le pri mladini. Menim, da se odrasli zavedajo, kakšna prednost je življenje v Sloveniji.

Želim si in upam, da bi 100-letnica priključitve Prekmurja k matični domovini pri mladih spodbudila ne le prekmursko, temveč tudi slovensko zavest in da bo prekmurski duh vselej ostal pomemben del narodovega značaja.

Enej Meglič, 9. a

PREKMURJE IN JAZ

Ko sem bila majhna, sem poznala dva jezika. Slovenščino, moj materni jezik, ki sem ga uporabljala v družini, v vrtcu in drugod. Ter en drug jezik, ki ga je uporabljal predvsem moj dedek in sem ga zato poimenovala po njem. Besede kot so »pejneze«, »rašuška«, »črejvle« in podobno, so bile torej besede, tako rekoč »po dedijevo«.

Odraščala sem in rasla ter zaradi okolja, v katerem živim, mi je ta prej nerazumljiv jezik postal precej domač. Prekmursko se pogovarjam s prijatelji, družino in podobno. Prekmurščina je torej del mojega vsakdana in precej težko je, ko grem v druge kraje in regije in se moram pogovarjati v knjižni slovenščini.

Vendar Prekmurje ni le jezik. Prekmurje je tudi prostor, 948 kvadratnih kilometrov, pokrajina, zame najlepša na svetu, ravnina, ki je bila pred 60 milijoni let morje. Najlepše je opazovati sočni zahod preko ravnin, preko polj, ki jih najdeš v našem prekrasnem Prekmurju.

Prekmurje je tudi kultura. Iz Prekmurja izvira kar nekaj običajev in navad. Meni najljubši so sejmi, tako rekoč »senja«. Odlična atmosfera, prijazni ljudje, ročni in drugi izdelki, ter okusna hrana. Če smo že pri hrani, Prekmurje je v očeh tujcev večinoma Prekmurska gibanica. Iz izkušenj vam povem, da je Prekmurska gibanica odlična, še posebej domača, tista, ki jo pripravi babica. Vendar pa mi je med vso domačo hrano najljubši bograč. O bograču ne morem povedati nič, potrebno ga je vendar poizkusiti.

Večkrat razmišljam o tem, ali bi bilo življenje drugačno, če bi Prekmurje spadalo pod Madžarsko. Odgovora morda res ne najdem, pa mi ga niti ni potrebno, saj sem vendar Slovenka, in vsi Prekmurci so Slovenci, že od 12. 8. 1919. Če se moje matematične sposobnosti ne motijo, je letos stota obletnica tega dogodka. In pomembno je, da se Prekmurci zavedamo, kako pomemben je ta dogodek za nas.

Prekmurje je zame več kot vse to, Prekmurje je zame tudi dom, ki ga ne želim zamenjati za nič na svetu.

Lina Fefer, 8. b

         

                              MUZEJ V NEDELJO

                                     Muzej v nedeljo počiva,

                         saj nove predmete dobiva.

                                     V njem pa so stvari,

                               ki so vedno v skrbeh.

                               En stol pravi da ni lep,

                             en palček, pa da je slep.

                             Muzej se s tem ne ukvarja,

                             saj različne predstave si ustvarja.

                                Popoldne spije še čaj,

                              in pospravi star ročaj.

                              Vedno gre še na sladico,

                              in veliko družinsko pico.

                                   Muzej se v nedeljo pripravlja,

                              da v ponedeljek vsem odzdravlja.

                              Umije se in skrtači,

                              nato pa lepo oblači.

 

                                                          Lina Salaj, 6. b

BILO ME JE STRAH

Vse ljudi je kdaj pa kdaj strah. Tudi mene je bilo strah v šoli, ker bi bil vprašan družbo in nisem bil pripravljen, saj nisem sproti ponavljal snovi, nisem se dovolj učil in včasih pozabil tudi domačo nalogo.

Zjutraj, ko sem se zbudil, nisem hotel v šolo, a mi mama ni dovolila ostati doma. Celo jutro in pred poukom mi je bilo zelo neprijetno. Bil sem zelo nervozen, potile so se mi dlani in sem čutil, kako zelo hitro mi je utripalo srce. Seveda sem bil vprašan in na večino vprašanj nisem znal odgovoriti, zato sem dobil nezadostno oceno. Bil sem jezen nase, ker se nisem sproti učil in nisem bil pripravljen. Ko sem šel domov, sem razmišljal, če naj povem za oceno ali ne. Odločil sam se, da bom povedal.

Mama je bila žalostna in mi je za kazen vzela telefon za nekaj dni. Obljubil sem ji, da si bom oceno popravil in se začel sproti učiti in opravljati domače naloge. Obljubil sem še, da se bom trudil tudi pri ostalih predmetih.

Želim si, da bi tudi letošnje šolsko leto zaključil z lepimi ocenami. Tako bi razveselil svoje starše, sam sebi pa bi dokazal, da mi uspe, če se le dovolj potrudim.

Joselito Kerčmar, 5. b

JAZ, MLADI PREKMUREC

Hmmmmm … Prekmurje … moj dom … kraj, kjer rada živim, kjer ustvarjam spomine in se imam preprosto odlično. Zelo mi je všeč, da je Prekmurje del Slovenije, kajti sploh si ne morem predstavljati, kako bi bilo, če bi bili še vedno del Madžarske. Drugo okolje, drugačni ljudje, drugačna narava in kar je najpomembnejše, sploh ne bi čutila te pripadnosti Prekmurju. Ravno to ga dela posebnega in čeprav mnogi ljudje mislijo, da je Prekmurje kar nek kraj, se motijo.

Prekmurje je poseben kraj, ki je v preteklosti veliko doživel. Toliko poskusov priključitve k Slovencem in 17. avgusta 1919 se je končno zgodilo. Vseh 20 tisoč ljudi, ki je prišlo tja, je spodbujalo Prekmurje in bilo zavzeto zanj. Tako se je ves ta trud tudi obrestoval. Prekmurje je zaživelo in še dandanes je takšno, kot je bilo včasih.

Predvsem pomemben je jezik prekmurščina, ki je skoraj nespremenjen. Nismo vpletali kakšnih drugih besed iz drugih narečij, nismo vpletali besed najstnikov, prekmurščina je ostala takšna, kakršna je bila in prav to jo dela posebno. Ko na televiziji gledamo ostale ljudi, ki poskušajo povedati nekaj v prekmurščini, se nam zdi smešno, in prav to nam dokazuje, da se ni lahko naučiti tega narečja. Nam, Prekmurcem, se ni zdelo težko, ker smo ob njem odraščali in smo ga imeli položenega v zibel. Moramo ga skrbno varovati, ga negovati! Lahko smo zelo ponosni, da smo Prekmurci. Imamo veliko dobrih, lepih vrednot, kot so radodarnost, prijaznost, odkritost, pa še bi se dalo naštevati. Dobro nam je delo, da smo postali del Slovenije, ravno to nam je dalo te dobre vrednote. Na skoraj vseh področjih blestimo, ustvarjamo spomine, imamo dobre pogoje za življenje tukaj. Smo dobri poljedelci, ker smo zavzeli dobro področje. Imamo dobro prst, ravno pravšnjo za pridelke, ki tukaj odlično uspevajo. Veliko zelenjave in sadja, ki jih kupimo v trgovini, pride iz Prekmurja, zato je tudi tako dobrega okusa, dobre kvalitete, neškodljivo za zdravje ljudi … To in še več stvari, ki nas delajo prepoznavne in posebne.

Če že govorimo o prepoznavnosti in posebnostih … Tukaj so zagotovo osebnosti, ki jih pozna veliko ljudi, so zelo znani in prihajajo iz Prekmurja. Mnogo ljudi si ne bi predstavljalo, da so ti ljudje iz Prekmurja, ker bi si mislili, da mi, ljudje iz Prekmurja ne moremo biti uspešni. Ampak smo lahko. In to nam gre zelo dobro od rok. Velik navdih nam dajejo stripi Mikija Musterja. Ta znana osebnost, ki se je rodila prav v Murski Soboti, je zelo prepoznavna in njegove stripe bere zelo veliko ljudi.  V tem literarnem svetu poznamo še Ferija Lainščka in Miška Kranjca, ki sta prav tako iz Prekmurja, njuna dela pa berejo v veliko državah. Iz glasbenega vidika je zelo znan Vlado Kreslin, ki je vzor mnogim mladim, še bolj pa starejšim. Njegove pesmi so popularne in jih posluša veliko ljudi. Lahko priznamo, da si kar pogosto mrmramo njegove pesmi. Seveda pa bom omenila še našega prvega predsednika Republike Slovenije, Milana Kučana. Tudi on prihaja iz Prekmurja in smo zelo ponosni nanj. Vsi ti ljudje, pa še veliko več jih je, so v ponos Prekmurju, dajejo navdih mladim, starejšim in zaznamujejo Prekmurje. Verjetno pa kdo prav zaradi njih rad obišče našo pokrajino.

Tudi vsi, ki soodločajo o dejavnosti Prekmurja, opravljajo svoje delo odlično, ker so tudi ti ljudje pomagali ponesti Prekmurje na to točko, kjer je zdaj. Zelo rada imam kraj, kjer živim in nočem, da ga kdorkoli pokvari. Nikakor ne smemo pozabiti, kako smo se borili, da smo prišli sem, kjer smo zdaj. Tukaj, kjer se imamo imenitno in živimo najlepše trenutke svojega življenja. V Prekmurju, ki praznuje 100. rojstni dan.

Zara Bertalanič, 8. c

JAZ, MLADA PREKMURKA ‒ DANES IN TUKAJ

Kot že vemo, je letos 100. obletnica priključitve Prekmurja k matični državi. To je bil za takratne prebivalce Prekmurja na sosednji strani Mure nepozaben dogodek in prelomnica zgodovinskega in patriotskega pomena.

Sprva se je le končala 1. svetovna vojna in posledično razpadla tudi Avstro-Ogrska. Nastala je država SHS. Na novo združeni narodi so imeli težave ne le z eno mejo, temveč kar s tremi. Prva je bila določena leta 1919, in to vzhodna, leto kasneje pa še severna in zahodna. Slovenci Slovenske Krajine so bili za priključitev, vendar niso mogli priti do sporazuma. Da ljudje ne bi obupali, jih je dr. Matija Slavič bodril s svojimi govori in spisi, kateri so bili tudi objavljeni leta 1921 in 1923. Ta dva spisa sta govorila o tem, zakaj naj se Prekmurje priključi matični državi. Utemeljeval je prednosti in razloge priključitve. Bodril jih je tudi Rudolf Maister, a raje so imeli Slavičeve govore, saj so jim vlili več moči in upanja. Ko je bila v teku še pariška mirovna konferenca, se je je tudi udeležil in sproti sporočal dogovore in potek le-te. Kmalu, 12. 8. 1919, so jugoslovanske čete že zasedle to območje in to brez boja. Za uraden datum praznovanje priključitve Prekmurja k Sloveniji pa so počakali do 17. avgusta 1919. Takrat se je izpeljalo množično zborovanje v Beltincih. Naslednje leto je bila nova meja tudi potrjena s trianonsko pogodbo, kar je bila za prekmurske Slovence velika zmaga.

Vsako leto so prireditve v počastitev tega dogodka. Organizirajo jih razne občine in vsi župani so zelo ozaveščeni s prekmursko kulturo in ponosni na Jugoslovane, ki so omogočili članstvo Slovenije. Vsi župani in poleg njih tudi prebivalci Prekmurja se strinjajo v nekaj izjavah. Npr. da so srečni, da po tolikih letih še vedno znamo ‘gučati po naše’ in da s tem, da smo prišli na domačo stran nismo pozabili jezika. Rekli so tudi: »Če bi ostali pod Madžarsko, bi se nam dogajale še hujše stvari kot porabskim Slovencem, ki so jih začeli nasilno madžarizirati, zato tega praznovanja ne smemo izpustiti.« Menijo, da se moramo, predvsem otroci, ki smo prihodnost našega naroda, bolj pogosto spomniti naših prednikov, ki so govorili Prekmursko in so se zavedali, da so Slovenci. To je bil zelo pomemben mejnik, saj se ni samo Prekmurje priključilo k Sloveniji, ampak tudi Slovenija k Prekmurju. Vsi odrasli in mediji nas otroke opozarjajo, da Slovenci in slovenska oblast premalo poznajo velike ljudi, ki so prispevali k temu dogodku, “ljudi, ki so slišali glas srca in svoje vesti in se takrat kljub velikim pritiskom borili, da je ta del postal slovenski”.

Zdi se mi, da se mladi in za njimi tudi Slovenska država premalo zavedamo tveganja in truda, ki so ga v osvoboditev naroda vložili predniki. Otroke nas stalno opominjajo na pomen zgodovine naroda, mnoge znamenitosti in pa tudi pomembnost slovenskega jezika. Ni mi všeč, da čeprav je prekmurščina zelo pomemben del preteklosti Slovenije in Prekmurja, nas nekateri odrasli, predvsem nekateri učitelji opozarjajo, da “pozabljamo” na naš knjižni jezik. Prekmurščina se mi zdi enako pomembna kot slovenščina.

Narodna zavest se razlikuje tudi v mestih in vaseh. Res je, da je Slovenija v precejšnjem zaostanku. In kljub temu da nas, mlajše generacije, konstantno opozarjajo na narodno zavest, so mesta zelo modernizirana. Vsebujejo vse, kar najdemo v drugih državah, ali tudi na drugih celinah. Po vaseh pa so mnogokrat še kakšni starinski obredi, razne gasilske veselice in pravi kmečki pridih, kar je po mojem mnenju značilno za staro in našo ljubo Slovenijo. Menim, da se po eni strani Slovenija poskuša modernizirati in vključiti v svet prehitro in nas obenem opozarjati, da naj ne ‘pozabimo od koder smo prišli’. Zato je tako velika razlika v mestih in vaseh. Nadgradnja in vključevanje v sodobno gospodarstvo bi se naj začeli postopoma.

Najbolj zavestni ljudje so seveda stari kmetje in vaščani. Ker sama pol časa preživim na kmetiji in so si na vasi vsi sosedje blizu, opazim velike razlike med ljudmi. Na prvi pogled vsi zelo cenijo njihovo domovino. Ko se z njimi začneš pogovarjati, izveš, da se spominjajo vseh ljudi in dogodkov, ki so naredili nekaj ne le za Slovenijo, temveč tudi za Prekmurje. Če pa se v njihova mnenja poglobiš, opaziš, da si želijo le, da se slovenske kulture ne pozabi in ne neha ceniti, da bodo vsaj nekatere nove generacije nadaljevale z zapuščino in da jim Prekmurje in osvoboditev le-tega veliko pomeni.

Sama sem precej narodno ozaveščena. Ker pol svojega življenja preživim na vasi na kmetiji, sem zelo seznanjena s starejšimi običaji in dogodki. Veliko bolj mi je všeč vaško kot mestno življenje. Eden izmed razlogov za to je, da se na vasi ljudje med seboj poznajo in so veliko bolj prijateljski ter velikodušni. Zato sem vesela in ponosna na naše prednike, ki so nam omogočili, da danes ne govorimo madžarskega jezika in da smo na območju Slovenije ter živimo v našem prelepem Prekmurju.

Nuša Žižek, 9. c

VESTNIK

Prebranih člankov že veliko je, let pa tudi.

Naš Vestnik nikoli se ne utrudi.

Napisanih veliko je povedi.

Stojijo v vrsticah po redi.

Vse najboljše ti želimo,

vse najslabše je že mimo.

Tu lahko objavi vsak pisatelj ali pesnik,

to je naš Vestnik.

Brina Car in Mara Škerlak Marič, 7. c

 

 

VESTNIK

Vestnik moje je ime in star sem 70.

Edinstven, unikaten kot v mladih letih.

Starost moja je odlika.

Tehnologija sodobna me ni povozila.

Nič ni boljše kot list papirja, če le

Informacija na njem štima.

Kaj bi jamral, če sem komaj 70.

Isabel Flegar, 7. c

 

Martin Krpan v Murski Soboti

Prejšnjo soboto sem s prijateljem odšel kolesarit v Mursko Soboto. Bila sva utrujena in sva se ustavila v parku. Ozrl sem se naokoli ter na klopi zagledal velikega moža.

Prijatelja sem vprašal, če ni to sam Martin Krpan iz zgodbe, ki smo se jo učili v petek. Prijatelja je zgrozilo in mi je rekel: ”Raje mu ne pojdi blizu, ne veš, kako je močan. Saj sem hotel upoštevati ta nasvet, a sem bil preveč radoveden. Odložil sem nahrbtnik in počasi hodil do klopi. Krpan me je pogledal v oči.˝Nič se me ne boj,˝je rekel in jaz sem odšel do njega. Vprašal sem ga, če je on Martin Krpan. Odgovoril mi je, da je to on. Postal sem mu všeč, saj sem ga poznal do potankosti. Vprašal me je:˝Ali veš, kje je reka Mura?˝ Rekel sem mu da ga lahko do tja peljem na kolesu, a sem kar hitro ugotovil, da imam premajhno kolo.˝Lahko greva peš,˝sem mu odvrnil. Strinjal se je. Prijatelju sem rekel, naj me počaka. Počasi sva hodila mimo gradu, parkov, ulic in ves ta čas mi je razlagal, kako se je boril na Dunaju, dobil nagrado in se vrnil domov. Ko sem hodil domov me je napadla tolpa nezemljanov, češ da so Brdavsovi prijatelji. Spomnil sem se, da so to mali zelenčki, ki radi nagajajo vedel sem, da Krpana ne bodo pustili na miru, če jih ne bo pretepel. Bila sva sredi poti, ko so spet prileteli. Bilo je nenavadno, ko so se prejšnjo soboto, sredi Murske Sobote, pojavili nezemljani. Leteli so na nekakšnih letečih psih, ki so bili iz kovine. Iz oči so streljali laserje zaradi katerih si se začel smejati. Mene so nekajkrat ustrelili in sem se valjal na tleh ter se krohotal.˝Udari jih zelo močno,˝sem rekel Martinu. Ta je upošteval moje navodilo in vsakega udaril nekajkrat. Zelenčki so izginili. Nehal sem se smejati in vstal. Nadaljevala sva pot. Bilo je popoldne. Slišala sva šume reke Mure. Pri njej sva bila napadena z nekaj škrati, goblini ter aligatorjem. Jaz sem začel tepsti aligatorja, a me je porinil na tla. Bil sem ranjen,

Krpana pa so napadli vsi. Ta jih je razorožil, jih nekaj ubil in vrgel v reko. Zahvalil sem se mu, on pa meni. Vsak je odšel na svojo stran.

Ko sem prišel nazaj, me je prijatelj še čakal.˝O tem bom zagotovo pisal pri slovenščini, sem mu rekel in se odpeljal domov.

Aljaž Balažic 7. c

​

Bele poljane

Zopet sta zima

in mraz prihitela

oči so uprte v nebo,

če le kaj bo.

Že bele snežinke

poplesavajo po zraku

in tavajo v mraku.

Novo jutro se je rodilo

in snežinkam se je že mudilo.

 Vse poljane so bele postale,

 snežinke so praznovale.

                                                                           Saj zima je prava zabava,

                                                                             ko zunaj je bela narava.

                                                                             Maša Zauneker, 6. b

Zeleni gozdovi

V zelenih gozdovih rastejo drevesa,

ki večja so od našega telesa.

Tam najdeš živalice,

ki pripovedujejo si čudovite pravljice.

Zeleni gozdovi šume prelepo,

da je včasih vse pravljično bilo.

Živali pogovarjale so se v gozdovih zelenih,

v gozdovih zelenih živeti je lepo.

 

                                                                           Lina Salaj,  6. b

 

 Človek

Človek sem jaz,

človek si ti,

ljudje smo vsi!

Človek je pameten,

človek je nor.

Človek je bel,

človek je črn.

Človek je Ž.

Človek je M.

Človek je kul,

človek je ljud.

                                                        Lina Salaj,  6. b

Človek

Človek je lep,

Človek je grd,

Človek je smart,

Človek je živo bitje,

Človek ni smart,

Človek ni sam,

   Hahaha hohoho!

Tai Domjan, 6. b

                                    

                                       Človek   

                                      Človek je bogat,

                                    Človek je reven,

                                    Človek je krasen,

                                    Človek je predan,

                                    Človek je nasmejan,

                                    Človek je jezen,

                                    Človek je bolan,

                                    Človek je pameten,

                                   Človek je neumen.

 

                                                                       Tadej Puhan, 6. b

Kolo želja

Vrti vrti se krogec zlat,

Na njem dobi se zlat zaklad.

Zavrteti ga moraš zelo,

da dobil boš nagrado lepo.

Pride Jure, Jure naš,

vidi krogec krogec naš.

Jure vidi krogec naš,

ga zavrti

in s tem lepo nagrado si pridobi.

Od zdaj naprej ne bo več,

likal, pral, in koz na pašo gnal.

Zdaj Jure, Jure naš,

postal je velik bogataš.

Veronika Horvat, 6. b

Človek

Človek je bitje,

je inteligenten,

je nor

in rad ima bonbon.

Je mala opica, ki je

super je pametna in

malo huper.

On je nabrit kot hibrid

rad pije, pa je obrit.

Veronika Horvat, 6. b

Človek sem jaz!

Človek si ti!

Ljudje smo mi vsi!

Človek je bitje!

Človek je M.

Človek je Ž.

Človek je dober!

Človek je slab!

Človek je tratata, tratata, ta!

Veronika Horvat, 6. b

Eko kmetija (opis sličic)

Nekega lepega dne sta se Maj in Tina odpravila na eko kmetijo, k teti Maji in stricu Francu.

Na kmetiji je teta Maja krmila perjad: štiri kokoši, dve gosi, dve raci in enega pava.Maj je hranil psa Pikija. K njemu je prišel stric Franc in mu začel razlagati, kaj vse morajo še postoriti danes. Stric Franc je imel oblečen moder predpasnik, obute pa črne škornje. Pri stricu Francu je bil kup gnoja. Na gnoju je sedel petelin. Ko so nahranili živali, sta teta Maja in Maj odšla v hlev. Teta Maja je molzla kravo Lisko, Maj pa je pometal. Pri delu ga je prestrašil pes Piki. Tudi krava Liska je bila lačna, zato se je postavila h koritu in začela jesti travo. Ko sta namolzla kravo Lisko in pometla hlev, so se Maja, Tina, Franc in Maj odpravili v sadovnjak.

