Mesečni arhiv: september 2017

Šolsko glasilo 2017/18

BUČKE: politika

(rap)

Božični čas, najlepši čas,

Ko dvignemo cene za vas.

Ote v bauto,

po dragi auto,

ka zaslužimo kaj,

hitro, ka rabimo pejneze zaj.

Trump nika nede napravo,

samo neka de pravo ˝Zdravo˝.

Baukše je biu Obama, ka si vsaj lejko šau kama.

Zaj so vseposejde zijde,

Čipraf se to Mehike ne vijde.

Dobro, ka Pahora mamo,

Ka lejko Cerara Hrvaške damo.

Ka pa zaj, ka Murko je prišo,

obljubo je, ka plače de višo.

Naša politika je nej prišla nika,

ka zaj lejko Pahora tikan.

Hrvaška se bije za Teran,

še dobro, ka se za njega bije Ankaran.

Agrokor valda de razpadno,

ka nan je kradno.

Zatau so pa proteste,

ka ene nemrejo normalno geste.

Putin gej samo pico,

pa še tau za sladico

Te debele de grato,

ka gej pico kosmato.

Hrvati vozijo nam zelenjavo,

v zameno davlemo jin Barcaffe kavo.

Recimo Iniesta:

pa kaj potem, če je Španec,

to ne pomeni, da ni republikanec.

Lahko dela, kar hoče,

čeprav je v Kataloniji vroče

zaradi nestrinjanja sindikatov,

in napadanja psihopatov.

Otroce glejdajo samo ˝Pujsa Pepa˝,

pa sploj ne repa.

Eni so demokracisti,

pa čipraf so nej nacisti.

Tan v Anglije majo Liverpul,

pa mislijo, ka je kul.

Nemrejo naprafte drugoga tira,

ka Divača-Koper se zapira.

Dosta delafcov rabijo,

Zatau prostovoljce vabijo.

Pa še ŠPORT

Maribor praute Liverpule nemrejo nika,

ka jih Liverpul zabijajo, kak se šika.

Aljaž Balažic, 6. c

BOŽIČ

BOŽIČ JE SUPER, BOŽIČ JE KUL,

KOMAJ ŽE ČAKAM, DA PRIDE TA DAN.

BOŽIČ JE ČAS, KO PO KEKSIH ZADIŠI,

BOŽIČ JE ČAS, KO SE PO RADIU BOŽIČNA GLASBA VRTI.

BOŽIČ JE ČAS, KO SMREKO OKRAŠUJEMO,

VEČERJA SE PRIPRAVLJA, VSI NANJO ČAKAMO.

POTEM PRIDE ČAS, KO DARILA SE ODPRO,

BOŽIČ JE ZAKON, KER VSI VESELI SMO.

Alja Celec, 6. c

BOŽIČ

Spet je tu najlepši čas, ko vse blešči in diši. Poredni, pridni in tisti vmes pišejo pisma spet. Vsa pisma so že poslana. Upamo da bodo našla pravo pot do Božička. En igrače drugi frače tretji pa samo pogače, vsi imajo svoje želje. Lučke na jelkah in okoli hiš gorijo kot tisoč zvezd. Tam na Severnem tečaju snežinke plešejo v raju. Stari dobri sivi mož v rdečo suknjo zleze spet. Igrače, frače in pogače vse pripravljeno že čaka. Rdeča suknja rdeči nos zraven pa še zvrhan koš vse spakirano že čaka da bo končno šlo na pot. Zvezdice na nebu, kažejo pot Božičku. Skozi črno temno noč, kakor blisk sani hitijo vse otroke obdarijo. Spet je tu najlepši čas ko vse blešči in diši, zato od mene za vse vas ho-ho-ho, ho-ho-ho srečen božič za vse vas!

❄Srečen božič 🎄 in srečno novo leto 🎆 tudi Vam!

Isabel Flegar, 6. c

MOŽGANI 2049

Dandanes lahko spremljamo mnogo raziskav in novic o teh ali onih ugotovitvah, ki zadevajo možgane. Znanstveniki se še zmeraj ne morejo točno opredeliti, kako ti delujejo in kaj je njihova prihodnost, a v eni točki se vsi strinjajo: možgani, ena najbolj zakompliciranih tvorb v našem telesu, obenem pa tudi najbolj pomembna. No, ta trditev velja za možgane sedanjosti. Kdo bi vedel, kaj bo z njimi v prihodnosti …?

Razvoj možganov in njihovo nadaljnje delovanje bolj ali manj nadzoruje človek, ki s tem tudi pripomore k procesu evolucije samega sebe in sveta okoli njega. Možgani se ves čas razvijajo, v njih se pletejo raznorazne vezi, iz teh pa se porajajo misli, ki lahko vsak trenutek spremenijo svet. Po mojem možgane lahko zelo grobo razdelimo na tri dele: na del, ki je že večino našega obstoja enak (plazilski možgani), del, ki uravnava čustva in najmlajši del, ki omogoča logiko (možganska skorja) in se ves čas spreminja glede na družbo.

V letih, ki nam prihajajo nasproti, se bodo naši možgani in z njimi tudi naše mišljenje najverjetneje drastično spreminjali. Vsakdanje življenje postaja vedno enostavnejše, kar pripomore k temu, da naši možgani postajajo vedno bolj leni. Veliko vsak dan uporabljenih aparatur, kot so telefon, računalnik, robotski sesalnik in celo žarnica, brez katerih si življenja skorajda ne moremo predstavljati, so pred npr. 100 ali 150 leti bile nepredstavljive. Tako se bodo po mojem mnenju možgani v prihodnosti še nekoliko polenili, a to ne pomeni, da se bodo nehali razvijati. To pomeni le, da se bodo začeli razvijati in napredovati v drugi smeri. Delovanje človeka se bo s pomočjo že dandanašnjih pridobitev v prihodnosti le še podaljševalo in človek bo začel iskati še več rešitev za vsakdanje probleme, ki bodo učinkovite na dolgi rok. Tako morda v bližnji prihodnosti sploh več ne bomo potrebovali nekaterih osnovnih življenjskih funkcij, ki jih drugače uporabljamo vsak dan. Menim, da bodo za spremembe najbolj na tapeti čutila (tip, voh, vid …), ki bodo ali zaradi zunanjih dejavnikov ali pa zaradi izumov spremenjena ali nadomeščena. Oči se bodo začele prilagajati na večjo in bolj konstantno izpostavljenost bližnji svetlobi, organ ki je potreben za vid na daleč, pa ne bo imel več tolikšne teže. Sluh bo postal oslabljen, saj ga dejansko ne potrebujemo več za opravila, ki so jih opravljali naši predniki in so bila ključna za preživetje. S čim večjo uporabo strojev, ki omogočajo komunikacijo s pomočjo tipkovnic, se bo zmanjšala tudi količina dejanskega fizičnega govora in komunikacije.

