Arhivi avtorjev: Milena Zver

Knjižne novitete šolske knjižnice

KNJIŽNE NOVITETE KNJIŽNICE ZA UČENCE – Šolske knjižnice

 20.000 milj pod morjem Oliver Twist - TV
 Življenje je kot krokodil Zgodbe dr. zobotigra  
Pegasta Jagoda in nasilnež z žogo
     
Ivan in skodelica črne kave Zamenjam bratca slikanica naslovnica
Mavec Bebo : o fantu, ki je bil malo tako
Švrk in reševanje na pasji akademiji Preživetje
   
     
Bruno in njegovih 100 prijateljev Ela Počasnela Pozor! Nosne mucke napadajo!
Koko Dajsa v mestu
Elvis Škorc, genialni štor
   Rezultat iskanja slik za strašna šola  Rezultat iskanja slik za strašna šola
     Absolutno resnični dnevnik
 NEKEGA LEPEGA DNE  MOJA BABI IN JAZ  S TAČKO V TAČKI
   Rezultat iskanja slik za foksi in športni duh
     

Nadaljuj z branjem

Komentiraj

Uvrščeno v Nerazvrščeno

Prispevki naših mladih literatov v šolskem letu 2015/16

9. c se predstavi …

Prav lepo pozdravljeni v imenu 9. c-razreda.

Naše potovanje skozi osnovno šolo se je začelo 1. septembra leta 2007. Tistega dne smo vsi navdušeno prikorakali skozi vrata OŠ 1. S starši smo se posedli v malo telovadnico in tam prepoznali veliko znanih obrazov iz vrtca. Razdelili smo se na 3 razrede in dobili svojo prvo razredničarko.

V razredu so nam razdelili Šviga zajčke in rumene rutice. V prvem razredu smo se naučili seštevati, odštevati in pisati ter se skozi šolsko leto vključevali v različne šolske in obšolske dejavnosti ter sodelovali na naših prvih tekmovanjih.

Od 1. do 3. razreda smo bili pomešani z učenci današnjega 9. a in 9. b razreda. Tudi z njimi smo se dobro razumeli in se radi družili tudi po šoli in navezali nova prijateljstva. Med temi leti smo po pouku zelo radi bili v popoldanskem varstvu.

V 4. razredu se je zgodilo veliko sprememb. Prejšnji razredi so se razdrli in nastali so razredi, kot so še danes. Pristala sva v 4. c razredu z novimi sošolci. Na začetku smo bili zadržani in sramežljivi, a smo se čez leta razživeli in povezali. Pridružila se nam je tudi naša sošolka Tadeja, ki se je prepisala na našo šolo. V četrtem razredu nas je poučevala učiteljica Vanja Kocjančič Kuhar, s katero nam je bilo pri pouku vedno lepo in pri njenih urah nikoli nismo spali. Na koncu šolskega leta pa nas je zapustila sošolka Saša.

Prvič smo se v šolo v naravi odpravili v 5. razredu. Odšli smo v Koper. Tega tedna smo se veselili že skozi celo leto, saj je za večino od nas bil izlet brez naših staršev in čas kjer smo morali prevzeti tudi nekaj odgovornosti. Tam smo se učili plavati in opravili plavalni tečaj ter se potegovali za priznanja Delfinčka. Obiskali smo tudi mesto Piran in znamenitosti Primorske. Na večernem sprehodu smo se nasmejali ob padcu naših prijateljic v morje. Zaradi vseh teh dogodkov je bila ta šola v naravi nepozabna. In 5. razred je bil zadnji razred, v katerem smo se še lahko zabavali v šoli, ker še nismo imeli ocen in toliko obveznosti. Na koncu 5. razreda pa je še odšel naš dober prijatelj Fabian.

6. razred je bil prelomen, saj smo stopili na predmetno stopnjo in s tem dobili novo razredničarko – Andrejo Ošlaj. V tem letu 2012 smo dobili tudi naše prve ocene in novega sošolca Žiga Nika. S tem šolskim letom se je naša skrb za šolo povečala, saj se je vsak boril za dobre ocene. Šole v naravi smo se udeležili na Rogli, kjer smo dobili ali nadgradili svoje znanje o smučanju. Skozi šolsko leto smo se pri matematiki, slovenščini in angleščini pripravljali na našo prvo Nacionalno preverjanje znanja, ki ga je večina od nas dobro opravilo.

V letu 2013 smo vstopili v sedmi razred. Še vedno nas je spremljala naša razredničarka Andreja.  Čeprav smo imeli težave zaradi različnih prepirov, ki so se kopičili, smo se pri reševanju tako še bolj spoznali in se med seboj zbližali ter postali še boljši prijatelji. Naš razred je zapustil še sošolec Žiga in  naše število učencev takratnega 7. c  razreda se je zmanjšalo na 15 učencev.