Maj je začel obirati jabolka z obiračem. Naenkrat je postala lačna tudi Tina, vzela jabolko in ga pojedla. Pri Tini je bil parkiran rdeč traktor z rjavo prikolico. V prikolici so bili zaboji, v zabojih pa jabolka, hruške, krompir in zelje. Za traktorjem je bil stric Franc, ki je nosil zaboj poln hrušk, pred traktorjem pa teta Maja, ki je nosila košaro polno solate. Ko so končali z obiranjem sadja in zelenjave, so se odpravili domov in iz pridelkov naredili izdelke. Ko so končali z izdelovanjem izdelkov, so na dvorišču postavili stojnici. Na prvi stojnici so bila jabolka in hruške in sokovi iz jabolk in hrušk. Na drugi so bili solata, krompir in zelje. Kmetijo so prišli obiskat sorodniki: babica in dedek iz Murske Sobote, Tinina mamica in Maja iz Beltincev in še druga babica in dedek iz Moravskih Toplic. Očka je stricu Francu naročil, naj mu v prtljažnik avta naloži pet zabojev jabolk. Medtem je mama Lucija spraševala Majo, koliko stane solata. Iz hiš sta prišla bratranca Taj in Lan. Lan se je z novo oranžno kapo lovil z Majem. Taj se je gugal na rjavi gugalnici iz lesa. Deklica Tina je z muco Tačko plezala po velikem belem listnatem drevesu.

Ko so vse pospravili in so sorodniki odšli, so šli vsi spat.

Živa Nonkovič, 3. b

Naporen dan na kmetiji (opis sličic)

Družina Kovač živi na vasi. Imajo veliko kmetijo. V dvorani živijo mama Anita, očka Martin, sin Jan in hčerka Zoja.

Nekega zgodnjega jesenskega jutra so vstali, da bi nakrmili vse živali. Mama Anita je krmila perjad. Pri tem ji je pomagala Zoja. Krmili sta dve raci, dve goski, štiri kokoši in pava. Jan je hranil kužka Reksa, medtem pa mu je oče Marin razlagal, kako bodo preživeli današnji dan. Petelin je sedel na gnoju in glasno kikirikal. Ko so nakrmili vse živali, sta šla mama Anita ter sin Jan v hlev. Z Janom je še šel kuža Reks. Mama Anita je vzela majhen stolček in kanglico ter začela molsti kravo Milko. Milka je med molžo jedla travo iz svojega korita. Milka je imela tla postlana s steljo. Jan je pometal po hlevu, medtem pa ga je kuža Reks vneto opazoval. Ko je mama Anita končala z molžo in je Jan končal s pometanjem, so se s traktorjem odpeljali v sadovnjak.

V sadovnjaku so rasle jablane in hruške. Jan je z obiračem pobiral jabolka z jablan. Mama Anita je preko polja nesla zelje v dveh košarah. Oče je zaboje s sadjem odnesel v prikolico, ki je bila pritrjena na traktor. Na traktorju so imeli že polno zabojev različnih pridelkov. Zoja je jedla jabolko. Ko so nabrali dovolj sadja, so se s traktorjem odpeljali nazaj na dvorišče njihove kmetije. Postavili so dve stojnici. Na stojnicah so razstavili vse izdelke in pridelke. Na stojnicah so imeli jabolka, hruške, različne sadne sokove. fižol, krompir in zelje. Kmalu so prišli prijatelji, sorodniki in sosedje. Peter se je gugal na leseni gugalnici. Zoja je plezala na drevo, za drevesom pa se je skrivala muca Bela. Jan in Anej sta se lovila s kužkom Reksom. Mama Anita je sosedi Minki prodajala zelje. Očka Martin pomaga sosedu Štefanu nositi zaboje jabolk v sosedov avto. Babica Anka in dedek Jožef sta ravno končala z nakupi in sta se odpravljala s kmetije. Potem sta še prišla mamina prijatelja Tom in Katarina.

Zvečer so prodali vse pridelke in izdelke ter so bili zelo zadovoljni s svojo prodajo. Nato so se utrujeno odpravili v posteljo in po napornem dnevu zaspali.

Taja Pintarič, 3. b

Moj gaj življenja

Zgodnje jutranje sonce je že pregnalo temno nebo. Na drevesih so pognali beli cvetovi in hladno zimo je prekinila temna pomlad.

Jutranja toplota je talila sneg, ki ga je bilo vedno manj. Veje na drevesih so se zibale v vetru in živali so se prebujale iz zimskega spanca.

Nekje v tihi dolini je stala majhna hiška, ne daleč stran od bližnjega mesta. Okna te hiške so bila majhna in prisrčna. Zadnje in vendarle najmanjše okno je bilo moje. Bila sem še otrok, stara okoli pet let. Moji spomini so oslabeli, vendar še prav dobro spominjam tistega lepega dne. Prebudil me je jok sestrice, ki je leto nazaj spoznala svoje družinske člane. Zaspana sem vstala iz postelje in stopila v najmehkejše copate, ki mi jih je mama kupila za božič. Skozi okence so padali mehki sončni žarki in me prijetno božali po laseh. Potihoma sem stopila k vhodnim vratom, da me starši ne bi opazili. Zaslišala sem pasji lajež. Moj črni kuža Filip se je že veselil mojega toplega objema. Hodila sva po ozki gozdni poti. Nad nama so se pletle tanke veje, ki so šelestele v vetru. Prišla sva do majhnega jezerca, kjer se je Filip najraje skopal. Potoček, ki se je iz jezerca naprej zlival po poti, nama je zjutraj delal družbo in naju vodil do prelepega kotička v gozdu. Prispela sva. Že od daleč sva ugledala staro vrbo, ki je je prepletala do tal. Potoček je nadaljeval svojo pot. Vrba je bila velika. Imela je štiri debele veje, ki so bile vedno tanjše, na deblo je bila pritrjena majhna hiška, v katero so vodile tri stopničke. Postavljena je bila nizko, da se ne bi poškodovala. Zgradil mi jo je očka, ko sem dopolnila svoja štiri leta. Tam je bil tako imenovan najin raj. Tja sem prihajala samo s Filipom, saj je bil moja edina družba v času otroštva. V hiški pod vrbo sva posedala ure in ure ter čofotala po potočku tik ob drevesu. V hiško sva prinašala tudi nekaj zalog, da ne bi bila lačna. Filip je bil vedno ob meni in postal je moj najboljši prijatelj. Vsak dan sva hodila do hiške in med potjo nabirala jagode.

Po enem letu je hiška pod vrbo ostala samo še lep spomin. Na pot se nisem več odpravljala in poskušala sem pozabiti na najin gaj. V tem času je prišel na svet naš zadnji član družine. Starša sta se odločila, da kupimo novo hišo daleč stran od doma. Spomnim se dneva, ko smo v avto pakirali stvari za našo novo hišo. Začela sem bežati. Tekla sem in prišla do majhnega jezerca. Tekla sem naprej ob potočku in zagledala vrbo. Zdela se mi je prazna. Ustavila sem se. Počasi sem hodila ob potočku, vstopila sem v hiško, se usedla na tla in jokala. Vse je bilo tiho in prazno. V gaju ni bilo življenja. Zavedala sem se, da ta majhen kotiček v mojem srcu več ne obstaja. Zame več ni bilo žuborečega potočka, bil je le še moder potok, ki je kot življenje tekel mimo mene. Vrba ni bila več lepa, Bila je samo še drevo, ki je vsako jesen izgubilo liste in vsako pomlad rodilo nove. Zaslišala sem klice. Objokana sem stopila iz hiške. Pred mano je stala mama. Objela me je in rekla: »Zarja, pridi. Čas je, da se odpravimo.« Vso pot sva se držali za roke. Odpeljali smo se iz vasi in življenje sem morala začeti po drugi strani.

Žalost in samota sta zajeli moje srce, ki je prav hitro postalo hladno. Vsak večer so na nebu zasvetile zvezde in iskala sem najmanjšo, saj sem verjela, da je prav tista moj majhen kuža Filip.

Zarja Kučan, 9. b

Moj gaj življenja

Moj gaj življenja naj bi bil v samem gozdu. Tam bi se lahko osamil in sprostil. Tam bi lahko razmišljal o svojem življenju. Razmišljal bi o tem, kako je življenje velikokrat nepravično. V svojem gaju bi lahko bral knjige in delal stvari, ki jih moramo narediti za šolo. V svojem gaju bi si naredil tudi nekakšen manjši fitnes, kje bi se sproščal, ko sem utrujen in ne bi razmišljal o ničemer. Delal bi samo vaje za moč. V gaju bi preživljal tudi počitnice, kje ne bi delal nič, le užival življenje.

Mirnes Baćvić, 9. c

Moj gaj življenja

Gaj, mesto, ki bi vam ga lahko dneve in dneve opisoval, pa vam ne bi mogel opisati te lepote. Morali bi sami oditi v gaj in občudovati to lepoto narave.

Moj gaj, kamor sem najraje zahajal, je bil narejen z gromozansko naravno steno ob sami obali reke Jale. Tja sem vedno zahajal, ko sem bil jezen ali žalosten, da bi se umiril. Za umiritev si moraš najti miren kraj, kjer ni nikogar in si sam. Ta kraj pa sem jaz našel v gaju pod tisto steno, ki sem jo že prej omenil. Umirjal pa me je tihi zvok valov reke in petje ptic na vejah.

Nekega dne sem se v gaju resno prestrašil, saj sem zagledal neznanega fanta mojih let. Počasi sem se mu približal, ko me je zagledal, se me je prestrašil in me plaho vprašal: »Kdo si ti? Kaj delaš tu?« Potem sem mu razložil, da sem zahajam že tri leta, ko sem jezen in žalosten, da se tu umirjam in sproščam in da je to najboljše zdravilo. Fant pa mi je odvrnil: »Ti si lahko potem lastnik tega čudovitega mesta. Jaz sem pa pred enim mesecem komaj odkril ta gaj. Da se predstavim, sem Dan iz sosednje vasi Meravče.« »Nič ne skrbi, jaz nisem lastnik tega kraja. Ker tudi ti zahajaš sem, da se sprostiš, lahko zmeraj prihajaš. Če želiš, se lahko tukaj druživa. Samo nikomur ne povej za to mesto.« »Ne skrbi, ne bom. Oprosti, slišim cerkveni zvon, dvanajst je… Očetu moram pomagati pri delu, ker mi je naročil, naj pridem ob dvanajstih z njive.« Super, potem se vidiva jutri tukaj.«

Fadil Spahić, 9. c

Moj gaj življenja

Jaz kot poseben človek, kakršen sem, imam seveda več gajev življenja. Kar pa je najbolj šokantno, je dejstvo, da so povsem drugačni.

Večina ljudi, ki jih poznam, ima en gaj življenja. Recimo, moja mama je najrajši na morju. Vendar je izbirčna, saj se najraje sprehaja po plaži ob sončnem zahodu. Kakšen kliše! Moj oče pa je kot svoj gaj življenja poimenoval gozd. Ja, prav ste me slišali, gozd! Najraje gre v gozd po dežju. Ampak mislim, da se laže. Po mojem mnenju je v gozdu najraje, ko sneži. Še en primer, ki je čisto drugačen, je moja babica. Ona pravi, da je njen gaj z družino.

Jaz jih imam več. Sprehod skozi gozd, sprehod po plaži, rada gledam zvezde. A moj najljubši, najboljši, dejanski gaj, brez katerega bi težko živela, je moja postelja. In sicer, tudi jaz sem izbirčna, to imam po mami – ko dežuje ali sneži. Ob sebi ima računalnik, na katerem gledam trilogijo Gospodar prstanov ali Harry Potter filme, imam pokovko ter svojo odejo.

Gaji življenja so nekaj, kar imaš le ti in so zelo posebni in osebni. In zato so tako pomembni.

Živa Štertak, 9. a

Moj gaj življenja

Ko smo živeli v Slovenskih Konjicah, sem imela poseben skrivni kraj. Za ta kraj sva vedeli le jaz in moja sestra. Včasih, ko nisem hotela biti doma, ali me je nekaj ujezilo, sem šla tja, da sem se lahko pomirila.

Ta kraj je bil blizu gozda, tik ob meji. Bilo je, kot da bi veje naredile slap. Na tistem vejastem slapu, podobnemu zavesam, so poleg zelenih listov rastle še rahlo roza cvetlice, ki so zelo lepo dišale. Pred temi zavesami rož in listja so bili trni in bil je le en poseben vhod brez trnja, kjer sem lahko prišla noter. Ko sem bila notri, se mi je zdelo, kot da sem pod veliko zeleno-roza marelo. Lahko pa bi bila tudi goba. Od znotraj je bilo drevo, temno kot grm. Od tukaj si lahko videl veje, ki so gradile ta moj dežnik. Tu je bilo zelo mirno, saj v bližini ni bilo hiše ali gozdnih živali. Na tleh je bil mehek zelen mah. Vse okrog je bilo v zeleni, sproščujoči barvi. Blizu dela marele, kjer je bil gozd najbližje, je tekel majhen potoček. Bil je 15 cm širok, mogoče se maj. Tam je bilo zelo lepo sedeti. V mehkem mahu, z dišečimi cvetovi rož in ob mirnem žuborenju potoka. Včasih sva tam s sestro imeli piknik, včasih pa sem se tam tudi učila.

KO smo se odselili, mi je bilo zelo težko zapustiti ta kraj, ki je bil tako pomirjujoč in zelen. Vedno upam, da se bom lahko nekoč vrnila tja – skozi moj skrivni vhod, kjer ni trnja, na mah blizu potočka.

Melani Balažic, 9. c

Moj gaj življenja

Po kakšnem napornem dnevu so moje misli drugje, v tako imenovanem gaju, ki si ga domišljam v svojih mislih. To je mirno mesto, kjer se sprostim. Zame je gaj mesto v mojih mislih, kjer slišim zvoke narave. To je lahko mirna plaža ali pa ob kakšni reki ali potoku. Tam se v mislih usedem, opazujem naravo in se na nek način izpovem o vsem, kar me muči. V svoj gaj bi šla po napornih dnevih, da bi si olajšala misli, ki me mučijo. Vse to se dogaja v mojih mislih, ki bi bile potem olajšane. Ko bi bilo potrebno, bi se v mislih odpravila peš do mesta, ki bi lahko bilo včasih reka, potok, slap ali morje. To bi bil moj gaj življenja, ker mi je všeč narava in zvoki šumeče vode. V gaju bi v tišini govorila o težavah in z razmišljanjem bi prišla do odgovora, ki bi me zadovoljil. Menim, da bi bilo še lepše, če bi bil nekdo bližnjih še zraven, bodisi znanec ali prijatelj. V vodo bi namakala noge in se pogovarjala o življenju in o težavah, ki se pripetijo v življenju.

Zame je gaj življenja raj, v katerem uživaš v svojih mislih.

Alja Gomboc, 9. a

V mojem gaju življenja

V mojem kotičku si vedno dobrodošel, lahko si Avstrijec, lahko si katere koli narodnosti, vedno si dobrodošel.

Moj kotiček je v daljnem kraju, kjer je lepo. Je v vasi Koseze, ki je nekaj kilometrov od Ljubljane, na naši parceli. Na koncu vrta je poseben kot samo zame. Je velik kotiček, z velikimi košatimi drevesi, ki so spomladi roza barve. Jeseni so rjava, pozimi nič, poleti pa vsa v zelenem. V mojem kotičku imam med poletjem knjige, v njem je veliko živali, med njimi tudi naša muca Megi. Tu preživim veliko časa, ko sem V Ljubljani in pišem pesmi ter preživljam težke čase, kot sem žalostna, jočem ali me pesti jeza.

Tam me najbolj potolaži Megica, ki je zelo nežen muc. Škoda, da tja grem bolj poredko, saj sem v šoli v Murski Soboti. Poleti pa se vsekakor z veseljem odpravim tja v moj kotiček, ki ga imenujem Spet doma. Tu se počutim zelo varno. Zdi se mi, da ni več tako velik, kot je je bil prej, saj odraščam in s tem veliko spominov opuščam.

Naja Sabo, 9. a

Moj gaj življenja

Z veseljem bi povedala kaj o svojem gaju življenja. Toda, kaj je sploh gaj življenja. To vprašanje me muči, ko je učiteljica pred mesecem povedala, da naj pomislimo in napišemo spis o gaju našega življenja.

Hmmm, … kaj pa vem. KO sem doma in sem slabe volje, poslušam glasbo in se sproščam. KO pa sem na počitnicah, pa grem na sprehod, tečem, čistim stanovanje…. Imam pa en kotiček v gozdu in tam imam svoj mir. Tam rada preživim čas v naravi. Rada se tudi družim z družino, a zdaj sem rajši sama zaradi smrti. V šoli imam najboljšo prijateljico, ki me vedno razveseli, ko sem žalostna, jaz pa tudi njo. Res je prava prijateljica in res ne vem, kaj bi delala brez nje. Zdaj pa nazaj na temo moj gaj življenja.

Jaz mislim, da gaj pomeni srečo, živahnost, najverjetneje pa je del življenja, ampak ne tisti, ko si žalosten, temveč ko si vesel. Je del življenja, ki si ga najbolj zapomniš zraven vseh napak, ki jih narediš. Vseeno pa še nisem prepričana, če je to prav. Vsak ima svoje zamisli in glavo, s katero razmišlja in ustvarja svoja mnenja. Ne vem, kaj naj povem, a dokler se še živi, raje uživam in se zabavam. Življenje je veselo in žalostno. Sami si lahko samo z domišljijo ustvarimo svojo zgodbo, kakršno si želimo. Nekateri si tako pomagajo, ko pišejo scenarij, knjige, rišejo karakter …

Jasmina Jančar, 9. b

Moj gaj življenja

Moj gaj življenja? Kaj oziroma kje je to, pa je zanimivo vprašanje. Zame je preprosto, saj se skriva na morju, na plaži. Podrobneje: na zapuščenem, poševnem pomolu.

Ta zapuščen pomol leži na otoku Cres. Tja hodim že od malih nog in mi je zelo pri srcu. Seveda ne morem tja vsak dan, zato izkoristim vsak trenutek, katerega lahko, ko sem tam. Tam je mirno, ni veliko ljudi, občasno se kdo prikaže, ampak to me ne moti preveč. Sem bolj mirna oseba, zato mi je všeč čim manj ljudi. Pomol vodi k vodi, zato se tam tudi lahko kopam, saj sem zelo rada v vodi. Tja vedno grem, ko sem razburjena, žalostna ali pa tudi vesela. Tja se grem sprostit, ko mi gre vse na živce. Do pomola vodi skalnata pot, oziroma sploh ni pot, temveč so samo skale in zato je kar tečko priti do tja. To mi je všeč, saj se moram potruditi, da pridem do svojega gaja. Cilj je vedno lep.

Moj gaj pa je tudi na treningih plesa, tam pustim svoje skrbi, težave, poslušam glasbo, plešem in pozabim na svet in ljudi.

To sta moja gaja življenja, oba zelo različna, ampak enako pomembna in vredna. Ne bi ju zamenjala za nič na svetu.

Iva Pavlič, 9. b

Moj gaj življenja

Moj gaj je prostor oziroma kraj, kjer se počutim varno. Je kar nekaj krajev, kjer se počutim lepo, a prevladuje predvsem moj domači kraj . Tudi druženja s prijatelji ne smem pozabiti.

Ko sem v gaju, se mi zazdi, da lahko naredim vse. Tam lahko pozabim na svoje skrbi in celo šolo spravim iz svoje glave. Moram priznati, da je šola kar naporna, ampak zelo koristna. No, zdi se mi, da še nisem povedala, kaj je moj gaj. Moj gaj stoji na našem vrtu. Poleti se lepo razcveti, pozimi pa svoje liste spusti. Torej … moj gaj je naša stara jablana. Za to ne vedo vsi, pravzaprav skoraj nobeden. Na jablani se mi zdi lepo, predvsem pa to, če sem jezna, da se umirim. Jezo izgubim že s tem, da poskušam splezati na drevo. Všeč mi je tudi to, da me poleti na vrhu čaka sladko jabolko. Na jablani oziroma v gaju se mi v glavi rojevajo različne ideje. To je predvsem priročno za kak šolski izdelek. Zdi se mi, da k temu tudi pripomore svež zrak narave in energija, ki jo pošilja drevo. Ko sem tam, se mi zdi, kot da se čas ustavi. Rečem lahko, da to ni edini gaj, saj verjamem, da jih ljudje imamo več, vsekakor pa je moj najljubši, saj me tu nihče ne moti.

Gaj je nekaj, za kar si lahko hvaležen, saj si lahko tam pravi ti in te nihče ne obsoja, prav tako pa se lahko sprostiš in svoje skrbi odložiš oziroma pozabiš. Vendar vemo, da se vse dobre stvari tudi enkrat nehajo. Ampak nič zato, saj se lepi trenutki ponovijo in so nepozabni. Zato upam, da bo moj gaj vedno tam in me bo čakal, dokler ne pridem.

Neža Kuhar, 9. a

Moj gaj življenja

Moj gaj je kraj, kjer se lahko sprostim, in izlijem svoja čustva. Meni osebno je pri gaju najpomembneje, da sem sama in si uredim svoje misli, kajti pri tem mi nihče ne more pomagati.

Moj gaj življenja je v Beltincih, poleg naše hiše. To je makadamska potka, ob kateri so različne njive in drevesa, kjer lahko začutim njihovo energijo. Tja hodim na sprehod s svojim kužkom, tam skupaj tečeva, se loviva med koruzo. Ko grem tja na sprehod, imam vedno občutek, da me sončni zahod tam kar čaka, da pridem in ga opazujem. Vsak vikend, ko grem tja, me nekaj časa ni. Na svežem zraku se z lahkoto odprem in s solzami očistim svojo dušo. Po tem sprehodu sem vedno sproščena in se vrnem dobre volje. Z besedami je težko opisati moja čustva do te potke, in ko razmišljam o tem, se v meni razširijo različna čustva. Na tej potki se počutim varno, ker je osamljen kraj in tam se opotekajo le živali, kot so na primer srne in zajčki in vem, da mi nočejo hudega. Ta potka mi zelo veliko pomeni zaradi tega, ker mi jo je pokazal dedek in sva se vsaki dan sprehajala po njej. Ko sva bila na sprehodu, mi je vedno govoril o starih časih in o njegovem težkem življenju. Ko mi je pripovedoval, so se mi vedno porajala različna čustva. In zdaj, ko je umrl in se sama sprehajam po potki, še vedno podoživljam tiste skupne občutke. Čeprav ga ni več, se še vedno pogovarjam z njim, ampak tokrat posluša on in se mu jaz izpovem. Vedno, ko grem tja, pozabim na dejstvo, da sem sama in da je dedek umrl, ker ga tam še vedno vidim.

Meni moj gaj pomeni zelo veliko. Zaradi spominov na dedka in zaradi njegove lepote. Včasih se sploh ne zavedam, koliko mi pomeni. Do njega sem začela čutiti drugače takrat, ko smo se odselili. Zdaj grem tja samo še za vikend in razmišljam o starih časih.