Na razvoj naših možganov pa ima v veliki meri vpliv tudi naša družba. Z vedno večjim vplivom in težo socialnih omrežij na povprečno mladino, bodo prihodnje generacije čutile mnogo posledic, kot so manjša samozavest, stalna želja po dokazovanju in odobritvi družbe, manjša zmožnost same osebne komunikacije… Če bo prišlo do teh posledic, jih bodo najverjetneje spremljale tudi psihične bolezni kot so depresija, anoreksija … Tako bodo naši možgani začeli delovati malo drugače. Morda ne bomo več strmeli k napredku in kvalitetnemu razvoju družbe in znanosti, ampak bo večji poudarek na medijih, ki imajo po mojem mnenju že v današnjem svetu zelo velik vpliv na samo mišljenje posameznikov. Seveda tudi napredek v tej smeri pomeni družbeni razvoj, a osebno se mi ta pristop ne zdi popoln, saj s tem uničujemo lastno mnenje, ki je zelo pomembno za pozitiven razvoj družbe. Že sedaj je v svetu osebno mnenje nekoliko oslabljeno, saj nam mediji in socialna omrežja kot po tekočem traku v naše glave diskretno vsiljujejo mnenja in »prave rešitve« za nekatere probleme. Z nadaljevanjem in ohranitvijo tempa , s katerim napreduje vpliv medijev na naše možgane, bi v bližnji prihodnosti lahko prišli do problema pomanjkanja raznolikosti razmišljanja in mnenj, ki so nujno potrebna za hitrejšo evolucijo in razvoj družbe ter možganov samih.

Po mojem mnenju se bodo možgani v prihodnosti razvijali predvsem na področju psihe, manj pa se bodo razvijali v fizičnem smislu, saj prav mišljenje in čustven razvoj dajeta telesu dušo in večji pomen. A možen je tudi popoln preobrat, začetke, katerega lahko vidimo že danes. Z razvojem čustev in vedno več na prvi pogled morda neracionalnega razmišljanja, se človeška rasa vedno bolj zaveda, da so lastna čustva lahko večkrat tudi usodna in lahko celo ogrožajo posameznikov obstoj. Človeški možgani to tudi zaznavajo in nagonsko iz dela možganov, ki opravlja osnovne človeške funkcije tudi pošljejo signal, saj je njihova primarna naloga preživetje. Tako bi se lahko razvoj čustvene inteligence v prihodnosti upočasnil, ali pa na neki točki celo začasno zaustavil, saj bi možgani postavili proti-sistem, ki bi zatiral pretiran razvoj na področju čustev in odnosov s sočlovekom. A kot pravi rek, da včasih razmišljamo bolj s srcem kot z možgani, tega preobrata v bližnji prihodnosti še ne vidim.

Človek pa pri vsej noriji razvijanja in nenehnega spreminjanja možganov do sedaj ni pozabil na zdrav razum in logično razmišljanje in niti v prihodnosti tega ne vidim v načrtu možganske evolucije. Razvoj logike, razuma ter po domače povedano »zdrave pameti« sta ena od prednostnih nalog evolucije. Z naraščanjem izobraženih ljudi pa se tudi povprečna zmožnost možganov iz desetletja v desetletje zvišuje. Pri tem bi se lahko v prihodnosti zgodila družbena sprememba, saj bodo večjo možnost vpliva na vso človeštvo dobili tudi ljudje iz revnejših držav. Tako bi se lahko rahlo spremenil tudi stil življenja, saj bi dobili sveža mnenja, ki do sedaj niso imela možnosti, da bi prišla do izraza v širši družbi.

Družba se bo v prihodnosti definitivno spreminjala. To lahko vidimo že, če pogledamo le 100 let v preteklost. Kot pravi rek, je zgodovina naša učiteljica prihodnosti, zato bi si upala napovedati, da bo naša družba v prihodnosti doživela še kar nekaj pretresov in preobratov.

Možgani in um se bodo še naprej razvijali, počasi, a vztrajno, do kakšne mere pa bo pokazal le čas. V času, ko se bodo naši možgani spuščali po tem norem toboganu evolucije, pa moramo mi kar se le da dobro za njih skrbeti, saj čim bolj se naš um razvija, tem bolj ga ovirajo njegove novonastale meje. Meje, ki jih postavljamo mi sami.

Eva Klement, 9. a

KAJ BO VPLIVALO NA NAŠE MOŽGANE V PRIHODNOSTI?

Kaj bo vplivalo na naše možgane v prihodnosti? Kako bodo delovali? Kako bodo izgledali in še in še. V nadaljevanju vam bom predstavila moje mišljenje ter kako si jaz predstavljam odgovore na ta vprašanja. Toda ob pisanju se mi je porodilo še več vprašanj. Pa nadaljujmo.

Najprej naj vklopim te svoje možgane. Ko sem začela premišljevati, o čem naj pišem, sem naletela na slepo ulico. Razmišljanje izven okvirjen res ni moja najljubša zvrst, saj imam veliko rajši sestavke o doživetjih, toda prišlo je novo leto in lahko poskusim kaj novega.

Res ne vem, kako naj sploh začnem. Naši možgani so to, zaradi česar mislimo, dihamo in smo. Po mojem opravljajo najpomembnejšo vlogo, saj nadzirajo vse življenjske funkcije. Razvijali so se s človekom. Skozi stoletja, tisočletja ter vse nazaj do razvoja prvih bitij. Skozi njihov razvoj so se spreminjali. Tam pa tam je kakšna funkcija zamrla. Tudi v prihodnosti bo najverjetneje prišlo do tega. Seveda bo tja pot dolga in postopna.

Prvo, na kar pomislim, je kako bodo telefoni vplivali na naše možgane. Bo zaradi elektronskih naprav prikrajšan naš spomin? Mislim, da je ta negativna posledica zelo verjetna. Zdi se mi pa tudi, da se bo pri nekaterih ljudeh razvila sposobnost za opravljanje več del hkrati, saj ne bodo pustili telefoniji, da jih prikrajša od česar koli drugega. No, pa saj na svetu obstajajo še kraji, kjer teh naprav sploh ne poznajo. Včasih me kar mika, da bi se čudežno preselila tja in v miru prebrala kakšno dobro, debelo knjigo.

Ko sem razmišljala o razvoju našim možganov, pa me je preletelo čudno spoznanje. Vsi vemo, da smo mladi veliko na socialnih omrežjih. Koliko ljudi pa ve, da ta omrežja iz dneva v dan bolj vplivajo na človekovo samopodobo? Naši možgani že zdaj razvijajo del, ki našo samopodobo, še bolj kot prej, primerja s fotografijami in objavami zvezdnikov in zvezdnic. Ne glede na to, kako se bo to razvijalo, osebno upam, da se dekleta ne bodo več primerjala z Hollywoodskimi, saj je vsaka posebna na svoj način. Malo sem zašla s teme, priznam, toda naj dodam še to.

Svetovni mediji ne vplivajo samo na samopodobo, ampak tudi na čustva. Na žalost si veliko ljudi še posebej najstnikov vzame življenje, ker jim družba tako narekuje. Pripravi nas, da si ustvarimo probleme, katerih sploh ni. Naši možgani podležejo pritiskom. In kako daleč bo to šlo?

Veliko mladih živi v mestu. Jaz osebno prihajam iz vasi in moji možgani so naučeni, da moram opravljati določena opravila, ki jih v mestu ljudje ne opravljajo tako pogosto, kot pokositi travo, okopati vrt, zakuriti. Ker pa se mesta širijo in vsak dan nastajajo nove stolpnice, čez 200 let mogoče naši možgani ne bodo več znali, kako se opravijo ta in še druga dela, saj jih ne bodo več potrebovali. Morda bodo še najenostavnejša opravila nadomestili roboti. Kdo ve.