V 8. razredu je naš razred dobil novega sošolca Vedrana. Kot celota smo se še bolj povezali in postali uspešnejši razred v različnih pogledih.

V 9. razred smo vstopili z mešanimi občutki, saj je pomenil konec OŠ, hkrati pa začetek našega nadaljnjega šolanja, skozi leto smo bili še posebej pridni, saj smo se borili za še boljše ocene in pridobitev novega znanja. Verjetno pa smo se skozi celo šolsko leto najbolj veselili zaključnega, zasluženega izleta v Gardaland, na katerem smo vsi zelo uživali.

No, kljub vsemu naštetemu, pa nam šola le ni predstavljala samo druženja. Bilo je veliko trdega dela, učenja, takšnega in drugačnega preverjanja znanja, pripravljanje referatov in govornih nastopov, priprav na tekmovanja, branja knjig in raziskovanja. Zaradi vsega nismo postali le pametnejši, temveč tudi strpnejši, bolj delavni in natančni.

Skozi vsa ta leta smo se zelo povezali in si med seboj veliko pomagali. Verjetno nas je prav to medsebojno sodelovanje zelo zaznamovalo in čeprav je bila večina mnenja, da šole in sošolcev ne bomo pogrešali, smo se kar krepko zmotili.

Danes še zadnjič stojimo pred vami kot učenci 9. c in radi bi se zahvalili vsem učiteljem za potrpežljivost in znanje, ki ste nam ga podali, vodstvu šole za vse organizirane izlete ter šole v naravi, na katerih smo več kot le uživali, in našim staršem za vso podporo, razumevanje in potrpežljivost.

Tadeja Ifko, 9. c

 

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

Pravljice po naše …

Drevo življenja

Nekje, nihče ne ve, kje točno, je stala majhna vasica. V tej vasici so prebivala majhna modra bitja – Modrini. Nad vasjo na zelenem griču je stalo drevo. To ni bilo navadno drevo, ampak drevo življenja. Če bi to drevo ovenelo, ali se kakor koli poškodovalo, bi se nad vasjo zgrnil črn oblak in vsi Modrini bi pomrli. Ker seveda niso hoteli, da bi do tega prišlo, so stražarji vsako noč in vsak dan varovali drevo.

 Nekega dne se je v mesto pripeljala  kočija. Iz nje je izstopila ženska podobna čarovnici. Ozrla se je naokoli in iz žepa potegnila neko čudno vijolično palico. Vsi Modrini so zrli v njo, saj niso imeli pojma, kaj se dogaja. Nato je ženska  palico usmerila v prazen prostor, in na tem prostoru se je naenkrat prikazal črn brlog. Ženska se je ozrla in vstopila v brlog, ki ga je pravkar pričarala. Nikomur ni bilo nič jasno. Vse to je skozi okno opazoval eden najmanjših Modrinov v vasi. Ime mu je bilo Etip. Takoj je posumil, da tu nekaj smrdi. Šel je do svoje prijateljice Nive in ji razložil njegove občutke. Nivi se ni nič zdelo sumljivo, no razen tega, da ženska zna čarati. Etip je celo pomislil, da bi nemara ženska hotela škodovati drevesu življenja. Z Nivo sta se odločila, da bosta nekaj časa opazovala njen brlog. Ko sta že nekaj časa sedela in se še nič ni zgodilo, je Niva morala oditi domov, saj je bilo že pozno. Etip je ostal in čakal ter čakal. Naenkrat je iz brloga nekdo izstopil. Etip je napol spal, zato ni natančno videl obraza postave. Postava se je oddaljila. Etip pa ji je sledil. Ustavila se je točno na vrhu hriba in to točno na tistem hribu, kjer je stalo drevo življenja. Etip je bil prepričan, da je postava ženska z rdečo palico. Postava je pogledala naokoli, če jo slučajno  kdo opazuje, nato pa se je sklonila in  polila zeleno tekočino po drevesu. Potem se je hitro vrnila v brlog, prav tako se je domov odpravil Etip ves prestrašen, saj se je bal za drevo življenja. Ko se je naredil nov dan, je Etip takoj vse šel poročat Nivi, ki je ostala brez besed. Malo sta še posedela in razmišljala. Nato so se kar naenkrat nad vasjo začeli zgrinjati črni oblaki. Prebivalci so kar ponoreli od strahu. Niva in Etip sta se hitro odpravila do starega modreca za katerega sta menila, da ve pozdraviti drevo. Modrec jima je rekel, da če želita pozdraviti drevo morata uničiti tistega, ki je drevesu škodoval. Tako sta se oborožila s čarobnim peskom vasi, za katerega je veljalo, da uniči vse. Pripravljena sta bila za boj proti ženski z rdečo palico. Skozi okno sta skočila v ženskin brlog. Ženska ju je opazila in začela nanju streljati s svojo rdečo palico. Niva in Etip sta se skrila v zaklonišče in začela v njo metati pesti peska, ampak ni pomagalo, ker je ženska bila premočna. Oba z Nivo sta bila prestrašena. A tedaj se je Etip spomnil besed, ki jih je nekdaj govorila njegova mama, in sicer, da zlo premagaš s pogumom in sodelovanjem. Tako je prijel za roko Nivo in z njo  stopil pred žensko z rdečo palico. Obsijala ju je svetla svetloba  in ženska s palico je čudežno izginila.