Tjaša Kavaš, 9. b

Moj gaj življenja

Vsak rabi v življenju prostor, kamor se lahko zateče, če je slabe volje. Tudi jaz imam tak kraj, le da se moj kraj spreminja. Spreminja pa se tudi z letnimi časi in tako je zelo raznovrsten.

Moj gaj življenja je narava. Ko sem s čim nezadovoljen ali slabe volje, se sprehodim ob poti blizu naše hiše, ki vodi med njivami v manjši gozd. Pot ni predolga in lahko prehodna za vsakogar.

Na tej poti velikokrat srečam srne, ki me v daljavi opazujejo, ampak hitro preusmerijo pozornost drugam. Ta pot je makadamska in zato se mi vsak korak v tisti tišini zdi zelo glasen. Na ta zvok sem se že navadil, saj je edini zvok poleg ptic in šumečega zelenja, ki se oglaša. Velikokrat pa se grem sprehajat v poznih popoldanskih urah, ko sonce zahaja za gola drevesa ter hiše. To je osupljiv trenutek za videti. Tudi živali so v tistem času dneva aktivne in lepo jih je videti.

Pomladi in poleti je zelo lepo, saj je vse v zelenju in vse začne rasti. Jeseni je najlepše, saj imajo drevesa različne barve in vzorce na listih. Takrat ni več pretirane vročine in vsak piš vetra med koruznimi njivami ravno prav dene. Ko začne listje odpadati, pa lahko v gozdu gazim po šelestečem listju. Hitro nastopi zima in drevesa so že brez vseh listov. Tudi pozimi ni slabo, saj se sneg na praznih njivah svetlika kakor milijoni drobnih kristalčkov. Njive so že vse obrane in pogled sega zelo daleč, vse do naslednjega gozda. Lepo bodo skozi celo zimo spale in spomladi

spet vstale, vse prerojene in zelene. Ko jih pogledam, se počutim kot »bel konj na zelenih pašnikih«.

V tem mojem gaju se lahko sprostim, umirim in nadiham svežega zraka. Odmislim vse težave in se prepustim toku narave. Ta gaj mi pomeni veliko in mislim, da bi vsak rabil tak kraj za sprostitev.

Matjaž Benkovič Flisar, 9. a

Moj konj na zelenem travniku

Konj na zelenem travniku mi predstavlja, da sem svobodna in da lahko počnem, kar me veseli. Zelo rada sem sama v sobi in se sproščam na tak način, da poslušam kakšno dobro glasbo ali pa berem knjigo, ki me ponese v drug svet. Najrajši berem kriminalke ali detektivske zgodbe.

Vsak ima svojega konja na zelenem travniku in vsak si to predstavlja na svoj način. Konj na zelenem travniku pa pomeni tudi to, da si svoboden tudi notranje, ne samo zunanje. Pisatelju Cirilu Kosmaču je tak način pomagal, da se je notranje osvobodil in tudi, če je bil zaprt med štirimi stenami, je to premagal ter začel sanjariti. Tisti ljudje, ki to zmorejo, imajo močan osebni značaj ali karakter.

Če bi sama kar naenkrat bila zaprta, bi tudi verjetno začela sanjariti, da bi pozabila in se sprostila ter slišala svoje misli. Cel čas bi si predstavljala belega konja, ki lahko skače, lovi muhe ter nasploh dela, kar hoče. To bi me najbrž pomirilo, kajti izvedela bi, da je kdaj pa kdaj potrebno tudi sanjati v resničnem življenju, saj lahko tako postanemo še bolj pristni, če se zavedamo, da se da tudi v življenju kdaj pa kdaj kaj spremeniti, ne samo v sanjarijah.

Konj na zelenem travniku mi tako zelo pripomore k ustvarjanju, razmišljanju, pa tudi, da ostanem ista oseba. Konj na zelenem travniku lahko za nas postane pravo bogastvo, če ga bomo nekoč našli in ga ne bomo izpustili iz rok.

Ajda Mörec, 9. c

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem

To je stavek oziroma misel, ki jo najdemo v knjigi Mali princ. Ima velik pomen, ki ga mnogi razumejo drugače. Jaz ga razumem tako.

Na celem svetu mrgoli ljudi, ki so stresni in ne vidijo drugega kot delo in čas. Vendar svet ni tako prazen, kot se sliši, temveč se v njem dogajajo tudi lepe stvari. Že od nekdaj je tako, da odrasli vidijo drugače od otrok. To nam je pokazal tudi pisatelj v knjigi Mali princ. Kaj pa, če vam povem, da se z njim strinjam, oziroma ne strinjam? No, topa je nekaj novega, mar ne? Jaz namreč mislim, da imamo vsi oči, s katerimi vidimo isto. No, v resnici ni vse tako. Vsi vidimo isto, če gledamo s srcem, čeprav ima vsak svojo zamisel v srcu. Mislila bi si, da je na svetu preveč odraslih. Toda nas je verjetno nekje enako. Čeprav se nam zdi, da nam odrasli včasih težijo, nam s tem hočejo le najboljše. Vsi nimajo velikega bogastva, ampak to ne pomeni, da niso dobri ljudje, saj ima vsak človek veliko bogastvo, ki se na srečo ne more prodati. To je. Če si dober v srcu in če si pripravljen pomagati drugim. Pa če je to v stiski ali ne. Temu se reče medsebojna pomoč oziroma mislim, da obstaja še ena beseda. Joj,… kako je že? Točno: prijateljstvo. Prijatelje vsak potrebuje, pa to ne takšne, ki ti obrnejo hrbet, ampak tiste prave, pa če je to le eden.

Prijatelje je imel tudi Mali princ, imel je lisico in pa svojo vrtnico. V knjigi je bil Mali princ nesebičen do svoje vrtnice, ampak ona je bila čisto druga zgodba. Tudi v realnem življenju je na svetu veliko sebičnosti.

Moji prijatelji mi vedno pravijo, da sem sonček. S tem mislim, da mislijo, da sem pozitivna. In spet smo na začetku. Vsak vidi, kar hoče videti, če le gleda s srcem.

Neža Kuhar, 9. a

 

Šestošolci so ustvarjali na temo Starši naprodaj.

Pismo

Draga Alja!

Kdo sploh si? Če dobro razmisliš, si samozavestna, prijazna, domiselna in pogumna oseba. Si človek, ki se ne ozira na žaljivke in ogovarjanja drugih ljudi, in zaradi tega se ne obremenjuješ, saj ti ne pridejo do živega, ker se imaš rada, se ceniš in spoštuješ. Imaš veliko želja in prva stvar, ki si jo želiš je, da bi odlično in brez večjih težav opravila osnovno šolo in se vpisala v gimnazijo. Zato se potrudi in stisni zobe, da ti tole uspe. V gimnaziji z veseljem sedi za knjigo in se boš naučila vse, kar je potrebno, ker si boš tako pridobila veliko koristnega znanja. Vedi namreč, da srednja šola ni tako enostavna kot osnovna. O fantu začni razmišljati v srednji šoli. Želi si pa, da bi bil prijazen, pravičen, čustven, da bi mu bilo mar zate. Zato si ne dovoli, da bi kdorkoli ravnal s teboj drugače. Ko končaš srednjo šolo, se vpiši na fakulteto, ki ti bo v življenju prinesla čim več dobro opravljenega dela. Razmišljaj o medicini, čeprav bo odločitev zanjo težka. Želi si poklica, ki ga boš rada opravljala in boš hodila v službo z največjim veseljem. Ne pozabi na petje in trudi se, da boš svoj lep glas čimbolj uspešno izkoristila, saj ti vsi govorijo, da zelo lepo poješ. Dan brez petja si ne predstavljaš. Imela si že nekaj solo nastopov in pevski zbor obiskuješ že od vrtca. Petje te zelo sprošča, zato ga moraš vključiti v svoje življenje. Nekega dne se preizkusi na: Slovenija ima talent. Po končani fakulteti uresniči svojo veliko željo in obišči čimveč različnih držav ter spoznaj njihova ljudstva, kulinariko, vero, njihove znamenitosti, narodne noše, običaje.

Naj se ti uresniči želja, da boš živela samostojno, mirno, ljubeče in brezskrbno življenje. In ko res odrasteš, posvoji majhno črnko in majhnega črnca, o katerima sanjaš. Ker imaš tako zelo rada živali, iz zavetišča posvoji dva psa in eno mačko, saj se ti psi in mačke brez dvomov zelo smilijo. Ljudje potrebujejo pozornost živali in živali pozornost ljudi. Poskrbi, da boš, kot si želiš, živela v ljubeči in povezani družini, kjer bodo vsi zelo srečni in zadovoljni, da imajo drug drugega. Pomembno je ljubiti in imeti rad ljudi okrog sebe, če imaš rad ti njih, imajo oni tebe. In nikoli ne pozabi, imej rada sebe, ker samo tisi pomembna v življenju. Če boš zadovoljna in srečna ti, bodo tudi drugi, s katerimi se družiš. In tako boš v življenju zadovoljna. V življenju, ki ga zdaj živiš, se imaš lepo in ponosna si sama nase, saj se dobro učiš in se trudiš v šoli. Naj tako ostane še naprej. Stanuješ v veliki hiši s starši in babico, imaš tudi psa, mačko in želvo. Imaš vse, kar potrebuješ. Zato ceni vse to in bodi vsak dan hvaležna. Želim ti vse lepo in naj bo tvoj svet čudovit.

Tvoja Alja

Alja Celec, 7. C

 

Pozdravljen, ljubezen mojega srca!

Včeraj sva skupaj preživela nekaj nepozabnih, iskrenih trenutkov, pa me zanima, če bi se lahko jutri spet srečala. Prav rad bi te povabil na romantično večerjo, in sicer jutri, ob sončnem zahodu; pričakal te bom na moji terasi. Zanima me, kako si, dragi moj, preživel svoj dan? Jaz sem se imel lepo, saj sem bil z mislimi ves čas pri tebi, v tvojem objemu. Zate sem napisal pesem, naravnost iz globine mojega srca:

Ti si tako lep,

da sem od tebe ves slep.

Venomer požiram te z očmi,

ker se najina prihodnost svetla zdi.

Na tebi naravnost mi je všeč,

dišiš bolje kot skupaj tisoč sveč.

S tabo se vedno smejim,

in svoje misli s teboj delim.

Rad sem prisoten v tvoji družbi,

doma, po svetu ali v službi.

Vem, da si odličen nogometaš,

in da iz vsega srca rad me imaš.

Ti, ki zapolnil praznino v mojem srcu si,

si moje sonce na deževen dan,

in moj večni partner.

Ti si moj Romeo in jaz sem tvoja Julia,

ti si moj najboljši prijatelj od otroštva.

Zdaj pomembna sva le midva,

ta, ki srci spajata.

Na čimprejšnje snidenje,

Tvoja večna ljubezen.

ALJAŽ BALAŽIC, 7. C

Moja ljuba Isabel,

v tem pismu ti želim sporočiti nekaj, kar ti že dolgo želim povedati. Do zdaj nisem bila dovolj pogumna, da bi ti to povedala. Zato sem zbrala vsaj toliko poguma, da ti to napišem. Saj mi besede o srčnih zadevah lažje gredo na papir, kot pa z jezika.

Ti ljuba moja, ti si kakor sonce, ki te nežno poboža v jutranji zarji. Sonce, ki kaže pravo pot po tem širnem svetu. Si kakor zvezda Severnica, ki v temni noči vodi izgubljene mornarje v varen pristan. Si kakor mlado drevo, sredi jase, prečudovito, čvrsto, veličastno, pripravljeno, da ne bo klonilo viharjem življenja. Ti mi daješ voljo in moč za življenje. Ponosna sem, da dosegaš cilje, ki si jih z vsakim dnevom zadajaš. Srce mi bije ponosno, ko te opazujem, da vedno v drugih ljudeh, ki ti prekrižajo pot, iščeš dobroto. Saj verjameš, da je v vsakem nekaj dobrega in se to splača poiskati, včasih tudi pod trdo lupino zunanjosti. Imaš lastnosti prave prijateljice oz. si prijateljica. Ko jo imaš enkrat rad, jo imaš za celo življenje. Si oseba vredna zaupanja. Si najčudovitejša in najprijaznejša oseba, kar sem jih videla in spoznala. Tvoje oči so prečudovite in vedno, ko te pogledam, se v njih izgubim. Počutim se kot, da opazujem in občudujem najlepše smaragde na celem, širnem svetu. Da pa o tvojih bujnih, mehkih, zlatih laseh sploh ne govorim. Človek bi se jih kar dotaknil in jih božal in božal … Pravijo, da kdor ima rad ljudi, ima rad živali. Isabel, ti si človek, ki ima zelo rad živali. Morda bi nekateri rekli, da si posebna, ker verjameš, da čeprav ljudje ne razumemo živali, živali razumejo in čutijo nas. In prav zaradi tega se mi zdiš enkratna. Izgubljen muc ali premražen kuža bo pri tebi vedno našel toplo in varno zatočišče.

Morda si boš zdaj mislila, da sem ti želela samo laskati. To ni res. Vse, kar sem zapisala, je moje iskreno mnenje o tebi. Si mi zelo všeč in upam, da sem ti s tem pismom vsaj malo dokazala, koliko mi pomeniš. V veselje mi je, se zbujati s tabo in iti vsak dan s teboj in ob tebi novim dogodivščinam naproti.

Rada te imam takšno, kakršna si!

Z ljubeznijo Isabel

 

Isabel Flegar  7. c

Draga xxx!

Sanje so se mi uresničile že takrat, ko si prišla v moje življenje. Si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Že ko sem te prvič zagledal, sem opazil tvojo vizualno lepoto. Zazrl sem se v tvoje prelepe, modre oči, tvoje gladke in sijoče lase, tvoj nasmeh, ki razsvetli temno sobo.

Lahko imam še tako siv dan, pa mi ga ti vedno napolniš z barvami. Ko sem te bolj spoznal, sem sprevidel, da si res nekaj posebnega. Pri tebi mi je najbolj všeč tvoja drugačnost, da si kar si. Všeč pa mi je tudi tvoja samozavest, da ti ljudje lahko zaupajo, da si super prijateljica.

Hvala ti, da si iz mene naredila boljšega človeka. Ko te pogledam, čutim, kot da mi na tisoče metuljčkov leta v trebuhu. Moja ljubezen do tebe je kot zvezde, nikoli ne bo ugasnila. Si kot sonce, brez tebe ne morem živeti. Pogrešam te vsako sekundo, ki jo preživim brez tebe. O tebi sanjam vsako noč, sanjam, kako sva skupaj in živiva v hiši polni otrok. Vsako jutro, ko se zbudim, pogledam na telefon v upanju, da sem sporočilo od tebe. Vse, kar delava skupaj, postane lepše in veselo, zato te nočem izgubiti. Moja čustva so kot prelepa melodija, ki je ne moreš opisati. Tudi če te izgubim, me bo bolelo in ne moreš si predstavljati kako!

Zato prosim, ostani z mano. Ko sem s tabo, se čas ustavi. Si princesa mojega srca in tako bo tudi ostalo, ne glede na razdaljo, ki naju ločuje.

Upam, da ti bo to pismo dokaz moje ljubezni.

Z ljubeznijo,

tvoj skrivni oboževalec.

UČENKA IZ 7. C

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Šolsko leto 2017/18

Opis sličic

Nekega jutra so se učenci zbrali pred šolo. Odločili so se, da bodo raziskovali rože. Nato so odšli na travnik.

Na travniku so si izbrali rože. Potem so jih tipali ter vohali, nato pa so gledali cvetne liste, liste, prašnike in stebla. Ko so se vračali k šoli, je vsak nesel eno rožo. Eva je nesla rdeči mak, Erik je nesel marjetico, Tin je nesel regrat, Sara je nesla modri glavinec, Tristan pa je nesel njivsko grabljišče.

Ko so prišli v razred, je vsak predstavil svojo rožo. Ko je nekdo predstavljal rožo, so drugi dobro poslušali. Nato so učenci dali rože učiteljici. Učiteljica je rože dala v šop in jih zavila s folijo. Učenci so potem okrog šopka dali ovojni papir in ga povezali z okrasno vrvico.

Šopek so potem dali kuharici, ki je bila zelo presenečena.

Žan Kous, 3. a

 

Otroci niso lastnina svojih staršev

Odnos med starši in otroki mora biti nekaj lepega, nekaj razumnega. Otroci najbolj zaupajo svojim staršem. Če jih izdajo in jim ne prisluhnejo, kako naj potem še komu zaupajo?

Otrokov pogled na svet se razlikuje od odraslega. Večini otrok se zdi, da če mu mama ne dovoli iti v kino in mu oče nekaj ne kupi, da sta že grozna starša. Če pa mu dovoli iti kamorkoli, kupi karkoli, ga ne sprašuje o ocenah, se z njim ne ukvarja, da je to že boljši starši. Ne. To ne bi smelo biti tako. Ker sem bila tudi jaz taka, vem, kako narobe je to. Starši nam želijo le najboljše. Ne smejo nam dati občutka, da nas nimajo radi ali da jih lahko izsiljujemo. Starši bi naj bili tu za nas kadarkoli jih rabimo. Vendar včasih otroci tudi to izrabijo.

Družina je lahko srečna tudi, če mama in oče nista skupaj. Otrok ima srečo, če starša po tem ostaneta prijatelja. Lahko se razideta razumno ali pa tudi grdo. Takrat je otroku le še težje. Mama in oče naj bi ostala v dobrih odnosih. Vsaj potrudila bi se naj, zaradi svojih otrok. Vendar pa se najdejo starši, ki se razidejo zaradi varanja, pijančevanja in drugih nedopustnih razlogov. Tako se je zgodilo v zgodbi, ki smo jo prebrali pri pouku. Oče  Jelševec se je končno spomnil na svoje otroke, katere je zapustil pred dolgim časom. Ta zgodba je le žalostna, in to, da Jelševec ni imel stikov z otroki, je prva žalostna stvar. Druga je, da jih ni obiskal, ko je bil kdo z njimi doma, ampak ko so bili sami, ker je vedel, da bi ga drugače spodili in tako mu otroci niso mogli nasprotovati. Tretja žalostna stvar pa je, da jih ni obiskal, ker bi jih imel rad, temveč da bi se pred drugimi malo postavil, češ da je on dober oče.

Otroci ga niso prepoznali, niso ga marali, bali so se ga. Niso vedeli, kako naj se obnašajo, ker jim je bil neznanec. Kljub temu, da jih je nahranil, je bil njihov odnos še vedno isti. Ker niso vedeli, kako naj ravnajo, kako naj se obnašajo, so se obračali na edino oziroma najbolj razumno osebo med njimi. Najstarejšo sestro. Ona je vedela, da mu, ko je bil pijan, ne sme nasprotovati, saj bi se lahko za koga hudo končalo. Ti otroci so tisti večer hudo trpeli.

Jaz menim in po mojem misli tudi vsak razumen in normalen človek, da to ni ne normalno, ne dopustljivo vedenje. To je tema, o kateri se da napisati še in še. O tej temi se lahko razglablja ure in ure, saj lahko povemo, kateri so dobri, kateri slabi starši in katere sploh tako ne moremo imenovati.

Starši in otroci naj se med seboj spoštujejo in tako bo njihova družina srečna in živela lepo življenje.

Nuša Žižek, 8. c

POJDIVA MED ZVEZDE  (literarni natečaj)

Ležal je pod jablano in odprl oči. Sonce je bilo kar visoko na nebu. Čebele in čmrlji so obletavali listje in sadeže, mravlje so se v kolonah sprehajale po deblu gor in dol, ena kolona proti vrhu, druga proti zemlji. Zapihal je lahen vetrc. Listje je zašumelo.

To je bila glasba, ki jo je poslušal najraje. Zažvižgalo je skozi vejevje, zatrepetali so listi, zamigetala je svetloba sončnih žarkov, odprlo se je jasno nebo.

»Svoboda,« je pomislil. »Zakaj si tako nedosegljiva?« je dvigal roke proti jasnemu nebu. Težko mu je bilo pri srcu, ko je pogledal na uro in ugotovil, da bo kmalu konec te njegove lepe, nedosegljive, čarobne Svobode. Ni hotel nazaj v hišo, v hišo, ki ji nekateri pravijo dom. Globoko je zajel sapo in se usedel. Med sedenjem se je naslanjal na trdo, grobo deblo belega oreha. »Tudi jutri ne bom šel v šolo,« je pomislil na glas. »Nihče ne bo izvedel, si bom že nekaj smiselnega izmislil.«

Sedaj pa je bil že skrajen čas, da zapusti svoj skrivni domek, tako je namreč pravil svojemu skrivališču. Vzel je šolsko torbo, ki je bila lahka, saj v njej ni bilo potrebščin, ker jo je na ramah nosil zato, da bi sosedje in mama mislili, da je bil v šoli. Nadel si je stare superge in vprašal Murija: »Muri! Greva domov?« Muri je bil njegov namišljeni prijatelj, za katerega ni še nikomur povedal. Komu pa naj bi, saj ni imel nikogar na tem svetu.

»Poslušaj, Muri! Ko prideva domov se le po tiho splazi v mojo sobo. Mama mi ne dovoli obiskov.«Hodil je po prašni poti polni kamnov, držal Murija za roko, nato pa je zaslišal močen glas. Nekdo ga je klical: »Sosedov Mitja! Poglej ga no, kako si že velik! V katerem razredu pa si, poba?« »V tretjem,« je plašno rekel in pogledal Murija. Kimal je. Mitja je razumel, kaj mu pravi. Hitro sta stekla proč od sosedovega Franca, ki je prejle nagovoril Mitjo. Tekla sta celo pot in se ustavila pri majhni hišici. Imela je razbito šipo nad vhodnimi vrati.

»Veš, Muri, razumel sem te. Vedel sem, kaj mi hočeš povedati. Franc bi mi prav gotovo spet težil zaradi mame. Saj se spomniš. Dolžna mu je nekaj denarja. Prosim, da je ne razburjaš, ko bova v hiši, ker ima dosti skrbi in če jo boš, bom gotovo jaz nastradal.«

Pogledal je Murija s prosečimi očmi. Nihče drug ni mogel videti. Samo Mitja.

Počasi sta vstopila v hišo. Mama je spala na naslanjaču. Ob njej je ležalo tisoč majhnih koščkov razbite vaze. Roke so ji visele proti tlom, zraven naslanjača. Na njih je bila izsušena kri. Mitja ni bil presenečen, ker je to že nekajkrat naredila, toda bolečina, ki jo je vsak dan nosil v srcu, je s tem postajala le močnejša in močnejša.

»Vedno vidi le svoje probleme. Nikoli me ne vpraša, kako sem. Ko pridem domov, me na mizi ne čaka kosilo, kot ostale otroke. Zvečer me ne poljubi, preden grem spat, ker je včasih sploh ni doma,« je pomislil Mitja.