Kot sem pa že prej omenila, imamo dandanes vsi telefone, da si nam stvari ni treba zapomniti. S tem bo verjetno s časom naš spomin začel pešati, kot ljudem v poznih letih starosti.

Tudi sama sem kar nekaj časa porabila, da sem se spomnila, kam sem založila lanski zvezek od biologije. Ko sem ga končno našla, in ga prelistala, sem se spomnila, da se »prostor za spomin« nahaja v senčnem režnju. Prešinila me je misel: »Kaj bi bilo če bi se ta prostor manjšal?« Bi ljudje imeli vdolbino na strani glave? Spomnila sem se tudi nekega starega filma, ki je predstavljal obdobje prvih civilizacij, kjer so ljudje imeli zadnjo stran glave bolj izbočeno. Menda zato, ker so bili bolj pametni, so več razmišljali in odkrivali temelje današnjih ved. Ali bodo v prihodnosti zato naše glave postajale čedalje manjše, ker manj mislimo? Ali pa bodo postajale večje in večje, ker je nova tehnologija še bolj zapletena in rabi več modrosti.

Mislili mogoče le ne bomo manj, saj moramo v vsako tehnologijo vložiti svoje načrte. Kar nekaj misli pa sem sama vložila v izbiranje srednje šole, saj se oddajni rok kar hitro približuje. Toda na koncu se bolj nagibam k šoli, kjer snov še vedno pišejo v zvezke, saj nočem, da tehnologija čisto prevzame moje možgane, saj je bila ena izmed mojih letošnjih novoletnih zaobljub ta, da preživim manj časa na telefonu in snapchatu.

Moje možgane je prešinil spomin na serijo, ki sem jo gledala kot otrok. V tej gledalci spremljajo pustolovca, ki se potepa po divjini in najbolj odmaknjenih krajih sveta ter išče načine preživetja. Nekoč so ljudje znali sami preživeti v naravi, toda kako je s tem danes in kako bo v prihodnje? Bo naša sposobnost za iznajdljivo preživetje izginila?

Če bo res tehnologija prevzela naš vsakdan, bomo tudi mi bolj odvisni od nje. Že zdaj nastane kriza, če se pokvari nek gospodinjski aparat. Kako bo šele v prihodnosti, ko bo naš vsakdan bolj ali manj v celoti odvisen od nekega čipa ali vezja v napravi? Se bo naše življenje sesulo v primeru, da se pokvari računalnik, če se bomo šolali preko spleta?

Mislim, da pa vse ne bo le tako negativno. Do robotov, ki bodo opravljali vse namesto nas, je še dolga pot in veliko brihtnih glav bo moralo napeti svoje sive celice, da bodo te stvari res izpopolnjene. Morda bo naš svet postal celo lepši, brez vojn in nasilja. Kdo ve, morda bo tehnologija rešila lakoto. Toda do vsega tega je še dolga in strma pot. Med tem časom sem si postavila veliko vprašanj, na katere nihče ne ve odgovora. O rešitvah lahko le še razmišljamo, saj bomo komaj s časom videli, kaj bo. Možno je, da bomo do takrat že umrli, ali pa bodo razvili stroje, ki nas bodo ohranjali pri življenju in bodo naši možgani lahko izkusili delček prihodnosti.

Laura Meško, 9. c

 

Evolucija.

Smešna stvar.

Včasih ponoči me zbudi vprašanje, kako smo sploh prišli tako daleč? Ali bomo svoje potovanje in razvoj še nadaljevali? Vsak znanstvenik bi pritrdil, vendar še vedno imam svoje dvome. Kako se sploh lahko nadgradimo? Pojma nimam.

Spet noč kasneje se vprašam, če smo se mi razvili iz takega majhnega ničesar, kaj se bo zgodilo z današnjimi živalmi ali mikroorganizmi? Verjamem, da si nobeden ne želi, da bi se žabe povečale tako, da bi pohodile našo hišo.

Vendar bi me najbolj prestrašilo, če bi te naenkrat spregovorile. Seveda si tega zdaj ne predstavljamo, vendar ko pomislim na to, da so se tudi naši možgani razvili iz opic, me spet spreleti srh.

Ampak najprej o telesu. Cela ta ‘fenotip’ zadeva me kar precej straši. To, da se naše telo prilagaja na okolje, sicer zveni lepo in romantično, vendar to lahko za sabo prinese veliko posledic. Ali se res hočemo prilagoditi temu svetu, ki smo ga na pol uničili? Sevanju, tehnologiji, smetem, vsem strupenim objektom, ki jih odlagamo v naravi? Morda bi ljudje s tem prenehali, če bi se zavedali, da se bodu takemu okolju prilagodili. Če že danes na Kitajskem hodijo naokrog z maskami zaradi prekomernega onesnaženja, lahko pričakujemo še hujše v prihodnosti. Na koncu ne bomo mogli niti stopiti iz hiše, brez da bi si nadeli pet mask in osem zaščitnih oblek in bo še kljub temu rakasto ozračje ter tveganje za okužbo.

Če smo že pri obolevanju ter zdravju, je to ena izmed redkih stvari, na katero gledam pozitivno. Morda res ne bo izboljšave v obolevanju, vendar bo pri zdravljenju nasprotno. Menim, da se bo medicina v prihodnosti še naprej razvijala. To je edino področje, kjer bo po mojem mnenju šlo samo še naprej in ne nazaj in navzdol. Vsak dan se kažejo napredki in iznajdbe za bolezni, ki so do takrat bile neozdravljive. Tukaj po mojem mnenju ne bo pretirane tehnologije, temveč bodo, kot do zdaj, ljudje zaupali ljudem. Zdravniki, medicinske sestre ipd. bodo šli še daleč v življenju, ta poklic bo večen.

Po drugi strani pa bo izumrl poklic farmacevta. Sicer danes ne kaže na to, a bo do takrat sigurno stroj, ki bo poskrbel za določene količine tega in tistega. Morda bo to delo opravljal še boljše od ljudi, ki so lahko zelo nenatančni in površni.

Skratka, praktične službe bodo izumrle. Vse te stvari lahko nadomestijo stroji, ki jih dandanes le še izpopolnjujemo in dodelujemo. Verjamem pa, da bomo rabili zdravnike, odvetnike, psihologe, politike (brez njih se ne bi nihče pogajal v našem imenu), učitelje ipd.

Torej nagradno vprašanje. Možgani. Kaj bo pa s tem?

Nekako mislim, da se bodo možgani še naprej razvijali. Vsekakor živalski možgani, precej prepričana sem pa tudi v to, da se bo struktura naših možganov spremenila. Morda na boljše, morda pa bodo na nas negativno vplivala sevanja in tehnologija. Če bo tako, bomo zagotovo imeli slabši spomin in krajšo življenjsko dobo, kar se kaže že dandanes. Obolevanja se bodo povečala, mi pa se bomo spet spojili z živalmi na njihovi stopnji možganskega razvoja.

Po drugi strani pa lahko spet odkrijemo mnoga nova zdravila in poživila, ki bi nam zagotovila daljše življenje, zeleno Zemljo ter vse lepo in prav, kot si želimo. Tak optimist osebno nisem, vendar pa se temu vsekakor ne upiram.