 Nad vasjo se je začelo nasmihati sonce. Vsi so bili zopet srečni, saj drevo ni postalo le takšno, kot je bilo, ampak še lepše. V čast Etipu in Nivi so postavili kip na sredi vasi. In tako so bili vsi srečni in zdravi do konca svojih dni.

                                                                           Maruša Dervarič, 6.a

 

Zimski zvonček

Nekoč je živel zvonček Adam, ki je spadal med najradovednejše zvončke. Drugi zvončki ga niso pretirano marali, saj je vse preveč spraševal.

Spraševal jih je o vsem, česar ni vedel: zakaj so zvončki beli, zakaj se tako imenujejo, vprašanje, na katerega pa nihče ni znal odgovoriti, pa je bilo, zakaj rastejo pomladi. Ni namreč mogel razumeti, zakaj morajo pozimi spati. Vsako leto so ga le z obljubami prepričali, da je zaspal.

Bilo je dober teden pred zimo. Adam se je tokrat trdno odločil, da te zime ne bo prespal, in zaradi te odločitve so se drugi zvončki odločili, da z njim ne bodo več govorili. To Adamu ni vzelo volje ‒ nič ga več ni moglo odvrniti od njegove odločitve. Nekaj pa je treba povedati: Adam je spadal med lahkomiselne zvončke, zato si za zimo ni pripravil niti malo hrane.

Končno je prišel veliki dan, čas za zimsko spanje. Adama je kar razganjalo od veselja, da ne bo šel spat, in zima je potrkala na vrata. Še dobro, da je gledal TV-zvonček, saj so pri vremenu povedali, da bo to najbolj mrzla zima vseh časov. Nadel si je vsa svoja oblačila, da ga je bilo komaj mogoče prepoznati.

Težko je preživljal zimo, in moral si je priznati, da je bilo zelo mrzlo. Podnevi je hodil naokrog, ponoči pa je dolge ure gledal v ogenj, ki ga je zakuril, da bi se vsaj malo ogrel. Navsezadnje ni mogel več zdržati ‒ odločil se je, da bo zaspal in prespal celo zimo, prebudil pa se bo šele spomladi, skupaj z drugimi zvončki. Ne zaradi hrane, ampak zato, ker je pogrešal družbo. Celo tiste, ki jih je sovražil, je pogrešal.

Res se je prebudil komaj sredi pomladi, ko so bili drugi zvončki že dolgo pokonci. Vsem se je opravičil in jim povedal, zakaj se je vrnil. Od tistega dne naprej je enak vsem zvončkom in je radoveden le v mejah, vsako leto pa znova z veseljem zaspi.

 Enej Meglič, 6.a

Čudežni zvonček  

Pomladni dan je že prišel na plan.

Tam kjer rože raste, tam veselje dozore.

Otroci presrečni po travniku letajo,

iščejo zvončke a zvončkov nikjer.

Končno na plano prirasel je zvonček,

ki z malo veselja dobil je balonček.

 

Ta zvonček, ki ima balonček

je čudežni zvonček

 saj raste in raste nikoli presahne.

Starši ga gledajo z veseljem ponosno,

saj njihovi otroci srečni so končno.

Zraven pripeljal prijatelje svoje,

da pokaže otrokom kaj sonce jim daje.

Sonce spoštljivo daje jim žarke,

le da ponosno nosi mornarje.

Mornarji z veseljem gledajo zvonček,

saj kaže jim pot do konca in dlje.

Balonček izpustil je gor v nebo,

tam počil je in rože posejal.

Pomlad je trajala še nekaj dni,

ko zvončka naenkrat več ni bilo videti.

 Neža Kuhar, 6.a

 

Prvi žužek na Luni

V starem deblu sredi gozda, so se zbirali majhni in veliki žužki, ki so hoteli slišati zgodbo o luni. Vsi so se že veselili, da bo stari žužek povedal to zgodbo. Ko so se vsi zbrali, je začel.

Nekoč, pred dvema letoma, je letal in zašel na avtocesto. Prilepil se je na steklo avtomobila, ki se je peljal na vzletališče za rakete. Na avtu je srečal komarja, ki je čakal na rešilca, saj so v njem peljali veliko transfuzij polnih krvi. Srečal je tudi čebelo, ki je čakala na cvetličarski kombi. Slaba stvar, ki jo je srečal, pa so bili brisalci, katerim se je treba na smrt izogibati. Prvo je prišla postaja od čebele, nato pa še od komarja, žužek pa ni vedel kam, zato je počakal na avtu. Čez nekaj časa je avto  zavil z avtoceste in zagledal vrh rakete skozi drevesno listje.  Avto se je ustavil in žužku se je velika kovinska raketa usedla v oči, odletel je na vrh te  rakete.

Počutil se je kot bi bil kralj, cesar, ali vojvoda sveta, čeprav ni vedel kaj to pomeni. Tam je bil še en žužek, ki je hotel stati na vrhu rakete, nameravala sta se tepsti, a je drugemu žužku spodrsnilo in je padel z rakete, pa tudi dovolj pameten ni bil, da bi odprl krila in odletel.  Ampak  ravno, ko je spet dobil zmagovalni občutek, je v tistem trenutku raketa prižgala motor, se začela tresti in je vzletela. Žužek se je spet prilepil na steklo, sedaj ne na avtomobilsko, ampak na raketno in vedno bolj ga je pritiskalo, pritiskalo in pritiskalo nanj. Še dobro, da raketa ni imela brisalcev. Leteli so vedno višje in višje. Ko so prišli v vesolje, se je raketa razcepila na polovico. Naenkrat je zagledal zvezde in luno. Raketa je odletela do lune in tam pristala. Ven sta prišla dva moška, iz rakete sta vzela zastavo z belimi zvezdami in rdečimi črtami.

Žužek je iz svojega žepa potegnil dolgo travico in jo je privezal na zastavo.

Prišel je čas odhoda, žužek je spet splezal na vrh rakete in so odšli. Ko so leteli proti zemlji, ga je postalo vroče, ampak ohladil ga je  meteorski dež.

 V tistem trenutku, ko so pristali, so razdelili časopise.  Če si dobro pogledal  sliko, na kateri je bila raketa in moška, ki sta stopila na luno, je žužek že sedel na luni in mahal. Na vseh slikah astronavtov je bil v ozadju žužek. Tako da se razume, da je bil prvi na luni žužek.

Tako je stari žužek zaključil svojo pripoved o njem in o luni. Če ne verjamete žužkovi zgodbi, vam lahko sama povem, saj sem v rokah držala ta časopis.

Iza Šiftar, 6.a

 Moderni Božiček

Nekoč, ne tako dolgo nazaj, je na severnem polu živel Božiček. Ta Božiček ni bil takšen kot si ga predstavljamo. Res je imel dolgo belo brado in bele lase, ampak bil je nenavaden, čisto drugačen.

Ta Božiček je imel namesto lepe rdeče kape s cofom,rdečo ruto z vzorci in namesto rdeče obleke s belim puhkom je imel oblečene kavbojke,rdečo majico z črnim napisom in usnjeno jakno. V levem žepu je imel telefon in na desni roki je imel tetovažo. Darila so izdelovali robotski palčki in njegove sani so namesto lepih jelenov vlekli divji levi. Bližal se je božič in pred vsakim praznikom so imeli dobri možje, zobna vila, velikonočni zajček in vsa ostala čarobna bitja srečanje. Vsi so se zbrali na srečanju. Prvi je prišel velikonočni zajček. Bil je glavni na teh srečanjih. Tako so se počasi vsi zbirali na kup, le Božička še ni bilo. Navsezadnje je le prišel. Zajček je začel z govorom in vprašal, če so kje kakšne težave. Nato se je javil Miklavž in rekel,da ga nekaj moti. Začel je govoriti, da bi Božiček moral bolj resno jemati svoje delo in se ne bi smel oblačiti kot kak najstnik. Božičku je postalo nerodno in nelagodno. Potem pa je povzdignila glas zobna vila in rekla, da ima Miklavž prav. Vsi so začeli kričati drug čez drugega, da imata Miklavž in zobna vila prav. Zajec je nato Božičku rekel, da bo menda moral oditi. Božiček je izgubil svoje delo in odšel živet v New York. Na svoji roki je še vedno imel zapestnico, ki  zablešči, ko je njegovo mesto v težavah. Nekaj časa je živel tam in bil je zelo žalosten. Na severnem polu pa še veno niso našli novega Božička. Bili so še trije dnevi do božiča,njega pa še vedno ni bilo, zato je Božičkova zapestnica na roki začela utripati. Vedel je,da je njegovo mesto in božič v težavah. Vzel je sani in kar se da hitro odletel tja. Ko je prispel,je vsem povedal,da jim bo pomagal rešiti božič. Zajec in vsi ostali so bili proti in so trdili, da takšen Božiček, ki se tako oblači in ima take sani z levi pač ne more biti Božiček. Takrat pa se je nekaj močno zasvetilo. Z neba je priletela vila pravičnosti. Pristala je na tla in dejala, da ljudje kot je tale Božiček morajo imeti tako službo. Tale Božiče, ki ste ga nagnali, poskuša rešiti božič in vi mu ne pustite zaradi izgleda. Edini nepravični tu, je rekla, ste vi, ki mu ne dovolite rešiti božiča zaradi njegovega stila in izgleda. Skoraj bi uničili božič,je po tiho rekla zobna vila. Strinjali so se z zobno vilo in se opravičili Božičku.

Tako je moderni Božiček rešil božič. Ni važno, kako izgledaš, ampak kakšno srce imaš.

Neža Sečko, 6. a

Zrasla so mi krila

 Nekega dne sem bil na strehi mojega bloka. Premišljeval sem, kako lepo bi bilo, če bi lahko letel. Potem so mi naenkrat zrasla krila. Bila so belo – modre barve in zelo velika. Drugi jih niso mogli videti. Poskusil sem leteti. Porabil sem veliko časa, vendar mi je uspelo. Vedno, ko mi je bilo dolgčas, sem šel letet. Enkrat sem preletel celo slovenijo. O krilih sem povedal tudi mami in očetu, vendar mi na začetku nista verjela, potem sem jima pokazal kako letim in verjela sta mi. Potem sta onadva naredila isto kot jaz in dobila krila. Tako smo hitreje prišli na morje, na obiske, domov, v šolo in službo. Tako smo šli na morje, tam smo se zelo zabavali. Poletel sem trideset metrov v zrak in naredil pet salt v morje. Zelo dosti časa smo bili na morju, kar pet tednov. Ko smo se vračali domov, je zelo pihal veter. Premetavalo nas je ves čas. Ko smo bili že na polovici poti, je pihalo še močneje, zato smo strmoglavili. Na srečo smo bili dobro, poklicali smo taxi in varno prišli domov.

 Max Luka Fartelj, 5. b

Nevidna za en dan

Bil je čisto običajen dan. Čas je bil, da se odpravim v šolo. Lepo sem se uredila in odpravila čez park proti šoli.

Na poti sem srečala znanko in jo pozdravila. Kako čudno! Vedno mi je odzdravila, danes pa me niti ne pogleda. Nisem se preveč obremenjevala in sem šla naprej, ker sem videla skupino svojih sošolk. Veselo jim maham, ko grem nasproti, one pa se naenkrat obrnejo in odhitijo v šolo. V razredu so bili že vsi. Takoj za mano je prišla učiteljica. Vprašala je, če kdo ve, kje sem jaz. Pa sem se začudila, saj sem vendar tukaj! Ugotovila sem, da se nekaj dogaja. Nekaj nenavadnega. V bistvu sem nevidna. Vprašala sem se kako? Zakaj? Je to mogoče? Potem pa sem pomislila, da to sploh ni tako slabo. Dobila sem idejo. Vstala sem in odšla do sošolke Petre, ki je vedno nesramna do drugih. Odločila sem se, da ji malo ponagajam. Začela sem ji pihati v uho, da se je kar naprej obračala in lovila za ušesa. Nato sem ji premaknila radirko, da je padla. Morala jo je pobrati, v tistem času,  pa sem ji še izpodrinila stol, da je padla. Vsi so se smejali in tisti hip sem ji to prav privoščila. Kajti vedno se ona smeji in norčuje iz drugih. Ko so bili na malici, sem se pritihotapila za njimi in Petri izpod sendviča vzela prtiček. Pri kuharicah sem vzela banano, jo pojedla,  olupek pa shranila v žep in odhitela do razreda. Tam sem iz žepa potegnila olupek in ga nastavila pred razred. Kajti Petra gre vedno prva v vrsti in ima ključe, saj gre učiteljica vedno zadnja. Ko so počasi prihajali po stopnicah,  je Petra gledala v vrata, ne pa pod noge. Spodrsnilo ji je in je padla. Do konca pouka so bile še štiri ure. V tem času sem ušpičila še veliko vragolij, pri tem pa je bilo veliko smeha.

 Ko je bila ura dvanajst in trideset minut, sem se počasi odpravila domov. In ko se sprehajam po pešpoti, naenkrat zaslišim zvonjenje. Le kaj je to? Ugotovila sem, da je to v bistvu budilka, ki me vsako jutro budi, da ne zamudim v šolo in da so to vse bile le sanje.

Maja Zakšek, 5. b

 

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

23. april – svetovni dan knjige

 

23. april – svetovni dan knjige

 

Ali veste, zakaj praznujemo svetovni dan knjige in

                        avtorskih pravic ravno 23. aprila?                                                              branje                                               

23. aprila goduje sveti Jurij, zaščitnik viničarjev, viteških redov, tabornikov, kmetov, rudarjev, lončarjev, sodarjev, ujetnikov, popotnikov in konjenikov.

 

Jurjevo je v Kataloniji dan vrtnice (el dia de la rosa) in dan knjige (el dia del llibre). Ta dan si Katalonci po tradiciji podarjajo vrtnice in knjige – moški ženski vrtnico, ženska moškemu knjigo.

 

Seveda pa je praznik tesno povezan s književnostjo: tega dne so umrli trije znameniti književniki: Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Garcilaso de la Vega. Vsi leta 1616.

 branje1

V počastitev teh in vseh književnikov sveta je UNESCO leta 1995 razglasil 23. april za svetovni dan knjige in avtorskih pravic.

 V petek, 22. aprila 2016, smo v ta namen med učenci od 1. do 5. razreda izvedli 15-minutno branje po razredih. Starejši učenci so brali mlajšim, le-ti pa so jih z navdušenjem poslušali. 

 IMG_20160422_101118 IMG_20160422_100900 IMG_20160422_100927
IMG_20160422_105829 IMG_20160422_101019 IMG_20160422_101312
IMG_20160422_101243 IMG_20160422_100818 IMG_20160422_105523

IMG_20160422_103851

Z idejo in geslom prireditve “Podarimo knjigo”, se uvaja dan knjige, 23. april, kot dan podarjanja knjig, ko naj bi vsakdo vsakemu, ki ga ima rad, podaril knjigo.

 

NIKOLI NI PREPOZNO!

Z vsakim novim besedilom se vedno znova učimo branja.

VSAK ČAS JE RAVNO PRAVI

za branje, pogovor in prijetno druženje ob branju.

branje 2

 

Bi podarili ali sprejeli

knjigo prijateljstva tudi vi?

 V petek, 22. aprila 2016, smo se priključili tudi akciji Podarim knjigo. Učenci so od doma prinesli svojo knjigo, za domov pa so si izbrali drugo. Nekaj knjig pa je podarila tudi šolska knjižnica. 

IMG_20160422_104736 IMG_20160422_104203
IMG_20160422_110021 IMG_20160422_103851

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Aktualno, Nerazvrščeno

Knjižnica nekoč

KNJIŽNICA NEKOČ

Svoj prvi prostor je dobila šolska knjižnica leta 1962 v kabinetu, ki je meril borih 20 kvadratnih metrov. Ker je bilo na razpolago le nekaj polic, je bila večina knjig po razredih. V precej večji in bolje opremljen prostor pa se je knjižnica preselila leta 1980, po izselitvi gimnazije.

Knjižnica se je preselila v tretje nadstropje in tu ostala vse do začetka leta 2003, ko smo se preselili na novo lokacijo.

ScreenShot002 ScreenShot003

 

IN TAKO JE DANES

Sedaj se knjižnica nahaja v prvem nadstropju in zavzema okrog 110 kvadratnih metrov.

Razdeljena je na dva oddelka:

– strokovno učiteljsko knjižnico in

– šolsko knjižnico, ki je namenjena učencem.

V knjižnici sta na voljo za iskanje gradiva dva računalnika in okrog 20 mest za delo v knjižnici.

DSC_8365DSC_8355

DSC_8367

 

Komentiraj

Uvrščeno v O knjižnici

Domače branje

Seznam knjig za domače branje in priporočilni seznam za bralno značko v šolskem letu 2017/2018 najdete na spodnjih povezavah.

 

Seznam knjig za domače branje za 4. in 5. razred

Seznam knjig za domače branje in bralno značko od 6. do 9. razreda

 

 

Video – branje

Komentiraj

Uvrščeno v Domače branje

Knjižnica prihodnosti

KNJIŽNIČAR TOMI
Knjižnica iz sanj
ima knjige od tal
pa vse do stropa,
kamor seže robotova roka.

Učenec v odmoru
v knjižnico prihiti
in svoje želje
hitro robotu sporoči.

Robot s knjigo pridrvi,
kakršno si učenec zaželi.
Pred učencem obrat naredi
in že po novo knjigo hiti.

Bolj pametnega od tega knjižničarja ni,
saj pozna vse knjige in njihove strani.
Za učence je knjižnica prava zabava,
ker jih robot Tomi tam vedno čaka.

Ko pa se učenec iz sanj prebudi, ugotovi,
da takšne knjižnice na OŠ I žal še ni.

Domen ŠOOŠ, 4.a

KNJIŽNICA

Oj, kriza! Knjižničarka Beta ne ve, kaj se ji obeta.
Oh, knjige, knjige, ve uboge knjige
morda boste celo izginile.
Velikan Knjigostrah je v šolo prinesel preplah,
ko je poteptal in zmečkal našo malo knjižnico.
O, a ta neroden velikan, je bil na srečo tako zlagan,
da ga je na koncu pojedel velik pelikan.
Juhu, juhej!
Zdaj knjižničarka Beta že ve, kaj se ji obeta.
Kot v pravljici kraljična živi,
tako vesela bo Berta v knjižnici spet vse dni.

Jana DONKO, 4.a

KNJIŽNICA LETA 2055
Sprašujem se, kakšne bodo knjižnice čez 40 let. Vendar ni velike možnosti, da bodo res takšne kot mislim, saj sama ne vidim v prihodnost. Če ima kdo to možnost, bi ga z veseljem vprašala, kakšne bodo. Sedaj pa lahko pišem le o tem, kakšne morda bodo. Možnosti je veliko.
Morda bodo v njih delali roboti kot povsod drugod. Morda bomo imeli doma naprave, v katere bomo vnesli podatke o knjigi in jo bomo dobili na dom v nekaj minutah, če seveda ne bo knjiga v tistem času izposojena. Še veliko drugih možnosti je. Morda police ne bodo potrebne, saj bodo knjige s pomočjo gravitacijskih naprav lebdele v zraku. Lahko bodo knjige shranjene v skladiščih, mi pa jih bomo izbirali preko prav za to namenjenih računalnikov. To je samo nekaj idej, kako bodo morda delovale knjižnice.
Tudi notranjost knjižnic se bo verjetno spremenila. Ali pa morda ne. Ne vem, kako bo. Vem pa, da je vse odvisno od napredka znanosti in tehnologije. Vem pa, da bomo v knjižnici vedno našli dobre stare knjige. Elektronske ali navadne. Konec koncev je to namen vseh knjižnic.
Najti knjigo, jo vzeti v roke in ji dovoliti, da nas popelje v svoj svet, ki ga skriva med vrsticami, pa se mi zdi še vedno najboljša izbira.

Nina KLEMENT, 8.a

NAŠA KNJIŽNICA

V knjižnico zahajamo,
ker tako nas vzgajajo.
Knjige moramo brati,
da spise znamo napisati.

Knjige beremo za bralno značko,
domače branje in različna tekmovanja,
saj tako lahko pridobimo priznanja.

V knjižnici imamo dosti knjig,
na policah in v zabojčkih,
kjer najde se tudi kakšna knjiga o sončkih.

Imamo tudi oddelek za odrasle,
za mladino je to slajše.
V knjižnici mora biti tišina,
saj to lepa je vrlina.

Če pa knjig ne vrnemo pravočasno,
zamudnino moramo plačati,
v izogib temu je potrebno hitreje brati.

                                                                                                          Ina HEDŽEK, 8. a

MOJA SANJSKA KNJIŽNICA

Kakšna je knjižnica danes? Za ene dolgočasna, za druge zabavna, a nikoli nismo vsi istega mnenja. V bistvu je za ene samo stavba, ki vsebuje knjige, za druge je mnogo več. Po tem takem imajo oboji prav.
Zame je knjižnica kulturna ustanova, v kateri se odvijajo čude sveta. Nisem obsedena s knjigami , vendar jih imam rada. Vsaka ima delček bralne harmonije, ki vzbudi mravljince po telesu. Knjige so lahko različnih obrazov. Od žalostnih, do veselih, polnih razočaranja, upanja, pričakovanja, ljubezni … Knjiga postane del tebe. In zato bom poskušala razmisliti o moji sanjski knjižnici. Vsi vemo, da ima knjižnica knjige. Stara znanost. Vendar nihče ne ve, ali je knjiga roman, pravljica, srhljivka ali kriminalka. Vse knjige so v današnjem času razvrščene po trakovih. Meni se zdi, da ti trakovi nič ne povedo. V bistvu vzbudijo nekako tekmovalnost med generacijami. Zdaj, če bereš knjige z oranžnim trakom si frajer. Ni res. Lahko bereš knjige z mavričnim trakom, vendar če ne dojameš zgodbe, ti trak ne bo pomagal. Če bi jaz vodila knjižnico, bi uvedla nadstropja. Na primer v 1. nadstropju pravljice, v 2. nadstropju srhljivke, v 3. nadstropju romani … V vsakem nadstropju bi se odvijal tisti svet. Svet, katerega lahko dojame le tisti človek, ki ima v sebi še nekaj otroštva, če že ni otrok.
V svetu pravljic bi se dogajale čarovnije, čarovnije, ki jih zmore le otrok. Te čarovnije so najlepše. V pravljičnem nadstropju bi bil vladar smeh. Police s knjigami bi kar poplesavale, ko bi otroci stopili skozi mogočna vrata pravljic. Nato bi stare stopnice vodile vse do srhljivega nadstropja. Tam bi obiskovalce sprejel grozljiv smeh, kateri bi jim pognal strah v kosti. Knjige bi imele stare, pomočene platnice, polite s kavo ali celo s krvjo. Stari papirji bi šelesteli v temi in vsaka zgodba bi govorila o strahu. Če bi bilo obiskovalce preveč strah, bi jih rešile stopnice v naslednje nadstropje.
Nadstropje romanov. Na vratih bi jih pričakalo rdeče srce in verjamem, da bi še najbolj potrt človek našel svoje zatočišče v svetu ljubezni. Vrata bi se mogočno odprla in knjige bi pozdravile s poljubom. Ko bi se podali med police, bi knjige govorile o junaštvu, o prvi ljubezenski radovednosti, o zamerah, žalostnem poslavljanju ter srečnih koncih. Knjige bi nam dale vedeti, da je ljubezen več kot le poljub in poroka. Je preplet čustev, zamer, večnih dogajanj ter o prav posebnem prijateljstvu. Knjige bi bile okrašene s srednjeveškimi okraski, naslov bi bil pozlačen in listi bi imeli vsak nov začetek. Obiskovalci bi se že ob pogledu nanje zasanjali.
Potem pa bi stopnice vodile v svet humorja. Tu bi se odvijal vsak dan nov žur. Knjige bi imele smešne platnice. Ljudje bi se družili ob njih, pozabili bi na skrbi, jih odprli in se do dobra nasmejali. Smeh bi odmeval po vsem nadstropju. Vse do stopnic v nadstropje večne napetosti.
Nadstropje kriminala. Na vratih bi bilo število 007, najbrž veste zakaj. Knjige bi se že samo na pogled zdele napete, kaj šele notranjost. Vsako poglavje bi se končalo usodno. Kaj bo pa prineslo novo, bi bilo zmeraj vprašanje. Kriminalke bi obiskovalce še bolj zasvojile kot droge. Obiskovalce bi spet rešile stopnice v zadnji svet.
Svet drame. Namesto vrat bi se obiskovalcem odgrnila zavesa in knjige bi se veličastno priklonile. Sledilo bi življenje na odru. Vsaka knjiga bi imela svoj dramatičen pristop, zgodbo in konec. Obiskovalce bi preplavilo spoznanje, da je življenje eno veliko dogajanje.
Na koncu sobe bi jih pričakalo dvigalo, ki bi jih odpeljalo do izhoda. Knjižnica bi se poslovila. Vrata bi se za obiskovalci zaprla in knjige bi čakale na nov dan. Dan novih radovednih obrazov, ki komaj čakajo, da se jim odpre svet čudes.
No, to bi bilo res nekaj lepega. Imeti take sanje si lahko človek samo želi.

Karla ORŠOŠ, 8.a

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi literati

POSLOVNI RED KNJIŽNICE

Šolska knjižnica nudi storitve za učenje, knjige in druge vire,
ki omogočajo vsem članom šolske skupnosti,
da postanejo kritični misleci in
učinkoviti uporabniki informacij različnih oblik,
formatov in na različnih nosilcih.

UNESCO-v Manifest

Pravico do izposojanja knjig in vstopa v čitalnico šolske knjižnice imajo vsi učenci, učitelji in delavci šole; po dogovoru pa tudi bivši učenci naše šole.

Člani knjižnice ne plačujejo članarine.

Delovni čas knjižnice je od 6.40 do 14.30 ure.
Knjižnica je odprta za izposojo:
– v ponedeljek od 8. do 14.30 ure,
– od torka do petka od 7.00 do 14.30 ure.

V času počitnic je knjižnica zaprta za izposojo.

Vstop v knjižnico in čitalnico ni dovoljen s torbicami – odložimo jih na mizico ob vhodu.

Pri izposoji in vračanju gradiva morajo uporabniki predložiti svojo izkaznico, ki ni prenosljiva.
Izgubo izkaznice oz. izposojene knjige je bralec dolžan nemudoma prijaviti knjižničarki.

Na dom izposojamo učencem le poučne in leposlovne knjige. Izposojevalni rok za knjige je 21 dni, za knjige domačega branja pa 14 dni. Dokler učenec ne vrne knjige za domače branje, druge ne more dobiti. Uporabnik si lahko podaljša rok za izposojeno knjigo še za 7 dni, če knjiga ni za domače branje.
Priročnikov in serijskih publikacij ne izposojamo na dom; gradivo se uporablja le v čitalnici.
Neknjižno gradivo izposojamo le učiteljem za uporabo pri pouku.

Če bralec izgubi ali poškoduje knjižno enoto (knjigo, revijo, kaseto,…) jo mora nadomestiti z novo oz. v dogovoru s knjižničarko plačati ustrezno odškodnino.

Vsak član knjižnice ima pravico do uporabe računalnika za iskanje gradiva v COBISS/OPAC sistemu. Internet lahko učenci uporabljajo le ob prisotnosti knjižničarke ali učitelja.

V čitalnici lahko uporabljate vso gradivo, ki je na voljo v knjižnici, vendar ga morate pred in po uporabi pokazati knjižničarju zaradi evidence.

Murska Sobota, 01.09.2017

Komentiraj

Uvrščeno v Poslovni red knjižnice