Z Murijem sta odšla v sobo. Bila je umazana in zanemarjena. Sedla sta na tla. »Ti si moj edini prijatelj, Muri,« je prišepnil Mitja. Spogledala sta se. Pojdiva med zvezde, Muri!« Muri se mu je nasmehnil. Mitja je vedel, kaj mu pravi. Prižgala sta si majhno svečko, se prijela za roke, se ulegla in potonila v večni spanec.

Neža Sečko, 8. a​

Prebujanje

Zjutraj, ko se prebudim,

zaslišim

šumenje listov in petje ptic,

ko sonček posije v mojo sobo,

z žarki sega v moj obraz.

Prebudim se veselo in srečno,

da sploh živim.

Ko prebudim se,

si umijem zobe,

pogledam v ogledalo

in se vidim na pol

zaspano.

Se naličim in naredim frizuro,

ko zaslišim prebujanje

mojega ljubljenčka.

Ko stopim iz hiše in grem v šolo

zagledam fanta, ki mi je všeč.

V razredu vsi na pol prebujeni,

se tožijo drug drugemu,

da so zaspani.

Po končanem pouku,

se odpravim domov,

kjer me čaka moj prebujen ljubljenček.

Naja Sabo, 8. a

Hči lune (nadaljevanje zgodbe)

Končno je Lučka hotela poslati to pismo. Tik pred poštnim nabiralnikom se je ustavila in si premislila. Vrnila se je domov in nekaj časa premišljevala o Diani. Ker je bila že pozna ura, jo je premišljevanje popeljalo v svet sanj, kjer je doživela nov dan.

Zbudila se je zjutraj. Poleg nje je bila Luna. Zdelo se ji je čisto normalno, saj je Luno jemala ko resnično osebo – sestro. Podoživela je cel dan, vendar se je zapletlo v šoli. Krištof Lučke sploh ni pogledal. Lučka je po nekaj dneh postala obupana, zato je vprašala Luno:“Kaj naj storim, da me bo Krištof opazil? In kako naj zrinem tisto Diabolijo iz Krištofove glave?!“ Luna pa je samo molčala, in ni odgovorila nič. To Dianino »obnašanje« do Krištofa , je trajalo več dni in po pouku sta nekam hodila skupaj. Nekega dne pa je Lučki prekipelo. Začela je planirati zloben načrt z bananinim olupkom na mokrih, ostrih šolskih stopnicah. Ni ji želela hudega, vendar bi jo le rada malo pokončala. In res. Kot vsak dan sta skupaj prišla v šolo, in Diana je po nesreči padla na bananinem olupku. Padla je na rob stopnice, se onesvestila in začela krvaveti. Ko se je zbudila, je samo rekla:“Vem, da ne bom več dolgo živa.“ Takrat sem imela priložnost vprašati: “Kaj pa Krištof? Mu ne boš namenila nobene besede?“ Ona pa je samo še rekla, da sta se skupaj učila. Odkar nima več zasebnega učitelja, ji matematika ne gre najbolje za razliko od Krištofa. Zaradi tako hitrega dogajanja, ji je Luna še enkrat počasi razložila, da je na koncu le razumela. Začela je jokati in priznala, da je to naredila iz ljubosumja. Krištof je samo vstal in odšel, Diana pa je izkrvavela.

Takrat se je Lučka zbudila in ugotovila, da so bile samo sanje. Ni čutila nobenega sovraštva do Diane več. Ker je sanjala tako resnično, je temu začela verjeti. Ko je šla v šolo, ju je videla kako prihajata v šolo, in jima šla nasproti. Rekla jima je, da rabi pomoč pri matematiki, in tokrat je Krištof rekel: “Lahko se učimo skupaj. Diani sem pomagal pri učenju in oceno si je popravila.“

Po nekaj urah pa je Lučka le vprašala Krištofa kam sta hodila po pouku, in ta ji je odgovoril da v knjižnico. Lučka si je samo oddahnila, Krištof pa jo je povabil na sladoled. Takrat je res izginilo vso sovraštvo in vsi so živeli do konca svojih dni.

Matjaž Benkovič Flisar, 8. a

Bil sem eden izmed Jelševčevih otrok (literarno poustvarjanje)

Z bratci in sestricami smo prišli domov, ko je bil že mesec najvišje v temni noči. S sabo smo komaj pripeljali pijanega očeta.

Že na daleč smo videli skozi okno, kako sta babica in mama objokani. Šele kasneje sta zagledali našo svetilko, ki se je bližala hiši. Ko smo prišli domov, je name (ker sem bil najstarejši) padla kopica vprašanj. Ko pa je v hišo vstopil še oče, in ko je rekel: “Otroci, moji otroci, kam smo to prišli?“, je v hiši nastala tišina.

Nekaj časa smo se gledali in takrat je Vanček začel jokati. Šel je k babici in ji povedal vse, kar se je zgodilo. Povedal ji je, da nas je oče obril, in da nas je odpeljal v gostilno. Drugi so to potrdili, mama in oče pa sta se samo srepo gledala, in nista govorila nič.

Ko je oče rekel: “Gremo otroci k meni, tam se vam bo lepše godilo,“ smo se vsi zvili k mami, in takrat je tudi ona povedala svoje. Začela sta se zmerjati in prepir je končala babica, ko nas je poslala spat, saj smo bili zelo izmučeni. Ostali štirje bratje in sestrice so ubogali, razen midva z Vančijem sva pri vratih tiho poslušala nadaljevanje pogovora. Sledile so kletvice, in takrat je oče rekel: “Otroci so moji, saj so tako tudi sami rekli.“ Mama je samo debelo pogledala in začela jokati, oče pa je rekel: “Grem po njih in bomo šli k meni.“

Takrat je meni in Vančiju prekipelo. Stekla sva k mami in očetu dala jasno pokazati, da je mama bolj skrbna. Razložila sva tudi, da je on za nas skrbel en dan, mama pa za nas skrbi že celo življenje. Mama in babica sta se zresnili, oče pa se je vsaj malo streznil in rekel: “Prav imaš.“

Tega dne se je samo še poslovil od vseh nas in nam povedal, da mu je žal, in da naj se kdaj pa kdaj tudi spomnimo nanj. Mi pa smo samo gledali za njim, kako mu je mesec kazal pot.

Matjaž Benkovič Flisar, 8. a

POPLAVA

Komaj sem se zbudila, že mi je v nos udaril vonj maminega ravno skuhanega čaja, po imenu tisoč in en cvet. Čeprav mi je oglas, ki smo ga stalno videvali na televiziji, šel že pošteno na živce, sem ta čaj vseeno oboževala. Tudi dež, ki se je z neba zadnji teden ulil kot iz škafa, ni pojenjal. To me je malo skrbelo, saj so se tudi v šoli učitelji jezili nad vremenom. Kljub skrbem sem si obula tiste mehke copate, ki so nalahno podrsavali in z njimi oddrsala v kuhinjo.

»Dobro jutro, Manja!« Tako sta me vedno pozdravila očka in mama, kadar sem vstopila v kuhinjo, a danes sta bila oba nekam zamišljena. Medlo sta odzdravila in takoj sem vedela, da je nekaj narobe. Mama je na mizo prinesla palačinke, tiste z nutelo, ki sem jih imela najraje, in že sem se začela basati z njimi in ju pozabila vprašati, zakaj sta žalostna. Bežno sem pogledala očka, ki si je tudi postregel. Vprašala sem, kaj je vendar narobe in rekel je, naj si preberem prvo stran časopisa.

Pograbila sem časopis in hlastno obrnila na prvo stran. Zagledala sem velik rdeč naslov – POPLAVE V PREKMURJU. Skoraj sem padla s stola. Poplave v Prekmurju? Kaj naj bi to pomenilo? Take misli so mi rojile po glavi. In kaj bomo zdaj storili? To je bilo najpomembnejše vprašanje.

Očka je, kot bi mi bral misli, odgovoril, da gasilci že utrjujejo nasipe v bližini reke Mure, ki naj bi prihodnje dni poplavljala. Najbolj me je skrbelo, da bo reka Mura prodrla tudi k nam in nam zalila klet , uničila zelenjavo in druge pridelke ter nam onemogočila dostop do drugih ljudi.

Tudi sami smo se po končanem zajtrku začeli pripravljati na poplavo. Vse naokoli nas so parkirali gasilci svoje ogromne gasilske avtomobile. Ljudem, ki so bili zelo vznemirjeni, so pripeljali protipoplavne vreče. Ugotovili smo, da naši sosedje ne zaostajajo za nami. Sosed Martin je že poglabljal jarek, ki je bil speljan zraven hiše, pred naslednjo hišo je blagajničarka Mika že nosila protipoplavne vreče, ki so bile napolnjene s peskom in pomagali so ji gasilci, ki so že cel dan bili aktivni v vasi in pomagali ljudem pri pripravah na poplavo.

Po napornem dnevu smo vsi odšli v hiše in se usedli pred kavč. Očka je vklopil televizijo in predvajalo se je vremensko poročilo. Napovedovalec je oznanil, da padavine v Prekmurju čez noč še ne bodo ponehale. Še dobro, da je oči kupil čoln, če bomo v veliki nevarnosti.

Mama je oznanil , da moramo vsi skupaj oditi spat, ker bomo naslednji dan rabili veliko energije. S težkim srcem sem oddrsala do sobe in se ulegla na posteljo. Že danes so bili vsi jarki napolnjeni z vodo. Marsikateri je že poplavil. S strahom sem se spraševala, kaj bo jutri. Ali bo čez noč dež pojenjal ali pa bo deževalo vso noč in poplavilo? Bodo

nasipi popustili, so dovolj utrjeni? Še dolgo v noč sem poslušala, kako voda teče navzdol po žlebovih, nato pa sem le zaspala.

Naslednje jutro me je zbudilo mamino stokanje. Hitro sem odprla vrata in pokukala na dolg prazen hodnik. Oddrsala sem v kuhinjo, ravno tako kot sem to naredila včeraj, a le, da je bil prizor drugačen. Skoraj bi me kap, ko sem skozi okno pogledala in videla, da smo kot na kakšnem otoku. Vse okrog nas je bila voda. Zalilo je klet, drvarnico, ki smo jo imeli zadaj za vrtom in vse je bilo pod vodo. Bila je tak globoka, da nam je segala skoraj do okna. Videla sem tudi sosedovo mačko, ki je žalostno obsedela na veji in zrla dol na pokrajino prekrito z vodo. Ven iz hiše nismo mogli, saj bi v tem primeru morali zaplavati, zato smo mogli hitro nekaj ukreniti. Očka, ki je vstal že prej, mi je v roke potisnil telefon in preveril, če znam povedati, kaj bi naredila v tem primeru. Ker sem videla telefon, sem mu odgovorila, da bi najverjetneje poklicala gasilce, naj nas pridejo rešit, številke, na katero bi morala poklicati, pa se nisem najprej spomnila. Očka me je opomnil, da je številka za klic v sili 112 in da si to moram zapomniti. Torej smo poklicali na to številko in čez deset minut so prišli gasilci s čolnom. Stopili smo na pult v kuhinji in počasi odprli okno, ki nas je ločevalo od gasilcev. En gasilec nam je pomagal skozi okno stopiti v čoln in tako smo skupaj odpluli še do nihajoče veje, kjer je obupano čepela mačka in še njo rešili iz povodni.

Očka je vprašal, kaj je z drugimi sosedi in gasilec je odgovoril, da za njih ni treba skrbeti, ker jih že rešujejo drugi gasilci. Lepo smo se jim zahvalili za rešitev in njihov žrtvovani čas. Priskrbeli so nam tudi odeje, v katere smo se tesno zavili in topel napitek, za katerega močno sumim, da se je imenoval tisoč in en cvet. Šele takrat ko smo bili vsi na varnem, sem si upala pogledati naokoli. Naš čoln je neslišno drsel po vodni gladini. Le tu in tam je iz vode pokukala kakšna daljša travna bilka. Zagledala sem, kako pri sosedovih rešujejo kokoši iz kokošnjaka, kako gasilci plavajo na vse strani in skušajo rešiti vse, kar je živo in neživo. S spoštovanjem se gledala gasilca, ki je bil v našem čolnu in veslal proti obrežju. Očka ga je vprašal, kako dolgo so že na terenu. Odgovoril nam je, da eni niso spali že tri dni in že teden dni neutrudno delajo in utrjujejo nasipe, omenil pa je, da radi pomagajo ljudem, ki so v stiski. Tisti teden smo prespali pri babici in dedku, ki sta bila eno uro oddaljena od nas. Zelo ju je skrbelo za nas, a mi smo bili zadovoljni in smo komaj čakali, da se bomo lahko preselili nazaj v našo hišo, hkrati pa nas je skrbelo, kako velika bo nastala škoda.

Čez nekaj časa, ko smo bili spet v naši hiši, sem se zavedla, kako pomembno vlogo so imeli gasilci in reševalci, ter sploh vsi, ki so nam v tistih hudih časih pomagali. Vodo smo z njihovo pomočjo že izčrpali iz kleti in vse je bilo v najlepšem redu, želim pa si, da nam nikoli več ne bi bilo treba klicati na številko 112.

Eva Vučko 7. a

ALKOHOL, NE HVALA!

ZA VZDUŠJE IN DOBRO ZABAVO

NI VEDNO POTREBNO,

DA PRISOTEN JE ALKOHOL.

TA DROGA, TA NADLOGA

ZELO NAM ŠKODUJE,

KO NAS PREMAGA

ZABAVA POSTANE TEŽAVA.

DA NE ZABREDEMO V TEŽAVE,

SE MU UPRIMO IN ODLOČNO

RECIMO: ALKOHOL, NE HVALA!

DA BO PRIHODNOST LEPA

IN GLAVA TREZNA,

DA MANJ BO NESREČ

IN NEPOPRAVLIVIH NAPAK.

LE ODLOČNO NA POT BREZ ALKOHOLA

SE PODAJMO,

SAJ PRAVI FRAJER SI,

KO REČEŠ: ALKOHOL, NE HVALA!

Katarina Sever, 7.a

MLAD, VESEL IN POGUMEN – BREZ ALKOHOLA,

ELA IN MARTINA

“Ela!”, se je že navsezgodaj drla mama. Bil je ponedeljek, začetek novega tedna, nove dogodivščine in seveda, začetek šole. Ela je počasi vstala iz svoje udobne, tople postelje in se potihem , da nebi zbudila brata in sestre, odpravila po stopnicah navzdol do kuhinje, kjer je mama že pripravljala zajtrk. Usedla se je za mizo in začela delati domačo nalogo. Nato je pojedla jajca s slanino, ki jih je samo zanjo pripravila mama, se oblekla in si pripravila torbo. Medtem je mama zbudila še Špelo in Nejca(mlajšo sestro in brata), ju pripravila za vrtec ter ju posedla v avto, kjer so vsi skupaj počakali še Elo.

Ura je bila šele pol sedmih zjutraj. Ker so bili iz vasi, so imeli pred seboj eno uro vožnje, ki pa je seveda bila prava muka. Špela in Nejc sta se vsak zase igrala in to tako glasno, da se še glasba, ki je prihajala iz radija, ni slišala. Mama se je poskušala pogovarjati z Elo, ta pa je seveda ni upoštevala in je raje poslušala svoje pesmi na slušalkah. To je mamo prizadelo in začel se je prepir. Vsi so že nestrpno čakali konec te vožnje.

Najprej je mama odložila Nejca in Špelo v vrtcu, nato pa še Elo v šoli. Ela je bila sicer dobra učenka, vendar pa šole ni nikoli preveč marala. Spadala je med ”popularne” učence, pa še to zaradi njene edine in najboljše prijateljice Martine. Spoznali sta na nogometni tekmi, na kateri sta igrala njuna očeta, nato pa sta začeli igrati še onidve sami, pa tudi sošolki sta postali.

“Hej!”, je Ela vsa vesela pozdravila Martino, ki pa je še komajda stala. Nekaj je bilo narobe. Ela je stopila do nje, nakar pa je zazvonil zvonec, začela se je namreč prva ura. Namesto v razred sta stopili na stranišče. Komaj sta vstopili, pa je Martina že bruhala. Ko je končala, je Eli povedala za zabavo, na kateri je bila in na kateri je tudi malo preveč spila. Martina je kmalu za tem odšla domov, Ela pa k pouku.

Minilo je nekaj mesecev in zgodba se je nenehno ponavljala. Martina je pustila nogomet, brez katerega včasih sploh ni mogla živeti, ocene so ji padle, našla si je kup novih prijateljev in tako pozabila na Elo. Ela je ostala sama. Ni vedela, kaj naj si misli, ali je naj jezna na Martino, razočarana nad njo ali pa naj se tudi sama malo zabava in gre z njo. Medtem, ko je premišljevala, pa je do nje pristopila prav Martina. Namesto opravičila je Elo povabila na zabavo, ki se je odvijala še istega dne. Ela je to vzela za znak in povabilo sprejela.

Ko je prišla domov, je nemudoma šla do mame in očeta. Z belo lažjo ju je prepričala, da sta ji dovolila prespati pri Martini, čeprav je bil naslednji dan pouk. Že ob petih je bila pri Martini. Skupaj sta se uredili in nato odšli na zabavo, ki jo je priredil eden od Martininih novih prijateljev.

Zabava se je začela. Martina se je že na začetku napila in v pitje silila tudi Elo, ki pa je vsako pijačo zavrnila. Ela je našla skupino ljudi, ki ni pila, se zabavala in z njimi ostala skoraj do konca. Med iskanjem stranišča je v kotu zagledala Martino. Bila je še komaj pri zavesti. Ela jo je poskušala spraviti ven na zrak, vendar ji sami ni uspelo. Po pomoč je šla k fantu, ki je priredil zabavo, vendar je bil tudi on zelo pijan. Odšla je k svojim novim prijateljem, ki pa na srečo niso pili in so ji rade volje pomagali. Martino so ji pomagali spravili ven, nato pa so morali oditi domov. Ela je vsa panična ostala z že nezavestno Martino. Ni vedela, kaj naj naredi, ali naj pokliče njene starše ali svoje ali pa naj takoj pokliče reševalce. Odločila se je za reševalce, saj je vedela, da se je Martina najverjetneje zastrupila z alkoholom. Med čakanjem je poskušala poklicati tudi njene starše, vendar so bili nedosegljivi. Reševalci so hitro prispeli in Martini pomagali. Ela jo je spremljala v bolnišnico, kjer so Martino odpeljali na črpanje želodca. Medtem je poklicala svoje starše, ki pa so namesto Martininih prišli v bolnišnico. Čeprav so bili razočarani, ker se jim je Ela grdo zlagala, pa so bili nanjo tudi ponosni, saj kljub pritisku ni pila in je stala prijateljici ob strani. Čez nekaj časa je do Ele pristopil zdravnik, ki jo je pohvalil za hitro in zrelo reakcijo ter ji povedal, da bo z Martino vse dobro.

Med potjo domov je Ela staršema zaupala celo zgodbo. Starša sta jo kljub vsemu zjutraj poslala v šolo ter jo po pouku peljala k Martini v bolnišnico. Tam ji je Martina pojasnila, zakaj je sploh začela z vsem tem pitjem. Dobila je namreč novega soseda, kateri ji je bil zelo všeč. Začel jo je vabiti na zabave in tako se je vse začelo in kmalu poslabšalo, saj si je ta fant našel dekle. Na koncu se je Eli zahvalila in pa tudi opravičila. Ela je opravičilo sprejela, vendar ji je Martina morala obljubiti, da nikoli več ne bo pila. Pozneje sta prišla Martinina starša. Ela jih je pustila same, da se pogovorijo.

Ela in Martina sta spet postali najboljši prijateljici. Martina je spet začela hoditi k nogometu in si dvignila ocene ter ni nikoli več ničesar spila, Ela pa ni nikoli več lagala svojim staršem.

Lara Rajnar, 9. b

ALKOHOL

Miho so poznali vsi in ga imeli zelo radi. Treniral je karate in bil je odličen, saj je imel rjavi pas v karateju. V njegovem razredu, 7. b, je bilo veliko nagajivih otrok. On je bil dokaj priden, vendar je tu pa tam tudi kaj ušpičil.

Bilo je sredi šolskega leta in Miha je hotel postati še bolj kul na drugačen način. Nenehno je iskal pozornost drugih. Mislil je, da bo v redu, če bo kadil, pil in se nič učil.

Čez čas se je vse nabiralo in učitelji so to opazili in obvestili njegovo mamo. Njegova mama je bila zelo razočarana, ker ji je zadnje čase lagal tudi o ocenah. Ko je Miha prišel pozno ponoči domov, ga je mama počakala in imela sta resen pogovor. Po pogovoru je bil Miha malo bolj resen in mami je obljubil, da se bo učil in izogibal alkoholu. Mama mu je seveda verjela, vendar v šoli je bilo popolnoma drugače.

Nihče ga ni niti več pozdravil, nihče ga ni več maral, zaradi posnetka, ki so ga videli sošolci, je bilo vse narobe. Prijatelj Jože je objavil posnetek, kako pijejo drago vino in kadijo.

V tem trenutku je Miha vedel, da je izgubil zaupanje vseh na šoli in da ga bo težko pridobil nazaj. Odločil se je, da se bo popravil.

NEKATERIM LJUDEM SE SVET PODIRA IN MISLIJO, DA BODO TEŽAVE REŠILI Z ALKOHOLOM.

ALKOHOL NI SREDSTVO ZA REŠEVANJE TEŽAV, PRAV TAKO NISMO KUL IN FRAJERJI, ČE GA PIJEMO.

Žan Šarkanj, 7. a

Moja zgodba skozi Lučkine oči

Ko je prebral moje pismo, se je spraševal, kdo ga je napisal. Ko sva se srečala na hodniku, me je vprašal, če poznam to pisavo. Seveda sem zanikala. Po pouku sem razmišljala, če mu spet napišem pismo, a sem si premislila.

Naenkrat sem zagledala, da se mi bliža Krištof, potem pa je prišla Diabolija in ga usmerila v drugo smer. Jaz pa sem se odpravila domov in razmišljala, kako bi se ji maščevala. Prišla sem do ideje, da mu napišem ljubezensko pismo, da bi bila Diabolija ljubosumna in pokazala svojo jezo. Potem bo vedel, da je več noče in da sva si usojena. Nakar mi nekdo pozvoni na vrata, bila je Diabolija in bila je objokana. Prosila me je za pogovor. Takrat mi je povedala, da je Krištof dobil pismo, kjer so bile grozne žalitve o njej. Povedala mi je tudi, da se Krištof noče več pogovarjati z njo. Takrat mi je bilo resnično žal za njo. Naslednji dan sem zagledala nekaj, kar me je šokiralo. Videla sem Krištofa z rožami pred vrati Diabonalijine hiše, to me je razžalostilo. Po vsem tem nisem imela moči, da bi šla v šolo, zato sem ostala doma.