Rada bi verjela, da človeštvo ni uničilo naše lepe Zemlje in posledično sebe, vendar tako kažejo vsi dokazi. Z odlaganjem smeti, onesnaževanjem, izpuščanjem plinov, prekomerne porabe elektrike in

velikimi količinami sevanja bomo nekega lepega dne dokončno uničili, kar imamo. Danes bi mogli ceniti vsako rožo, ki nam zraste na vrtu, namesto da jo populimo, češ, kaj si bo mislil sosed.

Če bomo tako nadaljevali, je prihodnost lahko samo temačna in negativna. Razvoj možganov se ustavi ali zavrti nazaj, po naši lastni zaslugi. Tega si, verjamem, ne želi nihče. Da prenehamo z govorom in začnemo s cviljenjem ali lajanjem in podobne hude posledice. Najhujši del vsega pa je, da imamo trenutno lepo, zeleno pokrajino (večinoma) in jo uničujemo in dneva v dan. Tako si sami položimo trnje na posteljo in če našega ravnanje ne bomo spremenili, bo temu primerno sledil propad sistema.

Torej naučimo se zgodovino, kemijo, slovenščino, vstajajmo ob ranih urah ter pišimo nemogoče teste, dokler smo tega še sposobni. Morda, nekega lepega dne, v bližnji ali daljni prihodnosti, več ne bomo.

Maja Nemec, 9. b

 

MORJE

Morje, sinje morje,

prostrano morje,

globoko morje.

Na morju lepo se imam,

se rada z bratcem igram!

Peščeni grad vedno naredim

ter školjke na njem uredim.

Mavrične ribice pred mano plavajo,

se v soncu lesketajo!

Na morju lepo mi je,

a doma najlepše je!

Mila Temlin, 6. a

Žan Popović, 3. a

    NA KMETIJI (opis sličic)

Družina Kočar ima kmetijo. To so mama Alenka, oče Janez, hčerka Kiki in sin Miha. Mama Alenka in Kiki sta hranili perjad. To so: štiri kokoške, dve goski, dve raci, štiri piščančki in pav. Miha je trosil brikete Pikiju. Kuža je komaj čakal, da jih dobi. Oče Janez jih je gledal, kako so opravljali svoje delo. Ko so končali, sta Miha in mama Alenka odšla v hlev. Tam je Miha pometal tla. Kuža Piki ga je veselo gledal. Mama Alenka je molzla kravo. Belo mleko je teklo v pikčast lonec. Krava je medtem jedla seno, zraven nje pa je bil majhen teliček. Potem so vsi šli v sadovnjak. Miha je z obiračem trgal jabolka. Mama Alenka in oče Janez sta v prikolico nosila pridelke. Alenka je v cekru nosila solato, Janez pa je v zaboju nosil česen in čebulo. V traktorju so imeli še jabolko, krompir in lubenice. Ko so vso sadje in zelenjavo pobrali, so jo odnesli na dve stojnici. Prišli so kupci iz cele vasi. Tam so bili babica Tina in dedek Tone s cekri, prišla sta po pijačo in sadje. Boter Igor je prišel po sočna rdeča jabolka. Prababica Marija in pradedek Matej sta kupila zelenjavo ter odšla domov. Mama Alenka in njena prijateljica Suza sta kupili veliko solate. Miha in njegov prijatelj Vid sta se lovila s kužkom Pikijem. Deček Maks se je gugal na gugalnici. Kiki je visela na drevesu, zraven nje pa je bila muca Pika. S svojim opravljenim delom so bili zelo zadovoljni.

Živa Sukič, 3. a

PRI PIKI NOGAVIČKI

Danes me je Pika Nogavička povabila k njej domov. Jaz sem povedala, da ja. Odpravila sem se k njej.

Prišla sem k njej. Hiša je bila razmetana. Šla sem malo naprej in videla Piko Nogavičko, kako je pekla piškote. Kuhinja je bila umazana, razmetana in povsod po tleh je ležala moka. Pika se je smejala in me povabila peči piškote. Bili so vseh mogočih barv, oblik, velikosti. Najbolj pomembno pa je bilo, da so bili okusni. Odločili sva se, da na piškote povabiva tudi Anico in Tomaža. Skupaj smo se še igrali. Popoldan je minil zelo hitro.

Piki Nogavički sem se zahvalila za povabilo. Za domov mi je še dala nekaj piškotov.

Zoja Kos, 3.b

 

Pika Nogavička me je povabila k njej domov.

Z avtom sem se odpeljala k Piki Nogavički v vilo Čira čara. Tam je bilo veliko zanimivih stvari, ki jih nimam doma. Pika je mesila testo za kekse in ga valjala kar na tleh. Ta dan je imela Pika rojstni dan. Praznovali smo in se zraven igrali različne igre. Pikin konj je zaspan in ves čas iz sklede je korenje. Njena opica Ficko je zelo smešna in čudno oblečena. Pika ima prijatelja Tomaža in Anico. Rada plezata po drevesih. Pika ne hodi rada v šolo. Policista hočeta odpeljati Piko v sirotišnico, ker nima ne očeta ne mame. Pika se ne da in spleza na streho. Policista se predata in gresta v avto. Potem pa zagledata Piko, ki v zraku drži svojega konja, ki mu reče stari. Prestrašena policista se brž pobereta. Dan se že skoraj konča in skupaj s Piko, Tomažem in Anico večerjamo. Tomaž in Anica sta se odpravila domov. Tudi jaz sem se poslovila od Pike.

Tako se je končal dan pri Piki. Bilo je zelo zanimivo spoznati Piko. Tudi jaz bi bila rada tako močna kot Pika.

Nives Fradl, 3.b

 

V nedeljo, 2. aprila sem šla k Piki Nogavički.

Na verandi je bil Pikin konj, na njem pa opica gospod Ficko. Vstopila sem v hišo. S Piko sva pekli piškote in palačinke. Ko sva se najedli, sva si nadeli krtače in se drsali. S strehe sva metali kamne, robide in gumbe. Pika je skočila na konja in z njega ter šla v hišo. Po lestvi sem splezala na tla in šla  za Piko.

Šli sva v cirkus. Pika je skočila na vrv in začela hoditi po njej. Direktor cirkusa se je razjezil. Rekel je, naj takoj pride dol, ker se lahko poškoduje. Pika se je tako glasno zasmejala, da je direktorju odpihnilo majico in hlače. Vsi smo se smejali, samo direktor ne. Direktor je vprašal, kdo bi se tepel z najmočnejšim moškim na svetu. Pika se je javila. Zgrabila ga je in ga vrgla na tla.

Doma pri Piki sva se šli igro, ne dotakni se tal. Pika je skočila na gospoda Ficka, jaz pa na konja. Pika mi je podarila zlati, srebrni in diamantni svinčnik.

Naslednji dan sem imela rojstni dan. Pika mi je dala zlato ribico. Poimenovala sem jo Zlatka. Pika je stekla domov in prinesla vrata, na katerih je pisalo, odpri jih. Odprla sem jih in iz njih je skočil velik napihljiv grad. Skočili sva nanj. Čez eno uro je odšla Pika domov.

Pika se je odselila iz hiše. Tam zdaj živi fant.

Zara Škrlec Macek, 3.b

 

Danes sem bila pri Piki Nogavički. Slišala sem, da je zelo močna in radodarna. Ko sem prišla k njej, je bil na verandi konjiček, ki je bil bele barve in imel sive pike ter oranžno grivo. Na ograji pa je ležal gospod Ficko. Ko sem vstopila, je Pika pekla piškote. Igrali sva se ne dotakni se tal in sva skakali vse naokrog. Pika nama je pripravila sendviče. Bil je tudi njen rojstni dan in smo imeli pižama partij. Gospod Ficko je Piko vlekel za kitke. Ko se je vse umirilo, je stopil skozi vrata Pikin očka. Pika in očka sta se preizkusila, kateri od njiju je močnejši. Seveda je zmagala Pika, saj je dvignila mene, njenega očka, vrata, mojega brata, gospoda Ficka in njenega konja in to kar z eno roko.

Vsi smo bili veseli, še posebej Pika, ki je spet videla svojega očka. S Piko sva najboljši prijateljici, zato se že veselim nove zabave z njo.

Lara Šooš, 3.b

 

 

GRAJSKA ROMANCA

Tam na griču grad stoji,

kraljevič mlad v njem živi.

V gradu ima prelepo plesišče,

tokrat si kraljevič nevesto poišče.

Povabljena vsa so kraljestva dekleta,

tokrat se ženinu dobro obeta.

Ples bo potekal tri dolge noči,

ker si kraljevič prave ljubezni želi.

Ko prišla bodo dekleta na grad,

vsako si kraljevič ogledal bo rad.

Že prvo noč se v eno zagleda,

da všeč mu je, takoj se zaveda!

Sprosti se in se umiri,

stopi do nje in jo ogovori.

Ob pogovoru ugotovita, da všeč sta si,

tudi mladenka si prave ljubezni želi.

Mladenka krasila so zelena očesa,

imela je modro obleko, kot so nebesa.

Krasili so jo tudi rjavi lasje,

da kraljevič se z njo bi poročil, takoj ji pove.

Kraljevič za poroko vse uredi,

ker povabljenih bo veliko ljudi.

Dogovorila sta se, da se bosta poročila,

ko ples se h koncu odvrti.

Na dan poroke kraljevič pade

in velike bolečine dobi.

Ko pa pride zdravnik, ugotovi,

da si je zlomil v gležnju kosti.

V tem času mu zaročenka ob strani stoji,

ker k poroki se ji sploh ne mudi.

Za njo je najbolj pomembno,

da kraljevič bolečine zgubi.

Čez teden dni

kraljevič bolečine zgubi,

zdaj napočil je čas,

da se poroči.

Na poroki se gostje veselijo

ter možu in ženi srečo želijo.

Mladenka zdaj je kraljična postala

in s kraljevičem na skupno se pot je podala!

                                                                                                          Blaž Makari, 9. a

  Šestošolci so ustvarjali po branju besedila Starši na prodaj.

 

 
 

   

        Kralj Matjaž se prebudi

Bil je lep poletni večer. Tudi počitnice so že trkale na vrata, ko so nekega večera po poročilih govorili o jami, v kateri naj bi počival kralj Matjaž. Zdelo se mi je čudno, saj sem mislila, da je to samo legenda.

Nato pa je novinarka dejala: ,,Senzacija! Sploh ne morem verjeti,  da je to res, kot legenda pravi, da ko se bo kralju Matjažu brada 9-krat ovila okoli mize, bo prišel iz jame in spet vladal Sloveniji. A na žalost je rekla tudi, da: ,,Kralja Matjaža še nismo našli. ˝ Bila sem vesela, da se bo končno spet nekaj dogajalo, vendar me je ob tem stavku najprej prelila žalost, ampak sem verjela, da sem mogoče le tista srečnica, ki ga bo našla. No ja, minil je že en teden, pa še vedno o kralju Matjažu ni niti duha niti sluha. S starši smo se odločili, da gremo, ker so bile poletne počitnice, v  Maribor. Šli smo še malo v mesto po nakupih, kjer sem med množico ljudi zagledala kralja Matjaža. Seveda si nisem mogla pomagati in sem se ga šla dotaknit. Seveda, na skrivaj in tista množica ljudi je bilo pravo mesto za to. A takoj po dotiku so postali moji žepi na hlačah težki. Iz žepa sem vzela telefon in: ,,Uvau! Saj je telefon vendar zlat.˝

Ko smo prišli  domov, sem hotela poklicati prijateljico,a nisem dobila nje, dobila sem: ,,Kralj Matjaž pri telefonu, prosim.˝ V tistem trenutku nisem mogla iz sebe spraviti niti besede, a sva se vseeno začela pogovarjati. Klepetala sva dlje kot eno uro. Kasneje  sem seveda povedala tudi staršem.

Kot sva bila s kraljem Matjažem dogovorjena, sva šla do frizerja, po nakupih in tudi naučiti sem ga morala živeti v današnjem času. Ni se hotel razkrinkati, zato mu je sedaj ime Matija. Živi normalno in tudi v službo hodi. Ne boste verjeli, ampak celo poročil se je. Sedaj živi srečno s svojo družino.

                                                                                    Nika Podlunšek, 7. c

MOJE SREČANJE Z MARTINOM KRPANOM

Juhu, konec tedna je in ne bo se mi treba učiti:«Hej, Anej, pridi greva skupaj v park igrat nogomet.« «Ja, to bi bilo super!« mi je odgovoril prijatelj Anej.

Godilo pa se je tako. To je bilo prav tisti petek, ko sem spoznal Krpana. Ko sva prišla v park, je Anej postal žejen. Odšel je v najbližjo trgovino. Mene pa je pustil samega v parku. Brcal sem žogo in ga čakal. Dolgo ga ni bilo, zato sem se odločil, da raziščem Soboški park kar sam. Potem pa zagledam nekaj čudnega. Bil je Martin Krpan. Takoj sem ga ogovoril :«Hej, ti si Martin Krpan?« Veliki možakar mi je prikimal in me tudi sam ogovoril:« Dečko, potrebujem tvojo pomoč. Bi mi prosim povedal, kje približno se nahaja vaša slavna reka Mura?» Takoj sem ga povabil na pot do reke Mure. Ker pa je bila pot dolga, sva hodila 3 ure in med tem časom mi je povedal veliko zanimivega. Najprej me je zanimalo, kako in zakaj je sploh prišel v Mursko Soboto. Odgovoril pa mi je, da je od Dunaja pa do Murske Sobote v vsakem večjem mestu dobil veliko angleške soli. Zato se je ustavil tudi v našem lepem mestu , ker ga je tudi na Murinem mlinu čakala velika pošiljka angleške soli, ki jo je moral prenesti k cesarju na Dunaj. Za tem pa ga vprašam :«Kako pa je potekala pot?« Odvrnil mi je: «Dobro, nič posebnega se ni godilo, razen v Mariboru, ko so me ustavili neki čudni možiclji in me napadli. Bili so trije v črnih maskah. Pograbili so mojo vrečo soli in odhiteli. A na svetu ni takega, ki bi mene Krpana lahko premagal. Zato sem odhitel za njimi, kakor so me nesle noge in jim sol tudi vzel, potem pa potoval naprej.« Nad tem sem bil zelo navdušen in presenečen, kako močan je v resnici Krpan. Povedal pa sem mu tudi:« Hej Martin, tudi mi se v šoli učimo o tebi, veš, iz te snovi smo dobili tudi oceno. Jaz seveda 5. Krpan se je le nasmehnil in odšla sva naprej. Bolj, ko sva hodila, bolj sva bila tudi utrujena in zato se je Krpan odločil, da me dvigne, da vidim, kako daleč je še do reke Mure. Takoj ko me je dvignil, sem zagledal reko Muro. »Hej Martin, zelo blizu sva že, še 5 ali 10 minut hoda je do Mure,« in obema se je na obrazu narisal nasmeh. Ni bilo dolgo, ko sva do Mure tudi prišla. Prosil sem ga za podpis, Krpan pa mi je poleg podpisa podaril še lonček angleške soli v spomin nanj. Objela sva se ,se poslovila in odšla vsak v svojo stran, Krpan proti Dunaju, jaz pa nazaj proti parku. Krpan pa mi je v slovo pomahal in me še zadnjič pozdravil:« Srečno, dobro potuj.« Pot nazaj do parka je potekala zelo hitro. Utapljal sem se v spominih in ko sem se vrnil v park, me je tam že čakal prijatelj Anej. Malo sva se še igrala in povedal sem mu vse o tistem dnevu. Sprva mi ni verjel, ko pa sem mu pokazal enega izmed trenutkov, ki sva ga s Krpanom tudi ovekovečila, pa mi je verjel. Ko je bilo že zelo pozno, sva se odločila, da se tudi midva razideva vsak v svoj kraj. Tudi doma sem mamo ogovoril: «Mama, spoznal sem Martina Krpana«. Vse sem ji povedal, potem pa v dogodkih, ki so se mi zgodili čez dan, veselo zaspal. Upam, da se mi bo to še kdaj zgodilo.