Potem pa nekdo pozvoni na moja vrata. Ko sem jih odprla, sem zagledala Krištofa, ampak brez cvetja. Očitno se ga je znebil ali pa ga nekomu dal kot npr. Diaboliji. Povabil me je v muzej, kjer sva si ogledala prekrasne mojstrovine. Šla sva tudi na prigrizek, jaz sem jedla torto on pa pito. Nato sva si šla pogledat novi park v okolici gostilne, ogledala sva si račke, ki so bile prelepe.

Ob tem sva se zelo zabavala, ampak škoda, da to ni bilo res, da so bile to samo sanje. Ko me je budilka zbudila, sem bila žalostna, saj je bilo tako, kot da bi bilo res. Odpravila sem se v šolo, ko je nekdo zakričal moje ime. Obrnila sem se in zagledala Krištofa, ki je bežal proti meni in rekel, da ga nekaj zanima o Diani in takoj sem se zresnila. Rekla sem, da jaz nisem prava oseba za pogovor o Diani zaradi sovraštva, ki ga imava. Odgovoril je, da ga je samo to zanimalo o njej.

Potem sva se odpravila v šolo in se pogovarjala o naju in da imava veliko skupnih reči in tako postala najboljša prijatelja.

Jasmina Jančar, 8. b

 

NESREČA V BOHINJU

Minilo je že precej let od dneva nesreče v Bohinju. Pravijo, da čas celi rane, a spomini ostajajo živi še dolgo zatem, ko rane zbledijo … Lepo spomladansko jutro je krasilo majhno mestece ob lesketajočem se jezeru. Na klopci blizu cvetoče češnje je sedel starec s palico v roki in spokojno zrl v drvečo množico ljudi, ki so hiteli v službo in v šolo. Hrup prometa je v presledkih preglasil potoček, ki se je pod mostom igrivo zlival v jezero. Za drevesom na lični jasi, ne daleč vstran od klopce, se je nad tlemi sklanjala otroška glava in pritegnila starčevo pozornost. Bil je fantič, nekje osmih let, vneto zatopljen v svojo igro. Nenadoma je od veselja poskočil in stoje opazoval svojo stvaritev. Starec je zagledal rahel dim, ki se je leno vil skozi zrak. Počasi je vstal in opirajoč se na svojo palico odšel proti fantu. Prijazno ga je ogovoril opozarjajoč na nevarnost igre z ognjem in ga povprašal po starševskem spremstvu. Čeprav je pritegnil otrokovo pozornost, fant ni odgovoril, le strmel je v starca. “Pridi, pobič. Sprehodiva se do tiste klopce, rad bi ti povedal zgodbo.” Še preden je dokončal, je fant že odvihral do klopce, medtem ko je starec s palico raztepel neuspeli poskus ognja. Nestrpno pričakovanje v fantovskih očeh starcu ni dalo niti trenutka počitka, zato se je le nasmehnil in počasi začel: “Nekega ranega poletnega jutra, ko so se petelini šele prebujali, sem očetu pomagal pospravljati njegovo veliko delavnico. To mi je bilo v veselje, saj sem lahko občudoval in se dotikal vse mogočo krame in orodja, ki mi ga sicer ni dovolil. Bil sem tvojih let, podobne velikosti. Zelo rad sem svoj prosti čas preživljal z očetom. Zdaj sem star že sam in njega več ni na svetu. Skratka, v svoji delavnici je imel številne predale za vso nešteto orodje; imel je orodje za vsako popravilo, za vsako okvaro, za vse, kar se je celo zlomilo. Bilo je tudi veliko kosov orodja, ki jih še sploh nisem poznal in katere mi je oče prepovedal dotikati se, kaj šele uporabljati. Takrat nisem vedel zakaj, zdaj vem. Bil sem zelo radoveden in moja radovednost je hodila z roko v roki z mojo

nepozornostjo. Ko sem imel možnost raziskovati , sem se prepuščal svoji bujni domišljiji in v mislih preizkušal vse prepovedano. Napisi na embalažah in predalih me niso ravno pritegnili, saj ni bilo prostora zanje v moji že tako prenatrpani glavi. Od tistega jutra je minil kak teden.

Bil je že pozen večer, a spanec me ni in ni mogel premagati. Sedel sem v tišini, skozi okno opazoval očetovo delavnico in se prepuščal norim idejam v svoji glavi. Čas je mineval počasi in okrogla luna je svetila z vso močjo ter osvetljevala vsak še tako skriti kotiček Bohinja. Ne vem kdaj, a v enem trenutku me je zmanjkalo, saj sem zaspal kar tam pri oknu in se zbudil v komaj začetno svitanje naslednjega dne. Kot da me žene nega sila, sem se namesto v udobno posteljo dremuckat po prstih odpravil iz sobe proti vhodnim vratom. Svoje bose noge sem vtaknil v prevelike očetove čevlje in se odtihotapil iz hiše čez trato proti delavnici. Zdelo se je, da imam ves čas na svetu, zato sem se prepustil brezčasnemu brskanju, stikanju po očetovi delavnici in celo preizkušanju prepovedanega orodja. Nenadoma sem zagledal majhno rjavo poličko visoko skoraj pod stropom, ki je nisem mogel doseči. Na njem je stala srednje velika plastična posoda. Predse sem postavil narobe obrnjena vedra in jih zložil eno na drugo ter se povzpel nanje, a še zmerom nisem dosegel zgornje poličke. Stoje na vedrih sem se oziral naokrog s čim bi si lahko še pomagal. V steni je bilo nekaj razmajanih zidakov, štrlečih iz zidu in te sem si previdno podstavil pod noge, na vedra. Še enkrat sem se stegnil v vsej svoji dolžini in na konicah prstov na nogah stegoval svoje dolge koščene prste proti posodi. Končno sem jo dosegel, jo želel z eno roko zagrabiti, a sem jo zaradi lastnega neravnotežja le zamajal, da je zanihala in se zvrnila proti tlom. Sam sem se prevrnil čez tiste zidake in vedra ter se pošteno potolkel. Dvignil sem pogled in videl, da se je vsebina posode polila po celotni steni s predali, policami in celo po meni, posoda pa je klavrno prazna ležala na tleh. Tako kot jaz. Grozno in neznosno je smrdelo. Zgornji del pižame sem slekel, saj mi vlažnost na koži zgodaj zjutraj prav nič ni bila všeč. Želel sem jo nekako posušiti in se ogreti. Na “srečo” je imel moj oče v delavnici vse, tudi tiste stvari, ki se jih nisem smel dotikati. V miznem predalu je hranil drobnarije. Izvlekel sem vžigalice in staro rabljeno svečo. Želel sem se ogreti dokler ne vzide sonce in si posušiti pižamo. Vedel sem, kaj bom storil, a nisem vedel, kakšne bodo posledice mojega dejanja. Nekaj časa sem se trudil prižgati svečo in ko mi je končno uspelo sem jo

postavil na tla delavnice, precej blizu vse razlite tekočine. Vonj mi je do takrat zlezel že v vse moje pore, zatorej ga skoraj več nisem zaznaval; želel sem le majhen ogenjček. V rokah sem držal pižamo in dolgo čakal, da se posuši. A kaj kmalu mi je postalo dolgčas, kot vsakemu radovednemu pobalinu. Začel sem poskakovati in peti in v svoji vznesenosti v enem hipu z nogo prevrnil svečo…. V naslednji tisočinki sekunde se je naenkrat vnel zame strašljiv ogenj. Od groze sem stekel iz delavnice po očeta. Jokaje in kazaje s prstom na delavnico sem skušal izdaviti stavek, a oče je takoj vse razbral brez razlage. Stekel je reševat, kar bi se rešiti dalo, saj je ogenj že vršel skozi streho. Stal sem tam v hiši in kot vkopan skozi okno opazoval obupanega očeta. Želel sem popraviti povzročeno škodo, a nisem imel pojma kako. Nato me je prešinila številka, ki sem si jo zapomnil v šoli, ko smo se učili o klicu na pomoč. Zdirjal sem k sosedovim, saj doma nismo imeli telefona in prosil za pomoč. Ker sem bil skoraj otrpel od strahu, je soseda sama zavrtela številke 1-1-2 in podala vse nujne informacije: kdo kliče, čas in kraj nesreče, poškodovane. Ko je odložila slušalko, me je objela rekoč: “Gasilci so že na poti, pojdi domov in povej mami. Vse bo v redu.” Čez čas smo slišali zavijanje sirene in gasilski avto je parkiran na našem dvorišču skozi debelo cev bruhal ogromne količine vode. Takrat sem prvič videl delovati gasilce in se zavel nevarnosti igranja z ognjem.

“Tako pobič, to je moja resnična zgodba. Bodi previden in ne igraj se z ognjem, saj še tako nedolžna igra z ognjem lahko privede do hudih posledic.” Fant se je zahvalil starcu za zanimivo in poučno pripoved, nato pa stekel proti staršem, ki so klepetali v bližnjem lokalu in očetu izročil vžigalnik. Še enkrat se je ozrl nazaj proti klopci in pomahal starcu, ki je še kar sedel na klopci. Starec je v pozdrav dvignil svojo palico in fantu poslal še prijazen nasmeh v poduk.

Zarja Kučan, 8. b

ŽIVLJENJE

BRANJE

 

Branje v sanjah je igranje,

zato lepe so bile naše sanje.

Bralno noč sem preživela

in zelo lepo sem se imela.

Luša Polajner

NESREČA NIKOLI NE POČIVA

Naša družina živi v Černelavcih. Vsi družinski člani smo med tednom celodnevno aktivni. Ob pouku obiskujem še veliko popoldanskih dejavnosti. Vsak ponedeljek imam plesne vaje, ki jih vedno z veseljem pričakujem. Pravi užitek po napornem sedenju v šoli!

Tisti ponedeljek sem kot vedno po šoli odšla k soboškima babici in dedku. Z mamo sva se zmenili, da pride ona pome in me odpelje na plesne vaje. Ker sem imela torbo za trening doma, je morala mama po službi najprej oditi ponjo.

Ko je prispela domov in stopila skozi vrata, je bilo vse tako, kot mora biti. Tudi moja torba je bila pripravljena. Vanjo mi je položila še steklenico vode in se počasi odpravljala od doma. Kar naenkrat je zaslišala močan pok. Groza!

Zelo se je prestrašila. Najprej je šla pogledat okoli hiše, saj smo doma ob dveh cestah in se je bala, da je morebiti prišlo do prometne nesreče, pri kateri bi se lahko kakšen avto zaletel v našo hišo. Nič, okoli hiše je bilo vse mirno. Odločila se je, da bo še enkrat preverila v kleti. Ko je odprla vrata stopnišča, ki vodijo v klet, ji je zastal dih. Iz kleti se je valil gost, bel dim. V trenutku je bil ves hodnik v dimu in tudi predsoba. Mama ni upala pogledati, kaj se je zgodilo, saj je bilo prenevarno, zato je v strahu odhitela iz hiše. Takoj je poklicala gasilce na številko 112. Doma smo v neposredni bližini gasilskega doma, zato smo imeli veliko srečo, da so gasilci prihiteli zelo hitro. Prišli so z vso potrebno opremo in dobro zaščiteni. Odprli so vrata garaže, skozi katera so vstopili v klet. Tudi v garažo se je razširil gost dim. Zelo slabo se je videlo, tako da smo lahko samo ugibali, kaj je narobe. Hitro so našli povzročitelja. To je bila peč za centralno kurjavo, ki je eksplodirala. Gasilci so vse izklopili, pogasili in prezračili. Ker so prišli pravočasno in začeli gasiti, je nastal le manjši požar. Ostal je le neprijeten vonj po sajah in dimu. Ker je ogenj planil tudi skozi dimnik, so bili vsi avtomobili, parkirani v bližini naše hiše, črni. Na koncu so ugotovili, da je eksplozija povzročila luknjo v peči in v zidu dnevne sobe ter poškodbe na dimniku. Na srečo se je vse hitro in dobro končalo.

Če v tistem času ne bi bilo doma mame, bi seveda prišlo do požara in bi lahko zgorela cela hiša vključno s čistilnico, kar bi bilo usodno za delo v njej. Tako je mama še pravi trenutek poklicala gasilce, ki so nas rešili pred pravo katastrofo. Jaz pa tisti ponedeljek nisem šla na plesne vaje, ampak sem pomagala pri čiščenju hiše.

Dobro je, da poznamo številko 112 in pokličemo nanjo, kadar je nujno, saj prihod gasilcev lahko reši marsikaj, obvaruje življenja in zaščiti našo lastnino.

Upam, da mi nikoli ne bo potrebno poklicati te številke, a dogodek pri nas doma nam je pokazal, da so gasilci veliki junaki. Da bi jih rabili čim manj!

Eva Grah, 6. b

ČUDEŽNA DEKLICA

Nekoč je živela deklica po imenu Zoja. Stara je bila devet let in je hodila v četrti razred osnovne šole. Zelo rada je imela živali in njen najljubši hobi je bila odbojka. Skoraj vsak dan se je sprehajala po parku in občudovala ptičje petje, veveričke skačejo z drevesa na drevo ter kužke, ki se igrajo med seboj. Nekoč, ko je igrala odbojko, ji je žoga priletela v glavo in je padla v nezavest. Sošolke in učiteljica so se zelo prestrašile. Učiteljica je poklicala zdravnika in Zojo so z rešilnim avtomobilom odpeljali v bolnišnico. Zoja je bila v nezavesti dva dni. Ko se je prebudila, so jo prišli obiskat mama, oče, brat Tilen in sošolke ter sošolci. Vsi so bili srečni, da je z Zojo vse v redu in da bo šla čez nekaj dni že domov. Ko je Zoja prišla domov iz bolnišnice, je komaj čakala, da bo šla spet v park, kjer bo lahko občudovala živali. Nekega dne ko je šla Zoja skozi park v šolo, je zagledala dve ptički, ki sta sedeli na veji. Ko se jima je približala, je vsa začudena ugotovila, da razume, kaj se ptički pogovarjata. Ni mogla verjeti, da je to res. Nadaljevala je pot proti šoli, ko je naenkrat pred sabo  zagledala kužka, ki je govoril: “Deklica, prosim te, pomagaj mi – boli me trebušček. ” Zoja je bila spet vsa presenečena, da razume, kaj ji kužek govori. Lastniku kužka je rekla, naj odpelje svojega psa k veterinarju, saj ga boli trebušček. Potem je stekla domov in odšla v svojo sobo ter se skrila pod odejo.

Ko je premišljevala, kaj vse se ji je danes zgodilo, je mislila, da so to le sanje. Naslednji dan, ko je spet šla skozi park, je srečala ptičke, veveričke, kužke in prav vse jw razumela, kaj se med seboj pogovarjajo. Sklenila je, da svoje skrivnosti, da razume govorico živali, ne bo nikomur zaupala ter da bo postala veterinarka in bo pomagala bolnim živalim.

Čez leta je Zoja postala veterinarka. Ko so ji ljudje pripeljali bolne živali v veterinarsko ambulanto, jih je Zoja razumela, kaj jih boli in tako jih je zmeraj pozdravila. Postala je najboljša veterinka na celem svetu in vse živali so jo imele rade.

Ema Zadravec, 4. b

PRIJATELJI Z DVORIŠČA

Nika je pisala Božičku. Bilo je le še nekaj dni do božiča, zato se je bala, da njeno pismo ne bi prišlo pravočasno. Z rdečo barvo je napisala, da si želi nov telefon. Takega, kot ga ima njena sestra Sara, da si lahko preko telefona piše sporočila s svojimi prijatelji. Nikina želja se je uresničila in Božiček ji je prinesel nov telefon. Vsak dan si je preko telefona pisala s sošolci. Ni imela več časa za prijatelje z dvorišča. Prijateljica Maja, Aneja in prijatelj Miha je niso več zanimali, ker niso imeli telefona, zato se niso mogli z njo dopisovati po telefonu.

Čeprav se Nika ni hotela igrati z njimi, so se oni vsak dan po šoli igrali na dvorišču. Nekega dne jo pokliče prijatelj Miha in jo prosi za pomoč. Pri igri se jim je žoga odkotalila pod avto in je niso mogli doseči. Ampak Nika ni imela časa, da bi jim pomagala. S svojimi sošolci si je dopisovala po telefonu. Pozabila je, kako rada se je včasih igrala na dvorišču. Čez dva dni pa je tekla domov iz šole in padla. Poškodovala si je koleno tako močno, da ji je tekla kri. Nato se je spomnila prijateljice Maje, Aneje in prijatelja Miha. Poklicala jih je in takoj so pritekli in ji povili nogo. Nika je takrat ugotovila, kako zelo pomembni so njeni prijatelji z dvorišča, ki jo imajo radi in so ji vedno na voljo, ko jih potrebuje. Odločila se je, da bo več časa preživela z njimi.

Pravi prijatelji so tisti, ki ti stojijo ob strani, pa čeprav so le trije.

Nika Golob, 4. b

BLEŠČEČA ZVEZDA

Nekoč pred davnimi časi je živela deklica z imenom Ajša. Ko se je stemnilo, je rada opazovala zvezde. Nekega dne ko se je stemnilo, je šla na travnik. Spet je opazovala zvezde na modrem nebu. Takrat je zagledala zelo bleščečo zvezdo, to je bila najbolj bleščeča zvezda na nebu. Tako dolgo jo je opazovala, da so zvezde začele izginjati, ker se je  že začelo daniti. Že naslednjo noč je šla ven in se ozrla v nebo, ampak bleščeče zvezde ni bilo. Mimo je prišla njena prijateljica Zala. Ajša je ni videla, ker je opazovala zvezde. Zala je vprašala, kaj počne. Odgovorila ji je, da opazuje zvezde. Zala ji je svetovala, da naj gre na veliki hrib in tam bo videla vse zvezde na nebu. Zahvalila se ji je za nasvet in je šla. Ko je prišla, je videla svojo bleščečo zvezdo. Ko jo je nekaj časa opazovala, je nenadoma pred njo padla zvezda in ji rekla, da ji izpolni tri želje. Prva želja je bila, da bi dobila nov skiro. Druga želja je bila, da bi vsak dan videla zvezde na nebu in tretja, da bi bila vedno zdrava in imela v šoli dobre ocene. Bleščeča zvezda ji je izpolnila vse tri želje. Ko je prišla domov, je na dvorišču zagledala nov skiro. Bil je temno moder z rumenimi zvezdicami. Zjutraj je šla ven in se je peljala s svojim novim skirojem. Ko se je peljala, ni imela več nadzora. Koleščki so se kaj sami vrteli. Potem se je zaletela v drevo in padla. Na srečo ji ni bilo nič. Pobrala se je in pogledala skiro ter rekla, da je skiro čaroben. Spet se je stemnilo in je šla na hrib gledat bleščečo zvezdo ter ji rekla, da več noče skiroja. Zvezda ji je odgovorila, da lahko željo odvzame in jo je odvzela. Namesto skiroja si je lahko Ajša zaželela kotalke. Ko je prišla domov, je videla kotalke, jih takoj obula in se pričela kotalkati.

Naslednje jutro se je spet kotalkala in dan pozneje spet in tako naprej vsak dan ter opazovala zvezde.

Laura Azola, 4. b

 

TRIJE PALČKI IN TRIJE SINOVI

Nekoč pred davnimi časi je oče, ki je imel tri sinove in vsak sin je imel svojega palčka. Palčki so jim izpolnjevali želje in jim vedno stali ob strani. Prvi palček je bil krojaček, drugi mizarček, tretji pa ni vedel ničesar kot tudi tretji sin. Nekega dne je kralj razglasil, da tisti, ki bo nasmejal njegovo hčer, jo dobi za ženo.

Vsi princi in mladeniči so poskušali, ampak nobenemu ni uspelo. Prvi je poskusil najstarejši brat, ki mu ni uspelo tudi s pomočjo palčka. Potem je poskušal drugi brat, ki mu tudi ni uspelo, čeprav mu je palček pomagal.

Potem se je odločil poskusiti še najmlajši sin. Vsi so mu govorili, da ne bo moral nasmejati hčere kralja, ampak vseeno je poskusil in je zapel tako smešno pesem, da sta se takoj poročila.

Poroka traja še danes in palčki izpolnjuje želje še zdaj vsem otrokom na vsem širnem svetu. Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.

Iva Perš, 4. c

ČUBAKABRA

Nekoč pred davnimi časi je živela deklica Urša. Stara je bila devet let. Zelo rada je brala.

Nekoč ko je prišla v knjižnico, je ugotovila, da je prebrala že vse knjige. Odšla je do novega knjižničarja, ki je bil tam zaposlen že en teden. Vprašala ga je, če imajo še kakšne knjige. Knjižničar ji je odgovoril, da imajo še nekaj knjig v kleti. Ampak knjižničar ni vedel, da ne sme nikomur dovoliti brati knjig v kleti.

Odpeljal jo je v klet in ji prižgal luč. Urša je videla tri velike police s knjigami. Knjižničar ji je povedal, da si lahko izbere katerokoli knjigo. Urša je prikimala in knjižničar je odšel. Dolgo je prebirala knjige, dokler ni prišla do zadnje police, na kateri je pisalo ČRNA MAGIJA. Vendar Urša tega ni videla, ker je bila polica zelo prašna. Tam je našla knjigo s pozlačenim robom in z zlatimi črkami je na njej pisalo ČUBAKABRA. Deklica je odprla knjigo in začela brati.

Če si jo gledal, ko bere, nisi vedel, če knjigo bere deklica ali knjiga bere njo. Nekaj časa jo je brala, nato pa se je ozrla okoli sebe in zagledala puščavo. Hitro je zaprla knjigo, ampak še vedno je bila v puščavi. Odločila se je, da bo našla nekoga, ki jo bo rešil. Dolgo je hodila, dokler ni prišla do neke vasice. Vprašala je ljudi, kje je in rekli so ji, da v deželi Čubakabra. Zanimalo jo je, kako se pride iz te dežele, ampak vsi so ji rekli, naj ostane tu. Neka deklica pa ji je le povedala, da mora, če želi priti iz te dežele, poiskati kraljico Cvetanijo. Vendar to še ni nikomur uspelo. Med tem časom pa je knjižničar prišel obvestit Uršo, da zapirajo knjižnico, vendar je ni mogel najti. Poklical je sodelavce, policijo in Uršine starše. Naredili so preiskavo, a je niso našli. Na radiu, televiziji so objavili, da je pogrešana. Izobesili so tudi plakate ter napisali članek v časopisu.