                                                                                                                   Nejc Barbarič 7.c

Zgodba za lahko noč

»Dedi, dedi, a mi lahko prosim prideš prebrat zgodbo za lahko noč?« me je nekoč vprašal vnukec, po imenu Rok. »Seveda Rokec, z velikim veseljem,« sem mu odgovoril. »Dedi a mi lahko poveš kakšno zgodbo? Tiste napisane mi niso tako všeč kot tvoje,« me je prosil, ko je že ležal v postelji. »Okej, pa začniva,« tako se je začela tudi zgodba.

Nekega dne, ko sem bil še mlad sem s svojima prijateljema Tilnom in Vidom odšel v park. Na neki klopci sem videl samega Martina Krpana. Takoj sem pristopil do njega in ga ogovoril: »Dober dan, gospod Krpan. Kaj pa počnete tukaj?« »Prišel sem se malo sproščat v Mursko Soboto in potem grem nazaj domov,« mi je odgovoril. Vprašal me je: »Hej, a bi šel z mano do reke Mure, ker ne poznam poti?« »Seveda,« sem mu odgovoril. In tako sva tistega dne šla do reke Mure. Na poti je bilo strašno zanimivo. Nato, ko sva nekaj časa hodila v molku, mi je povedal: »Veš, ko sem hodil do Murske Sobote se mi je zgodilo nekaj nenavadnih stvari. Srečal sem gospoda Boruta Pahorja, kako je prepričeval, da naj vsi glasujejo za njega, saj je on pravi predsednik za Republiko Slovenijo. Nato pa sem videl dogodek, ki ga verjetno tudi ti poznaš. Trejzino senje. Odšel sem malo na dogodek in si privoščil nekaj slastnih kostanjev. Veš kako so bili dobri?« »A res? Meni niso bili vedno najboljši,« sem mu odgovoril. Nato sva prispela do reke Mure. »No hvala ti, ker si me pripeljal do reke Mure,« se mi je zahvalil. »Ni problema gospod Krpan,« sem mu odgovoril.

Na koncu sva se poslovila in on je odšel domov, jaz pa nazaj v park. Vso zgodbo sem povedal prijateljema. »No, Rokec, to je moja zgodba,« sem mu povedal. Ko sem ga pogledal, sem opazil, da že spi. »Ha, ha, ha je moral biti utrujen,« sem povedal ženi.

    Jakob Nejc Ružič, 7. c

 

S Krpanom z Dunaja do Murske Sobote

Bil je lep sončen dan, zato sem se odpravila v park. Šla sem na igrišče, zatem pa sem si malo oddahnila na klopi. Mimo je prijezdil močan človek, ker pa je bil na konju, je to bilo silno nenavadno. Takoj sem odhitela za njim, saj je izgledal zmeden in hotela sem mu pomagati. “Pozdravljen gospod, potrebujete pomoč? Ste se izgubili? Počakajte malo… pa ne, da ste vi znan Martin Krpan?” sem bila začudena. On mi je pa mirno rekel: “Tako je! To sem jaz. I hvala, ne rabim pomoči, ta park poznam kot lastno dlan.”

Ko sem brala zgodbo o Martinu Krpanu, se mi ni zdela zelo resnična, ampak zdaj, ko sem ga spoznala v živo, pa vidim, da je prav tak, kot v knjigi. ” Jaz sem Zara. V veliko veselje mi je, da sem vas spoznala. Še bolj pa bi bila vesela; če bi lahko skupaj odšla malo po mestu, tako bi si lahko bila še bolj blizu! Veste, v šoli se zdaj učimo o vas! Kaj vse ste doživeli!” sem se predstavila in dala predlog. Krpan je predlog sprejel in odšla sva naokoli.

Medtem ko sva hodila, mi je pripovedoval o njegovih dogodivščinah. Ob njegovem pripovedovanju sem se počutila, kot če bi bila tam, na mestu, kjer se je vse dogajalo. Počasi je začel razlagati o tem, kakšno hudo pot je doživel včeraj, ko je prihajal v Mursko Soboto. “Veš, ravno, ko sem se odpravil od doma, me je zajela huda nevihta. Ampak, ker je moja kobilica trpežna, sva nadaljevala pot. Mislil sem, da bi bilo bolje nadaljevati pot skozi gozd. Tam pa je zaradi nevihte padlo drevo ter moji kobilici poškodovalo nogo. Sicer je zdaj vse v redu, ampak takrat ni mogla hoditi, zato sem jo razjahal in nadaljevala sva peš. Kmalu sva prišla čez mejo in že sem zagledal prelepo Slovenijo,” mi je razložil. Najina pot je že zavila proti reki Muri, a Martin je še zmeraj govoril: “Ko se, prišel v Slovenijo, so mi ponudili vaše specialitete, to so gibanica, repa in mnogo drugih dobrot. Vse sem pojedel in odšel proti soboškemu parku. Tam sem si ogledal eno predstavo in kmalu srečal tebe.” Prišla sva k reki Muri. Usedla sva se na klop in uživala v naravi in šumenju listja ter reke. Počasi je prišel čas, ko so se najine poti končale. Martin Krpan je odšel nazaj domov, jaz pa sem odhitela nazaj v park. Med potjo sem poklicala prijateljico in ji vse razložila. Ko sem prišla nazaj, me je že čakala.

Razložila sem ji čisto vse in obe sva bili zelo srečni. Obljubili sva si, da bova to obdržali zase. Ta dogodivščina mi je bila zelo všeč in upam, da se bo še kdaj ponovila.

     Zara Bertalanič, 7. c

MOJ DAN Z BABICO

Moje ime je Niko Lampe. S starši in bratom živim v Černelavcih. V naši hiši živita tudi moja babica in dedek. Opisal vam bom dan z babico.

Bila je lepa jesenska sobota. Mama in oče sta se odpravljala v Maribor, midva z bratcem pa sva že navsezgodaj odhitela k babici na zajtrk. Pri zajtrku smo se zmenili, da gremo na Goričko, na domačijo, kjer je babica odraščala. Tega sem se zelo razveselil, še posebej zaradi psičke Bine, ki tam živi. Med vožnjo do vasi Martinje smo opazovali gozdove, ki so bili obsijani s soncem in odeti v pisane jesenske barve. Ko smo prispeli na babičino domačijo, nas je psička Bina veselo pozdravila. Kmalu smo se odpravili v bližnji gozd nabirat kostanj in gobe. Na poti nas je spremljala tudi Bina. Veselo je poskakovala, mahala z repkom in se podila po listju v gozdu. Zelo sem bil srečen, ko sem iznenada tik ob drevesu zagledal gobo. Pokazal sem jo babici in ta mi je pritrdila, da je to res pravi jurček. Še sam nisem mogel verjeti, saj je babica najbolj spretna pri iskanju gob. Tokrat pa sem jo jaz prehitel in prvi našel gobo. Po nekaj urah smo se s polno košaro kostanjev, jurčkov in lisičk utrujeni vračali na kmetijo. Odpravili smo se v hišo, kjer smo imeli okusno malico. Ob tem nam je babica pripovedovala, kakšno je bilo nekoč njeno življenje v tej hiši. Izpostavila je, da je bilo njeno otroštvo revnejše kot moje, saj je bilo veliko otrok v družini in so bili za marsikaj prikrajšani. Vseeno pa se moja babica rada spominja svojih mladih let, saj so se imeli lepo, živeli so v čisti naravi, se brezskrbno igrali na travnikih in poljih, zobali češnje na drevesih. Pozneje pa sva doma z babico še spekla okusno kostanjevo torto, ki je bila sladko presenečenje za očkov rojstni dan. Ta je bil navdušen nad torto, ki smo jo naslednji dan razrezali in se posladkali.

Za nami je bil en čudovit jesenski dan, preživet v naravi. Trenutki z mojo babico, ki jo imam zelo rad, so nadvse dragoceni! In da bi jih bilo čimveč!

Niko Lampe, 4. c

 

O BABICI, KI JE ODRAŠČALA V VELIKI DRUŽINI IN MAJHNI HIŠI (INTERVJU)

Mladost naših starih staršev se je v tistih časih zelo razlikovala od naše. Ker to zanima tudi mene, sem babico prosila za pogovor.

KJE SI SE RODILA IN KAKŠEN JE BIL TA KRAJ V STARIH ČASIH?

Živela sem v majhni kmečki vasici, v Veščici. Ljudje so se preživljali s kmetijstvom. Ker ni bilo veliko trgovin, smo si hrano mogli pridelati sami. Pridelati smo mogli tudi hrano za živali npr. krave, prašiče in kokoši, saj smo od tega, kar so nam živali dajale, bili odvisni. V trgovini, eni izmed redkih, smo kupovali le sol, sladkor in kvas.

KATERE PRIDELKE STE PRIDELOVALI NA POLJIH IN VRTU?

V večjih količinah smo na poljih pridelovali žito za črno moko, pšenico za belo moko, koruzo, zelje, krompir, sončnice, belo repo in buče. Na vrtu pa seveda solato, korenje, peteršilj, nekaj drugih zelišč, čebulo, česen, kumare, paradižnik, papriko in še kakšno drugo zelenjavo, vendar v manjših količinah.

KOLIKO ČLANOV JE ŠTELA TVOJA DRUŽINA?

V moji družini je bilo osem otrok, mama, oče in mamina neporočena sestra, naša teta, ki smo jo klicali tetica. Imela sem tri sestre in štiri brate. Bila sem med starejšimi. Oče je bil krojač. Šival je moške obleke, hlače in delovne halje ter ženske kostime tj. suknjiče in krila. Mama nam je bila gospodinja, tetica pa je delala zunaj pri živalih in okolici.

KAKO JE IZGLEDALA VAŠA SOBA IN KAJ STE POČELI V NJEJ OB VEČERIH?

Naša soba je bila zelo velika. V njej je bilo pet velikih postelj. Na eni je spala tetica, na ostalih štirih pa smo spali otroci, dva v eni postelji. Večeri so mi bili najlepši deli dneva. Z brati in sestrami smo se pogovarjali o preteklem dnevu, še posebej o šoli, kaj se nam je lepega ali slabega pripetilo. Zatem smo se poskusili iti igro, kateri od nas najhitreje zaspi. Ker seveda nismo mogli spati, smo se tiho odpravili do vrat in delali stoje na rokah. Tetice nismo poslušali, ko nas je hotela umiriti. Nikoli nam ni bil dolgčas.

KAKO JE POTEKAL POUK IN VAŠA POT V ŠOLO?

Šolo smo obiskovali v sosednji vasi Kupšinci. Tja smo hodili prva štiri leta šolanja, druga štiri pa smo hodili v Mursko Soboto, na 1. osnovno šolo, na tvojo zdajšnjo šolo. Seveda smo hodili v šolo peš. Hodili smo približno eno uro. V razredu sta imela pouk dva različna razreda naenkrat. Ko je učiteljica snov razlagala prvemu razredu, smo poslušali vsi, pisali pa le oni, ko pa je razlagala drugemu razredu, pa je bilo ravno obratno. Bili smo zelo olikani, saj smo imeli zelo stroge učitelje in ti so imeli primerne kazni s palico. Kaznovali so nas na tri na načine:

Prvi je bil, da so nas s palico udarili po razprti dlani – to smo imenovali packa.

Drugi je bil, da so nas s palico udarili po konici prstov, ko smo imeli dlan zaprto – to smo imenovali hruška.

Zadnji, tretji način pa je bil, da smo se ulegli čez klop in smo s palico veliko huje dobili po zadnji plati. Jaz tako nisem bila kaznovana, le s packo in hruško.

Domov smo hodili v vrsti dva po dva. Cesta je bila ravna in zelo dolga, zato je učiteljica gledala za nami, kako smo šli. Bili smo lepo vzgojeni. Ko smo prišli iz šole, smo takoj odložili šolske torbe in začeli z delom na kmetiji. šele po končanem delu smo lahko šli delat domačo nalogo. V tistih časih ni bilo »Šola je na prvem mestu, ostalo na drugem,« temveč » Najprej delo, nato šola.«

KAKO SI NADALJEVALA ŠOLO?

Po končani osemletki sem se vpisala v Ekonomsko srednjo šolo v Murski Soboti, katero sem uspešno končala. Po maturi sem se zaposlila v tovarni Mura kot navadna delavka v proizvodnji. Tam smo šivali moške srajce. Jaz sem jih s proizvodnje predajala v skladišče, kjer je delal moj kasneje mož, tvoj dedek. Tam sem ga prvič spoznala.

KDAJ SI SI ZAČELA USTVARJATI DOM IN DRUŽINO?

Ko sva se poročila, sva začela prihranjevati denar od plače. Ker sva oba prihajala iz revnih družin, je bila to edina možnost. Najela sva stanovanje. Počasi nama je šlo na bolje. Kmalu sva dobila tvojega strica, čez dve leti pa še tvojo mamo. Ker nama je šlo že dobro, smo se kmalu preselili na dedkov dom in dala sva na novo sezidati najino hišo. Od takrat nama je šlo še boljše iz leta v leto in tako sva si ustvarila najino sanjsko življenje in dom.