Deklica Urša pa je med tem šla iskat kraljico Cvetanijo. Hodila je že devet dni Nenadoma je srečala gručo ljudi. Povedali so ji, da je kraljica ujeta v stolpu zlobnega čarovnika Brdavza. Vprašala jih je, kje je ta grad. K0 so ji povedali, se je poslovila in vsi so odšli svojo pot.

Nato je deklica hodila po navodilih, da bi našla grad čarovnika Brdavza. Tam se je izmuznila mimo stražarjev, ki so dremali. Ko je nekaj časa hodila po gradu, je opazila, da je povsod smrtna tišina in da ni nikjer nikogar. Ko je končno prišla v sobo, kjer je bil Brdavz, je rekla, da naj izpusti kraljico Cvetanijo. Vendar čarovnik ni hotel. Rekle ji je, da jo bo izpustil, če reši uganko.

Urša je prisluhnila. “Kdor jo ima, je noče, kdor jo kupi, je ne rabi, kdor jo rabi, ne ve, da jo rabi.” je vprašal čarovnik. Urša je razmišljala in rekla: “Krsta!” Čarovnik je od jeze počil in kraljica je bila rešena. Vprašala je Uršo, kaj si želi v zameno za rešitev. Urša je rekla, da si želi domov in naenkrat je bila spet doma.

In vsi so živeli srečno do konca svojih dni.

Mara Zec, 4. a

TRIJE ŠKRATJE

Za devetimi gorami in devetimi vodami so pred davnimi časi živeli trije škratje. Ime jim je bilo Koko, Čopo in Sapo.

Nekega dne so morali iti v gozd kot vsi škratje. Ko so prišli v gozd, je v grmu nekaj zašumelo. Bila je le prijateljica lisica. Pokazala jim je rdeče gobe po imenu Rdeče mušnice. Škratje so nabrali tri mušnice. Odnesli so jih domov, doma pa so jih skuhali in seveda pojedli. Prvi škrat, ki jo je pojedel, je dobil nadnaravno moč, drugi je lahko letel, tretji pa je dobil rdeče pike, ki so oddajale toploto v hiši. Odločili so se, da bodo pozimi odšli po svetu. Bila je jesen in komaj so čakali na zimo. Odločili so se, da jim bo od zdaj naprej ime Močni, Strela in Ognjeni. Končno je prišla je prišla zima in odpravili so se po svetu. Našli so nekega dečka, ki ni imel doma. Vprašali so ga, zakaj ni doma. Fant jim je odgovoril, da nima doma in ne staršev. Odločili so se, da mu naredijo dom. Močni mu je naredil hišo, Strela mu je prinesel dovolj hrane za celo življenje. Zadnji, Ognjeni pa mu je segrel hišo. Potem so mu rekli, da morajo oditi. Ognjeni si je odtrgal eno piko in že mu je zrasla druga. Odtrgano piko pa je dal fantku, da ga bo grela celo življenje.

Škratje so se odločili, da bodo od tistega dne naprej hodili po svetu v vseh letnih časih. Mogoče nas še danes opazujejo.

Nikola Žganjar, 4. c

PISANE KRESNIČKE

Nekoč je živela majhna kresnička. Ime ji je bilo Katarina. To je bilo že zelo dolgo nazaj, takrat ko so še živeli dinozavri. Zgodbo je po mojem napisala kakšna pustolovka. Najverjetneje ji je bilo ime Vita. Oja, to je takšno pustolovsko ime. Naše kresničke so imele vsak dan določeno barvo svetenja. To je izgledalo nekako takole: vsaka kresnička je imela urnik svetenja. V ponedeljek so morale svetiti modro, v torek rdeče, v sredo zeleno, v četrtek rumeno, v petek roza, v soboto vijolično in v nedeljo oranžno. Vsak dan so imele svoj razlog za svetenje. V ponedeljek imajo žabe na primer lov, zato se v ponedeljek kresničke svetijo modro.

Vsaka kresnička se je seveda tudi kdaj zmotila, vendar je bila med kresničkami le ena, ki se je zmotila vsak četrtek. Ime ji je bilo Špelca. Vas zanima, kako so kresničke spreminjale barvo? Kaj pa če so imele na svojih ajfonih posebno aplikacijo, na katero so stisnile tipko in že so spremenile barvo? Ah ne, to je malo čudno, veste kresničke so se samo malo pobožale po trebuhu in so tako spremenile barvo. Ja, vem, to je bilo za tiste kresničke, ki so se med spanjem premetavale zelo hudo, saj so pod odejo vedno spreminjale barvo.

Kresnička Katarina ni bila kot Špelca, saj je vsak dan svetila pravilno. Nekega dne pa se je zgodilo nekaj zelo hudega. Ni bila kriva Špelca, nekaj drugega je bilo. Mislim, da vam je že jasno, zakaj se gre. Če mislite isto, kot jaz, imate prav. V ponedeljek zjutraj se je kraljica pozabila pobožati po trebuhu. Namesto modro je zasvetila rdeče. Seveda se vse kresničke zgledujejo po kraljici, zato se je vse dogajalo narobe. Ko naj bi šle letet preko žabjega ribnika, so svetile rdeče. Tako so jih lahko opazile vse žabe. Tisti dan je bila dežurna le ena žaba, zato je pojedla vse kresničke do zadnjega. Oh, uboga Katarina. Čakaj, ali ni tisto tam Katarina?

Seveda, vedela sem, da se Katarina ne bi pustila kar tako pojesti. Ampak, kaj dela? O, ne, moramo jo ustaviti, saj leti proti žabjim ustom! Ne, že je notri!

Kar naenkrat pa je zagrmelo in to tako močno. Na nebu so se prikazali oblaki in v čisti temi je nekaj zasvetilo. Ko sem bolje pogledala, sem opazila žabo, ki leti in žari in se čudno obnaša.

Še v istem trenutku je žaba izpljunila vse kresničke in tako so lahko svobodno odletele.

Ko so prispele v svoje domove, pa so ugotovile nekaj strašnega. Pa saj kraljice ni bilo z njimi! Zelo hitro so morale skovati načrt, saj je njihova kraljica v težavah.

Še naslednji dan so se kresničke odpravile do žabjega ribnika, vendar tam ni bilo žive duše. Vedele so, kaj morajo storiti. Dobro, da so imele s sabo še potapljaško opremo, saj se bodo tokrat morale potopiti v žabje kraljestvo.

Zmenile so se, kaj bo katera počela in se odpravile po kraljico. Šest jih je šlo v levo, osem pa v desno in vse so imele kaj videti. Kraljestvo je bilo vse obdano z biseri. Tistih šest kresničk, ki je šlo v levo stran, se je moralo preobleči v natakarja, ostalih osem pa je moralo zlesti v piščanca. Tako so se odpravile do žabjega kralja. Zlagati so se mu morale, da je to neka nova jed, katero je on seveda poizkusil. Ko si je piščanca stlačil v usta, sploh ni vedel, da se v njem skrivajo kresničke, ki so prišle rešit kraljico.

Žabcu je zaradi kresničk kaj kmalu začelo kruliti po želodcu. Kresničk niso vedele, kaj storiti, Katarina pa jim je razložila, da bo žabec mislil, da mu kruli zaradi nove jedi, ki jo je prvič poskusil. Tako so kresničke lahko brez skrbi reševale kraljico. Vendar je kraljica zaradi velikega smradu v žabčevem trebuhu kar omedlela in zato jim ni šlo najbolje.

Končno so jo zbudili in lahko so se odpravili v svoje kraljestvo, brez da bi jih žabec opazil. Kraljica si je lahko končno odpočila na svojem ljubem prestolu ob poslušanju koncerta, ki so ji ga pripravile kresničke. Katarina je plesala, Špelca je igrala bobne, Maja je pela, Andreja igrala na kitaro in tako naprej. Pa še to, ne boste verjeli, ampak na volitvah je bila Katarina določena, da postane pomočnica kraljice.

Kresničke so se zabavale tako dolgo, dokler ni Špelca ugotovila, da je minilo že eno tisočletje. Katarina je med tem časom postala kraljica, Špelca pa se je celo naučila, da mora v četrtek svetiti rumeno.

Vita Nonkovič, 4. a

O ZGOVORNEM JEZIKU

Nekoč je živel nek jezik. To ni bil navaden jezik, ta jezik je bil nekaj posebnega. Jeziku je bilo ime mmm… Jezik.  Ta naš jezik je rad jezikal. Tudi ko ga nisi hotel nič vprašati, je že začel govoriti. To je šlo vsem ljudem že pošteno na jetra, zato so sklenili, da morajo takoj nekaj ukreniti. Zato so po vsem mestu razobesili plakate z njegovo izkaznico. Bilo je napisano, da ga išče policija. Takole nekako je bilo zapisano:

Wanted

Ime: Jezik

Priimek: Jezik

Najljubše opravilo: Jezikanje, skakanje v besedo

Ko je jezik to videl, se mu je popolnoma zmešalo. Odšel je v Kanado, ampak tam se je ves postopek ponovil.

Hodil je po vsem svetu, a vedno kamor je prišel, se je postopek ponovil. Ko je obšel še zadnjo državo, je obstal pred čisto istim plakatom, kot ga je videl v prvem mestu. Takrat je prvič obstal odprtih ust in do konca življenja ni spregovoril niti ene same besede več.

Sanja Purgaj, 4. a

 SEDEM KRTAČ

Neke noči, potem ko je družina Novakovih že trdno spala, se je s poličke ob umivalniku oglasila krtača za lase: »Ne vem, kako dolgo bom lahko prenašala to trpljenje. Za vse sem jaz kriva. Vsak večer poslušam jok in stok, ko mamica češe razvozlane Betkine lase. Betka joka, mamica pa krivdo vali name. Nocoj je celo rekla, da bo šla v trgovino iskat novo krtačo, ko bo manj pulila lase.«

»Nikar se ne pritožuj,« se je oglasila mamičina zobna ščetka, »mene je mamica že do polovice obrabila. Danes si je drgnila zobe celih 15 minut. Popolnoma je obsedena z belino svojih zob.«

»Jaz se nimam kaj pritoževati,« je rekla Betkina zobna ščetka. Z mene je nocoj Betka samo polizala jagodno zobno pasto. Službo sem zaključila v treh sekundah. Na srečo niti mamica niti očka nista nič opazila.«

»Ti srečnica,« se je vključila še očkova zobna ščetka,« mene pa še sedaj vse peče od močne mentolove zobne paste, katero uporablja očka. Le kaj mu je tega treba?«

» Z mamico se poljubljata pred spanjem,« se je oglasila mamičina zobna ščetka. »Včeraj zjutraj sem očkovo zobno pasto zavohala v njenih ustih. Hvala bogu, da se imata rada. Vsak dan slišim o novih ločitvah in razbitih družinah.«

»V tej družini se to ne bo zgodilo.« Vse krtače so se začele ozirati, od kod je prišel ta glas. »Mene mamica, odkar je spoznala očka, preveč pridno uporablja.«

Glas je prihajal od mini krtačke za trepalnice, ki je bila skrita v mamičini toaletni torbici. »Jaz sem čarobna krtačka,« je nadaljevala majcena krtačka,« mamičine trepalnice podaljšam za dvakrat. Ko jih očka zagleda tako dolge, kar ponori od zaljubljenosti.«

»Mislim, da sem jaz še bolj pomembna za obstanek tega zakona,« se je oglasila krtačka za nohte. Mamica sovraži moške, ki imajo črno za nohti. Očka pa je kot vsi veste, avtomehanik po poklicu. Vsak dan me trikrat vzame v roke in me poganja, da skoraj izgubim zavest. Nohti so sicer čisti, jaz pa vsak dan opravim gromozansko delo.«

»Kaj pa, če bi ta zakon že skoraj razpadel, pa sem ga jaz rešila?« se je oglasilo izza WC školjke.« Vse školjke so utihnile in začudeno napele ušesa.

»Jaz sem tista, ki najbolj trpi med vami. Sploh ne veste, kako mi je hudo,« je glasno zatulila krtača za čiščenje WC školjke.

»Ko sta se mamica in očka poročila, sem delala samo na eno izmeno,  saj me je uporabljala samo mamica. Potem pa je nekega dne znorela in me vrgla očku v glavo. Od takrat naprej me očka kar preveč pridno uporablja. A, če si tako želite reševati ta zakon, vam z veseljem omogočim, da me občasno nadomeščate. Prilegel bi se mi kak dan dopusta.«

Ko je to izrekla, je v kopalnici nastopila smrtna tišina in do jutra ni spregovorila nobena krtača več.

Luša Polajner, 4. a

LEGENDA O GORIČKEM ZMAJU KAČU

Velikokrat so spraševali se ljudje,

gledali od kod do kje,

sega ta gorički grad,

kjer je zmaj zaklet živel takrat.

V tem gradu živela prelestna je gospa,

ki navkljub bogastvu nesrečna je bila,

je po cele dneve tarnala, ker ni mogla najti ženina.

Nje zgodba bila je silno žalostna!

Najprej vam povem, bila je gospa, grofica,

da nobena druga se z njo ni kosala.

Saj se niti niso mogle, ker hudo okrutna je bila.

Mogočna kakor zmaj,

z vseh strani zastražena, kot le kaj,

služabnikov pa najmanj sto, nihče se ni upal boriti z njo.

Leta so tekla,

ljudje so zanjo delali na poljih, z njih cedil se je le znoj,

popoldne pa, tako so mi rekli, za plačilo dobili so le loj.

Ona se v dvorcu je smejala, okruten smeh je tole bil,

drugega ni delala, kot ukazovala in kazala, kako z njo svet je dobrotljiv.

Ljudje, ki so se na poljih trudili, so kleli grofico dan za dnem,

ožuljene svoje roke k nebu so dvigovali od muk in vnem.

Naposled prišla je rešitev, kakor blisk bila je pri njih,

čarovnica Mira prišla jim je pomagat, odrešit jih in povrnit mir.

Ni bila bogata, ni bila lična,

a bila je primerna gospodična,

ki bi znala biti kos nalogi, da bi grofično spremenila,

ji pamet in smisel življenja povrnila.

Mira se z zvijačo prebila je v grad, kot grofičina služinčad.

Zanjo je to le otroška igrica bila,

ko je skozi sobane paradirala in tu in tam izstrelila kakšen urok,

da so okoli nje vsi popadali okrog.

Čez nekaj časa je v glavno sobo le prišla,

kjer grofičina bila je spalnica.

Grofica zaukazala je :« Naprej!« mislila je, da je kakšen lakaj,

nikakor pa si ni mislila, da bo čez nekaj trenutkov sama zmaj.

»Za svojo pohlepnost v življenju boš kazen dobila!«, je vzkliknila čarovnica Mira in že urok

izstrelila. Za grofično se vsaka je sled izgubila, na njenem mestu ostal je zmaj,

ki je bil hudo priskuten in smrdel kot le kaj!

»Tako, jaz sem svojo nalogo končala!« je hip zatem naznanila Mira in

se v megličastem oblaku s svojo obleko izgubila,

množica pa rajala je vse do jutra

in s šampanjcem se opila.

Grofična, ki zmaj je postala, je grad zapustila in se v votlini ob grajskem ribniku naselila.

Na glavi pa je ta grozen zmaj še vedno nosil kronico, ki je mešala

glave ljudem in si jo je vsak želel bolj kot kup zlata.

V zapuščenem gradu se nastanil je grof, ki bil je

hudo pohlepen in dal je razglasiti, da kronico hoče

dobiti, pa če bo po tistem ostal praznih rok. Za nagrado je

celo svojo hčer ponujal za ženo, ki bila je mikavna in čila,

zato so se mladeniči odpravili na pot,

a mnoge od njih je zmajska grofica ubila.

Le enemu se je posrečilo dovolj blizu priti.

Vzel je kronico, a ni imel dolgo velike sreče z njo. Boste slišali, kako je bilo.

Grofica se je ravno kopala v mlaki kot pošten zmaj in

kmalu je opazila tatvino in se zapodila vanj.

Izdali so ga zlati žarki, ki so se s kronice usipali,

a še vedno bil je hiter dovolj, da se je v zadnjem trenutku v grad zapodil.

Hitro zaprla so se grajska vrata in zmaj,

ki vzel je prevelik zalet,

se je na njih na tisoče koščkov razbil,

kronica pa je izginila in grof je nikakor več ni nazaj dobil.

To je legenda, ki o zmaju Kaču govori, in še kako resnična se mi zdi,

kronica ta pa za pohlepneže ni.

Lahko pa se našel bo kdo, ki mu srce bije v čistosti

in se mu kronica v daljavi zaiskri.

                                                                                                                                                   Eva Vučko, 7. a

 

NAŠA ŠOLA

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

V šolo radi pohitimo,

da se nekaj naučimo.

V njej prijatelje imamo

z njimi radi se igramo.

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

Če pa včasih zamudimo,

oprosti se nam, ker naslednjič pohitimo.

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

Računanje in pisanje –

to zabava prava je.

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

                                                                                                          Iva Šabjan, 4. a

BUČKE: politika

(rap)

Božični čas, najlepši čas,

Ko dvignemo cene za vas.

Ote v bauto,

po dragi auto,

ka zaslužimo kaj,

hitro, ka rabimo pejneze zaj.

Trump nika nede napravo,

samo neka de pravo ˝Zdravo˝.

Baukše je biu Obama, ka si vsaj lejko šau kama.

Zaj so vseposejde zijde,

Čipraf se to Mehike ne vijde.

Dobro, ka Pahora mamo,

Ka lejko Cerara Hrvaške damo.

Ka pa zaj, ka Murko je prišo,

obljubo je, ka plače de višo.

Naša politika je nej prišla nika,

ka zaj lejko Pahora tikan.

Hrvaška se bije za Teran,

še dobro, ka se za njega bije Ankaran.

Agrokor valda de razpadno,

ka nan je kradno.

Zatau so pa proteste,

ka ene nemrejo normalno geste.

Putin gej samo pico,

pa še tau za sladico

Te debele de grato,

ka gej pico kosmato.

Hrvati vozijo nam zelenjavo,

v zameno davlemo jin Barcaffe kavo.

Recimo Iniesta:

pa kaj potem, če je Španec,

to ne pomeni, da ni republikanec.

Lahko dela, kar hoče,

čeprav je v Kataloniji vroče

zaradi nestrinjanja sindikatov,

in napadanja psihopatov.

Otroce glejdajo samo ˝Pujsa Pepa˝,

pa sploj ne repa.

Eni so demokracisti,

pa čipraf so nej nacisti.

Tan v Anglije majo Liverpul,

pa mislijo, ka je kul.

Nemrejo naprafte drugoga tira,

ka Divača-Koper se zapira.

Dosta delafcov rabijo,

Zatau prostovoljce vabijo.

Pa še ŠPORT

Maribor praute Liverpule nemrejo nika,

ka jih Liverpul zabijajo, kak se šika.

Aljaž Balažic, 6. c

BOŽIČ

BOŽIČ JE SUPER, BOŽIČ JE KUL,

KOMAJ ŽE ČAKAM, DA PRIDE TA DAN.

BOŽIČ JE ČAS, KO PO KEKSIH ZADIŠI,

BOŽIČ JE ČAS, KO SE PO RADIU BOŽIČNA GLASBA VRTI.

BOŽIČ JE ČAS, KO SMREKO OKRAŠUJEMO,

VEČERJA SE PRIPRAVLJA, VSI NANJO ČAKAMO.

POTEM PRIDE ČAS, KO DARILA SE ODPRO,

BOŽIČ JE ZAKON, KER VSI VESELI SMO.

Alja Celec, 6. c

BOŽIČ

Spet je tu najlepši čas, ko vse blešči in diši. Poredni, pridni in tisti vmes pišejo pisma spet. Vsa pisma so že poslana. Upamo da bodo našla pravo pot do Božička. En igrače drugi frače tretji pa samo pogače, vsi imajo svoje želje. Lučke na jelkah in okoli hiš gorijo kot tisoč zvezd. Tam na Severnem tečaju snežinke plešejo v raju. Stari dobri sivi mož v rdečo suknjo zleze spet. Igrače, frače in pogače vse pripravljeno že čaka. Rdeča suknja rdeči nos zraven pa še zvrhan koš vse spakirano že čaka da bo končno šlo na pot. Zvezdice na nebu, kažejo pot Božičku. Skozi črno temno noč, kakor blisk sani hitijo vse otroke obdarijo. Spet je tu najlepši čas ko vse blešči in diši, zato od mene za vse vas ho-ho-ho, ho-ho-ho srečen božič za vse vas!

❄Srečen božič 🎄 in srečno novo leto 🎆 tudi Vam!

Isabel Flegar, 6. c

MOŽGANI 2049

Dandanes lahko spremljamo mnogo raziskav in novic o teh ali onih ugotovitvah, ki zadevajo možgane. Znanstveniki se še zmeraj ne morejo točno opredeliti, kako ti delujejo in kaj je njihova prihodnost, a v eni točki se vsi strinjajo: možgani, ena najbolj zakompliciranih tvorb v našem telesu, obenem pa tudi najbolj pomembna. No, ta trditev velja za možgane sedanjosti. Kdo bi vedel, kaj bo z njimi v prihodnosti …?

Razvoj možganov in njihovo nadaljnje delovanje bolj ali manj nadzoruje človek, ki s tem tudi pripomore k procesu evolucije samega sebe in sveta okoli njega. Možgani se ves čas razvijajo, v njih se pletejo raznorazne vezi, iz teh pa se porajajo misli, ki lahko vsak trenutek spremenijo svet. Po mojem možgane lahko zelo grobo razdelimo na tri dele: na del, ki je že večino našega obstoja enak (plazilski možgani), del, ki uravnava čustva in najmlajši del, ki omogoča logiko (možganska skorja) in se ves čas spreminja glede na družbo.

V letih, ki nam prihajajo nasproti, se bodo naši možgani in z njimi tudi naše mišljenje najverjetneje drastično spreminjali. Vsakdanje življenje postaja vedno enostavnejše, kar pripomore k temu, da naši možgani postajajo vedno bolj leni. Veliko vsak dan uporabljenih aparatur, kot so telefon, računalnik, robotski sesalnik in celo žarnica, brez katerih si življenja skorajda ne moremo predstavljati, so pred npr. 100 ali 150 leti bile nepredstavljive. Tako se bodo po mojem mnenju možgani v prihodnosti še nekoliko polenili, a to ne pomeni, da se bodo nehali razvijati. To pomeni le, da se bodo začeli razvijati in napredovati v drugi smeri. Delovanje človeka se bo s pomočjo že dandanašnjih pridobitev v prihodnosti le še podaljševalo in človek bo začel iskati še več rešitev za vsakdanje probleme, ki bodo učinkovite na dolgi rok. Tako morda v bližnji prihodnosti sploh več ne bomo potrebovali nekaterih osnovnih življenjskih funkcij, ki jih drugače uporabljamo vsak dan. Menim, da bodo za spremembe najbolj na tapeti čutila (tip, voh, vid …), ki bodo ali zaradi zunanjih dejavnikov ali pa zaradi izumov spremenjena ali nadomeščena. Oči se bodo začele prilagajati na večjo in bolj konstantno izpostavljenost bližnji svetlobi, organ ki je potreben za vid na daleč, pa ne bo imel več tolikšne teže. Sluh bo postal oslabljen, saj ga dejansko ne potrebujemo več za opravila, ki so jih opravljali naši predniki in so bila ključna za preživetje. S čim večjo uporabo strojev, ki omogočajo komunikacijo s pomočjo tipkovnic, se bo zmanjšala tudi količina dejanskega fizičnega govora in komunikacije.

Na razvoj naših možganov pa ima v veliki meri vpliv tudi naša družba. Z vedno večjim vplivom in težo socialnih omrežij na povprečno mladino, bodo prihodnje generacije čutile mnogo posledic, kot so manjša samozavest, stalna želja po dokazovanju in odobritvi družbe, manjša zmožnost same osebne komunikacije… Če bo prišlo do teh posledic, jih bodo najverjetneje spremljale tudi psihične bolezni kot so depresija, anoreksija … Tako bodo naši možgani začeli delovati malo drugače. Morda ne bomo več strmeli k napredku in kvalitetnemu razvoju družbe in znanosti, ampak bo večji poudarek na medijih, ki imajo po mojem mnenju že v današnjem svetu zelo velik vpliv na samo mišljenje posameznikov. Seveda tudi napredek v tej smeri pomeni družbeni razvoj, a osebno se mi ta pristop ne zdi popoln, saj s tem uničujemo lastno mnenje, ki je zelo pomembno za pozitiven razvoj družbe. Že sedaj je v svetu osebno mnenje nekoliko oslabljeno, saj nam mediji in socialna omrežja kot po tekočem traku v naše glave diskretno vsiljujejo mnenja in »prave rešitve« za nekatere probleme. Z nadaljevanjem in ohranitvijo tempa , s katerim napreduje vpliv medijev na naše možgane, bi v bližnji prihodnosti lahko prišli do problema pomanjkanja raznolikosti razmišljanja in mnenj, ki so nujno potrebna za hitrejšo evolucijo in razvoj družbe ter možganov samih.

Po mojem mnenju se bodo možgani v prihodnosti razvijali predvsem na področju psihe, manj pa se bodo razvijali v fizičnem smislu, saj prav mišljenje in čustven razvoj dajeta telesu dušo in večji pomen. A možen je tudi popoln preobrat, začetke, katerega lahko vidimo že danes. Z razvojem čustev in vedno več na prvi pogled morda neracionalnega razmišljanja, se človeška rasa vedno bolj zaveda, da so lastna čustva lahko večkrat tudi usodna in lahko celo ogrožajo posameznikov obstoj. Človeški možgani to tudi zaznavajo in nagonsko iz dela možganov, ki opravlja osnovne človeške funkcije tudi pošljejo signal, saj je njihova primarna naloga preživetje. Tako bi se lahko razvoj čustvene inteligence v prihodnosti upočasnil, ali pa na neki točki celo začasno zaustavil, saj bi možgani postavili proti-sistem, ki bi zatiral pretiran razvoj na področju čustev in odnosov s sočlovekom. A kot pravi rek, da včasih razmišljamo bolj s srcem kot z možgani, tega preobrata v bližnji prihodnosti še ne vidim.

Človek pa pri vsej noriji razvijanja in nenehnega spreminjanja možganov do sedaj ni pozabil na zdrav razum in logično razmišljanje in niti v prihodnosti tega ne vidim v načrtu možganske evolucije. Razvoj logike, razuma ter po domače povedano »zdrave pameti« sta ena od prednostnih nalog evolucije. Z naraščanjem izobraženih ljudi pa se tudi povprečna zmožnost možganov iz desetletja v desetletje zvišuje. Pri tem bi se lahko v prihodnosti zgodila družbena sprememba, saj bodo večjo možnost vpliva na vso človeštvo dobili tudi ljudje iz revnejših držav. Tako bi se lahko rahlo spremenil tudi stil življenja, saj bi dobili sveža mnenja, ki do sedaj niso imela možnosti, da bi prišla do izraza v širši družbi.

Družba se bo v prihodnosti definitivno spreminjala. To lahko vidimo že, če pogledamo le 100 let v preteklost. Kot pravi rek, je zgodovina naša učiteljica prihodnosti, zato bi si upala napovedati, da bo naša družba v prihodnosti doživela še kar nekaj pretresov in preobratov.

Možgani in um se bodo še naprej razvijali, počasi, a vztrajno, do kakšne mere pa bo pokazal le čas. V času, ko se bodo naši možgani spuščali po tem norem toboganu evolucije, pa moramo mi kar se le da dobro za njih skrbeti, saj čim bolj se naš um razvija, tem bolj ga ovirajo njegove novonastale meje. Meje, ki jih postavljamo mi sami.

Eva Klement, 9. a

KAJ BO VPLIVALO NA NAŠE MOŽGANE V PRIHODNOSTI?

Kaj bo vplivalo na naše možgane v prihodnosti? Kako bodo delovali? Kako bodo izgledali in še in še. V nadaljevanju vam bom predstavila moje mišljenje ter kako si jaz predstavljam odgovore na ta vprašanja. Toda ob pisanju se mi je porodilo še več vprašanj. Pa nadaljujmo.

Najprej naj vklopim te svoje možgane. Ko sem začela premišljevati, o čem naj pišem, sem naletela na slepo ulico. Razmišljanje izven okvirjen res ni moja najljubša zvrst, saj imam veliko rajši sestavke o doživetjih, toda prišlo je novo leto in lahko poskusim kaj novega.

Res ne vem, kako naj sploh začnem. Naši možgani so to, zaradi česar mislimo, dihamo in smo. Po mojem opravljajo najpomembnejšo vlogo, saj nadzirajo vse življenjske funkcije. Razvijali so se s človekom. Skozi stoletja, tisočletja ter vse nazaj do razvoja prvih bitij. Skozi njihov razvoj so se spreminjali. Tam pa tam je kakšna funkcija zamrla. Tudi v prihodnosti bo najverjetneje prišlo do tega. Seveda bo tja pot dolga in postopna.

Prvo, na kar pomislim, je kako bodo telefoni vplivali na naše možgane. Bo zaradi elektronskih naprav prikrajšan naš spomin? Mislim, da je ta negativna posledica zelo verjetna. Zdi se mi pa tudi, da se bo pri nekaterih ljudeh razvila sposobnost za opravljanje več del hkrati, saj ne bodo pustili telefoniji, da jih prikrajša od česar koli drugega. No, pa saj na svetu obstajajo še kraji, kjer teh naprav sploh ne poznajo. Včasih me kar mika, da bi se čudežno preselila tja in v miru prebrala kakšno dobro, debelo knjigo.

Ko sem razmišljala o razvoju našim možganov, pa me je preletelo čudno spoznanje. Vsi vemo, da smo mladi veliko na socialnih omrežjih. Koliko ljudi pa ve, da ta omrežja iz dneva v dan bolj vplivajo na človekovo samopodobo? Naši možgani že zdaj razvijajo del, ki našo samopodobo, še bolj kot prej, primerja s fotografijami in objavami zvezdnikov in zvezdnic. Ne glede na to, kako se bo to razvijalo, osebno upam, da se dekleta ne bodo več primerjala z Hollywoodskimi, saj je vsaka posebna na svoj način. Malo sem zašla s teme, priznam, toda naj dodam še to.

Svetovni mediji ne vplivajo samo na samopodobo, ampak tudi na čustva. Na žalost si veliko ljudi še posebej najstnikov vzame življenje, ker jim družba tako narekuje. Pripravi nas, da si ustvarimo probleme, katerih sploh ni. Naši možgani podležejo pritiskom. In kako daleč bo to šlo?

Veliko mladih živi v mestu. Jaz osebno prihajam iz vasi in moji možgani so naučeni, da moram opravljati določena opravila, ki jih v mestu ljudje ne opravljajo tako pogosto, kot pokositi travo, okopati vrt, zakuriti. Ker pa se mesta širijo in vsak dan nastajajo nove stolpnice, čez 200 let mogoče naši možgani ne bodo več znali, kako se opravijo ta in še druga dela, saj jih ne bodo več potrebovali. Morda bodo še najenostavnejša opravila nadomestili roboti. Kdo ve.

Kot sem pa že prej omenila, imamo dandanes vsi telefone, da si nam stvari ni treba zapomniti. S tem bo verjetno s časom naš spomin začel pešati, kot ljudem v poznih letih starosti.

Tudi sama sem kar nekaj časa porabila, da sem se spomnila, kam sem založila lanski zvezek od biologije. Ko sem ga končno našla, in ga prelistala, sem se spomnila, da se »prostor za spomin« nahaja v senčnem režnju. Prešinila me je misel: »Kaj bi bilo če bi se ta prostor manjšal?« Bi ljudje imeli vdolbino na strani glave? Spomnila sem se tudi nekega starega filma, ki je predstavljal obdobje prvih civilizacij, kjer so ljudje imeli zadnjo stran glave bolj izbočeno. Menda zato, ker so bili bolj pametni, so več razmišljali in odkrivali temelje današnjih ved. Ali bodo v prihodnosti zato naše glave postajale čedalje manjše, ker manj mislimo? Ali pa bodo postajale večje in večje, ker je nova tehnologija še bolj zapletena in rabi več modrosti.

Mislili mogoče le ne bomo manj, saj moramo v vsako tehnologijo vložiti svoje načrte. Kar nekaj misli pa sem sama vložila v izbiranje srednje šole, saj se oddajni rok kar hitro približuje. Toda na koncu se bolj nagibam k šoli, kjer snov še vedno pišejo v zvezke, saj nočem, da tehnologija čisto prevzame moje možgane, saj je bila ena izmed mojih letošnjih novoletnih zaobljub ta, da preživim manj časa na telefonu in snapchatu.

Moje možgane je prešinil spomin na serijo, ki sem jo gledala kot otrok. V tej gledalci spremljajo pustolovca, ki se potepa po divjini in najbolj odmaknjenih krajih sveta ter išče načine preživetja. Nekoč so ljudje znali sami preživeti v naravi, toda kako je s tem danes in kako bo v prihodnje? Bo naša sposobnost za iznajdljivo preživetje izginila?

Če bo res tehnologija prevzela naš vsakdan, bomo tudi mi bolj odvisni od nje. Že zdaj nastane kriza, če se pokvari nek gospodinjski aparat. Kako bo šele v prihodnosti, ko bo naš vsakdan bolj ali manj v celoti odvisen od nekega čipa ali vezja v napravi? Se bo naše življenje sesulo v primeru, da se pokvari računalnik, če se bomo šolali preko spleta?

Mislim, da pa vse ne bo le tako negativno. Do robotov, ki bodo opravljali vse namesto nas, je še dolga pot in veliko brihtnih glav bo moralo napeti svoje sive celice, da bodo te stvari res izpopolnjene. Morda bo naš svet postal celo lepši, brez vojn in nasilja. Kdo ve, morda bo tehnologija rešila lakoto. Toda do vsega tega je še dolga in strma pot. Med tem časom sem si postavila veliko vprašanj, na katere nihče ne ve odgovora. O rešitvah lahko le še razmišljamo, saj bomo komaj s časom videli, kaj bo. Možno je, da bomo do takrat že umrli, ali pa bodo razvili stroje, ki nas bodo ohranjali pri življenju in bodo naši možgani lahko izkusili delček prihodnosti.

Laura Meško, 9. c

 

Evolucija.

Smešna stvar.

Včasih ponoči me zbudi vprašanje, kako smo sploh prišli tako daleč? Ali bomo svoje potovanje in razvoj še nadaljevali? Vsak znanstvenik bi pritrdil, vendar še vedno imam svoje dvome. Kako se sploh lahko nadgradimo? Pojma nimam.

Spet noč kasneje se vprašam, če smo se mi razvili iz takega majhnega ničesar, kaj se bo zgodilo z današnjimi živalmi ali mikroorganizmi? Verjamem, da si nobeden ne želi, da bi se žabe povečale tako, da bi pohodile našo hišo.

Vendar bi me najbolj prestrašilo, če bi te naenkrat spregovorile. Seveda si tega zdaj ne predstavljamo, vendar ko pomislim na to, da so se tudi naši možgani razvili iz opic, me spet spreleti srh.

Ampak najprej o telesu. Cela ta ‘fenotip’ zadeva me kar precej straši. To, da se naše telo prilagaja na okolje, sicer zveni lepo in romantično, vendar to lahko za sabo prinese veliko posledic. Ali se res hočemo prilagoditi temu svetu, ki smo ga na pol uničili? Sevanju, tehnologiji, smetem, vsem strupenim objektom, ki jih odlagamo v naravi? Morda bi ljudje s tem prenehali, če bi se zavedali, da se bodu takemu okolju prilagodili. Če že danes na Kitajskem hodijo naokrog z maskami zaradi prekomernega onesnaženja, lahko pričakujemo še hujše v prihodnosti. Na koncu ne bomo mogli niti stopiti iz hiše, brez da bi si nadeli pet mask in osem zaščitnih oblek in bo še kljub temu rakasto ozračje ter tveganje za okužbo.

Če smo že pri obolevanju ter zdravju, je to ena izmed redkih stvari, na katero gledam pozitivno. Morda res ne bo izboljšave v obolevanju, vendar bo pri zdravljenju nasprotno. Menim, da se bo medicina v prihodnosti še naprej razvijala. To je edino področje, kjer bo po mojem mnenju šlo samo še naprej in ne nazaj in navzdol. Vsak dan se kažejo napredki in iznajdbe za bolezni, ki so do takrat bile neozdravljive. Tukaj po mojem mnenju ne bo pretirane tehnologije, temveč bodo, kot do zdaj, ljudje zaupali ljudem. Zdravniki, medicinske sestre ipd. bodo šli še daleč v življenju, ta poklic bo večen.

Po drugi strani pa bo izumrl poklic farmacevta. Sicer danes ne kaže na to, a bo do takrat sigurno stroj, ki bo poskrbel za določene količine tega in tistega. Morda bo to delo opravljal še boljše od ljudi, ki so lahko zelo nenatančni in površni.

Skratka, praktične službe bodo izumrle. Vse te stvari lahko nadomestijo stroji, ki jih dandanes le še izpopolnjujemo in dodelujemo. Verjamem pa, da bomo rabili zdravnike, odvetnike, psihologe, politike (brez njih se ne bi nihče pogajal v našem imenu), učitelje ipd.

Torej nagradno vprašanje. Možgani. Kaj bo pa s tem?

Nekako mislim, da se bodo možgani še naprej razvijali. Vsekakor živalski možgani, precej prepričana sem pa tudi v to, da se bo struktura naših možganov spremenila. Morda na boljše, morda pa bodo na nas negativno vplivala sevanja in tehnologija. Če bo tako, bomo zagotovo imeli slabši spomin in krajšo življenjsko dobo, kar se kaže že dandanes. Obolevanja se bodo povečala, mi pa se bomo spet spojili z živalmi na njihovi stopnji možganskega razvoja.

Po drugi strani pa lahko spet odkrijemo mnoga nova zdravila in poživila, ki bi nam zagotovila daljše življenje, zeleno Zemljo ter vse lepo in prav, kot si želimo. Tak optimist osebno nisem, vendar pa se temu vsekakor ne upiram.

Rada bi verjela, da človeštvo ni uničilo naše lepe Zemlje in posledično sebe, vendar tako kažejo vsi dokazi. Z odlaganjem smeti, onesnaževanjem, izpuščanjem plinov, prekomerne porabe elektrike in

velikimi količinami sevanja bomo nekega lepega dne dokončno uničili, kar imamo. Danes bi mogli ceniti vsako rožo, ki nam zraste na vrtu, namesto da jo populimo, češ, kaj si bo mislil sosed.

Če bomo tako nadaljevali, je prihodnost lahko samo temačna in negativna. Razvoj možganov se ustavi ali zavrti nazaj, po naši lastni zaslugi. Tega si, verjamem, ne želi nihče. Da prenehamo z govorom in začnemo s cviljenjem ali lajanjem in podobne hude posledice. Najhujši del vsega pa je, da imamo trenutno lepo, zeleno pokrajino (večinoma) in jo uničujemo in dneva v dan. Tako si sami položimo trnje na posteljo in če našega ravnanje ne bomo spremenili, bo temu primerno sledil propad sistema.

Torej naučimo se zgodovino, kemijo, slovenščino, vstajajmo ob ranih urah ter pišimo nemogoče teste, dokler smo tega še sposobni. Morda, nekega lepega dne, v bližnji ali daljni prihodnosti, več ne bomo.

Maja Nemec, 9. b

 

MORJE

Morje, sinje morje,

prostrano morje,

globoko morje.

Na morju lepo se imam,

se rada z bratcem igram!

Peščeni grad vedno naredim

ter školjke na njem uredim.

Mavrične ribice pred mano plavajo,

se v soncu lesketajo!

Na morju lepo mi je,

a doma najlepše je!

Mila Temlin, 6. a

Žan Popović, 3. a

    NA KMETIJI (opis sličic)

Družina Kočar ima kmetijo. To so mama Alenka, oče Janez, hčerka Kiki in sin Miha. Mama Alenka in Kiki sta hranili perjad. To so: štiri kokoške, dve goski, dve raci, štiri piščančki in pav. Miha je trosil brikete Pikiju. Kuža je komaj čakal, da jih dobi. Oče Janez jih je gledal, kako so opravljali svoje delo. Ko so končali, sta Miha in mama Alenka odšla v hlev. Tam je Miha pometal tla. Kuža Piki ga je veselo gledal. Mama Alenka je molzla kravo. Belo mleko je teklo v pikčast lonec. Krava je medtem jedla seno, zraven nje pa je bil majhen teliček. Potem so vsi šli v sadovnjak. Miha je z obiračem trgal jabolka. Mama Alenka in oče Janez sta v prikolico nosila pridelke. Alenka je v cekru nosila solato, Janez pa je v zaboju nosil česen in čebulo. V traktorju so imeli še jabolko, krompir in lubenice. Ko so vso sadje in zelenjavo pobrali, so jo odnesli na dve stojnici. Prišli so kupci iz cele vasi. Tam so bili babica Tina in dedek Tone s cekri, prišla sta po pijačo in sadje. Boter Igor je prišel po sočna rdeča jabolka. Prababica Marija in pradedek Matej sta kupila zelenjavo ter odšla domov. Mama Alenka in njena prijateljica Suza sta kupili veliko solate. Miha in njegov prijatelj Vid sta se lovila s kužkom Pikijem. Deček Maks se je gugal na gugalnici. Kiki je visela na drevesu, zraven nje pa je bila muca Pika. S svojim opravljenim delom so bili zelo zadovoljni.

Živa Sukič, 3. a

PRI PIKI NOGAVIČKI

Danes me je Pika Nogavička povabila k njej domov. Jaz sem povedala, da ja. Odpravila sem se k njej.

Prišla sem k njej. Hiša je bila razmetana. Šla sem malo naprej in videla Piko Nogavičko, kako je pekla piškote. Kuhinja je bila umazana, razmetana in povsod po tleh je ležala moka. Pika se je smejala in me povabila peči piškote. Bili so vseh mogočih barv, oblik, velikosti. Najbolj pomembno pa je bilo, da so bili okusni. Odločili sva se, da na piškote povabiva tudi Anico in Tomaža. Skupaj smo se še igrali. Popoldan je minil zelo hitro.

Piki Nogavički sem se zahvalila za povabilo. Za domov mi je še dala nekaj piškotov.

Zoja Kos, 3.b

 

Pika Nogavička me je povabila k njej domov.

Z avtom sem se odpeljala k Piki Nogavički v vilo Čira čara. Tam je bilo veliko zanimivih stvari, ki jih nimam doma. Pika je mesila testo za kekse in ga valjala kar na tleh. Ta dan je imela Pika rojstni dan. Praznovali smo in se zraven igrali različne igre. Pikin konj je zaspan in ves čas iz sklede je korenje. Njena opica Ficko je zelo smešna in čudno oblečena. Pika ima prijatelja Tomaža in Anico. Rada plezata po drevesih. Pika ne hodi rada v šolo. Policista hočeta odpeljati Piko v sirotišnico, ker nima ne očeta ne mame. Pika se ne da in spleza na streho. Policista se predata in gresta v avto. Potem pa zagledata Piko, ki v zraku drži svojega konja, ki mu reče stari. Prestrašena policista se brž pobereta. Dan se že skoraj konča in skupaj s Piko, Tomažem in Anico večerjamo. Tomaž in Anica sta se odpravila domov. Tudi jaz sem se poslovila od Pike.

Tako se je končal dan pri Piki. Bilo je zelo zanimivo spoznati Piko. Tudi jaz bi bila rada tako močna kot Pika.

Nives Fradl, 3.b

 

V nedeljo, 2. aprila sem šla k Piki Nogavički.

Na verandi je bil Pikin konj, na njem pa opica gospod Ficko. Vstopila sem v hišo. S Piko sva pekli piškote in palačinke. Ko sva se najedli, sva si nadeli krtače in se drsali. S strehe sva metali kamne, robide in gumbe. Pika je skočila na konja in z njega ter šla v hišo. Po lestvi sem splezala na tla in šla  za Piko.

Šli sva v cirkus. Pika je skočila na vrv in začela hoditi po njej. Direktor cirkusa se je razjezil. Rekel je, naj takoj pride dol, ker se lahko poškoduje. Pika se je tako glasno zasmejala, da je direktorju odpihnilo majico in hlače. Vsi smo se smejali, samo direktor ne. Direktor je vprašal, kdo bi se tepel z najmočnejšim moškim na svetu. Pika se je javila. Zgrabila ga je in ga vrgla na tla.

Doma pri Piki sva se šli igro, ne dotakni se tal. Pika je skočila na gospoda Ficka, jaz pa na konja. Pika mi je podarila zlati, srebrni in diamantni svinčnik.

Naslednji dan sem imela rojstni dan. Pika mi je dala zlato ribico. Poimenovala sem jo Zlatka. Pika je stekla domov in prinesla vrata, na katerih je pisalo, odpri jih. Odprla sem jih in iz njih je skočil velik napihljiv grad. Skočili sva nanj. Čez eno uro je odšla Pika domov.

Pika se je odselila iz hiše. Tam zdaj živi fant.

Zara Škrlec Macek, 3.b

 

Danes sem bila pri Piki Nogavički. Slišala sem, da je zelo močna in radodarna. Ko sem prišla k njej, je bil na verandi konjiček, ki je bil bele barve in imel sive pike ter oranžno grivo. Na ograji pa je ležal gospod Ficko. Ko sem vstopila, je Pika pekla piškote. Igrali sva se ne dotakni se tal in sva skakali vse naokrog. Pika nama je pripravila sendviče. Bil je tudi njen rojstni dan in smo imeli pižama partij. Gospod Ficko je Piko vlekel za kitke. Ko se je vse umirilo, je stopil skozi vrata Pikin očka. Pika in očka sta se preizkusila, kateri od njiju je močnejši. Seveda je zmagala Pika, saj je dvignila mene, njenega očka, vrata, mojega brata, gospoda Ficka in njenega konja in to kar z eno roko.

Vsi smo bili veseli, še posebej Pika, ki je spet videla svojega očka. S Piko sva najboljši prijateljici, zato se že veselim nove zabave z njo.

Lara Šooš, 3.b

 

 

GRAJSKA ROMANCA

Tam na griču grad stoji,

kraljevič mlad v njem živi.

V gradu ima prelepo plesišče,

tokrat si kraljevič nevesto poišče.

Povabljena vsa so kraljestva dekleta,

tokrat se ženinu dobro obeta.

Ples bo potekal tri dolge noči,

ker si kraljevič prave ljubezni želi.

Ko prišla bodo dekleta na grad,

vsako si kraljevič ogledal bo rad.

Že prvo noč se v eno zagleda,

da všeč mu je, takoj se zaveda!

Sprosti se in se umiri,

stopi do nje in jo ogovori.

Ob pogovoru ugotovita, da všeč sta si,

tudi mladenka si prave ljubezni želi.

Mladenka krasila so zelena očesa,

imela je modro obleko, kot so nebesa.

Krasili so jo tudi rjavi lasje,

da kraljevič se z njo bi poročil, takoj ji pove.

Kraljevič za poroko vse uredi,

ker povabljenih bo veliko ljudi.

Dogovorila sta se, da se bosta poročila,

ko ples se h koncu odvrti.

Na dan poroke kraljevič pade

in velike bolečine dobi.

Ko pa pride zdravnik, ugotovi,

da si je zlomil v gležnju kosti.

V tem času mu zaročenka ob strani stoji,

ker k poroki se ji sploh ne mudi.

Za njo je najbolj pomembno,

da kraljevič bolečine zgubi.

Čez teden dni

kraljevič bolečine zgubi,

zdaj napočil je čas,

da se poroči.

Na poroki se gostje veselijo

ter možu in ženi srečo želijo.

Mladenka zdaj je kraljična postala

in s kraljevičem na skupno se pot je podala!

                                                                                                          Blaž Makari, 9. a

  Šestošolci so ustvarjali po branju besedila Starši na prodaj.

 

   

        Kralj Matjaž se prebudi

Bil je lep poletni večer. Tudi počitnice so že trkale na vrata, ko so nekega večera po poročilih govorili o jami, v kateri naj bi počival kralj Matjaž. Zdelo se mi je čudno, saj sem mislila, da je to samo legenda.

Nato pa je novinarka dejala: ,,Senzacija! Sploh ne morem verjeti,  da je to res, kot legenda pravi, da ko se bo kralju Matjažu brada 9-krat ovila okoli mize, bo prišel iz jame in spet vladal Sloveniji. A na žalost je rekla tudi, da: ,,Kralja Matjaža še nismo našli. ˝ Bila sem vesela, da se bo končno spet nekaj dogajalo, vendar me je ob tem stavku najprej prelila žalost, ampak sem verjela, da sem mogoče le tista srečnica, ki ga bo našla. No ja, minil je že en teden, pa še vedno o kralju Matjažu ni niti duha niti sluha. S starši smo se odločili, da gremo, ker so bile poletne počitnice, v  Maribor. Šli smo še malo v mesto po nakupih, kjer sem med množico ljudi zagledala kralja Matjaža. Seveda si nisem mogla pomagati in sem se ga šla dotaknit. Seveda, na skrivaj in tista množica ljudi je bilo pravo mesto za to. A takoj po dotiku so postali moji žepi na hlačah težki. Iz žepa sem vzela telefon in: ,,Uvau! Saj je telefon vendar zlat.˝

Ko smo prišli  domov, sem hotela poklicati prijateljico,a nisem dobila nje, dobila sem: ,,Kralj Matjaž pri telefonu, prosim.˝ V tistem trenutku nisem mogla iz sebe spraviti niti besede, a sva se vseeno začela pogovarjati. Klepetala sva dlje kot eno uro. Kasneje  sem seveda povedala tudi staršem.

Kot sva bila s kraljem Matjažem dogovorjena, sva šla do frizerja, po nakupih in tudi naučiti sem ga morala živeti v današnjem času. Ni se hotel razkrinkati, zato mu je sedaj ime Matija. Živi normalno in tudi v službo hodi. Ne boste verjeli, ampak celo poročil se je. Sedaj živi srečno s svojo družino.

                                                                                    Nika Podlunšek, 7. c

MOJE SREČANJE Z MARTINOM KRPANOM

Juhu, konec tedna je in ne bo se mi treba učiti:«Hej, Anej, pridi greva skupaj v park igrat nogomet.« «Ja, to bi bilo super!« mi je odgovoril prijatelj Anej.

Godilo pa se je tako. To je bilo prav tisti petek, ko sem spoznal Krpana. Ko sva prišla v park, je Anej postal žejen. Odšel je v najbližjo trgovino. Mene pa je pustil samega v parku. Brcal sem žogo in ga čakal. Dolgo ga ni bilo, zato sem se odločil, da raziščem Soboški park kar sam. Potem pa zagledam nekaj čudnega. Bil je Martin Krpan. Takoj sem ga ogovoril :«Hej, ti si Martin Krpan?« Veliki možakar mi je prikimal in me tudi sam ogovoril:« Dečko, potrebujem tvojo pomoč. Bi mi prosim povedal, kje približno se nahaja vaša slavna reka Mura?» Takoj sem ga povabil na pot do reke Mure. Ker pa je bila pot dolga, sva hodila 3 ure in med tem časom mi je povedal veliko zanimivega. Najprej me je zanimalo, kako in zakaj je sploh prišel v Mursko Soboto. Odgovoril pa mi je, da je od Dunaja pa do Murske Sobote v vsakem večjem mestu dobil veliko angleške soli. Zato se je ustavil tudi v našem lepem mestu , ker ga je tudi na Murinem mlinu čakala velika pošiljka angleške soli, ki jo je moral prenesti k cesarju na Dunaj. Za tem pa ga vprašam :«Kako pa je potekala pot?« Odvrnil mi je: «Dobro, nič posebnega se ni godilo, razen v Mariboru, ko so me ustavili neki čudni možiclji in me napadli. Bili so trije v črnih maskah. Pograbili so mojo vrečo soli in odhiteli. A na svetu ni takega, ki bi mene Krpana lahko premagal. Zato sem odhitel za njimi, kakor so me nesle noge in jim sol tudi vzel, potem pa potoval naprej.« Nad tem sem bil zelo navdušen in presenečen, kako močan je v resnici Krpan. Povedal pa sem mu tudi:« Hej Martin, tudi mi se v šoli učimo o tebi, veš, iz te snovi smo dobili tudi oceno. Jaz seveda 5. Krpan se je le nasmehnil in odšla sva naprej. Bolj, ko sva hodila, bolj sva bila tudi utrujena in zato se je Krpan odločil, da me dvigne, da vidim, kako daleč je še do reke Mure. Takoj ko me je dvignil, sem zagledal reko Muro. »Hej Martin, zelo blizu sva že, še 5 ali 10 minut hoda je do Mure,« in obema se je na obrazu narisal nasmeh. Ni bilo dolgo, ko sva do Mure tudi prišla. Prosil sem ga za podpis, Krpan pa mi je poleg podpisa podaril še lonček angleške soli v spomin nanj. Objela sva se ,se poslovila in odšla vsak v svojo stran, Krpan proti Dunaju, jaz pa nazaj proti parku. Krpan pa mi je v slovo pomahal in me še zadnjič pozdravil:« Srečno, dobro potuj.« Pot nazaj do parka je potekala zelo hitro. Utapljal sem se v spominih in ko sem se vrnil v park, me je tam že čakal prijatelj Anej. Malo sva se še igrala in povedal sem mu vse o tistem dnevu. Sprva mi ni verjel, ko pa sem mu pokazal enega izmed trenutkov, ki sva ga s Krpanom tudi ovekovečila, pa mi je verjel. Ko je bilo že zelo pozno, sva se odločila, da se tudi midva razideva vsak v svoj kraj. Tudi doma sem mamo ogovoril: «Mama, spoznal sem Martina Krpana«. Vse sem ji povedal, potem pa v dogodkih, ki so se mi zgodili čez dan, veselo zaspal. Upam, da se mi bo to še kdaj zgodilo.

                                                                                                                   Nejc Barbarič 7.c

Zgodba za lahko noč

»Dedi, dedi, a mi lahko prosim prideš prebrat zgodbo za lahko noč?« me je nekoč vprašal vnukec, po imenu Rok. »Seveda Rokec, z velikim veseljem,« sem mu odgovoril. »Dedi a mi lahko poveš kakšno zgodbo? Tiste napisane mi niso tako všeč kot tvoje,« me je prosil, ko je že ležal v postelji. »Okej, pa začniva,« tako se je začela tudi zgodba.

Nekega dne, ko sem bil še mlad sem s svojima prijateljema Tilnom in Vidom odšel v park. Na neki klopci sem videl samega Martina Krpana. Takoj sem pristopil do njega in ga ogovoril: »Dober dan, gospod Krpan. Kaj pa počnete tukaj?« »Prišel sem se malo sproščat v Mursko Soboto in potem grem nazaj domov,« mi je odgovoril. Vprašal me je: »Hej, a bi šel z mano do reke Mure, ker ne poznam poti?« »Seveda,« sem mu odgovoril. In tako sva tistega dne šla do reke Mure. Na poti je bilo strašno zanimivo. Nato, ko sva nekaj časa hodila v molku, mi je povedal: »Veš, ko sem hodil do Murske Sobote se mi je zgodilo nekaj nenavadnih stvari. Srečal sem gospoda Boruta Pahorja, kako je prepričeval, da naj vsi glasujejo za njega, saj je on pravi predsednik za Republiko Slovenijo. Nato pa sem videl dogodek, ki ga verjetno tudi ti poznaš. Trejzino senje. Odšel sem malo na dogodek in si privoščil nekaj slastnih kostanjev. Veš kako so bili dobri?« »A res? Meni niso bili vedno najboljši,« sem mu odgovoril. Nato sva prispela do reke Mure. »No hvala ti, ker si me pripeljal do reke Mure,« se mi je zahvalil. »Ni problema gospod Krpan,« sem mu odgovoril.

Na koncu sva se poslovila in on je odšel domov, jaz pa nazaj v park. Vso zgodbo sem povedal prijateljema. »No, Rokec, to je moja zgodba,« sem mu povedal. Ko sem ga pogledal, sem opazil, da že spi. »Ha, ha, ha je moral biti utrujen,« sem povedal ženi.

    Jakob Nejc Ružič, 7. c

 

S Krpanom z Dunaja do Murske Sobote

Bil je lep sončen dan, zato sem se odpravila v park. Šla sem na igrišče, zatem pa sem si malo oddahnila na klopi. Mimo je prijezdil močan človek, ker pa je bil na konju, je to bilo silno nenavadno. Takoj sem odhitela za njim, saj je izgledal zmeden in hotela sem mu pomagati. “Pozdravljen gospod, potrebujete pomoč? Ste se izgubili? Počakajte malo… pa ne, da ste vi znan Martin Krpan?” sem bila začudena. On mi je pa mirno rekel: “Tako je! To sem jaz. I hvala, ne rabim pomoči, ta park poznam kot lastno dlan.”

Ko sem brala zgodbo o Martinu Krpanu, se mi ni zdela zelo resnična, ampak zdaj, ko sem ga spoznala v živo, pa vidim, da je prav tak, kot v knjigi. ” Jaz sem Zara. V veliko veselje mi je, da sem vas spoznala. Še bolj pa bi bila vesela; če bi lahko skupaj odšla malo po mestu, tako bi si lahko bila še bolj blizu! Veste, v šoli se zdaj učimo o vas! Kaj vse ste doživeli!” sem se predstavila in dala predlog. Krpan je predlog sprejel in odšla sva naokoli.

Medtem ko sva hodila, mi je pripovedoval o njegovih dogodivščinah. Ob njegovem pripovedovanju sem se počutila, kot če bi bila tam, na mestu, kjer se je vse dogajalo. Počasi je začel razlagati o tem, kakšno hudo pot je doživel včeraj, ko je prihajal v Mursko Soboto. “Veš, ravno, ko sem se odpravil od doma, me je zajela huda nevihta. Ampak, ker je moja kobilica trpežna, sva nadaljevala pot. Mislil sem, da bi bilo bolje nadaljevati pot skozi gozd. Tam pa je zaradi nevihte padlo drevo ter moji kobilici poškodovalo nogo. Sicer je zdaj vse v redu, ampak takrat ni mogla hoditi, zato sem jo razjahal in nadaljevala sva peš. Kmalu sva prišla čez mejo in že sem zagledal prelepo Slovenijo,” mi je razložil. Najina pot je že zavila proti reki Muri, a Martin je še zmeraj govoril: “Ko se, prišel v Slovenijo, so mi ponudili vaše specialitete, to so gibanica, repa in mnogo drugih dobrot. Vse sem pojedel in odšel proti soboškemu parku. Tam sem si ogledal eno predstavo in kmalu srečal tebe.” Prišla sva k reki Muri. Usedla sva se na klop in uživala v naravi in šumenju listja ter reke. Počasi je prišel čas, ko so se najine poti končale. Martin Krpan je odšel nazaj domov, jaz pa sem odhitela nazaj v park. Med potjo sem poklicala prijateljico in ji vse razložila. Ko sem prišla nazaj, me je že čakala.

Razložila sem ji čisto vse in obe sva bili zelo srečni. Obljubili sva si, da bova to obdržali zase. Ta dogodivščina mi je bila zelo všeč in upam, da se bo še kdaj ponovila.

     Zara Bertalanič, 7. c

MOJ DAN Z BABICO

Moje ime je Niko Lampe. S starši in bratom živim v Černelavcih. V naši hiši živita tudi moja babica in dedek. Opisal vam bom dan z babico.

Bila je lepa jesenska sobota. Mama in oče sta se odpravljala v Maribor, midva z bratcem pa sva že navsezgodaj odhitela k babici na zajtrk. Pri zajtrku smo se zmenili, da gremo na Goričko, na domačijo, kjer je babica odraščala. Tega sem se zelo razveselil, še posebej zaradi psičke Bine, ki tam živi. Med vožnjo do vasi Martinje smo opazovali gozdove, ki so bili obsijani s soncem in odeti v pisane jesenske barve. Ko smo prispeli na babičino domačijo, nas je psička Bina veselo pozdravila. Kmalu smo se odpravili v bližnji gozd nabirat kostanj in gobe. Na poti nas je spremljala tudi Bina. Veselo je poskakovala, mahala z repkom in se podila po listju v gozdu. Zelo sem bil srečen, ko sem iznenada tik ob drevesu zagledal gobo. Pokazal sem jo babici in ta mi je pritrdila, da je to res pravi jurček. Še sam nisem mogel verjeti, saj je babica najbolj spretna pri iskanju gob. Tokrat pa sem jo jaz prehitel in prvi našel gobo. Po nekaj urah smo se s polno košaro kostanjev, jurčkov in lisičk utrujeni vračali na kmetijo. Odpravili smo se v hišo, kjer smo imeli okusno malico. Ob tem nam je babica pripovedovala, kakšno je bilo nekoč njeno življenje v tej hiši. Izpostavila je, da je bilo njeno otroštvo revnejše kot moje, saj je bilo veliko otrok v družini in so bili za marsikaj prikrajšani. Vseeno pa se moja babica rada spominja svojih mladih let, saj so se imeli lepo, živeli so v čisti naravi, se brezskrbno igrali na travnikih in poljih, zobali češnje na drevesih. Pozneje pa sva doma z babico še spekla okusno kostanjevo torto, ki je bila sladko presenečenje za očkov rojstni dan. Ta je bil navdušen nad torto, ki smo jo naslednji dan razrezali in se posladkali.

Za nami je bil en čudovit jesenski dan, preživet v naravi. Trenutki z mojo babico, ki jo imam zelo rad, so nadvse dragoceni! In da bi jih bilo čimveč!

Niko Lampe, 4. c

 

O BABICI, KI JE ODRAŠČALA V VELIKI DRUŽINI IN MAJHNI HIŠI (INTERVJU)

Mladost naših starih staršev se je v tistih časih zelo razlikovala od naše. Ker to zanima tudi mene, sem babico prosila za pogovor.

KJE SI SE RODILA IN KAKŠEN JE BIL TA KRAJ V STARIH ČASIH?

Živela sem v majhni kmečki vasici, v Veščici. Ljudje so se preživljali s kmetijstvom. Ker ni bilo veliko trgovin, smo si hrano mogli pridelati sami. Pridelati smo mogli tudi hrano za živali npr. krave, prašiče in kokoši, saj smo od tega, kar so nam živali dajale, bili odvisni. V trgovini, eni izmed redkih, smo kupovali le sol, sladkor in kvas.

KATERE PRIDELKE STE PRIDELOVALI NA POLJIH IN VRTU?

V večjih količinah smo na poljih pridelovali žito za črno moko, pšenico za belo moko, koruzo, zelje, krompir, sončnice, belo repo in buče. Na vrtu pa seveda solato, korenje, peteršilj, nekaj drugih zelišč, čebulo, česen, kumare, paradižnik, papriko in še kakšno drugo zelenjavo, vendar v manjših količinah.

KOLIKO ČLANOV JE ŠTELA TVOJA DRUŽINA?

V moji družini je bilo osem otrok, mama, oče in mamina neporočena sestra, naša teta, ki smo jo klicali tetica. Imela sem tri sestre in štiri brate. Bila sem med starejšimi. Oče je bil krojač. Šival je moške obleke, hlače in delovne halje ter ženske kostime tj. suknjiče in krila. Mama nam je bila gospodinja, tetica pa je delala zunaj pri živalih in okolici.

KAKO JE IZGLEDALA VAŠA SOBA IN KAJ STE POČELI V NJEJ OB VEČERIH?

Naša soba je bila zelo velika. V njej je bilo pet velikih postelj. Na eni je spala tetica, na ostalih štirih pa smo spali otroci, dva v eni postelji. Večeri so mi bili najlepši deli dneva. Z brati in sestrami smo se pogovarjali o preteklem dnevu, še posebej o šoli, kaj se nam je lepega ali slabega pripetilo. Zatem smo se poskusili iti igro, kateri od nas najhitreje zaspi. Ker seveda nismo mogli spati, smo se tiho odpravili do vrat in delali stoje na rokah. Tetice nismo poslušali, ko nas je hotela umiriti. Nikoli nam ni bil dolgčas.

KAKO JE POTEKAL POUK IN VAŠA POT V ŠOLO?

Šolo smo obiskovali v sosednji vasi Kupšinci. Tja smo hodili prva štiri leta šolanja, druga štiri pa smo hodili v Mursko Soboto, na 1. osnovno šolo, na tvojo zdajšnjo šolo. Seveda smo hodili v šolo peš. Hodili smo približno eno uro. V razredu sta imela pouk dva različna razreda naenkrat. Ko je učiteljica snov razlagala prvemu razredu, smo poslušali vsi, pisali pa le oni, ko pa je razlagala drugemu razredu, pa je bilo ravno obratno. Bili smo zelo olikani, saj smo imeli zelo stroge učitelje in ti so imeli primerne kazni s palico. Kaznovali so nas na tri na načine:

Prvi je bil, da so nas s palico udarili po razprti dlani – to smo imenovali packa.

Drugi je bil, da so nas s palico udarili po konici prstov, ko smo imeli dlan zaprto – to smo imenovali hruška.

Zadnji, tretji način pa je bil, da smo se ulegli čez klop in smo s palico veliko huje dobili po zadnji plati. Jaz tako nisem bila kaznovana, le s packo in hruško.

Domov smo hodili v vrsti dva po dva. Cesta je bila ravna in zelo dolga, zato je učiteljica gledala za nami, kako smo šli. Bili smo lepo vzgojeni. Ko smo prišli iz šole, smo takoj odložili šolske torbe in začeli z delom na kmetiji. šele po končanem delu smo lahko šli delat domačo nalogo. V tistih časih ni bilo »Šola je na prvem mestu, ostalo na drugem,« temveč » Najprej delo, nato šola.«

KAKO SI NADALJEVALA ŠOLO?

Po končani osemletki sem se vpisala v Ekonomsko srednjo šolo v Murski Soboti, katero sem uspešno končala. Po maturi sem se zaposlila v tovarni Mura kot navadna delavka v proizvodnji. Tam smo šivali moške srajce. Jaz sem jih s proizvodnje predajala v skladišče, kjer je delal moj kasneje mož, tvoj dedek. Tam sem ga prvič spoznala.

KDAJ SI SI ZAČELA USTVARJATI DOM IN DRUŽINO?

Ko sva se poročila, sva začela prihranjevati denar od plače. Ker sva oba prihajala iz revnih družin, je bila to edina možnost. Najela sva stanovanje. Počasi nama je šlo na bolje. Kmalu sva dobila tvojega strica, čez dve leti pa še tvojo mamo. Ker nama je šlo že dobro, smo se kmalu preselili na dedkov dom in dala sva na novo sezidati najino hišo. Od takrat nama je šlo še boljše iz leta v leto in tako sva si ustvarila najino sanjsko življenje in dom.

Nuša Žižek, 8.c

                                                                        PES

Jaz sem pes, ti pa ne,

jaz pa lajam, ti pa ne,

vsak se me boji prijeti,

tebe pa poližem!

PES

Jaz sem pes, ti pa ne.

Jaz pa grizem, ti pa ne.

Mene se bojiš prijeti,

jaz pa tebe ne.

Jaz sem pes, ti pa ne,

nosim kosti, ti pa ne.

Ti si mi jih hotel vzeti

in po tihem vse požreti.

No, da veš, jaz sem pes, ti pa ne.

Mene se bojijo, tebe ne.

Jaz hišo čuvam in jezno lajam,

če nikogar ni doma.

Ko pa Mihec Kihec

truden se odpravi spat,

jaz pred vrata ležem,

da ne vzame Mihca tat.

Ko pa zjutraj vstanem,

tačke si umijem

in k sosedi grem v vas.

Me tja moja psička vabi

vsak dan bolj na glas.

A zvečer, ko dela črna spet se noč,

jaz domov hitim

in k Mihcu brž zbežim.

Tija Dervarič 5. a