Nuša Žižek, 8.c

                                                                        PES

Jaz sem pes, ti pa ne,

jaz pa lajam, ti pa ne,

vsak se me boji prijeti,

tebe pa poližem!

Jaz sem pes, ti pa ne,
jaz z repkom migam, ti pa ne,
kost si mi želel vzeti,
pa je nisi vreden!
Tejo Terplan 5. a

PES

Jaz sem pes, ti pa ne.

Jaz pa grizem, ti pa ne.

Mene se bojiš prijeti,

jaz pa tebe ne.

Jaz sem pes, ti pa ne,

nosim kosti, ti pa ne.

Ti si mi jih hotel vzeti

in po tihem vse požreti.

No, da veš, jaz sem pes, ti pa ne.

Mene se bojijo, tebe ne.

Jaz hišo čuvam in jezno lajam,

če nikogar ni doma.

Ko pa Mihec Kihec

truden se odpravi spat,

jaz pred vrata ležem,

da ne vzame Mihca tat.

Ko pa zjutraj vstanem,

tačke si umijem

in k sosedi grem v vas.

Me tja moja psička vabi

vsak dan bolj na glas.

A zvečer, ko dela črna spet se noč,

jaz domov hitim

in k Mihcu brž zbežim.

Tija Dervarič 5. a

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje

Tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje poteka v okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Državna komisija tekmovanja je oblikovala naslov in izbrala besedila za šolsko leto 2017/2018, ki bodo podlaga za preverjanje bralne zmožnosti ter zmožnosti pisanja besedil, povezanih z izbranimi književnimi teksti ter priporočeno dodatno literaturo. Vse informacije bo komisija postopoma objavljala na spletnih straneh Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (www.zrss.si/Cankarjevo tekmovanje).

Naslov tekmovanja: ČUD(EŽ)NE BESEDE

ŠOLSKO TEKMOVANJE: 4.-9. r. – 12. 12. 2017

                                                      2., 3. r. – 6. 4. 2018

OBMOČNO (8. in 9. r.): 24. 1. 2018
DRŽAVNO (8. in 9. r.): 10. 3. 2018

Književna besedila

2. in 3. razred (učenci se pripravljajo v okviru dodatnega pouka)

Leopold Sohodolčan: Krojaček Hlaček

Leopold Suhodolčan: Piko Dinozaver

4. in 5. razred (učenci se pripravljajo v okviru dodatnega pouka)
Peter Svetina: Kako zorijo ježevci

Peter Svetina: Sosed pod stropom

6. in 7. razred (učenci se pripravljajo v okviru dodatnega pouka)
Roald Dahl: Matilda
Feri Lainšček: Velecirkus Argo
8. in 9. razred (učenci se pripravljajo v okviru dodatnega pouka)
Lewis Carrol: Aličine dogodivščine v čudežni deželi (prevod Gitica Jakopin)
Ewald Flisar: Alica v nori deželi (roman)

 

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno

SREČANJE PISATELJEV OKO BESEDE

Tudi letošnja podelitev nagrade za najboljše mladinsko literarno delo VEČERNICA in srečanje mladinskih ustvarjalcev OKO BESEDE je potekalo v Murski Soboti. Letošnji dobitnik nagrade je znova PETER SVETINA za pesniško zbirko  MOLITVICE S STOPNIC.

 Prireditve so se udeležili tudi naši učenci bralnoznačkarji iz 8. in 9. razreda. V okviru  podelitve večernice so si ogledali še predstavo SNG Maribor Sen kresne noči, ob koncu pa so se posladkali še s torto.

Vsako leto v okviru Očesa besede mladinski ustvarjalci obiščejo učence naših šol. K nam sta letos prišli pravljičarka Slavka Kristan, ki je naše prvošolčke razveselila s pripovedovanjem pravljic in Alenka Spacal, ki je drugošolcem predstavila svoje kratke zgodbice in ilustracije. Tako prvošolci kot drugošolci so z navdušenjem prisluhnili njunim zgodbam.

     
     
     
     

 

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno, Nerazvrščeno

Rastem s knjigo

V okviru projekta Rastem s knjigo bodo naši sedmošolci v drugi polovici oktobra in začetku novembra 2017:

7. a       v četrtek,  26. 10. 2017         5. in 6. šolsko uro

7. b       v sredo,   8. 11. 2017             5. in 6. šolsko uro

7. c       v četrtek,  9. 11. 2017            5. in 6. šolsko uro

obiskali Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota in prejeli knjigo Mihe Mazzinija ZVEZDE VABIJO.

S klikom na spodnjo povezavo si lahko ogledate video posnetek pisatelja Mihe Mazzinija, ki predstavlja svojo lansko leto nagrajeno knjigo Zvezde vabijo.

Miha Mazzini ZVEZDE VABIJO

Utrinki z obiska knjižnice:

 

CILJI NACIONALNEGA PROJEKTA »RASTEM S KNJIGO« SO:

  • spodbujati dostopnost kakovostnega in izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja,
  • promovirati vrhunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja,
  • spodbujati bralno motivacijo šolarjev in njihov obisk splošnih knjižnic,
  • motivirati založnike za večje vključevanje sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečevanje deleža izdanega izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja.

 

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno, Rastem s knjigo, Sodelovanje v projektih

Prvošolčki prvič v knjižnici

17. september

 DAN ZLATIH KNJIG in začetek bralne sezone

Naši prvošolčki so v ponedeljek, 18. septembra 2017, prvič obiskali in si ogledali šolsko knjižnico. Knjižničarka Milena jim je v knjižnem kotičku prebrala pravljico Peter Klepec.

Prejeli pa so slikanico Petra Svetine KAKO JE GOSPOD FELIKS TEKMOVAL S KOLESOM.

Nekaj utrinkov…

 
 
   

 

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno

Mednarodni dan pismenosti

 8. september

je od leta 1966 razglašen za

mednarodni dan pismenosti. 

Unesco si že več desetletij prizadeva za višjo pismenost, ki bi vsem zagotovila pravico do znanja kot pogoj za boljše življenje.

Pismenost je temeljna človekova pravica in osnova za vseživljenjsko učenje.

Je bistvenega pomena za družbeni in človeški razvoj.

 

Branje je še vedno najmočnejše orodje in tudi orožje

za razumevanje in razlaganje sveta.

 

Pomembno je imeti dobre knjige.

Pomembno je brati dobre knjige.

Pomembno je imeti svoj jezik, ki najlepše zariše svet.

Pomembno je to deliti s prijatelji, starši, otroki in mentorji.

 

Branje nam omogoča dostop do sveta, s katerim se sicer nikoli ne bi srečali.

 

Kdor bere, se veliko nauči.

Kdor bere učbenike, se nauči, kar se mora.

Kdor bere druge knjige, se nauči, kar hoče in želi.

Kdor bere in se obdaja s knjigami, ni nikoli zares sam.

Kdor obiskuje knjižnico, posega v VESOLJE ZAKLADOV.

 

V vseh knjigah so zbrani vsi zakladi človeštva,

neskončno lepote in neskončno znanja.

Iz tega bogastva si vsakdo lahko jemlje brez omejitev;

pred našimi pohlepnimi očmi ne sme biti varna

nobena dobra knjiga,

ne na papirju, ne na ekranu.

Pojdimo torej s knjigo v svet.

Na naši poti bomo vedno med prijatelji.

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno