Arhivi Kategorije: Mladi literati

Šolsko glasilo

Šolsko leto 2018/19

BRALNA NOČ  Z ANDERSENOM


Vtisi učencev 4. razreda, ki so se udeležili bralne noči z Andersenom v Pokrajinski in študijski knjižnici …

V noči iz 29. na 30. marec 2019 sem prespal v Pokrajinski in študijski knjižnici s sošolci, učiteljicama Andrejo in Anito ter knjižničarko in pravljičarko Vesno Radovanovič. V tej noči smo se spomnili Hansa Christiana Andersena, enega največjih slovenskih pravljičarjev.

Najlepše mi je bilo, ko je prišla gospa Nataša. Pokazala nam je, kako se iz papirja  naredijo različne umetnine, kar se imenuje origami. Ustvarili smo vrteči krog in ptico, ki premika krila. Bilo je zelo zanimivo in zahtevno za naše prste, ki so prepogibali papir.

Pripravili pa smo tudi predstavo za naš starše, ki so v soboto zjutraj prišli po nas. Po Andersenovi pravljici Bedak Jurček smo si razdelili vloge in se dolgo v noč pripravljali na nastop. V predstavi so nastopali trije sinovi, princesa, ritarja, pisarja in stari graščak, katerega sem odigral jaz. Starši so bili zelo navdušeni nad našo predstavo, katero nam je uspelo pripraviti v zelo kratkem času. 

Knjižničarka Vesna je pripravila še kviz za starše, pri katerem je preverjala, kako dobro poznajo Andersenove pravljice. Za vsak pravilen odgovor je sledila sladka nagrada.

V knjižnici je bilo zelo lepo, saj smo delali in se družili pozno v noč. Zato mi je bilo še bolj lepo, ker sem lahko prespal med knjigami. Zelo sem užival. Upam, da se bom še kdaj lahko udeležil bralne noči.

Izak Flegar, 4. b 

NOČ V KNJIŽNICI

Ko je knjižničarka prišla v naš razred in me je izbrala za bralno noč, sem bil takoj za. V petek zvečer me je mama odpeljala v knjižnico.

Najprej so staršem razložili, za kaj gre in kdaj naj pridejo po nas. Ko so starši odšli, smo si pripravili spalne vreče, že pri tem smo se zabavali, saj smo si iz zglavnikov naredili trdnjavo. Nato sta prišla učitelja pilatesa in smo imeli telovadbo. Bilo mi je zelo zanimivo, saj prej nisem vedel, da je pilates vrsta vadbe. Potem nas je že čakala origami mojstrica, ki nas je naučila izdelati kolo in ptico. Kolo se je lahko spremenilo v zvezdo in ptici so se lahko premikala krila. Pred njenim odhodom ji je knjižničarka Vesna podarila knjigo.

Nato nam je knjižničarka povedala, da bomo naslednji dan nastopili pred starši in da bo predstava po Andersenovi pravljici Bedak Jurček. Razdelili smo si vloge in dobil sem vlogo drugega pametnega brata. Dobili smo papirje z našim tekstom, ki smo se ga morali naučiti na pamet.

Po tem smo se nekaj časa učili za tekst za predstavo, a smo postali že precej lačni. Hvala bogu je ravno takrat prispela pica. Pošteno smo se najedli. Ko smo bili siti, smo se šli še naprej učit. Izdelali smo tudi pripomočke za predstavo. Pozno zvečer smo se odpravili spat, vendar smo bili preveč vznemirjeni in smo si pripovedovali šale.

Vstali smo zelo zgodaj in šli na zajtrk v hotel Zvezda. Potem smo nadaljevali z učenjem za predstavo. Učiteljici sta mi izdelali visok klobuk, saj ga je nosil tudi lik iz zgodbe. Po prihodu staršev smo imeli nastop, ki smo ga dobro opravili, nato jim je knjižničarka pripravila še kratki kviz o Andersenu. Na koncu je vsak dobil priznanje, kapo in knjigo, ki je bila zelo zanimiva, zato sem jo prebral že naslednji dan.

To je bila res nepozabna noč v knjižnici.

 Nil Temlin, 4. b

Ko smo prišli v knjižnico, smo odložili torbe. Obiskali so nas trenerji pilatesa iz Term 3000, ki so nam pokazali nekaj vaj. Potem je prišla gospa Nataša, ki nam je pokazala, kako se dela origami. Razdelili smo si tudi vloge za predstavo in imeli kviz. Ko je bila ura ena zjutraj, smo šli spat.

 Zjutraj smo vstali, šli na zajtrk v hotel Zvezda, potem pa vadili za predstavo. Prišli so starši. Pokazali smo jim našo predstavo. Želim si, da bi lahko tudi drugo leto šla spat v knjižnico in se udeležila Andersenove bralne noči.

Mila Gerič, 4. c 

Na bralni noči mi je bilo zelo všeč. Najbolj ko je prišla gospa Nataša in smo delali origami. Lepo mi je bilo tudi, ko smo naredili dramatizacijo Andersenove pravljice Bedak Jurček. Predstavili smo jo staršem, ki so sodelovali tudi v kvizu. Bili so navdušeni.

Isabella Elizabet Ivančič, 4. c

V knjižnici smo se imeli res lepo. Ko smo prišli, smo se najprej namestili v igralnici, potem pa so prišli trije trenerji pilatesa iz Term 3000 in nam pokazali nekaj vaj. Za njihov trud smo jih nagradili z aplavzom in knjižno nagrado. Potem je k nam prišla gospa Nataša, ki je z nami delala origamije – izdelke iz papirja. Najprej smo izdelali krog, nki je imel na sredini luknjo in se je lahko spremenil v zvezdo. Potem ko smo končali, smo lahko tisti, ki nismo več želeli delati origamijev, šli brat Andersenove pravljice, ostali pa so nadaljevali z origamijem in naredili še ptico. Na koncu smo se tudi gospe Nataši zahvalili z aplavzom in knjigo. Ker smo bili že lačni, smo se razveselili pice. Z velikim apetitom smo začeli jesti.

No, ko so bile škatle s picami prazne, smo se malo poigrali, potem pa smo izbrali knjigo, ki smo jo tudi predstavili tako, da smo naredili predstavo. Naša knjiga je bila Bedak Jurček.

Najprej smo si razdelili vloge, potem pa začeli vaditi. Vadili smo do pol enih zjutraj, zaspali pa ob enih.

Zjutraj smo se prebudili okrog šestih, se malo pripravili na predstavo in šli na zajtrk v hotel Zvezda. Tam smo se do sitega najedli, potem pa šli spet nazaj in še malo povadili. Ko so prišli starši, smo jim predstavo zaigrali.

Ne morem povedati, kaj mi je bilo najbolj všeč, saj je bilo vse super. To je bila najboljša noč v mojem življenju.

Kaja Nikič, 4. c

ŠOLARSKA

Od osmih do ene

Od osmih do ene
Učiteljica se dere,
in mi sedimo kot
polena zložene
se tiho smejimo
nas jezički srbijo
ko končno zvonec
zapoje, takrat učiteljica
adijo odpoje.
Ko naslednja ura bije
sonce že visoko sije,
učilnica se sveti
kot različne galaksije.
Končno prihiti učiteljica
z kontrolkami in nam
jih pod nos moli.
Ampak takrat se pojavi
problem nič ne vem.
In kot bi mignil
že zvonec zazvoni.
Od osmih do ene
Od osmih do ene
ne vem kaj me žene.
Pride čas, ki že
dolgo ga čakam
5-minutni odmor
kje je zabava?
Od osmih do ene
Od osmih do ene.
Nastopi kemija, kjer mene zvija.
Prava se drama zdaj odvija.
Gledam v zvezek,
nič ne razumem,
kaj je to estrenje,
letos bo še pestro življenje.
Od osmih do ene
Od osmih do ene.
Pride športna, čas za
oddih, ko vidim, da učitelj išče
navdih, malo se premaknem,
že obležim,to ni za mene
dajte si mir!
Od osmih do ene
Od osmih do ene.
Vsi že veselo pojemo si,
ko učiteljica glasbe pridrvi.
V rokah knjige drži
in se glasno smeji.
Takrat se zadere, pojmo
zdaj vsi, ker brez glasbe
življenja ni!
Zadnja ura bliža se koncu,
kot naše petje
pri šolskem zboru.
Ko ena odbije, zvonec zavije.
Od osmih do ene
Od osmih do ene
vse domov me žene.
Lara Koren, 9. b

PREKMURJE V SRCU – natečaj ustvarjalnosti in inovativnosti ob 100-letnici priključitve Prekmurja k matični domovini

17. 8. 1919. Eden najsrečnejših datumov v zgodovini za približno 100.000 Prekmurcev, Slovencev. Tega dne se je namreč Prekmurje pridružilo matični domovini, takratni Kraljevini SHS, poznejši Jugoslaviji. Koliko ljudi je ta novica morala razveseliti, jim vzbuditi upanje.

Pa ne le Prekmurce, tudi sosede preko Mure je morala ta novica zadovoljiti, tudi ostale Slovence. Po letih razkosavanja med narodi so končno tudi Prekmurci dobili prostor v slovenski zgodovini. Preden se je Prekmurje združilo s slovenskimi brati, so prebivalci trpeli. Madžari jih niso obravnavali kot Madžare, kar je sicer bila resnica, ampak so jih imeli za Vende ali Tote, Prekmurje pa so imenovali Slovenska krajina.

Kljub vsemu temu pa so jih hoteli spremeniti v Madžare. A ne samo to, želeli so povsem uničiti slovensko kulturo, jezik in poimenovanje pojma ‘slovensko’. Spreminjali so že otroke. Slovenske šole v Prekmurju ni bilo, takisto se ni uporabljalo ne prekmurskega narečja ali slovenskega knjižnega jezika. Učili so se zgolj madžarske kulture, jezika in zgodovine. A tega niso počeli le Madžari, to so počeli tudi nekateri Slovenci, ki so jih upravičeno klicali ‘madžaroni’, saj sodelovati z okupatorjem je nesprejemljivo.

In tako se je začela nova doba Prekmurja, prežeta s slovensko kulturo in z jezikom, čeprav se prekmurščina precej ločuje od ostalih narečij in slovenskega knjižnega jezika. Prekmurci smo v Sloveniji končno dobili veljavo, ki traja še danes. Pa vendar se zdi, veliko Prekmurcev ne zna ceniti slovenstva oz. prekmurskega duha. Čeprav imamo svobodo govora, politično enakopravnost in enake možnosti za življenje, često pozabljamo na duhovno izročilo svojih prednikov in prekmursko dušo, o kateri je nekoč pisal Miško Kranjec, danes pa Feri Lainšček.

Predvsem pa mladi ne znamo ceniti boja naših prednikov za boljše življenje. V Prekmurju nastajajo filmi kot npr. Za Prekmurje gre, ki si jih ne ogledamo, pa bi si jih morali, in to s ponosom. A to se dogaja le pri mladini. Menim, da se odrasli zavedajo, kakšna prednost je življenje v Sloveniji.

Želim si in upam, da bi 100-letnica priključitve Prekmurja k matični domovini pri mladih spodbudila ne le prekmursko, temveč tudi slovensko zavest in da bo prekmurski duh vselej ostal pomemben del narodovega značaja.

Enej Meglič, 9. a

PREKMURJE IN JAZ

Ko sem bila majhna, sem poznala dva jezika. Slovenščino, moj materni jezik, ki sem ga uporabljala v družini, v vrtcu in drugod. Ter en drug jezik, ki ga je uporabljal predvsem moj dedek in sem ga zato poimenovala po njem. Besede kot so »pejneze«, »rašuška«, »črejvle« in podobno, so bile torej besede, tako rekoč »po dedijevo«.

Odraščala sem in rasla ter zaradi okolja, v katerem živim, mi je ta prej nerazumljiv jezik postal precej domač. Prekmursko se pogovarjam s prijatelji, družino in podobno. Prekmurščina je torej del mojega vsakdana in precej težko je, ko grem v druge kraje in regije in se moram pogovarjati v knjižni slovenščini.

Vendar Prekmurje ni le jezik. Prekmurje je tudi prostor, 948 kvadratnih kilometrov, pokrajina, zame najlepša na svetu, ravnina, ki je bila pred 60 milijoni let morje. Najlepše je opazovati sočni zahod preko ravnin, preko polj, ki jih najdeš v našem prekrasnem Prekmurju.

Prekmurje je tudi kultura. Iz Prekmurja izvira kar nekaj običajev in navad. Meni najljubši so sejmi, tako rekoč »senja«. Odlična atmosfera, prijazni ljudje, ročni in drugi izdelki, ter okusna hrana. Če smo že pri hrani, Prekmurje je v očeh tujcev večinoma Prekmurska gibanica. Iz izkušenj vam povem, da je Prekmurska gibanica odlična, še posebej domača, tista, ki jo pripravi babica. Vendar pa mi je med vso domačo hrano najljubši bograč. O bograču ne morem povedati nič, potrebno ga je vendar poizkusiti.

Večkrat razmišljam o tem, ali bi bilo življenje drugačno, če bi Prekmurje spadalo pod Madžarsko. Odgovora morda res ne najdem, pa mi ga niti ni potrebno, saj sem vendar Slovenka, in vsi Prekmurci so Slovenci, že od 12. 8. 1919. Če se moje matematične sposobnosti ne motijo, je letos stota obletnica tega dogodka. In pomembno je, da se Prekmurci zavedamo, kako pomemben je ta dogodek za nas.

Prekmurje je zame več kot vse to, Prekmurje je zame tudi dom, ki ga ne želim zamenjati za nič na svetu.

Lina Fefer, 8. b

         

                              MUZEJ V NEDELJO

                                     Muzej v nedeljo počiva,

                         saj nove predmete dobiva.

                                     V njem pa so stvari,

                               ki so vedno v skrbeh.

                               En stol pravi da ni lep,

                             en palček, pa da je slep.

                             Muzej se s tem ne ukvarja,

                             saj različne predstave si ustvarja.

                                Popoldne spije še čaj,

                              in pospravi star ročaj.

                              Vedno gre še na sladico,

                              in veliko družinsko pico.

                                   Muzej se v nedeljo pripravlja,

                              da v ponedeljek vsem odzdravlja.

                              Umije se in skrtači,

                              nato pa lepo oblači.

 

                                                          Lina Salaj, 6. b

BILO ME JE STRAH

Vse ljudi je kdaj pa kdaj strah. Tudi mene je bilo strah v šoli, ker bi bil vprašan družbo in nisem bil pripravljen, saj nisem sproti ponavljal snovi, nisem se dovolj učil in včasih pozabil tudi domačo nalogo.

Zjutraj, ko sem se zbudil, nisem hotel v šolo, a mi mama ni dovolila ostati doma. Celo jutro in pred poukom mi je bilo zelo neprijetno. Bil sem zelo nervozen, potile so se mi dlani in sem čutil, kako zelo hitro mi je utripalo srce. Seveda sem bil vprašan in na večino vprašanj nisem znal odgovoriti, zato sem dobil nezadostno oceno. Bil sem jezen nase, ker se nisem sproti učil in nisem bil pripravljen. Ko sem šel domov, sem razmišljal, če naj povem za oceno ali ne. Odločil sam se, da bom povedal.

Mama je bila žalostna in mi je za kazen vzela telefon za nekaj dni. Obljubil sem ji, da si bom oceno popravil in se začel sproti učiti in opravljati domače naloge. Obljubil sem še, da se bom trudil tudi pri ostalih predmetih.

Želim si, da bi tudi letošnje šolsko leto zaključil z lepimi ocenami. Tako bi razveselil svoje starše, sam sebi pa bi dokazal, da mi uspe, če se le dovolj potrudim.

Joselito Kerčmar, 5. b

JAZ, MLADI PREKMUREC

Hmmmmm … Prekmurje … moj dom … kraj, kjer rada živim, kjer ustvarjam spomine in se imam preprosto odlično. Zelo mi je všeč, da je Prekmurje del Slovenije, kajti sploh si ne morem predstavljati, kako bi bilo, če bi bili še vedno del Madžarske. Drugo okolje, drugačni ljudje, drugačna narava in kar je najpomembnejše, sploh ne bi čutila te pripadnosti Prekmurju. Ravno to ga dela posebnega in čeprav mnogi ljudje mislijo, da je Prekmurje kar nek kraj, se motijo.

Prekmurje je poseben kraj, ki je v preteklosti veliko doživel. Toliko poskusov priključitve k Slovencem in 17. avgusta 1919 se je končno zgodilo. Vseh 20 tisoč ljudi, ki je prišlo tja, je spodbujalo Prekmurje in bilo zavzeto zanj. Tako se je ves ta trud tudi obrestoval. Prekmurje je zaživelo in še dandanes je takšno, kot je bilo včasih.

Predvsem pomemben je jezik prekmurščina, ki je skoraj nespremenjen. Nismo vpletali kakšnih drugih besed iz drugih narečij, nismo vpletali besed najstnikov, prekmurščina je ostala takšna, kakršna je bila in prav to jo dela posebno. Ko na televiziji gledamo ostale ljudi, ki poskušajo povedati nekaj v prekmurščini, se nam zdi smešno, in prav to nam dokazuje, da se ni lahko naučiti tega narečja. Nam, Prekmurcem, se ni zdelo težko, ker smo ob njem odraščali in smo ga imeli položenega v zibel. Moramo ga skrbno varovati, ga negovati! Lahko smo zelo ponosni, da smo Prekmurci. Imamo veliko dobrih, lepih vrednot, kot so radodarnost, prijaznost, odkritost, pa še bi se dalo naštevati. Dobro nam je delo, da smo postali del Slovenije, ravno to nam je dalo te dobre vrednote. Na skoraj vseh področjih blestimo, ustvarjamo spomine, imamo dobre pogoje za življenje tukaj. Smo dobri poljedelci, ker smo zavzeli dobro področje. Imamo dobro prst, ravno pravšnjo za pridelke, ki tukaj odlično uspevajo. Veliko zelenjave in sadja, ki jih kupimo v trgovini, pride iz Prekmurja, zato je tudi tako dobrega okusa, dobre kvalitete, neškodljivo za zdravje ljudi … To in še več stvari, ki nas delajo prepoznavne in posebne.

Če že govorimo o prepoznavnosti in posebnostih … Tukaj so zagotovo osebnosti, ki jih pozna veliko ljudi, so zelo znani in prihajajo iz Prekmurja. Mnogo ljudi si ne bi predstavljalo, da so ti ljudje iz Prekmurja, ker bi si mislili, da mi, ljudje iz Prekmurja ne moremo biti uspešni. Ampak smo lahko. In to nam gre zelo dobro od rok. Velik navdih nam dajejo stripi Mikija Musterja. Ta znana osebnost, ki se je rodila prav v Murski Soboti, je zelo prepoznavna in njegove stripe bere zelo veliko ljudi.  V tem literarnem svetu poznamo še Ferija Lainščka in Miška Kranjca, ki sta prav tako iz Prekmurja, njuna dela pa berejo v veliko državah. Iz glasbenega vidika je zelo znan Vlado Kreslin, ki je vzor mnogim mladim, še bolj pa starejšim. Njegove pesmi so popularne in jih posluša veliko ljudi. Lahko priznamo, da si kar pogosto mrmramo njegove pesmi. Seveda pa bom omenila še našega prvega predsednika Republike Slovenije, Milana Kučana. Tudi on prihaja iz Prekmurja in smo zelo ponosni nanj. Vsi ti ljudje, pa še veliko več jih je, so v ponos Prekmurju, dajejo navdih mladim, starejšim in zaznamujejo Prekmurje. Verjetno pa kdo prav zaradi njih rad obišče našo pokrajino.

Tudi vsi, ki soodločajo o dejavnosti Prekmurja, opravljajo svoje delo odlično, ker so tudi ti ljudje pomagali ponesti Prekmurje na to točko, kjer je zdaj. Zelo rada imam kraj, kjer živim in nočem, da ga kdorkoli pokvari. Nikakor ne smemo pozabiti, kako smo se borili, da smo prišli sem, kjer smo zdaj. Tukaj, kjer se imamo imenitno in živimo najlepše trenutke svojega življenja. V Prekmurju, ki praznuje 100. rojstni dan.

Zara Bertalanič, 8. c

JAZ, MLADA PREKMURKA ‒ DANES IN TUKAJ

Kot že vemo, je letos 100. obletnica priključitve Prekmurja k matični državi. To je bil za takratne prebivalce Prekmurja na sosednji strani Mure nepozaben dogodek in prelomnica zgodovinskega in patriotskega pomena.

Sprva se je le končala 1. svetovna vojna in posledično razpadla tudi Avstro-Ogrska. Nastala je država SHS. Na novo združeni narodi so imeli težave ne le z eno mejo, temveč kar s tremi. Prva je bila določena leta 1919, in to vzhodna, leto kasneje pa še severna in zahodna. Slovenci Slovenske Krajine so bili za priključitev, vendar niso mogli priti do sporazuma. Da ljudje ne bi obupali, jih je dr. Matija Slavič bodril s svojimi govori in spisi, kateri so bili tudi objavljeni leta 1921 in 1923. Ta dva spisa sta govorila o tem, zakaj naj se Prekmurje priključi matični državi. Utemeljeval je prednosti in razloge priključitve. Bodril jih je tudi Rudolf Maister, a raje so imeli Slavičeve govore, saj so jim vlili več moči in upanja. Ko je bila v teku še pariška mirovna konferenca, se je je tudi udeležil in sproti sporočal dogovore in potek le-te. Kmalu, 12. 8. 1919, so jugoslovanske čete že zasedle to območje in to brez boja. Za uraden datum praznovanje priključitve Prekmurja k Sloveniji pa so počakali do 17. avgusta 1919. Takrat se je izpeljalo množično zborovanje v Beltincih. Naslednje leto je bila nova meja tudi potrjena s trianonsko pogodbo, kar je bila za prekmurske Slovence velika zmaga.

Vsako leto so prireditve v počastitev tega dogodka. Organizirajo jih razne občine in vsi župani so zelo ozaveščeni s prekmursko kulturo in ponosni na Jugoslovane, ki so omogočili članstvo Slovenije. Vsi župani in poleg njih tudi prebivalci Prekmurja se strinjajo v nekaj izjavah. Npr. da so srečni, da po tolikih letih še vedno znamo ‘gučati po naše’ in da s tem, da smo prišli na domačo stran nismo pozabili jezika. Rekli so tudi: »Če bi ostali pod Madžarsko, bi se nam dogajale še hujše stvari kot porabskim Slovencem, ki so jih začeli nasilno madžarizirati, zato tega praznovanja ne smemo izpustiti.« Menijo, da se moramo, predvsem otroci, ki smo prihodnost našega naroda, bolj pogosto spomniti naših prednikov, ki so govorili Prekmursko in so se zavedali, da so Slovenci. To je bil zelo pomemben mejnik, saj se ni samo Prekmurje priključilo k Sloveniji, ampak tudi Slovenija k Prekmurju. Vsi odrasli in mediji nas otroke opozarjajo, da Slovenci in slovenska oblast premalo poznajo velike ljudi, ki so prispevali k temu dogodku, “ljudi, ki so slišali glas srca in svoje vesti in se takrat kljub velikim pritiskom borili, da je ta del postal slovenski”.

Zdi se mi, da se mladi in za njimi tudi Slovenska država premalo zavedamo tveganja in truda, ki so ga v osvoboditev naroda vložili predniki. Otroke nas stalno opominjajo na pomen zgodovine naroda, mnoge znamenitosti in pa tudi pomembnost slovenskega jezika. Ni mi všeč, da čeprav je prekmurščina zelo pomemben del preteklosti Slovenije in Prekmurja, nas nekateri odrasli, predvsem nekateri učitelji opozarjajo, da “pozabljamo” na naš knjižni jezik. Prekmurščina se mi zdi enako pomembna kot slovenščina.

Narodna zavest se razlikuje tudi v mestih in vaseh. Res je, da je Slovenija v precejšnjem zaostanku. In kljub temu da nas, mlajše generacije, konstantno opozarjajo na narodno zavest, so mesta zelo modernizirana. Vsebujejo vse, kar najdemo v drugih državah, ali tudi na drugih celinah. Po vaseh pa so mnogokrat še kakšni starinski obredi, razne gasilske veselice in pravi kmečki pridih, kar je po mojem mnenju značilno za staro in našo ljubo Slovenijo. Menim, da se po eni strani Slovenija poskuša modernizirati in vključiti v svet prehitro in nas obenem opozarjati, da naj ne ‘pozabimo od koder smo prišli’. Zato je tako velika razlika v mestih in vaseh. Nadgradnja in vključevanje v sodobno gospodarstvo bi se naj začeli postopoma.

Najbolj zavestni ljudje so seveda stari kmetje in vaščani. Ker sama pol časa preživim na kmetiji in so si na vasi vsi sosedje blizu, opazim velike razlike med ljudmi. Na prvi pogled vsi zelo cenijo njihovo domovino. Ko se z njimi začneš pogovarjati, izveš, da se spominjajo vseh ljudi in dogodkov, ki so naredili nekaj ne le za Slovenijo, temveč tudi za Prekmurje. Če pa se v njihova mnenja poglobiš, opaziš, da si želijo le, da se slovenske kulture ne pozabi in ne neha ceniti, da bodo vsaj nekatere nove generacije nadaljevale z zapuščino in da jim Prekmurje in osvoboditev le-tega veliko pomeni.

Sama sem precej narodno ozaveščena. Ker pol svojega življenja preživim na vasi na kmetiji, sem zelo seznanjena s starejšimi običaji in dogodki. Veliko bolj mi je všeč vaško kot mestno življenje. Eden izmed razlogov za to je, da se na vasi ljudje med seboj poznajo in so veliko bolj prijateljski ter velikodušni. Zato sem vesela in ponosna na naše prednike, ki so nam omogočili, da danes ne govorimo madžarskega jezika in da smo na območju Slovenije ter živimo v našem prelepem Prekmurju.

Nuša Žižek, 9. c

VESTNIK

Prebranih člankov že veliko je, let pa tudi.

Naš Vestnik nikoli se ne utrudi.

Napisanih veliko je povedi.

Stojijo v vrsticah po redi.

Vse najboljše ti želimo,

vse najslabše je že mimo.

Tu lahko objavi vsak pisatelj ali pesnik,

to je naš Vestnik.

Brina Car in Mara Škerlak Marič, 7. c

 

 

VESTNIK

Vestnik moje je ime in star sem 70.

Edinstven, unikaten kot v mladih letih.

Starost moja je odlika.

Tehnologija sodobna me ni povozila.

Nič ni boljše kot list papirja, če le

Informacija na njem štima.

Kaj bi jamral, če sem komaj 70.

Isabel Flegar, 7. c

 

Martin Krpan v Murski Soboti

Prejšnjo soboto sem s prijateljem odšel kolesarit v Mursko Soboto. Bila sva utrujena in sva se ustavila v parku. Ozrl sem se naokoli ter na klopi zagledal velikega moža.

Prijatelja sem vprašal, če ni to sam Martin Krpan iz zgodbe, ki smo se jo učili v petek. Prijatelja je zgrozilo in mi je rekel: ”Raje mu ne pojdi blizu, ne veš, kako je močan. Saj sem hotel upoštevati ta nasvet, a sem bil preveč radoveden. Odložil sem nahrbtnik in počasi hodil do klopi. Krpan me je pogledal v oči.˝Nič se me ne boj,˝je rekel in jaz sem odšel do njega. Vprašal sem ga, če je on Martin Krpan. Odgovoril mi je, da je to on. Postal sem mu všeč, saj sem ga poznal do potankosti. Vprašal me je:˝Ali veš, kje je reka Mura?˝ Rekel sem mu da ga lahko do tja peljem na kolesu, a sem kar hitro ugotovil, da imam premajhno kolo.˝Lahko greva peš,˝sem mu odvrnil. Strinjal se je. Prijatelju sem rekel, naj me počaka. Počasi sva hodila mimo gradu, parkov, ulic in ves ta čas mi je razlagal, kako se je boril na Dunaju, dobil nagrado in se vrnil domov. Ko sem hodil domov me je napadla tolpa nezemljanov, češ da so Brdavsovi prijatelji. Spomnil sem se, da so to mali zelenčki, ki radi nagajajo vedel sem, da Krpana ne bodo pustili na miru, če jih ne bo pretepel. Bila sva sredi poti, ko so spet prileteli. Bilo je nenavadno, ko so se prejšnjo soboto, sredi Murske Sobote, pojavili nezemljani. Leteli so na nekakšnih letečih psih, ki so bili iz kovine. Iz oči so streljali laserje zaradi katerih si se začel smejati. Mene so nekajkrat ustrelili in sem se valjal na tleh ter se krohotal.˝Udari jih zelo močno,˝sem rekel Martinu. Ta je upošteval moje navodilo in vsakega udaril nekajkrat. Zelenčki so izginili. Nehal sem se smejati in vstal. Nadaljevala sva pot. Bilo je popoldne. Slišala sva šume reke Mure. Pri njej sva bila napadena z nekaj škrati, goblini ter aligatorjem. Jaz sem začel tepsti aligatorja, a me je porinil na tla. Bil sem ranjen,

Krpana pa so napadli vsi. Ta jih je razorožil, jih nekaj ubil in vrgel v reko. Zahvalil sem se mu, on pa meni. Vsak je odšel na svojo stran.

Ko sem prišel nazaj, me je prijatelj še čakal.˝O tem bom zagotovo pisal pri slovenščini, sem mu rekel in se odpeljal domov.

Aljaž Balažic 7. c

 

 

 

Bele poljane

Zopet sta zima

in mraz prihitela

oči so uprte v nebo,

če le kaj bo.

Že bele snežinke

poplesavajo po zraku

in tavajo v mraku.

Novo jutro se je rodilo

in snežinkam se je že mudilo.

 Vse poljane so bele postale,

 snežinke so praznovale.

                                                                           Saj zima je prava zabava,

                                                                             ko zunaj je bela narava.

                                                                             Maša Zauneker, 6. b

Zeleni gozdovi

V zelenih gozdovih rastejo drevesa,

ki večja so od našega telesa.

Tam najdeš živalice,

ki pripovedujejo si čudovite pravljice.

Zeleni gozdovi šume prelepo,

da je včasih vse pravljično bilo.

Živali pogovarjale so se v gozdovih zelenih,

v gozdovih zelenih živeti je lepo.

 

                                                                           Lina Salaj,  6. b

 

 Človek

Človek sem jaz,

človek si ti,

ljudje smo vsi!

Človek je pameten,

človek je nor.

Človek je bel,

človek je črn.

Človek je Ž.

Človek je M.

Človek je kul,

človek je ljud.

                                                        Lina Salaj,  6. b

Človek

Človek je lep,

Človek je grd,

Človek je smart,

Človek je živo bitje,

Človek ni smart,

Človek ni sam,

   Hahaha hohoho!

Tai Domjan, 6. b

                                    

                                       Človek   

                                      Človek je bogat,

                                    Človek je reven,

                                    Človek je krasen,

                                    Človek je predan,

                                    Človek je nasmejan,

                                    Človek je jezen,

                                    Človek je bolan,

                                    Človek je pameten,

                                   Človek je neumen.

 

                                                                       Tadej Puhan, 6. b

Kolo želja

Vrti vrti se krogec zlat,

Na njem dobi se zlat zaklad.

Zavrteti ga moraš zelo,

da dobil boš nagrado lepo.

Pride Jure, Jure naš,

vidi krogec krogec naš.

Jure vidi krogec naš,

ga zavrti

in s tem lepo nagrado si pridobi.

Od zdaj naprej ne bo več,

likal, pral, in koz na pašo gnal.

Zdaj Jure, Jure naš,

postal je velik bogataš.

Veronika Horvat, 6. b

Človek

Človek je bitje,

je inteligenten,

je nor

in rad ima bonbon.

Je mala opica, ki je

super je pametna in

malo huper.

On je nabrit kot hibrid

rad pije, pa je obrit.

Veronika Horvat, 6. b

Človek sem jaz!

Človek si ti!

Ljudje smo mi vsi!

Človek je bitje!

Človek je M.

Človek je Ž.

Človek je dober!

Človek je slab!

Človek je tratata, tratata, ta!

Veronika Horvat, 6. b

Eko kmetija (opis sličic)

Nekega lepega dne sta se Maj in Tina odpravila na eko kmetijo, k teti Maji in stricu Francu.

Na kmetiji je teta Maja krmila perjad: štiri kokoši, dve gosi, dve raci in enega pava.Maj je hranil psa Pikija. K njemu je prišel stric Franc in mu začel razlagati, kaj vse morajo še postoriti danes. Stric Franc je imel oblečen moder predpasnik, obute pa črne škornje. Pri stricu Francu je bil kup gnoja. Na gnoju je sedel petelin. Ko so nahranili živali, sta teta Maja in Maj odšla v hlev. Teta Maja je molzla kravo Lisko, Maj pa je pometal. Pri delu ga je prestrašil pes Piki. Tudi krava Liska je bila lačna, zato se je postavila h koritu in začela jesti travo. Ko sta namolzla kravo Lisko in pometla hlev, so se Maja, Tina, Franc in Maj odpravili v sadovnjak.

Maj je začel obirati jabolka z obiračem. Naenkrat je postala lačna tudi Tina, vzela jabolko in ga pojedla. Pri Tini je bil parkiran rdeč traktor z rjavo prikolico. V prikolici so bili zaboji, v zabojih pa jabolka, hruške, krompir in zelje. Za traktorjem je bil stric Franc, ki je nosil zaboj poln hrušk, pred traktorjem pa teta Maja, ki je nosila košaro polno solate. Ko so končali z obiranjem sadja in zelenjave, so se odpravili domov in iz pridelkov naredili izdelke. Ko so končali z izdelovanjem izdelkov, so na dvorišču postavili stojnici. Na prvi stojnici so bila jabolka in hruške in sokovi iz jabolk in hrušk. Na drugi so bili solata, krompir in zelje. Kmetijo so prišli obiskat sorodniki: babica in dedek iz Murske Sobote, Tinina mamica in Maja iz Beltincev in še druga babica in dedek iz Moravskih Toplic. Očka je stricu Francu naročil, naj mu v prtljažnik avta naloži pet zabojev jabolk. Medtem je mama Lucija spraševala Majo, koliko stane solata. Iz hiš sta prišla bratranca Taj in Lan. Lan se je z novo oranžno kapo lovil z Majem. Taj se je gugal na rjavi gugalnici iz lesa. Deklica Tina je z muco Tačko plezala po velikem belem listnatem drevesu.

Ko so vse pospravili in so sorodniki odšli, so šli vsi spat.

Živa Nonkovič, 3. b

Naporen dan na kmetiji (opis sličic)

Družina Kovač živi na vasi. Imajo veliko kmetijo. V dvorani živijo mama Anita, očka Martin, sin Jan in hčerka Zoja.

Nekega zgodnjega jesenskega jutra so vstali, da bi nakrmili vse živali. Mama Anita je krmila perjad. Pri tem ji je pomagala Zoja. Krmili sta dve raci, dve goski, štiri kokoši in pava. Jan je hranil kužka Reksa, medtem pa mu je oče Marin razlagal, kako bodo preživeli današnji dan. Petelin je sedel na gnoju in glasno kikirikal. Ko so nakrmili vse živali, sta šla mama Anita ter sin Jan v hlev. Z Janom je še šel kuža Reks. Mama Anita je vzela majhen stolček in kanglico ter začela molsti kravo Milko. Milka je med molžo jedla travo iz svojega korita. Milka je imela tla postlana s steljo. Jan je pometal po hlevu, medtem pa ga je kuža Reks vneto opazoval. Ko je mama Anita končala z molžo in je Jan končal s pometanjem, so se s traktorjem odpeljali v sadovnjak.

V sadovnjaku so rasle jablane in hruške. Jan je z obiračem pobiral jabolka z jablan. Mama Anita je preko polja nesla zelje v dveh košarah. Oče je zaboje s sadjem odnesel v prikolico, ki je bila pritrjena na traktor. Na traktorju so imeli že polno zabojev različnih pridelkov. Zoja je jedla jabolko. Ko so nabrali dovolj sadja, so se s traktorjem odpeljali nazaj na dvorišče njihove kmetije. Postavili so dve stojnici. Na stojnicah so razstavili vse izdelke in pridelke. Na stojnicah so imeli jabolka, hruške, različne sadne sokove. fižol, krompir in zelje. Kmalu so prišli prijatelji, sorodniki in sosedje. Peter se je gugal na leseni gugalnici. Zoja je plezala na drevo, za drevesom pa se je skrivala muca Bela. Jan in Anej sta se lovila s kužkom Reksom. Mama Anita je sosedi Minki prodajala zelje. Očka Martin pomaga sosedu Štefanu nositi zaboje jabolk v sosedov avto. Babica Anka in dedek Jožef sta ravno končala z nakupi in sta se odpravljala s kmetije. Potem sta še prišla mamina prijatelja Tom in Katarina.

Zvečer so prodali vse pridelke in izdelke ter so bili zelo zadovoljni s svojo prodajo. Nato so se utrujeno odpravili v posteljo in po napornem dnevu zaspali.

Taja Pintarič, 3. b

Moj gaj življenja

Zgodnje jutranje sonce je že pregnalo temno nebo. Na drevesih so pognali beli cvetovi in hladno zimo je prekinila temna pomlad.

Jutranja toplota je talila sneg, ki ga je bilo vedno manj. Veje na drevesih so se zibale v vetru in živali so se prebujale iz zimskega spanca.

Nekje v tihi dolini je stala majhna hiška, ne daleč stran od bližnjega mesta. Okna te hiške so bila majhna in prisrčna. Zadnje in vendarle najmanjše okno je bilo moje. Bila sem še otrok, stara okoli pet let. Moji spomini so oslabeli, vendar še prav dobro spominjam tistega lepega dne. Prebudil me je jok sestrice, ki je leto nazaj spoznala svoje družinske člane. Zaspana sem vstala iz postelje in stopila v najmehkejše copate, ki mi jih je mama kupila za božič. Skozi okence so padali mehki sončni žarki in me prijetno božali po laseh. Potihoma sem stopila k vhodnim vratom, da me starši ne bi opazili. Zaslišala sem pasji lajež. Moj črni kuža Filip se je že veselil mojega toplega objema. Hodila sva po ozki gozdni poti. Nad nama so se pletle tanke veje, ki so šelestele v vetru. Prišla sva do majhnega jezerca, kjer se je Filip najraje skopal. Potoček, ki se je iz jezerca naprej zlival po poti, nama je zjutraj delal družbo in naju vodil do prelepega kotička v gozdu. Prispela sva. Že od daleč sva ugledala staro vrbo, ki je je prepletala do tal. Potoček je nadaljeval svojo pot. Vrba je bila velika. Imela je štiri debele veje, ki so bile vedno tanjše, na deblo je bila pritrjena majhna hiška, v katero so vodile tri stopničke. Postavljena je bila nizko, da se ne bi poškodovala. Zgradil mi jo je očka, ko sem dopolnila svoja štiri leta. Tam je bil tako imenovan najin raj. Tja sem prihajala samo s Filipom, saj je bil moja edina družba v času otroštva. V hiški pod vrbo sva posedala ure in ure ter čofotala po potočku tik ob drevesu. V hiško sva prinašala tudi nekaj zalog, da ne bi bila lačna. Filip je bil vedno ob meni in postal je moj najboljši prijatelj. Vsak dan sva hodila do hiške in med potjo nabirala jagode.

Po enem letu je hiška pod vrbo ostala samo še lep spomin. Na pot se nisem več odpravljala in poskušala sem pozabiti na najin gaj. V tem času je prišel na svet naš zadnji član družine. Starša sta se odločila, da kupimo novo hišo daleč stran od doma. Spomnim se dneva, ko smo v avto pakirali stvari za našo novo hišo. Začela sem bežati. Tekla sem in prišla do majhnega jezerca. Tekla sem naprej ob potočku in zagledala vrbo. Zdela se mi je prazna. Ustavila sem se. Počasi sem hodila ob potočku, vstopila sem v hiško, se usedla na tla in jokala. Vse je bilo tiho in prazno. V gaju ni bilo življenja. Zavedala sem se, da ta majhen kotiček v mojem srcu več ne obstaja. Zame več ni bilo žuborečega potočka, bil je le še moder potok, ki je kot življenje tekel mimo mene. Vrba ni bila več lepa, Bila je samo še drevo, ki je vsako jesen izgubilo liste in vsako pomlad rodilo nove. Zaslišala sem klice. Objokana sem stopila iz hiške. Pred mano je stala mama. Objela me je in rekla: »Zarja, pridi. Čas je, da se odpravimo.« Vso pot sva se držali za roke. Odpeljali smo se iz vasi in življenje sem morala začeti po drugi strani.

Žalost in samota sta zajeli moje srce, ki je prav hitro postalo hladno. Vsak večer so na nebu zasvetile zvezde in iskala sem najmanjšo, saj sem verjela, da je prav tista moj majhen kuža Filip.

Zarja Kučan, 9. b

Moj gaj življenja

Moj gaj življenja naj bi bil v samem gozdu. Tam bi se lahko osamil in sprostil. Tam bi lahko razmišljal o svojem življenju. Razmišljal bi o tem, kako je življenje velikokrat nepravično. V svojem gaju bi lahko bral knjige in delal stvari, ki jih moramo narediti za šolo. V svojem gaju bi si naredil tudi nekakšen manjši fitnes, kje bi se sproščal, ko sem utrujen in ne bi razmišljal o ničemer. Delal bi samo vaje za moč. V gaju bi preživljal tudi počitnice, kje ne bi delal nič, le užival življenje.

Mirnes Baćvić, 9. c

Moj gaj življenja

Gaj, mesto, ki bi vam ga lahko dneve in dneve opisoval, pa vam ne bi mogel opisati te lepote. Morali bi sami oditi v gaj in občudovati to lepoto narave.

Moj gaj, kamor sem najraje zahajal, je bil narejen z gromozansko naravno steno ob sami obali reke Jale. Tja sem vedno zahajal, ko sem bil jezen ali žalosten, da bi se umiril. Za umiritev si moraš najti miren kraj, kjer ni nikogar in si sam. Ta kraj pa sem jaz našel v gaju pod tisto steno, ki sem jo že prej omenil. Umirjal pa me je tihi zvok valov reke in petje ptic na vejah.

Nekega dne sem se v gaju resno prestrašil, saj sem zagledal neznanega fanta mojih let. Počasi sem se mu približal, ko me je zagledal, se me je prestrašil in me plaho vprašal: »Kdo si ti? Kaj delaš tu?« Potem sem mu razložil, da sem zahajam že tri leta, ko sem jezen in žalosten, da se tu umirjam in sproščam in da je to najboljše zdravilo. Fant pa mi je odvrnil: »Ti si lahko potem lastnik tega čudovitega mesta. Jaz sem pa pred enim mesecem komaj odkril ta gaj. Da se predstavim, sem Dan iz sosednje vasi Meravče.« »Nič ne skrbi, jaz nisem lastnik tega kraja. Ker tudi ti zahajaš sem, da se sprostiš, lahko zmeraj prihajaš. Če želiš, se lahko tukaj druživa. Samo nikomur ne povej za to mesto.« »Ne skrbi, ne bom. Oprosti, slišim cerkveni zvon, dvanajst je… Očetu moram pomagati pri delu, ker mi je naročil, naj pridem ob dvanajstih z njive.« Super, potem se vidiva jutri tukaj.«

Fadil Spahić, 9. c

Moj gaj življenja

Jaz kot poseben človek, kakršen sem, imam seveda več gajev življenja. Kar pa je najbolj šokantno, je dejstvo, da so povsem drugačni.

Večina ljudi, ki jih poznam, ima en gaj življenja. Recimo, moja mama je najrajši na morju. Vendar je izbirčna, saj se najraje sprehaja po plaži ob sončnem zahodu. Kakšen kliše! Moj oče pa je kot svoj gaj življenja poimenoval gozd. Ja, prav ste me slišali, gozd! Najraje gre v gozd po dežju. Ampak mislim, da se laže. Po mojem mnenju je v gozdu najraje, ko sneži. Še en primer, ki je čisto drugačen, je moja babica. Ona pravi, da je njen gaj z družino.

Jaz jih imam več. Sprehod skozi gozd, sprehod po plaži, rada gledam zvezde. A moj najljubši, najboljši, dejanski gaj, brez katerega bi težko živela, je moja postelja. In sicer, tudi jaz sem izbirčna, to imam po mami – ko dežuje ali sneži. Ob sebi ima računalnik, na katerem gledam trilogijo Gospodar prstanov ali Harry Potter filme, imam pokovko ter svojo odejo.

Gaji življenja so nekaj, kar imaš le ti in so zelo posebni in osebni. In zato so tako pomembni.

Živa Štertak, 9. a

Moj gaj življenja

Ko smo živeli v Slovenskih Konjicah, sem imela poseben skrivni kraj. Za ta kraj sva vedeli le jaz in moja sestra. Včasih, ko nisem hotela biti doma, ali me je nekaj ujezilo, sem šla tja, da sem se lahko pomirila.

Ta kraj je bil blizu gozda, tik ob meji. Bilo je, kot da bi veje naredile slap. Na tistem vejastem slapu, podobnemu zavesam, so poleg zelenih listov rastle še rahlo roza cvetlice, ki so zelo lepo dišale. Pred temi zavesami rož in listja so bili trni in bil je le en poseben vhod brez trnja, kjer sem lahko prišla noter. Ko sem bila notri, se mi je zdelo, kot da sem pod veliko zeleno-roza marelo. Lahko pa bi bila tudi goba. Od znotraj je bilo drevo, temno kot grm. Od tukaj si lahko videl veje, ki so gradile ta moj dežnik. Tu je bilo zelo mirno, saj v bližini ni bilo hiše ali gozdnih živali. Na tleh je bil mehek zelen mah. Vse okrog je bilo v zeleni, sproščujoči barvi. Blizu dela marele, kjer je bil gozd najbližje, je tekel majhen potoček. Bil je 15 cm širok, mogoče se maj. Tam je bilo zelo lepo sedeti. V mehkem mahu, z dišečimi cvetovi rož in ob mirnem žuborenju potoka. Včasih sva tam s sestro imeli piknik, včasih pa sem se tam tudi učila.

KO smo se odselili, mi je bilo zelo težko zapustiti ta kraj, ki je bil tako pomirjujoč in zelen. Vedno upam, da se bom lahko nekoč vrnila tja – skozi moj skrivni vhod, kjer ni trnja, na mah blizu potočka.

Melani Balažic, 9. c

Moj gaj življenja

Po kakšnem napornem dnevu so moje misli drugje, v tako imenovanem gaju, ki si ga domišljam v svojih mislih. To je mirno mesto, kjer se sprostim. Zame je gaj mesto v mojih mislih, kjer slišim zvoke narave. To je lahko mirna plaža ali pa ob kakšni reki ali potoku. Tam se v mislih usedem, opazujem naravo in se na nek način izpovem o vsem, kar me muči. V svoj gaj bi šla po napornih dnevih, da bi si olajšala misli, ki me mučijo. Vse to se dogaja v mojih mislih, ki bi bile potem olajšane. Ko bi bilo potrebno, bi se v mislih odpravila peš do mesta, ki bi lahko bilo včasih reka, potok, slap ali morje. To bi bil moj gaj življenja, ker mi je všeč narava in zvoki šumeče vode. V gaju bi v tišini govorila o težavah in z razmišljanjem bi prišla do odgovora, ki bi me zadovoljil. Menim, da bi bilo še lepše, če bi bil nekdo bližnjih še zraven, bodisi znanec ali prijatelj. V vodo bi namakala noge in se pogovarjala o življenju in o težavah, ki se pripetijo v življenju.

Zame je gaj življenja raj, v katerem uživaš v svojih mislih.

Alja Gomboc, 9. a

V mojem gaju življenja

V mojem kotičku si vedno dobrodošel, lahko si Avstrijec, lahko si katere koli narodnosti, vedno si dobrodošel.

Moj kotiček je v daljnem kraju, kjer je lepo. Je v vasi Koseze, ki je nekaj kilometrov od Ljubljane, na naši parceli. Na koncu vrta je poseben kot samo zame. Je velik kotiček, z velikimi košatimi drevesi, ki so spomladi roza barve. Jeseni so rjava, pozimi nič, poleti pa vsa v zelenem. V mojem kotičku imam med poletjem knjige, v njem je veliko živali, med njimi tudi naša muca Megi. Tu preživim veliko časa, ko sem V Ljubljani in pišem pesmi ter preživljam težke čase, kot sem žalostna, jočem ali me pesti jeza.

Tam me najbolj potolaži Megica, ki je zelo nežen muc. Škoda, da tja grem bolj poredko, saj sem v šoli v Murski Soboti. Poleti pa se vsekakor z veseljem odpravim tja v moj kotiček, ki ga imenujem Spet doma. Tu se počutim zelo varno. Zdi se mi, da ni več tako velik, kot je je bil prej, saj odraščam in s tem veliko spominov opuščam.

Naja Sabo, 9. a

Moj gaj življenja

Z veseljem bi povedala kaj o svojem gaju življenja. Toda, kaj je sploh gaj življenja. To vprašanje me muči, ko je učiteljica pred mesecem povedala, da naj pomislimo in napišemo spis o gaju našega življenja.

Hmmm, … kaj pa vem. KO sem doma in sem slabe volje, poslušam glasbo in se sproščam. KO pa sem na počitnicah, pa grem na sprehod, tečem, čistim stanovanje…. Imam pa en kotiček v gozdu in tam imam svoj mir. Tam rada preživim čas v naravi. Rada se tudi družim z družino, a zdaj sem rajši sama zaradi smrti. V šoli imam najboljšo prijateljico, ki me vedno razveseli, ko sem žalostna, jaz pa tudi njo. Res je prava prijateljica in res ne vem, kaj bi delala brez nje. Zdaj pa nazaj na temo moj gaj življenja.

Jaz mislim, da gaj pomeni srečo, živahnost, najverjetneje pa je del življenja, ampak ne tisti, ko si žalosten, temveč ko si vesel. Je del življenja, ki si ga najbolj zapomniš zraven vseh napak, ki jih narediš. Vseeno pa še nisem prepričana, če je to prav. Vsak ima svoje zamisli in glavo, s katero razmišlja in ustvarja svoja mnenja. Ne vem, kaj naj povem, a dokler se še živi, raje uživam in se zabavam. Življenje je veselo in žalostno. Sami si lahko samo z domišljijo ustvarimo svojo zgodbo, kakršno si želimo. Nekateri si tako pomagajo, ko pišejo scenarij, knjige, rišejo karakter …

Jasmina Jančar, 9. b

Moj gaj življenja

Moj gaj življenja? Kaj oziroma kje je to, pa je zanimivo vprašanje. Zame je preprosto, saj se skriva na morju, na plaži. Podrobneje: na zapuščenem, poševnem pomolu.

Ta zapuščen pomol leži na otoku Cres. Tja hodim že od malih nog in mi je zelo pri srcu. Seveda ne morem tja vsak dan, zato izkoristim vsak trenutek, katerega lahko, ko sem tam. Tam je mirno, ni veliko ljudi, občasno se kdo prikaže, ampak to me ne moti preveč. Sem bolj mirna oseba, zato mi je všeč čim manj ljudi. Pomol vodi k vodi, zato se tam tudi lahko kopam, saj sem zelo rada v vodi. Tja vedno grem, ko sem razburjena, žalostna ali pa tudi vesela. Tja se grem sprostit, ko mi gre vse na živce. Do pomola vodi skalnata pot, oziroma sploh ni pot, temveč so samo skale in zato je kar tečko priti do tja. To mi je všeč, saj se moram potruditi, da pridem do svojega gaja. Cilj je vedno lep.

Moj gaj pa je tudi na treningih plesa, tam pustim svoje skrbi, težave, poslušam glasbo, plešem in pozabim na svet in ljudi.

To sta moja gaja življenja, oba zelo različna, ampak enako pomembna in vredna. Ne bi ju zamenjala za nič na svetu.

Iva Pavlič, 9. b

Moj gaj življenja

Moj gaj je prostor oziroma kraj, kjer se počutim varno. Je kar nekaj krajev, kjer se počutim lepo, a prevladuje predvsem moj domači kraj . Tudi druženja s prijatelji ne smem pozabiti.

Ko sem v gaju, se mi zazdi, da lahko naredim vse. Tam lahko pozabim na svoje skrbi in celo šolo spravim iz svoje glave. Moram priznati, da je šola kar naporna, ampak zelo koristna. No, zdi se mi, da še nisem povedala, kaj je moj gaj. Moj gaj stoji na našem vrtu. Poleti se lepo razcveti, pozimi pa svoje liste spusti. Torej … moj gaj je naša stara jablana. Za to ne vedo vsi, pravzaprav skoraj nobeden. Na jablani se mi zdi lepo, predvsem pa to, če sem jezna, da se umirim. Jezo izgubim že s tem, da poskušam splezati na drevo. Všeč mi je tudi to, da me poleti na vrhu čaka sladko jabolko. Na jablani oziroma v gaju se mi v glavi rojevajo različne ideje. To je predvsem priročno za kak šolski izdelek. Zdi se mi, da k temu tudi pripomore svež zrak narave in energija, ki jo pošilja drevo. Ko sem tam, se mi zdi, kot da se čas ustavi. Rečem lahko, da to ni edini gaj, saj verjamem, da jih ljudje imamo več, vsekakor pa je moj najljubši, saj me tu nihče ne moti.

Gaj je nekaj, za kar si lahko hvaležen, saj si lahko tam pravi ti in te nihče ne obsoja, prav tako pa se lahko sprostiš in svoje skrbi odložiš oziroma pozabiš. Vendar vemo, da se vse dobre stvari tudi enkrat nehajo. Ampak nič zato, saj se lepi trenutki ponovijo in so nepozabni. Zato upam, da bo moj gaj vedno tam in me bo čakal, dokler ne pridem.

Neža Kuhar, 9. a

Moj gaj življenja

Moj gaj je kraj, kjer se lahko sprostim, in izlijem svoja čustva. Meni osebno je pri gaju najpomembneje, da sem sama in si uredim svoje misli, kajti pri tem mi nihče ne more pomagati.

Moj gaj življenja je v Beltincih, poleg naše hiše. To je makadamska potka, ob kateri so različne njive in drevesa, kjer lahko začutim njihovo energijo. Tja hodim na sprehod s svojim kužkom, tam skupaj tečeva, se loviva med koruzo. Ko grem tja na sprehod, imam vedno občutek, da me sončni zahod tam kar čaka, da pridem in ga opazujem. Vsak vikend, ko grem tja, me nekaj časa ni. Na svežem zraku se z lahkoto odprem in s solzami očistim svojo dušo. Po tem sprehodu sem vedno sproščena in se vrnem dobre volje. Z besedami je težko opisati moja čustva do te potke, in ko razmišljam o tem, se v meni razširijo različna čustva. Na tej potki se počutim varno, ker je osamljen kraj in tam se opotekajo le živali, kot so na primer srne in zajčki in vem, da mi nočejo hudega. Ta potka mi zelo veliko pomeni zaradi tega, ker mi jo je pokazal dedek in sva se vsaki dan sprehajala po njej. Ko sva bila na sprehodu, mi je vedno govoril o starih časih in o njegovem težkem življenju. Ko mi je pripovedoval, so se mi vedno porajala različna čustva. In zdaj, ko je umrl in se sama sprehajam po potki, še vedno podoživljam tiste skupne občutke. Čeprav ga ni več, se še vedno pogovarjam z njim, ampak tokrat posluša on in se mu jaz izpovem. Vedno, ko grem tja, pozabim na dejstvo, da sem sama in da je dedek umrl, ker ga tam še vedno vidim.

Meni moj gaj pomeni zelo veliko. Zaradi spominov na dedka in zaradi njegove lepote. Včasih se sploh ne zavedam, koliko mi pomeni. Do njega sem začela čutiti drugače takrat, ko smo se odselili. Zdaj grem tja samo še za vikend in razmišljam o starih časih.

Tjaša Kavaš, 9. b

Moj gaj življenja

Vsak rabi v življenju prostor, kamor se lahko zateče, če je slabe volje. Tudi jaz imam tak kraj, le da se moj kraj spreminja. Spreminja pa se tudi z letnimi časi in tako je zelo raznovrsten.

Moj gaj življenja je narava. Ko sem s čim nezadovoljen ali slabe volje, se sprehodim ob poti blizu naše hiše, ki vodi med njivami v manjši gozd. Pot ni predolga in lahko prehodna za vsakogar.

Na tej poti velikokrat srečam srne, ki me v daljavi opazujejo, ampak hitro preusmerijo pozornost drugam. Ta pot je makadamska in zato se mi vsak korak v tisti tišini zdi zelo glasen. Na ta zvok sem se že navadil, saj je edini zvok poleg ptic in šumečega zelenja, ki se oglaša. Velikokrat pa se grem sprehajat v poznih popoldanskih urah, ko sonce zahaja za gola drevesa ter hiše. To je osupljiv trenutek za videti. Tudi živali so v tistem času dneva aktivne in lepo jih je videti.

Pomladi in poleti je zelo lepo, saj je vse v zelenju in vse začne rasti. Jeseni je najlepše, saj imajo drevesa različne barve in vzorce na listih. Takrat ni več pretirane vročine in vsak piš vetra med koruznimi njivami ravno prav dene. Ko začne listje odpadati, pa lahko v gozdu gazim po šelestečem listju. Hitro nastopi zima in drevesa so že brez vseh listov. Tudi pozimi ni slabo, saj se sneg na praznih njivah svetlika kakor milijoni drobnih kristalčkov. Njive so že vse obrane in pogled sega zelo daleč, vse do naslednjega gozda. Lepo bodo skozi celo zimo spale in spomladi

spet vstale, vse prerojene in zelene. Ko jih pogledam, se počutim kot »bel konj na zelenih pašnikih«.

V tem mojem gaju se lahko sprostim, umirim in nadiham svežega zraka. Odmislim vse težave in se prepustim toku narave. Ta gaj mi pomeni veliko in mislim, da bi vsak rabil tak kraj za sprostitev.

Matjaž Benkovič Flisar, 9. a

Moj konj na zelenem travniku

Konj na zelenem travniku mi predstavlja, da sem svobodna in da lahko počnem, kar me veseli. Zelo rada sem sama v sobi in se sproščam na tak način, da poslušam kakšno dobro glasbo ali pa berem knjigo, ki me ponese v drug svet. Najrajši berem kriminalke ali detektivske zgodbe.

Vsak ima svojega konja na zelenem travniku in vsak si to predstavlja na svoj način. Konj na zelenem travniku pa pomeni tudi to, da si svoboden tudi notranje, ne samo zunanje. Pisatelju Cirilu Kosmaču je tak način pomagal, da se je notranje osvobodil in tudi, če je bil zaprt med štirimi stenami, je to premagal ter začel sanjariti. Tisti ljudje, ki to zmorejo, imajo močan osebni značaj ali karakter.

Če bi sama kar naenkrat bila zaprta, bi tudi verjetno začela sanjariti, da bi pozabila in se sprostila ter slišala svoje misli. Cel čas bi si predstavljala belega konja, ki lahko skače, lovi muhe ter nasploh dela, kar hoče. To bi me najbrž pomirilo, kajti izvedela bi, da je kdaj pa kdaj potrebno tudi sanjati v resničnem življenju, saj lahko tako postanemo še bolj pristni, če se zavedamo, da se da tudi v življenju kdaj pa kdaj kaj spremeniti, ne samo v sanjarijah.

Konj na zelenem travniku mi tako zelo pripomore k ustvarjanju, razmišljanju, pa tudi, da ostanem ista oseba. Konj na zelenem travniku lahko za nas postane pravo bogastvo, če ga bomo nekoč našli in ga ne bomo izpustili iz rok.

Ajda Mörec, 9. c

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem

To je stavek oziroma misel, ki jo najdemo v knjigi Mali princ. Ima velik pomen, ki ga mnogi razumejo drugače. Jaz ga razumem tako.

Na celem svetu mrgoli ljudi, ki so stresni in ne vidijo drugega kot delo in čas. Vendar svet ni tako prazen, kot se sliši, temveč se v njem dogajajo tudi lepe stvari. Že od nekdaj je tako, da odrasli vidijo drugače od otrok. To nam je pokazal tudi pisatelj v knjigi Mali princ. Kaj pa, če vam povem, da se z njim strinjam, oziroma ne strinjam? No, topa je nekaj novega, mar ne? Jaz namreč mislim, da imamo vsi oči, s katerimi vidimo isto. No, v resnici ni vse tako. Vsi vidimo isto, če gledamo s srcem, čeprav ima vsak svojo zamisel v srcu. Mislila bi si, da je na svetu preveč odraslih. Toda nas je verjetno nekje enako. Čeprav se nam zdi, da nam odrasli včasih težijo, nam s tem hočejo le najboljše. Vsi nimajo velikega bogastva, ampak to ne pomeni, da niso dobri ljudje, saj ima vsak človek veliko bogastvo, ki se na srečo ne more prodati. To je. Če si dober v srcu in če si pripravljen pomagati drugim. Pa če je to v stiski ali ne. Temu se reče medsebojna pomoč oziroma mislim, da obstaja še ena beseda. Joj,… kako je že? Točno: prijateljstvo. Prijatelje vsak potrebuje, pa to ne takšne, ki ti obrnejo hrbet, ampak tiste prave, pa če je to le eden.

Prijatelje je imel tudi Mali princ, imel je lisico in pa svojo vrtnico. V knjigi je bil Mali princ nesebičen do svoje vrtnice, ampak ona je bila čisto druga zgodba. Tudi v realnem življenju je na svetu veliko sebičnosti.

Moji prijatelji mi vedno pravijo, da sem sonček. S tem mislim, da mislijo, da sem pozitivna. In spet smo na začetku. Vsak vidi, kar hoče videti, če le gleda s srcem.

Neža Kuhar, 9. a

 

Šestošolci so ustvarjali na temo Starši naprodaj.

Pismo

Draga Alja!

Kdo sploh si? Če dobro razmisliš, si samozavestna, prijazna, domiselna in pogumna oseba. Si človek, ki se ne ozira na žaljivke in ogovarjanja drugih ljudi, in zaradi tega se ne obremenjuješ, saj ti ne pridejo do živega, ker se imaš rada, se ceniš in spoštuješ. Imaš veliko želja in prva stvar, ki si jo želiš je, da bi odlično in brez večjih težav opravila osnovno šolo in se vpisala v gimnazijo. Zato se potrudi in stisni zobe, da ti tole uspe. V gimnaziji z veseljem sedi za knjigo in se boš naučila vse, kar je potrebno, ker si boš tako pridobila veliko koristnega znanja. Vedi namreč, da srednja šola ni tako enostavna kot osnovna. O fantu začni razmišljati v srednji šoli. Želi si pa, da bi bil prijazen, pravičen, čustven, da bi mu bilo mar zate. Zato si ne dovoli, da bi kdorkoli ravnal s teboj drugače. Ko končaš srednjo šolo, se vpiši na fakulteto, ki ti bo v življenju prinesla čim več dobro opravljenega dela. Razmišljaj o medicini, čeprav bo odločitev zanjo težka. Želi si poklica, ki ga boš rada opravljala in boš hodila v službo z največjim veseljem. Ne pozabi na petje in trudi se, da boš svoj lep glas čimbolj uspešno izkoristila, saj ti vsi govorijo, da zelo lepo poješ. Dan brez petja si ne predstavljaš. Imela si že nekaj solo nastopov in pevski zbor obiskuješ že od vrtca. Petje te zelo sprošča, zato ga moraš vključiti v svoje življenje. Nekega dne se preizkusi na: Slovenija ima talent. Po končani fakulteti uresniči svojo veliko željo in obišči čimveč različnih držav ter spoznaj njihova ljudstva, kulinariko, vero, njihove znamenitosti, narodne noše, običaje.

Naj se ti uresniči želja, da boš živela samostojno, mirno, ljubeče in brezskrbno življenje. In ko res odrasteš, posvoji majhno črnko in majhnega črnca, o katerima sanjaš. Ker imaš tako zelo rada živali, iz zavetišča posvoji dva psa in eno mačko, saj se ti psi in mačke brez dvomov zelo smilijo. Ljudje potrebujejo pozornost živali in živali pozornost ljudi. Poskrbi, da boš, kot si želiš, živela v ljubeči in povezani družini, kjer bodo vsi zelo srečni in zadovoljni, da imajo drug drugega. Pomembno je ljubiti in imeti rad ljudi okrog sebe, če imaš rad ti njih, imajo oni tebe. In nikoli ne pozabi, imej rada sebe, ker samo tisi pomembna v življenju. Če boš zadovoljna in srečna ti, bodo tudi drugi, s katerimi se družiš. In tako boš v življenju zadovoljna. V življenju, ki ga zdaj živiš, se imaš lepo in ponosna si sama nase, saj se dobro učiš in se trudiš v šoli. Naj tako ostane še naprej. Stanuješ v veliki hiši s starši in babico, imaš tudi psa, mačko in želvo. Imaš vse, kar potrebuješ. Zato ceni vse to in bodi vsak dan hvaležna. Želim ti vse lepo in naj bo tvoj svet čudovit.

Tvoja Alja

Alja Celec, 7. C

 

Pozdravljen, ljubezen mojega srca!

Včeraj sva skupaj preživela nekaj nepozabnih, iskrenih trenutkov, pa me zanima, če bi se lahko jutri spet srečala. Prav rad bi te povabil na romantično večerjo, in sicer jutri, ob sončnem zahodu; pričakal te bom na moji terasi. Zanima me, kako si, dragi moj, preživel svoj dan? Jaz sem se imel lepo, saj sem bil z mislimi ves čas pri tebi, v tvojem objemu. Zate sem napisal pesem, naravnost iz globine mojega srca:

Ti si tako lep,

da sem od tebe ves slep.

Venomer požiram te z očmi,

ker se najina prihodnost svetla zdi.

Na tebi naravnost mi je všeč,

dišiš bolje kot skupaj tisoč sveč.

S tabo se vedno smejim,

in svoje misli s teboj delim.

Rad sem prisoten v tvoji družbi,

doma, po svetu ali v službi.

Vem, da si odličen nogometaš,

in da iz vsega srca rad me imaš.

Ti, ki zapolnil praznino v mojem srcu si,

si moje sonce na deževen dan,

in moj večni partner.

Ti si moj Romeo in jaz sem tvoja Julia,

ti si moj najboljši prijatelj od otroštva.

Zdaj pomembna sva le midva,

ta, ki srci spajata.

Na čimprejšnje snidenje,

Tvoja večna ljubezen.

ALJAŽ BALAŽIC, 7. C

Moja ljuba Isabel,

v tem pismu ti želim sporočiti nekaj, kar ti že dolgo želim povedati. Do zdaj nisem bila dovolj pogumna, da bi ti to povedala. Zato sem zbrala vsaj toliko poguma, da ti to napišem. Saj mi besede o srčnih zadevah lažje gredo na papir, kot pa z jezika.

Ti ljuba moja, ti si kakor sonce, ki te nežno poboža v jutranji zarji. Sonce, ki kaže pravo pot po tem širnem svetu. Si kakor zvezda Severnica, ki v temni noči vodi izgubljene mornarje v varen pristan. Si kakor mlado drevo, sredi jase, prečudovito, čvrsto, veličastno, pripravljeno, da ne bo klonilo viharjem življenja. Ti mi daješ voljo in moč za življenje. Ponosna sem, da dosegaš cilje, ki si jih z vsakim dnevom zadajaš. Srce mi bije ponosno, ko te opazujem, da vedno v drugih ljudeh, ki ti prekrižajo pot, iščeš dobroto. Saj verjameš, da je v vsakem nekaj dobrega in se to splača poiskati, včasih tudi pod trdo lupino zunanjosti. Imaš lastnosti prave prijateljice oz. si prijateljica. Ko jo imaš enkrat rad, jo imaš za celo življenje. Si oseba vredna zaupanja. Si najčudovitejša in najprijaznejša oseba, kar sem jih videla in spoznala. Tvoje oči so prečudovite in vedno, ko te pogledam, se v njih izgubim. Počutim se kot, da opazujem in občudujem najlepše smaragde na celem, širnem svetu. Da pa o tvojih bujnih, mehkih, zlatih laseh sploh ne govorim. Človek bi se jih kar dotaknil in jih božal in božal … Pravijo, da kdor ima rad ljudi, ima rad živali. Isabel, ti si človek, ki ima zelo rad živali. Morda bi nekateri rekli, da si posebna, ker verjameš, da čeprav ljudje ne razumemo živali, živali razumejo in čutijo nas. In prav zaradi tega se mi zdiš enkratna. Izgubljen muc ali premražen kuža bo pri tebi vedno našel toplo in varno zatočišče.

Morda si boš zdaj mislila, da sem ti želela samo laskati. To ni res. Vse, kar sem zapisala, je moje iskreno mnenje o tebi. Si mi zelo všeč in upam, da sem ti s tem pismom vsaj malo dokazala, koliko mi pomeniš. V veselje mi je, se zbujati s tabo in iti vsak dan s teboj in ob tebi novim dogodivščinam naproti.

Rada te imam takšno, kakršna si!

Z ljubeznijo Isabel

 

Isabel Flegar  7. c

Draga xxx!

Sanje so se mi uresničile že takrat, ko si prišla v moje življenje. Si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Že ko sem te prvič zagledal, sem opazil tvojo vizualno lepoto. Zazrl sem se v tvoje prelepe, modre oči, tvoje gladke in sijoče lase, tvoj nasmeh, ki razsvetli temno sobo.

Lahko imam še tako siv dan, pa mi ga ti vedno napolniš z barvami. Ko sem te bolj spoznal, sem sprevidel, da si res nekaj posebnega. Pri tebi mi je najbolj všeč tvoja drugačnost, da si kar si. Všeč pa mi je tudi tvoja samozavest, da ti ljudje lahko zaupajo, da si super prijateljica.

Hvala ti, da si iz mene naredila boljšega človeka. Ko te pogledam, čutim, kot da mi na tisoče metuljčkov leta v trebuhu. Moja ljubezen do tebe je kot zvezde, nikoli ne bo ugasnila. Si kot sonce, brez tebe ne morem živeti. Pogrešam te vsako sekundo, ki jo preživim brez tebe. O tebi sanjam vsako noč, sanjam, kako sva skupaj in živiva v hiši polni otrok. Vsako jutro, ko se zbudim, pogledam na telefon v upanju, da sem sporočilo od tebe. Vse, kar delava skupaj, postane lepše in veselo, zato te nočem izgubiti. Moja čustva so kot prelepa melodija, ki je ne moreš opisati. Tudi če te izgubim, me bo bolelo in ne moreš si predstavljati kako!

Zato prosim, ostani z mano. Ko sem s tabo, se čas ustavi. Si princesa mojega srca in tako bo tudi ostalo, ne glede na razdaljo, ki naju ločuje.

Upam, da ti bo to pismo dokaz moje ljubezni.

Z ljubeznijo,

tvoj skrivni oboževalec.

UČENKA IZ 7. C

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Šolsko leto 2017/18

Opis sličic

Nekega jutra so se učenci zbrali pred šolo. Odločili so se, da bodo raziskovali rože. Nato so odšli na travnik.

Na travniku so si izbrali rože. Potem so jih tipali ter vohali, nato pa so gledali cvetne liste, liste, prašnike in stebla. Ko so se vračali k šoli, je vsak nesel eno rožo. Eva je nesla rdeči mak, Erik je nesel marjetico, Tin je nesel regrat, Sara je nesla modri glavinec, Tristan pa je nesel njivsko grabljišče.

Ko so prišli v razred, je vsak predstavil svojo rožo. Ko je nekdo predstavljal rožo, so drugi dobro poslušali. Nato so učenci dali rože učiteljici. Učiteljica je rože dala v šop in jih zavila s folijo. Učenci so potem okrog šopka dali ovojni papir in ga povezali z okrasno vrvico.

Šopek so potem dali kuharici, ki je bila zelo presenečena.

Žan Kous, 3. a

 

Otroci niso lastnina svojih staršev

Odnos med starši in otroki mora biti nekaj lepega, nekaj razumnega. Otroci najbolj zaupajo svojim staršem. Če jih izdajo in jim ne prisluhnejo, kako naj potem še komu zaupajo?

Otrokov pogled na svet se razlikuje od odraslega. Večini otrok se zdi, da če mu mama ne dovoli iti v kino in mu oče nekaj ne kupi, da sta že grozna starša. Če pa mu dovoli iti kamorkoli, kupi karkoli, ga ne sprašuje o ocenah, se z njim ne ukvarja, da je to že boljši starši. Ne. To ne bi smelo biti tako. Ker sem bila tudi jaz taka, vem, kako narobe je to. Starši nam želijo le najboljše. Ne smejo nam dati občutka, da nas nimajo radi ali da jih lahko izsiljujemo. Starši bi naj bili tu za nas kadarkoli jih rabimo. Vendar včasih otroci tudi to izrabijo.

Družina je lahko srečna tudi, če mama in oče nista skupaj. Otrok ima srečo, če starša po tem ostaneta prijatelja. Lahko se razideta razumno ali pa tudi grdo. Takrat je otroku le še težje. Mama in oče naj bi ostala v dobrih odnosih. Vsaj potrudila bi se naj, zaradi svojih otrok. Vendar pa se najdejo starši, ki se razidejo zaradi varanja, pijančevanja in drugih nedopustnih razlogov. Tako se je zgodilo v zgodbi, ki smo jo prebrali pri pouku. Oče  Jelševec se je končno spomnil na svoje otroke, katere je zapustil pred dolgim časom. Ta zgodba je le žalostna, in to, da Jelševec ni imel stikov z otroki, je prva žalostna stvar. Druga je, da jih ni obiskal, ko je bil kdo z njimi doma, ampak ko so bili sami, ker je vedel, da bi ga drugače spodili in tako mu otroci niso mogli nasprotovati. Tretja žalostna stvar pa je, da jih ni obiskal, ker bi jih imel rad, temveč da bi se pred drugimi malo postavil, češ da je on dober oče.

Otroci ga niso prepoznali, niso ga marali, bali so se ga. Niso vedeli, kako naj se obnašajo, ker jim je bil neznanec. Kljub temu, da jih je nahranil, je bil njihov odnos še vedno isti. Ker niso vedeli, kako naj ravnajo, kako naj se obnašajo, so se obračali na edino oziroma najbolj razumno osebo med njimi. Najstarejšo sestro. Ona je vedela, da mu, ko je bil pijan, ne sme nasprotovati, saj bi se lahko za koga hudo končalo. Ti otroci so tisti večer hudo trpeli.

Jaz menim in po mojem misli tudi vsak razumen in normalen človek, da to ni ne normalno, ne dopustljivo vedenje. To je tema, o kateri se da napisati še in še. O tej temi se lahko razglablja ure in ure, saj lahko povemo, kateri so dobri, kateri slabi starši in katere sploh tako ne moremo imenovati.

Starši in otroci naj se med seboj spoštujejo in tako bo njihova družina srečna in živela lepo življenje.

Nuša Žižek, 8. c

POJDIVA MED ZVEZDE  (literarni natečaj)

Ležal je pod jablano in odprl oči. Sonce je bilo kar visoko na nebu. Čebele in čmrlji so obletavali listje in sadeže, mravlje so se v kolonah sprehajale po deblu gor in dol, ena kolona proti vrhu, druga proti zemlji. Zapihal je lahen vetrc. Listje je zašumelo.

To je bila glasba, ki jo je poslušal najraje. Zažvižgalo je skozi vejevje, zatrepetali so listi, zamigetala je svetloba sončnih žarkov, odprlo se je jasno nebo.

»Svoboda,« je pomislil. »Zakaj si tako nedosegljiva?« je dvigal roke proti jasnemu nebu. Težko mu je bilo pri srcu, ko je pogledal na uro in ugotovil, da bo kmalu konec te njegove lepe, nedosegljive, čarobne Svobode. Ni hotel nazaj v hišo, v hišo, ki ji nekateri pravijo dom. Globoko je zajel sapo in se usedel. Med sedenjem se je naslanjal na trdo, grobo deblo belega oreha. »Tudi jutri ne bom šel v šolo,« je pomislil na glas. »Nihče ne bo izvedel, si bom že nekaj smiselnega izmislil.«

Sedaj pa je bil že skrajen čas, da zapusti svoj skrivni domek, tako je namreč pravil svojemu skrivališču. Vzel je šolsko torbo, ki je bila lahka, saj v njej ni bilo potrebščin, ker jo je na ramah nosil zato, da bi sosedje in mama mislili, da je bil v šoli. Nadel si je stare superge in vprašal Murija: »Muri! Greva domov?« Muri je bil njegov namišljeni prijatelj, za katerega ni še nikomur povedal. Komu pa naj bi, saj ni imel nikogar na tem svetu.

»Poslušaj, Muri! Ko prideva domov se le po tiho splazi v mojo sobo. Mama mi ne dovoli obiskov.«Hodil je po prašni poti polni kamnov, držal Murija za roko, nato pa je zaslišal močen glas. Nekdo ga je klical: »Sosedov Mitja! Poglej ga no, kako si že velik! V katerem razredu pa si, poba?« »V tretjem,« je plašno rekel in pogledal Murija. Kimal je. Mitja je razumel, kaj mu pravi. Hitro sta stekla proč od sosedovega Franca, ki je prejle nagovoril Mitjo. Tekla sta celo pot in se ustavila pri majhni hišici. Imela je razbito šipo nad vhodnimi vrati.

»Veš, Muri, razumel sem te. Vedel sem, kaj mi hočeš povedati. Franc bi mi prav gotovo spet težil zaradi mame. Saj se spomniš. Dolžna mu je nekaj denarja. Prosim, da je ne razburjaš, ko bova v hiši, ker ima dosti skrbi in če jo boš, bom gotovo jaz nastradal.«

Pogledal je Murija s prosečimi očmi. Nihče drug ni mogel videti. Samo Mitja.

Počasi sta vstopila v hišo. Mama je spala na naslanjaču. Ob njej je ležalo tisoč majhnih koščkov razbite vaze. Roke so ji visele proti tlom, zraven naslanjača. Na njih je bila izsušena kri. Mitja ni bil presenečen, ker je to že nekajkrat naredila, toda bolečina, ki jo je vsak dan nosil v srcu, je s tem postajala le močnejša in močnejša.

»Vedno vidi le svoje probleme. Nikoli me ne vpraša, kako sem. Ko pridem domov, me na mizi ne čaka kosilo, kot ostale otroke. Zvečer me ne poljubi, preden grem spat, ker je včasih sploh ni doma,« je pomislil Mitja.

Z Murijem sta odšla v sobo. Bila je umazana in zanemarjena. Sedla sta na tla. »Ti si moj edini prijatelj, Muri,« je prišepnil Mitja. Spogledala sta se. Pojdiva med zvezde, Muri!« Muri se mu je nasmehnil. Mitja je vedel, kaj mu pravi. Prižgala sta si majhno svečko, se prijela za roke, se ulegla in potonila v večni spanec.

Neža Sečko, 8. a​

Prebujanje

Zjutraj, ko se prebudim,

zaslišim

šumenje listov in petje ptic,

ko sonček posije v mojo sobo,

z žarki sega v moj obraz.

Prebudim se veselo in srečno,

da sploh živim.

Ko prebudim se,

si umijem zobe,

pogledam v ogledalo

in se vidim na pol

zaspano.

Se naličim in naredim frizuro,

ko zaslišim prebujanje

mojega ljubljenčka.

Ko stopim iz hiše in grem v šolo

zagledam fanta, ki mi je všeč.

V razredu vsi na pol prebujeni,

se tožijo drug drugemu,

da so zaspani.

Po končanem pouku,

se odpravim domov,

kjer me čaka moj prebujen ljubljenček.

Naja Sabo, 8. a

Hči lune (nadaljevanje zgodbe)

Končno je Lučka hotela poslati to pismo. Tik pred poštnim nabiralnikom se je ustavila in si premislila. Vrnila se je domov in nekaj časa premišljevala o Diani. Ker je bila že pozna ura, jo je premišljevanje popeljalo v svet sanj, kjer je doživela nov dan.

Zbudila se je zjutraj. Poleg nje je bila Luna. Zdelo se ji je čisto normalno, saj je Luno jemala ko resnično osebo – sestro. Podoživela je cel dan, vendar se je zapletlo v šoli. Krištof Lučke sploh ni pogledal. Lučka je po nekaj dneh postala obupana, zato je vprašala Luno:“Kaj naj storim, da me bo Krištof opazil? In kako naj zrinem tisto Diabolijo iz Krištofove glave?!“ Luna pa je samo molčala, in ni odgovorila nič. To Dianino »obnašanje« do Krištofa , je trajalo več dni in po pouku sta nekam hodila skupaj. Nekega dne pa je Lučki prekipelo. Začela je planirati zloben načrt z bananinim olupkom na mokrih, ostrih šolskih stopnicah. Ni ji želela hudega, vendar bi jo le rada malo pokončala. In res. Kot vsak dan sta skupaj prišla v šolo, in Diana je po nesreči padla na bananinem olupku. Padla je na rob stopnice, se onesvestila in začela krvaveti. Ko se je zbudila, je samo rekla:“Vem, da ne bom več dolgo živa.“ Takrat sem imela priložnost vprašati: “Kaj pa Krištof? Mu ne boš namenila nobene besede?“ Ona pa je samo še rekla, da sta se skupaj učila. Odkar nima več zasebnega učitelja, ji matematika ne gre najbolje za razliko od Krištofa. Zaradi tako hitrega dogajanja, ji je Luna še enkrat počasi razložila, da je na koncu le razumela. Začela je jokati in priznala, da je to naredila iz ljubosumja. Krištof je samo vstal in odšel, Diana pa je izkrvavela.

Takrat se je Lučka zbudila in ugotovila, da so bile samo sanje. Ni čutila nobenega sovraštva do Diane več. Ker je sanjala tako resnično, je temu začela verjeti. Ko je šla v šolo, ju je videla kako prihajata v šolo, in jima šla nasproti. Rekla jima je, da rabi pomoč pri matematiki, in tokrat je Krištof rekel: “Lahko se učimo skupaj. Diani sem pomagal pri učenju in oceno si je popravila.“

Po nekaj urah pa je Lučka le vprašala Krištofa kam sta hodila po pouku, in ta ji je odgovoril da v knjižnico. Lučka si je samo oddahnila, Krištof pa jo je povabil na sladoled. Takrat je res izginilo vso sovraštvo in vsi so živeli do konca svojih dni.

Matjaž Benkovič Flisar, 8. a

Bil sem eden izmed Jelševčevih otrok (literarno poustvarjanje)

Z bratci in sestricami smo prišli domov, ko je bil že mesec najvišje v temni noči. S sabo smo komaj pripeljali pijanega očeta.

Že na daleč smo videli skozi okno, kako sta babica in mama objokani. Šele kasneje sta zagledali našo svetilko, ki se je bližala hiši. Ko smo prišli domov, je name (ker sem bil najstarejši) padla kopica vprašanj. Ko pa je v hišo vstopil še oče, in ko je rekel: “Otroci, moji otroci, kam smo to prišli?“, je v hiši nastala tišina.

Nekaj časa smo se gledali in takrat je Vanček začel jokati. Šel je k babici in ji povedal vse, kar se je zgodilo. Povedal ji je, da nas je oče obril, in da nas je odpeljal v gostilno. Drugi so to potrdili, mama in oče pa sta se samo srepo gledala, in nista govorila nič.

Ko je oče rekel: “Gremo otroci k meni, tam se vam bo lepše godilo,“ smo se vsi zvili k mami, in takrat je tudi ona povedala svoje. Začela sta se zmerjati in prepir je končala babica, ko nas je poslala spat, saj smo bili zelo izmučeni. Ostali štirje bratje in sestrice so ubogali, razen midva z Vančijem sva pri vratih tiho poslušala nadaljevanje pogovora. Sledile so kletvice, in takrat je oče rekel: “Otroci so moji, saj so tako tudi sami rekli.“ Mama je samo debelo pogledala in začela jokati, oče pa je rekel: “Grem po njih in bomo šli k meni.“

Takrat je meni in Vančiju prekipelo. Stekla sva k mami in očetu dala jasno pokazati, da je mama bolj skrbna. Razložila sva tudi, da je on za nas skrbel en dan, mama pa za nas skrbi že celo življenje. Mama in babica sta se zresnili, oče pa se je vsaj malo streznil in rekel: “Prav imaš.“

Tega dne se je samo še poslovil od vseh nas in nam povedal, da mu je žal, in da naj se kdaj pa kdaj tudi spomnimo nanj. Mi pa smo samo gledali za njim, kako mu je mesec kazal pot.

Matjaž Benkovič Flisar, 8. a

POPLAVA

Komaj sem se zbudila, že mi je v nos udaril vonj maminega ravno skuhanega čaja, po imenu tisoč in en cvet. Čeprav mi je oglas, ki smo ga stalno videvali na televiziji, šel že pošteno na živce, sem ta čaj vseeno oboževala. Tudi dež, ki se je z neba zadnji teden ulil kot iz škafa, ni pojenjal. To me je malo skrbelo, saj so se tudi v šoli učitelji jezili nad vremenom. Kljub skrbem sem si obula tiste mehke copate, ki so nalahno podrsavali in z njimi oddrsala v kuhinjo.

»Dobro jutro, Manja!« Tako sta me vedno pozdravila očka in mama, kadar sem vstopila v kuhinjo, a danes sta bila oba nekam zamišljena. Medlo sta odzdravila in takoj sem vedela, da je nekaj narobe. Mama je na mizo prinesla palačinke, tiste z nutelo, ki sem jih imela najraje, in že sem se začela basati z njimi in ju pozabila vprašati, zakaj sta žalostna. Bežno sem pogledala očka, ki si je tudi postregel. Vprašala sem, kaj je vendar narobe in rekel je, naj si preberem prvo stran časopisa.

Pograbila sem časopis in hlastno obrnila na prvo stran. Zagledala sem velik rdeč naslov – POPLAVE V PREKMURJU. Skoraj sem padla s stola. Poplave v Prekmurju? Kaj naj bi to pomenilo? Take misli so mi rojile po glavi. In kaj bomo zdaj storili? To je bilo najpomembnejše vprašanje.

Očka je, kot bi mi bral misli, odgovoril, da gasilci že utrjujejo nasipe v bližini reke Mure, ki naj bi prihodnje dni poplavljala. Najbolj me je skrbelo, da bo reka Mura prodrla tudi k nam in nam zalila klet , uničila zelenjavo in druge pridelke ter nam onemogočila dostop do drugih ljudi.

Tudi sami smo se po končanem zajtrku začeli pripravljati na poplavo. Vse naokoli nas so parkirali gasilci svoje ogromne gasilske avtomobile. Ljudem, ki so bili zelo vznemirjeni, so pripeljali protipoplavne vreče. Ugotovili smo, da naši sosedje ne zaostajajo za nami. Sosed Martin je že poglabljal jarek, ki je bil speljan zraven hiše, pred naslednjo hišo je blagajničarka Mika že nosila protipoplavne vreče, ki so bile napolnjene s peskom in pomagali so ji gasilci, ki so že cel dan bili aktivni v vasi in pomagali ljudem pri pripravah na poplavo.

Po napornem dnevu smo vsi odšli v hiše in se usedli pred kavč. Očka je vklopil televizijo in predvajalo se je vremensko poročilo. Napovedovalec je oznanil, da padavine v Prekmurju čez noč še ne bodo ponehale. Še dobro, da je oči kupil čoln, če bomo v veliki nevarnosti.

Mama je oznanil , da moramo vsi skupaj oditi spat, ker bomo naslednji dan rabili veliko energije. S težkim srcem sem oddrsala do sobe in se ulegla na posteljo. Že danes so bili vsi jarki napolnjeni z vodo. Marsikateri je že poplavil. S strahom sem se spraševala, kaj bo jutri. Ali bo čez noč dež pojenjal ali pa bo deževalo vso noč in poplavilo? Bodo

nasipi popustili, so dovolj utrjeni? Še dolgo v noč sem poslušala, kako voda teče navzdol po žlebovih, nato pa sem le zaspala.

Naslednje jutro me je zbudilo mamino stokanje. Hitro sem odprla vrata in pokukala na dolg prazen hodnik. Oddrsala sem v kuhinjo, ravno tako kot sem to naredila včeraj, a le, da je bil prizor drugačen. Skoraj bi me kap, ko sem skozi okno pogledala in videla, da smo kot na kakšnem otoku. Vse okrog nas je bila voda. Zalilo je klet, drvarnico, ki smo jo imeli zadaj za vrtom in vse je bilo pod vodo. Bila je tak globoka, da nam je segala skoraj do okna. Videla sem tudi sosedovo mačko, ki je žalostno obsedela na veji in zrla dol na pokrajino prekrito z vodo. Ven iz hiše nismo mogli, saj bi v tem primeru morali zaplavati, zato smo mogli hitro nekaj ukreniti. Očka, ki je vstal že prej, mi je v roke potisnil telefon in preveril, če znam povedati, kaj bi naredila v tem primeru. Ker sem videla telefon, sem mu odgovorila, da bi najverjetneje poklicala gasilce, naj nas pridejo rešit, številke, na katero bi morala poklicati, pa se nisem najprej spomnila. Očka me je opomnil, da je številka za klic v sili 112 in da si to moram zapomniti. Torej smo poklicali na to številko in čez deset minut so prišli gasilci s čolnom. Stopili smo na pult v kuhinji in počasi odprli okno, ki nas je ločevalo od gasilcev. En gasilec nam je pomagal skozi okno stopiti v čoln in tako smo skupaj odpluli še do nihajoče veje, kjer je obupano čepela mačka in še njo rešili iz povodni.

Očka je vprašal, kaj je z drugimi sosedi in gasilec je odgovoril, da za njih ni treba skrbeti, ker jih že rešujejo drugi gasilci. Lepo smo se jim zahvalili za rešitev in njihov žrtvovani čas. Priskrbeli so nam tudi odeje, v katere smo se tesno zavili in topel napitek, za katerega močno sumim, da se je imenoval tisoč in en cvet. Šele takrat ko smo bili vsi na varnem, sem si upala pogledati naokoli. Naš čoln je neslišno drsel po vodni gladini. Le tu in tam je iz vode pokukala kakšna daljša travna bilka. Zagledala sem, kako pri sosedovih rešujejo kokoši iz kokošnjaka, kako gasilci plavajo na vse strani in skušajo rešiti vse, kar je živo in neživo. S spoštovanjem se gledala gasilca, ki je bil v našem čolnu in veslal proti obrežju. Očka ga je vprašal, kako dolgo so že na terenu. Odgovoril nam je, da eni niso spali že tri dni in že teden dni neutrudno delajo in utrjujejo nasipe, omenil pa je, da radi pomagajo ljudem, ki so v stiski. Tisti teden smo prespali pri babici in dedku, ki sta bila eno uro oddaljena od nas. Zelo ju je skrbelo za nas, a mi smo bili zadovoljni in smo komaj čakali, da se bomo lahko preselili nazaj v našo hišo, hkrati pa nas je skrbelo, kako velika bo nastala škoda.

Čez nekaj časa, ko smo bili spet v naši hiši, sem se zavedla, kako pomembno vlogo so imeli gasilci in reševalci, ter sploh vsi, ki so nam v tistih hudih časih pomagali. Vodo smo z njihovo pomočjo že izčrpali iz kleti in vse je bilo v najlepšem redu, želim pa si, da nam nikoli več ne bi bilo treba klicati na številko 112.

Eva Vučko 7. a

ALKOHOL, NE HVALA!

ZA VZDUŠJE IN DOBRO ZABAVO

NI VEDNO POTREBNO,

DA PRISOTEN JE ALKOHOL.

TA DROGA, TA NADLOGA

ZELO NAM ŠKODUJE,

KO NAS PREMAGA

ZABAVA POSTANE TEŽAVA.

DA NE ZABREDEMO V TEŽAVE,

SE MU UPRIMO IN ODLOČNO

RECIMO: ALKOHOL, NE HVALA!

DA BO PRIHODNOST LEPA

IN GLAVA TREZNA,

DA MANJ BO NESREČ

IN NEPOPRAVLIVIH NAPAK.

LE ODLOČNO NA POT BREZ ALKOHOLA

SE PODAJMO,

SAJ PRAVI FRAJER SI,

KO REČEŠ: ALKOHOL, NE HVALA!

Katarina Sever, 7.a

MLAD, VESEL IN POGUMEN – BREZ ALKOHOLA,

ELA IN MARTINA

“Ela!”, se je že navsezgodaj drla mama. Bil je ponedeljek, začetek novega tedna, nove dogodivščine in seveda, začetek šole. Ela je počasi vstala iz svoje udobne, tople postelje in se potihem , da nebi zbudila brata in sestre, odpravila po stopnicah navzdol do kuhinje, kjer je mama že pripravljala zajtrk. Usedla se je za mizo in začela delati domačo nalogo. Nato je pojedla jajca s slanino, ki jih je samo zanjo pripravila mama, se oblekla in si pripravila torbo. Medtem je mama zbudila še Špelo in Nejca(mlajšo sestro in brata), ju pripravila za vrtec ter ju posedla v avto, kjer so vsi skupaj počakali še Elo.

Ura je bila šele pol sedmih zjutraj. Ker so bili iz vasi, so imeli pred seboj eno uro vožnje, ki pa je seveda bila prava muka. Špela in Nejc sta se vsak zase igrala in to tako glasno, da se še glasba, ki je prihajala iz radija, ni slišala. Mama se je poskušala pogovarjati z Elo, ta pa je seveda ni upoštevala in je raje poslušala svoje pesmi na slušalkah. To je mamo prizadelo in začel se je prepir. Vsi so že nestrpno čakali konec te vožnje.

Najprej je mama odložila Nejca in Špelo v vrtcu, nato pa še Elo v šoli. Ela je bila sicer dobra učenka, vendar pa šole ni nikoli preveč marala. Spadala je med ”popularne” učence, pa še to zaradi njene edine in najboljše prijateljice Martine. Spoznali sta na nogometni tekmi, na kateri sta igrala njuna očeta, nato pa sta začeli igrati še onidve sami, pa tudi sošolki sta postali.

“Hej!”, je Ela vsa vesela pozdravila Martino, ki pa je še komajda stala. Nekaj je bilo narobe. Ela je stopila do nje, nakar pa je zazvonil zvonec, začela se je namreč prva ura. Namesto v razred sta stopili na stranišče. Komaj sta vstopili, pa je Martina že bruhala. Ko je končala, je Eli povedala za zabavo, na kateri je bila in na kateri je tudi malo preveč spila. Martina je kmalu za tem odšla domov, Ela pa k pouku.

Minilo je nekaj mesecev in zgodba se je nenehno ponavljala. Martina je pustila nogomet, brez katerega včasih sploh ni mogla živeti, ocene so ji padle, našla si je kup novih prijateljev in tako pozabila na Elo. Ela je ostala sama. Ni vedela, kaj naj si misli, ali je naj jezna na Martino, razočarana nad njo ali pa naj se tudi sama malo zabava in gre z njo. Medtem, ko je premišljevala, pa je do nje pristopila prav Martina. Namesto opravičila je Elo povabila na zabavo, ki se je odvijala še istega dne. Ela je to vzela za znak in povabilo sprejela.

Ko je prišla domov, je nemudoma šla do mame in očeta. Z belo lažjo ju je prepričala, da sta ji dovolila prespati pri Martini, čeprav je bil naslednji dan pouk. Že ob petih je bila pri Martini. Skupaj sta se uredili in nato odšli na zabavo, ki jo je priredil eden od Martininih novih prijateljev.

Zabava se je začela. Martina se je že na začetku napila in v pitje silila tudi Elo, ki pa je vsako pijačo zavrnila. Ela je našla skupino ljudi, ki ni pila, se zabavala in z njimi ostala skoraj do konca. Med iskanjem stranišča je v kotu zagledala Martino. Bila je še komaj pri zavesti. Ela jo je poskušala spraviti ven na zrak, vendar ji sami ni uspelo. Po pomoč je šla k fantu, ki je priredil zabavo, vendar je bil tudi on zelo pijan. Odšla je k svojim novim prijateljem, ki pa na srečo niso pili in so ji rade volje pomagali. Martino so ji pomagali spravili ven, nato pa so morali oditi domov. Ela je vsa panična ostala z že nezavestno Martino. Ni vedela, kaj naj naredi, ali naj pokliče njene starše ali svoje ali pa naj takoj pokliče reševalce. Odločila se je za reševalce, saj je vedela, da se je Martina najverjetneje zastrupila z alkoholom. Med čakanjem je poskušala poklicati tudi njene starše, vendar so bili nedosegljivi. Reševalci so hitro prispeli in Martini pomagali. Ela jo je spremljala v bolnišnico, kjer so Martino odpeljali na črpanje želodca. Medtem je poklicala svoje starše, ki pa so namesto Martininih prišli v bolnišnico. Čeprav so bili razočarani, ker se jim je Ela grdo zlagala, pa so bili nanjo tudi ponosni, saj kljub pritisku ni pila in je stala prijateljici ob strani. Čez nekaj časa je do Ele pristopil zdravnik, ki jo je pohvalil za hitro in zrelo reakcijo ter ji povedal, da bo z Martino vse dobro.

Med potjo domov je Ela staršema zaupala celo zgodbo. Starša sta jo kljub vsemu zjutraj poslala v šolo ter jo po pouku peljala k Martini v bolnišnico. Tam ji je Martina pojasnila, zakaj je sploh začela z vsem tem pitjem. Dobila je namreč novega soseda, kateri ji je bil zelo všeč. Začel jo je vabiti na zabave in tako se je vse začelo in kmalu poslabšalo, saj si je ta fant našel dekle. Na koncu se je Eli zahvalila in pa tudi opravičila. Ela je opravičilo sprejela, vendar ji je Martina morala obljubiti, da nikoli več ne bo pila. Pozneje sta prišla Martinina starša. Ela jih je pustila same, da se pogovorijo.

Ela in Martina sta spet postali najboljši prijateljici. Martina je spet začela hoditi k nogometu in si dvignila ocene ter ni nikoli več ničesar spila, Ela pa ni nikoli več lagala svojim staršem.

Lara Rajnar, 9. b

ALKOHOL

Miho so poznali vsi in ga imeli zelo radi. Treniral je karate in bil je odličen, saj je imel rjavi pas v karateju. V njegovem razredu, 7. b, je bilo veliko nagajivih otrok. On je bil dokaj priden, vendar je tu pa tam tudi kaj ušpičil.

Bilo je sredi šolskega leta in Miha je hotel postati še bolj kul na drugačen način. Nenehno je iskal pozornost drugih. Mislil je, da bo v redu, če bo kadil, pil in se nič učil.

Čez čas se je vse nabiralo in učitelji so to opazili in obvestili njegovo mamo. Njegova mama je bila zelo razočarana, ker ji je zadnje čase lagal tudi o ocenah. Ko je Miha prišel pozno ponoči domov, ga je mama počakala in imela sta resen pogovor. Po pogovoru je bil Miha malo bolj resen in mami je obljubil, da se bo učil in izogibal alkoholu. Mama mu je seveda verjela, vendar v šoli je bilo popolnoma drugače.

Nihče ga ni niti več pozdravil, nihče ga ni več maral, zaradi posnetka, ki so ga videli sošolci, je bilo vse narobe. Prijatelj Jože je objavil posnetek, kako pijejo drago vino in kadijo.

V tem trenutku je Miha vedel, da je izgubil zaupanje vseh na šoli in da ga bo težko pridobil nazaj. Odločil se je, da se bo popravil.

NEKATERIM LJUDEM SE SVET PODIRA IN MISLIJO, DA BODO TEŽAVE REŠILI Z ALKOHOLOM.

ALKOHOL NI SREDSTVO ZA REŠEVANJE TEŽAV, PRAV TAKO NISMO KUL IN FRAJERJI, ČE GA PIJEMO.

Žan Šarkanj, 7. a

Moja zgodba skozi Lučkine oči

Ko je prebral moje pismo, se je spraševal, kdo ga je napisal. Ko sva se srečala na hodniku, me je vprašal, če poznam to pisavo. Seveda sem zanikala. Po pouku sem razmišljala, če mu spet napišem pismo, a sem si premislila.

Naenkrat sem zagledala, da se mi bliža Krištof, potem pa je prišla Diabolija in ga usmerila v drugo smer. Jaz pa sem se odpravila domov in razmišljala, kako bi se ji maščevala. Prišla sem do ideje, da mu napišem ljubezensko pismo, da bi bila Diabolija ljubosumna in pokazala svojo jezo. Potem bo vedel, da je več noče in da sva si usojena. Nakar mi nekdo pozvoni na vrata, bila je Diabolija in bila je objokana. Prosila me je za pogovor. Takrat mi je povedala, da je Krištof dobil pismo, kjer so bile grozne žalitve o njej. Povedala mi je tudi, da se Krištof noče več pogovarjati z njo. Takrat mi je bilo resnično žal za njo. Naslednji dan sem zagledala nekaj, kar me je šokiralo. Videla sem Krištofa z rožami pred vrati Diabonalijine hiše, to me je razžalostilo. Po vsem tem nisem imela moči, da bi šla v šolo, zato sem ostala doma.

Potem pa nekdo pozvoni na moja vrata. Ko sem jih odprla, sem zagledala Krištofa, ampak brez cvetja. Očitno se ga je znebil ali pa ga nekomu dal kot npr. Diaboliji. Povabil me je v muzej, kjer sva si ogledala prekrasne mojstrovine. Šla sva tudi na prigrizek, jaz sem jedla torto on pa pito. Nato sva si šla pogledat novi park v okolici gostilne, ogledala sva si račke, ki so bile prelepe.

Ob tem sva se zelo zabavala, ampak škoda, da to ni bilo res, da so bile to samo sanje. Ko me je budilka zbudila, sem bila žalostna, saj je bilo tako, kot da bi bilo res. Odpravila sem se v šolo, ko je nekdo zakričal moje ime. Obrnila sem se in zagledala Krištofa, ki je bežal proti meni in rekel, da ga nekaj zanima o Diani in takoj sem se zresnila. Rekla sem, da jaz nisem prava oseba za pogovor o Diani zaradi sovraštva, ki ga imava. Odgovoril je, da ga je samo to zanimalo o njej.

Potem sva se odpravila v šolo in se pogovarjala o naju in da imava veliko skupnih reči in tako postala najboljša prijatelja.

Jasmina Jančar, 8. b

 

NESREČA V BOHINJU

Minilo je že precej let od dneva nesreče v Bohinju. Pravijo, da čas celi rane, a spomini ostajajo živi še dolgo zatem, ko rane zbledijo … Lepo spomladansko jutro je krasilo majhno mestece ob lesketajočem se jezeru. Na klopci blizu cvetoče češnje je sedel starec s palico v roki in spokojno zrl v drvečo množico ljudi, ki so hiteli v službo in v šolo. Hrup prometa je v presledkih preglasil potoček, ki se je pod mostom igrivo zlival v jezero. Za drevesom na lični jasi, ne daleč vstran od klopce, se je nad tlemi sklanjala otroška glava in pritegnila starčevo pozornost. Bil je fantič, nekje osmih let, vneto zatopljen v svojo igro. Nenadoma je od veselja poskočil in stoje opazoval svojo stvaritev. Starec je zagledal rahel dim, ki se je leno vil skozi zrak. Počasi je vstal in opirajoč se na svojo palico odšel proti fantu. Prijazno ga je ogovoril opozarjajoč na nevarnost igre z ognjem in ga povprašal po starševskem spremstvu. Čeprav je pritegnil otrokovo pozornost, fant ni odgovoril, le strmel je v starca. “Pridi, pobič. Sprehodiva se do tiste klopce, rad bi ti povedal zgodbo.” Še preden je dokončal, je fant že odvihral do klopce, medtem ko je starec s palico raztepel neuspeli poskus ognja. Nestrpno pričakovanje v fantovskih očeh starcu ni dalo niti trenutka počitka, zato se je le nasmehnil in počasi začel: “Nekega ranega poletnega jutra, ko so se petelini šele prebujali, sem očetu pomagal pospravljati njegovo veliko delavnico. To mi je bilo v veselje, saj sem lahko občudoval in se dotikal vse mogočo krame in orodja, ki mi ga sicer ni dovolil. Bil sem tvojih let, podobne velikosti. Zelo rad sem svoj prosti čas preživljal z očetom. Zdaj sem star že sam in njega več ni na svetu. Skratka, v svoji delavnici je imel številne predale za vso nešteto orodje; imel je orodje za vsako popravilo, za vsako okvaro, za vse, kar se je celo zlomilo. Bilo je tudi veliko kosov orodja, ki jih še sploh nisem poznal in katere mi je oče prepovedal dotikati se, kaj šele uporabljati. Takrat nisem vedel zakaj, zdaj vem. Bil sem zelo radoveden in moja radovednost je hodila z roko v roki z mojo

nepozornostjo. Ko sem imel možnost raziskovati , sem se prepuščal svoji bujni domišljiji in v mislih preizkušal vse prepovedano. Napisi na embalažah in predalih me niso ravno pritegnili, saj ni bilo prostora zanje v moji že tako prenatrpani glavi. Od tistega jutra je minil kak teden.

Bil je že pozen večer, a spanec me ni in ni mogel premagati. Sedel sem v tišini, skozi okno opazoval očetovo delavnico in se prepuščal norim idejam v svoji glavi. Čas je mineval počasi in okrogla luna je svetila z vso močjo ter osvetljevala vsak še tako skriti kotiček Bohinja. Ne vem kdaj, a v enem trenutku me je zmanjkalo, saj sem zaspal kar tam pri oknu in se zbudil v komaj začetno svitanje naslednjega dne. Kot da me žene nega sila, sem se namesto v udobno posteljo dremuckat po prstih odpravil iz sobe proti vhodnim vratom. Svoje bose noge sem vtaknil v prevelike očetove čevlje in se odtihotapil iz hiše čez trato proti delavnici. Zdelo se je, da imam ves čas na svetu, zato sem se prepustil brezčasnemu brskanju, stikanju po očetovi delavnici in celo preizkušanju prepovedanega orodja. Nenadoma sem zagledal majhno rjavo poličko visoko skoraj pod stropom, ki je nisem mogel doseči. Na njem je stala srednje velika plastična posoda. Predse sem postavil narobe obrnjena vedra in jih zložil eno na drugo ter se povzpel nanje, a še zmerom nisem dosegel zgornje poličke. Stoje na vedrih sem se oziral naokrog s čim bi si lahko še pomagal. V steni je bilo nekaj razmajanih zidakov, štrlečih iz zidu in te sem si previdno podstavil pod noge, na vedra. Še enkrat sem se stegnil v vsej svoji dolžini in na konicah prstov na nogah stegoval svoje dolge koščene prste proti posodi. Končno sem jo dosegel, jo želel z eno roko zagrabiti, a sem jo zaradi lastnega neravnotežja le zamajal, da je zanihala in se zvrnila proti tlom. Sam sem se prevrnil čez tiste zidake in vedra ter se pošteno potolkel. Dvignil sem pogled in videl, da se je vsebina posode polila po celotni steni s predali, policami in celo po meni, posoda pa je klavrno prazna ležala na tleh. Tako kot jaz. Grozno in neznosno je smrdelo. Zgornji del pižame sem slekel, saj mi vlažnost na koži zgodaj zjutraj prav nič ni bila všeč. Želel sem jo nekako posušiti in se ogreti. Na “srečo” je imel moj oče v delavnici vse, tudi tiste stvari, ki se jih nisem smel dotikati. V miznem predalu je hranil drobnarije. Izvlekel sem vžigalice in staro rabljeno svečo. Želel sem se ogreti dokler ne vzide sonce in si posušiti pižamo. Vedel sem, kaj bom storil, a nisem vedel, kakšne bodo posledice mojega dejanja. Nekaj časa sem se trudil prižgati svečo in ko mi je končno uspelo sem jo

postavil na tla delavnice, precej blizu vse razlite tekočine. Vonj mi je do takrat zlezel že v vse moje pore, zatorej ga skoraj več nisem zaznaval; želel sem le majhen ogenjček. V rokah sem držal pižamo in dolgo čakal, da se posuši. A kaj kmalu mi je postalo dolgčas, kot vsakemu radovednemu pobalinu. Začel sem poskakovati in peti in v svoji vznesenosti v enem hipu z nogo prevrnil svečo…. V naslednji tisočinki sekunde se je naenkrat vnel zame strašljiv ogenj. Od groze sem stekel iz delavnice po očeta. Jokaje in kazaje s prstom na delavnico sem skušal izdaviti stavek, a oče je takoj vse razbral brez razlage. Stekel je reševat, kar bi se rešiti dalo, saj je ogenj že vršel skozi streho. Stal sem tam v hiši in kot vkopan skozi okno opazoval obupanega očeta. Želel sem popraviti povzročeno škodo, a nisem imel pojma kako. Nato me je prešinila številka, ki sem si jo zapomnil v šoli, ko smo se učili o klicu na pomoč. Zdirjal sem k sosedovim, saj doma nismo imeli telefona in prosil za pomoč. Ker sem bil skoraj otrpel od strahu, je soseda sama zavrtela številke 1-1-2 in podala vse nujne informacije: kdo kliče, čas in kraj nesreče, poškodovane. Ko je odložila slušalko, me je objela rekoč: “Gasilci so že na poti, pojdi domov in povej mami. Vse bo v redu.” Čez čas smo slišali zavijanje sirene in gasilski avto je parkiran na našem dvorišču skozi debelo cev bruhal ogromne količine vode. Takrat sem prvič videl delovati gasilce in se zavel nevarnosti igranja z ognjem.

“Tako pobič, to je moja resnična zgodba. Bodi previden in ne igraj se z ognjem, saj še tako nedolžna igra z ognjem lahko privede do hudih posledic.” Fant se je zahvalil starcu za zanimivo in poučno pripoved, nato pa stekel proti staršem, ki so klepetali v bližnjem lokalu in očetu izročil vžigalnik. Še enkrat se je ozrl nazaj proti klopci in pomahal starcu, ki je še kar sedel na klopci. Starec je v pozdrav dvignil svojo palico in fantu poslal še prijazen nasmeh v poduk.

Zarja Kučan, 8. b

ŽIVLJENJE

Življenje, ali je to trplenje
ali prebujenje.
Vsak ga doživlja drugače,
en ima zarisano pot,
drug pa sem ter tja skače.
Življenje je polno preprek in ovir
ter včasih zaidemo na napačen tir.
Na koncu pa je življenje prečudoviti ples,
ki gori v nas kot veselja kres.
Zato uživajmo dokler traja
preden nas smrt pograja.
Hanah Šeruga 8. c

BRANJE

 

Branje v sanjah je igranje,

zato lepe so bile naše sanje.

Bralno noč sem preživela

in zelo lepo sem se imela.

Luša Polajner

NESREČA NIKOLI NE POČIVA

Naša družina živi v Černelavcih. Vsi družinski člani smo med tednom celodnevno aktivni. Ob pouku obiskujem še veliko popoldanskih dejavnosti. Vsak ponedeljek imam plesne vaje, ki jih vedno z veseljem pričakujem. Pravi užitek po napornem sedenju v šoli!

Tisti ponedeljek sem kot vedno po šoli odšla k soboškima babici in dedku. Z mamo sva se zmenili, da pride ona pome in me odpelje na plesne vaje. Ker sem imela torbo za trening doma, je morala mama po službi najprej oditi ponjo.

Ko je prispela domov in stopila skozi vrata, je bilo vse tako, kot mora biti. Tudi moja torba je bila pripravljena. Vanjo mi je položila še steklenico vode in se počasi odpravljala od doma. Kar naenkrat je zaslišala močan pok. Groza!

Zelo se je prestrašila. Najprej je šla pogledat okoli hiše, saj smo doma ob dveh cestah in se je bala, da je morebiti prišlo do prometne nesreče, pri kateri bi se lahko kakšen avto zaletel v našo hišo. Nič, okoli hiše je bilo vse mirno. Odločila se je, da bo še enkrat preverila v kleti. Ko je odprla vrata stopnišča, ki vodijo v klet, ji je zastal dih. Iz kleti se je valil gost, bel dim. V trenutku je bil ves hodnik v dimu in tudi predsoba. Mama ni upala pogledati, kaj se je zgodilo, saj je bilo prenevarno, zato je v strahu odhitela iz hiše. Takoj je poklicala gasilce na številko 112. Doma smo v neposredni bližini gasilskega doma, zato smo imeli veliko srečo, da so gasilci prihiteli zelo hitro. Prišli so z vso potrebno opremo in dobro zaščiteni. Odprli so vrata garaže, skozi katera so vstopili v klet. Tudi v garažo se je razširil gost dim. Zelo slabo se je videlo, tako da smo lahko samo ugibali, kaj je narobe. Hitro so našli povzročitelja. To je bila peč za centralno kurjavo, ki je eksplodirala. Gasilci so vse izklopili, pogasili in prezračili. Ker so prišli pravočasno in začeli gasiti, je nastal le manjši požar. Ostal je le neprijeten vonj po sajah in dimu. Ker je ogenj planil tudi skozi dimnik, so bili vsi avtomobili, parkirani v bližini naše hiše, črni. Na koncu so ugotovili, da je eksplozija povzročila luknjo v peči in v zidu dnevne sobe ter poškodbe na dimniku. Na srečo se je vse hitro in dobro končalo.

Če v tistem času ne bi bilo doma mame, bi seveda prišlo do požara in bi lahko zgorela cela hiša vključno s čistilnico, kar bi bilo usodno za delo v njej. Tako je mama še pravi trenutek poklicala gasilce, ki so nas rešili pred pravo katastrofo. Jaz pa tisti ponedeljek nisem šla na plesne vaje, ampak sem pomagala pri čiščenju hiše.

Dobro je, da poznamo številko 112 in pokličemo nanjo, kadar je nujno, saj prihod gasilcev lahko reši marsikaj, obvaruje življenja in zaščiti našo lastnino.

Upam, da mi nikoli ne bo potrebno poklicati te številke, a dogodek pri nas doma nam je pokazal, da so gasilci veliki junaki. Da bi jih rabili čim manj!

Eva Grah, 6. b

ČUDEŽNA DEKLICA

Nekoč je živela deklica po imenu Zoja. Stara je bila devet let in je hodila v četrti razred osnovne šole. Zelo rada je imela živali in njen najljubši hobi je bila odbojka. Skoraj vsak dan se je sprehajala po parku in občudovala ptičje petje, veveričke skačejo z drevesa na drevo ter kužke, ki se igrajo med seboj. Nekoč, ko je igrala odbojko, ji je žoga priletela v glavo in je padla v nezavest. Sošolke in učiteljica so se zelo prestrašile. Učiteljica je poklicala zdravnika in Zojo so z rešilnim avtomobilom odpeljali v bolnišnico. Zoja je bila v nezavesti dva dni. Ko se je prebudila, so jo prišli obiskat mama, oče, brat Tilen in sošolke ter sošolci. Vsi so bili srečni, da je z Zojo vse v redu in da bo šla čez nekaj dni že domov. Ko je Zoja prišla domov iz bolnišnice, je komaj čakala, da bo šla spet v park, kjer bo lahko občudovala živali. Nekega dne ko je šla Zoja skozi park v šolo, je zagledala dve ptički, ki sta sedeli na veji. Ko se jima je približala, je vsa začudena ugotovila, da razume, kaj se ptički pogovarjata. Ni mogla verjeti, da je to res. Nadaljevala je pot proti šoli, ko je naenkrat pred sabo  zagledala kužka, ki je govoril: “Deklica, prosim te, pomagaj mi – boli me trebušček. ” Zoja je bila spet vsa presenečena, da razume, kaj ji kužek govori. Lastniku kužka je rekla, naj odpelje svojega psa k veterinarju, saj ga boli trebušček. Potem je stekla domov in odšla v svojo sobo ter se skrila pod odejo.

Ko je premišljevala, kaj vse se ji je danes zgodilo, je mislila, da so to le sanje. Naslednji dan, ko je spet šla skozi park, je srečala ptičke, veveričke, kužke in prav vse jw razumela, kaj se med seboj pogovarjajo. Sklenila je, da svoje skrivnosti, da razume govorico živali, ne bo nikomur zaupala ter da bo postala veterinarka in bo pomagala bolnim živalim.

Čez leta je Zoja postala veterinarka. Ko so ji ljudje pripeljali bolne živali v veterinarsko ambulanto, jih je Zoja razumela, kaj jih boli in tako jih je zmeraj pozdravila. Postala je najboljša veterinka na celem svetu in vse živali so jo imele rade.

Ema Zadravec, 4. b

PRIJATELJI Z DVORIŠČA

Nika je pisala Božičku. Bilo je le še nekaj dni do božiča, zato se je bala, da njeno pismo ne bi prišlo pravočasno. Z rdečo barvo je napisala, da si želi nov telefon. Takega, kot ga ima njena sestra Sara, da si lahko preko telefona piše sporočila s svojimi prijatelji. Nikina želja se je uresničila in Božiček ji je prinesel nov telefon. Vsak dan si je preko telefona pisala s sošolci. Ni imela več časa za prijatelje z dvorišča. Prijateljica Maja, Aneja in prijatelj Miha je niso več zanimali, ker niso imeli telefona, zato se niso mogli z njo dopisovati po telefonu.

Čeprav se Nika ni hotela igrati z njimi, so se oni vsak dan po šoli igrali na dvorišču. Nekega dne jo pokliče prijatelj Miha in jo prosi za pomoč. Pri igri se jim je žoga odkotalila pod avto in je niso mogli doseči. Ampak Nika ni imela časa, da bi jim pomagala. S svojimi sošolci si je dopisovala po telefonu. Pozabila je, kako rada se je včasih igrala na dvorišču. Čez dva dni pa je tekla domov iz šole in padla. Poškodovala si je koleno tako močno, da ji je tekla kri. Nato se je spomnila prijateljice Maje, Aneje in prijatelja Miha. Poklicala jih je in takoj so pritekli in ji povili nogo. Nika je takrat ugotovila, kako zelo pomembni so njeni prijatelji z dvorišča, ki jo imajo radi in so ji vedno na voljo, ko jih potrebuje. Odločila se je, da bo več časa preživela z njimi.

Pravi prijatelji so tisti, ki ti stojijo ob strani, pa čeprav so le trije.

Nika Golob, 4. b

BLEŠČEČA ZVEZDA

Nekoč pred davnimi časi je živela deklica z imenom Ajša. Ko se je stemnilo, je rada opazovala zvezde. Nekega dne ko se je stemnilo, je šla na travnik. Spet je opazovala zvezde na modrem nebu. Takrat je zagledala zelo bleščečo zvezdo, to je bila najbolj bleščeča zvezda na nebu. Tako dolgo jo je opazovala, da so zvezde začele izginjati, ker se je  že začelo daniti. Že naslednjo noč je šla ven in se ozrla v nebo, ampak bleščeče zvezde ni bilo. Mimo je prišla njena prijateljica Zala. Ajša je ni videla, ker je opazovala zvezde. Zala je vprašala, kaj počne. Odgovorila ji je, da opazuje zvezde. Zala ji je svetovala, da naj gre na veliki hrib in tam bo videla vse zvezde na nebu. Zahvalila se ji je za nasvet in je šla. Ko je prišla, je videla svojo bleščečo zvezdo. Ko jo je nekaj časa opazovala, je nenadoma pred njo padla zvezda in ji rekla, da ji izpolni tri želje. Prva želja je bila, da bi dobila nov skiro. Druga želja je bila, da bi vsak dan videla zvezde na nebu in tretja, da bi bila vedno zdrava in imela v šoli dobre ocene. Bleščeča zvezda ji je izpolnila vse tri želje. Ko je prišla domov, je na dvorišču zagledala nov skiro. Bil je temno moder z rumenimi zvezdicami. Zjutraj je šla ven in se je peljala s svojim novim skirojem. Ko se je peljala, ni imela več nadzora. Koleščki so se kaj sami vrteli. Potem se je zaletela v drevo in padla. Na srečo ji ni bilo nič. Pobrala se je in pogledala skiro ter rekla, da je skiro čaroben. Spet se je stemnilo in je šla na hrib gledat bleščečo zvezdo ter ji rekla, da več noče skiroja. Zvezda ji je odgovorila, da lahko željo odvzame in jo je odvzela. Namesto skiroja si je lahko Ajša zaželela kotalke. Ko je prišla domov, je videla kotalke, jih takoj obula in se pričela kotalkati.

Naslednje jutro se je spet kotalkala in dan pozneje spet in tako naprej vsak dan ter opazovala zvezde.

Laura Azola, 4. b

 

TRIJE PALČKI IN TRIJE SINOVI

Nekoč pred davnimi časi je oče, ki je imel tri sinove in vsak sin je imel svojega palčka. Palčki so jim izpolnjevali želje in jim vedno stali ob strani. Prvi palček je bil krojaček, drugi mizarček, tretji pa ni vedel ničesar kot tudi tretji sin. Nekega dne je kralj razglasil, da tisti, ki bo nasmejal njegovo hčer, jo dobi za ženo.

Vsi princi in mladeniči so poskušali, ampak nobenemu ni uspelo. Prvi je poskusil najstarejši brat, ki mu ni uspelo tudi s pomočjo palčka. Potem je poskušal drugi brat, ki mu tudi ni uspelo, čeprav mu je palček pomagal.

Potem se je odločil poskusiti še najmlajši sin. Vsi so mu govorili, da ne bo moral nasmejati hčere kralja, ampak vseeno je poskusil in je zapel tako smešno pesem, da sta se takoj poročila.

Poroka traja še danes in palčki izpolnjuje želje še zdaj vsem otrokom na vsem širnem svetu. Vsi so živeli srečno do konca svojih dni.

Iva Perš, 4. c

ČUBAKABRA

Nekoč pred davnimi časi je živela deklica Urša. Stara je bila devet let. Zelo rada je brala.

Nekoč ko je prišla v knjižnico, je ugotovila, da je prebrala že vse knjige. Odšla je do novega knjižničarja, ki je bil tam zaposlen že en teden. Vprašala ga je, če imajo še kakšne knjige. Knjižničar ji je odgovoril, da imajo še nekaj knjig v kleti. Ampak knjižničar ni vedel, da ne sme nikomur dovoliti brati knjig v kleti.

Odpeljal jo je v klet in ji prižgal luč. Urša je videla tri velike police s knjigami. Knjižničar ji je povedal, da si lahko izbere katerokoli knjigo. Urša je prikimala in knjižničar je odšel. Dolgo je prebirala knjige, dokler ni prišla do zadnje police, na kateri je pisalo ČRNA MAGIJA. Vendar Urša tega ni videla, ker je bila polica zelo prašna. Tam je našla knjigo s pozlačenim robom in z zlatimi črkami je na njej pisalo ČUBAKABRA. Deklica je odprla knjigo in začela brati.

Če si jo gledal, ko bere, nisi vedel, če knjigo bere deklica ali knjiga bere njo. Nekaj časa jo je brala, nato pa se je ozrla okoli sebe in zagledala puščavo. Hitro je zaprla knjigo, ampak še vedno je bila v puščavi. Odločila se je, da bo našla nekoga, ki jo bo rešil. Dolgo je hodila, dokler ni prišla do neke vasice. Vprašala je ljudi, kje je in rekli so ji, da v deželi Čubakabra. Zanimalo jo je, kako se pride iz te dežele, ampak vsi so ji rekli, naj ostane tu. Neka deklica pa ji je le povedala, da mora, če želi priti iz te dežele, poiskati kraljico Cvetanijo. Vendar to še ni nikomur uspelo. Med tem časom pa je knjižničar prišel obvestit Uršo, da zapirajo knjižnico, vendar je ni mogel najti. Poklical je sodelavce, policijo in Uršine starše. Naredili so preiskavo, a je niso našli. Na radiu, televiziji so objavili, da je pogrešana. Izobesili so tudi plakate ter napisali članek v časopisu.

Deklica Urša pa je med tem šla iskat kraljico Cvetanijo. Hodila je že devet dni Nenadoma je srečala gručo ljudi. Povedali so ji, da je kraljica ujeta v stolpu zlobnega čarovnika Brdavza. Vprašala jih je, kje je ta grad. K0 so ji povedali, se je poslovila in vsi so odšli svojo pot.

Nato je deklica hodila po navodilih, da bi našla grad čarovnika Brdavza. Tam se je izmuznila mimo stražarjev, ki so dremali. Ko je nekaj časa hodila po gradu, je opazila, da je povsod smrtna tišina in da ni nikjer nikogar. Ko je končno prišla v sobo, kjer je bil Brdavz, je rekla, da naj izpusti kraljico Cvetanijo. Vendar čarovnik ni hotel. Rekle ji je, da jo bo izpustil, če reši uganko.

Urša je prisluhnila. “Kdor jo ima, je noče, kdor jo kupi, je ne rabi, kdor jo rabi, ne ve, da jo rabi.” je vprašal čarovnik. Urša je razmišljala in rekla: “Krsta!” Čarovnik je od jeze počil in kraljica je bila rešena. Vprašala je Uršo, kaj si želi v zameno za rešitev. Urša je rekla, da si želi domov in naenkrat je bila spet doma.

In vsi so živeli srečno do konca svojih dni.

Mara Zec, 4. a

TRIJE ŠKRATJE

Za devetimi gorami in devetimi vodami so pred davnimi časi živeli trije škratje. Ime jim je bilo Koko, Čopo in Sapo.

Nekega dne so morali iti v gozd kot vsi škratje. Ko so prišli v gozd, je v grmu nekaj zašumelo. Bila je le prijateljica lisica. Pokazala jim je rdeče gobe po imenu Rdeče mušnice. Škratje so nabrali tri mušnice. Odnesli so jih domov, doma pa so jih skuhali in seveda pojedli. Prvi škrat, ki jo je pojedel, je dobil nadnaravno moč, drugi je lahko letel, tretji pa je dobil rdeče pike, ki so oddajale toploto v hiši. Odločili so se, da bodo pozimi odšli po svetu. Bila je jesen in komaj so čakali na zimo. Odločili so se, da jim bo od zdaj naprej ime Močni, Strela in Ognjeni. Končno je prišla je prišla zima in odpravili so se po svetu. Našli so nekega dečka, ki ni imel doma. Vprašali so ga, zakaj ni doma. Fant jim je odgovoril, da nima doma in ne staršev. Odločili so se, da mu naredijo dom. Močni mu je naredil hišo, Strela mu je prinesel dovolj hrane za celo življenje. Zadnji, Ognjeni pa mu je segrel hišo. Potem so mu rekli, da morajo oditi. Ognjeni si je odtrgal eno piko in že mu je zrasla druga. Odtrgano piko pa je dal fantku, da ga bo grela celo življenje.

Škratje so se odločili, da bodo od tistega dne naprej hodili po svetu v vseh letnih časih. Mogoče nas še danes opazujejo.

Nikola Žganjar, 4. c

PISANE KRESNIČKE

Nekoč je živela majhna kresnička. Ime ji je bilo Katarina. To je bilo že zelo dolgo nazaj, takrat ko so še živeli dinozavri. Zgodbo je po mojem napisala kakšna pustolovka. Najverjetneje ji je bilo ime Vita. Oja, to je takšno pustolovsko ime. Naše kresničke so imele vsak dan določeno barvo svetenja. To je izgledalo nekako takole: vsaka kresnička je imela urnik svetenja. V ponedeljek so morale svetiti modro, v torek rdeče, v sredo zeleno, v četrtek rumeno, v petek roza, v soboto vijolično in v nedeljo oranžno. Vsak dan so imele svoj razlog za svetenje. V ponedeljek imajo žabe na primer lov, zato se v ponedeljek kresničke svetijo modro.

Vsaka kresnička se je seveda tudi kdaj zmotila, vendar je bila med kresničkami le ena, ki se je zmotila vsak četrtek. Ime ji je bilo Špelca. Vas zanima, kako so kresničke spreminjale barvo? Kaj pa če so imele na svojih ajfonih posebno aplikacijo, na katero so stisnile tipko in že so spremenile barvo? Ah ne, to je malo čudno, veste kresničke so se samo malo pobožale po trebuhu in so tako spremenile barvo. Ja, vem, to je bilo za tiste kresničke, ki so se med spanjem premetavale zelo hudo, saj so pod odejo vedno spreminjale barvo.

Kresnička Katarina ni bila kot Špelca, saj je vsak dan svetila pravilno. Nekega dne pa se je zgodilo nekaj zelo hudega. Ni bila kriva Špelca, nekaj drugega je bilo. Mislim, da vam je že jasno, zakaj se gre. Če mislite isto, kot jaz, imate prav. V ponedeljek zjutraj se je kraljica pozabila pobožati po trebuhu. Namesto modro je zasvetila rdeče. Seveda se vse kresničke zgledujejo po kraljici, zato se je vse dogajalo narobe. Ko naj bi šle letet preko žabjega ribnika, so svetile rdeče. Tako so jih lahko opazile vse žabe. Tisti dan je bila dežurna le ena žaba, zato je pojedla vse kresničke do zadnjega. Oh, uboga Katarina. Čakaj, ali ni tisto tam Katarina?

Seveda, vedela sem, da se Katarina ne bi pustila kar tako pojesti. Ampak, kaj dela? O, ne, moramo jo ustaviti, saj leti proti žabjim ustom! Ne, že je notri!

Kar naenkrat pa je zagrmelo in to tako močno. Na nebu so se prikazali oblaki in v čisti temi je nekaj zasvetilo. Ko sem bolje pogledala, sem opazila žabo, ki leti in žari in se čudno obnaša.

Še v istem trenutku je žaba izpljunila vse kresničke in tako so lahko svobodno odletele.

Ko so prispele v svoje domove, pa so ugotovile nekaj strašnega. Pa saj kraljice ni bilo z njimi! Zelo hitro so morale skovati načrt, saj je njihova kraljica v težavah.

Še naslednji dan so se kresničke odpravile do žabjega ribnika, vendar tam ni bilo žive duše. Vedele so, kaj morajo storiti. Dobro, da so imele s sabo še potapljaško opremo, saj se bodo tokrat morale potopiti v žabje kraljestvo.

Zmenile so se, kaj bo katera počela in se odpravile po kraljico. Šest jih je šlo v levo, osem pa v desno in vse so imele kaj videti. Kraljestvo je bilo vse obdano z biseri. Tistih šest kresničk, ki je šlo v levo stran, se je moralo preobleči v natakarja, ostalih osem pa je moralo zlesti v piščanca. Tako so se odpravile do žabjega kralja. Zlagati so se mu morale, da je to neka nova jed, katero je on seveda poizkusil. Ko si je piščanca stlačil v usta, sploh ni vedel, da se v njem skrivajo kresničke, ki so prišle rešit kraljico.

Žabcu je zaradi kresničk kaj kmalu začelo kruliti po želodcu. Kresničk niso vedele, kaj storiti, Katarina pa jim je razložila, da bo žabec mislil, da mu kruli zaradi nove jedi, ki jo je prvič poskusil. Tako so kresničke lahko brez skrbi reševale kraljico. Vendar je kraljica zaradi velikega smradu v žabčevem trebuhu kar omedlela in zato jim ni šlo najbolje.

Končno so jo zbudili in lahko so se odpravili v svoje kraljestvo, brez da bi jih žabec opazil. Kraljica si je lahko končno odpočila na svojem ljubem prestolu ob poslušanju koncerta, ki so ji ga pripravile kresničke. Katarina je plesala, Špelca je igrala bobne, Maja je pela, Andreja igrala na kitaro in tako naprej. Pa še to, ne boste verjeli, ampak na volitvah je bila Katarina določena, da postane pomočnica kraljice.

Kresničke so se zabavale tako dolgo, dokler ni Špelca ugotovila, da je minilo že eno tisočletje. Katarina je med tem časom postala kraljica, Špelca pa se je celo naučila, da mora v četrtek svetiti rumeno.

Vita Nonkovič, 4. a

O ZGOVORNEM JEZIKU

Nekoč je živel nek jezik. To ni bil navaden jezik, ta jezik je bil nekaj posebnega. Jeziku je bilo ime mmm… Jezik.  Ta naš jezik je rad jezikal. Tudi ko ga nisi hotel nič vprašati, je že začel govoriti. To je šlo vsem ljudem že pošteno na jetra, zato so sklenili, da morajo takoj nekaj ukreniti. Zato so po vsem mestu razobesili plakate z njegovo izkaznico. Bilo je napisano, da ga išče policija. Takole nekako je bilo zapisano:

Wanted

Ime: Jezik

Priimek: Jezik

Najljubše opravilo: Jezikanje, skakanje v besedo

Ko je jezik to videl, se mu je popolnoma zmešalo. Odšel je v Kanado, ampak tam se je ves postopek ponovil.

Hodil je po vsem svetu, a vedno kamor je prišel, se je postopek ponovil. Ko je obšel še zadnjo državo, je obstal pred čisto istim plakatom, kot ga je videl v prvem mestu. Takrat je prvič obstal odprtih ust in do konca življenja ni spregovoril niti ene same besede več.

Sanja Purgaj, 4. a

 SEDEM KRTAČ

Neke noči, potem ko je družina Novakovih že trdno spala, se je s poličke ob umivalniku oglasila krtača za lase: »Ne vem, kako dolgo bom lahko prenašala to trpljenje. Za vse sem jaz kriva. Vsak večer poslušam jok in stok, ko mamica češe razvozlane Betkine lase. Betka joka, mamica pa krivdo vali name. Nocoj je celo rekla, da bo šla v trgovino iskat novo krtačo, ko bo manj pulila lase.«

»Nikar se ne pritožuj,« se je oglasila mamičina zobna ščetka, »mene je mamica že do polovice obrabila. Danes si je drgnila zobe celih 15 minut. Popolnoma je obsedena z belino svojih zob.«

»Jaz se nimam kaj pritoževati,« je rekla Betkina zobna ščetka. Z mene je nocoj Betka samo polizala jagodno zobno pasto. Službo sem zaključila v treh sekundah. Na srečo niti mamica niti očka nista nič opazila.«

»Ti srečnica,« se je vključila še očkova zobna ščetka,« mene pa še sedaj vse peče od močne mentolove zobne paste, katero uporablja očka. Le kaj mu je tega treba?«

» Z mamico se poljubljata pred spanjem,« se je oglasila mamičina zobna ščetka. »Včeraj zjutraj sem očkovo zobno pasto zavohala v njenih ustih. Hvala bogu, da se imata rada. Vsak dan slišim o novih ločitvah in razbitih družinah.«

»V tej družini se to ne bo zgodilo.« Vse krtače so se začele ozirati, od kod je prišel ta glas. »Mene mamica, odkar je spoznala očka, preveč pridno uporablja.«

Glas je prihajal od mini krtačke za trepalnice, ki je bila skrita v mamičini toaletni torbici. »Jaz sem čarobna krtačka,« je nadaljevala majcena krtačka,« mamičine trepalnice podaljšam za dvakrat. Ko jih očka zagleda tako dolge, kar ponori od zaljubljenosti.«

»Mislim, da sem jaz še bolj pomembna za obstanek tega zakona,« se je oglasila krtačka za nohte. Mamica sovraži moške, ki imajo črno za nohti. Očka pa je kot vsi veste, avtomehanik po poklicu. Vsak dan me trikrat vzame v roke in me poganja, da skoraj izgubim zavest. Nohti so sicer čisti, jaz pa vsak dan opravim gromozansko delo.«

»Kaj pa, če bi ta zakon že skoraj razpadel, pa sem ga jaz rešila?« se je oglasilo izza WC školjke.« Vse školjke so utihnile in začudeno napele ušesa.

»Jaz sem tista, ki najbolj trpi med vami. Sploh ne veste, kako mi je hudo,« je glasno zatulila krtača za čiščenje WC školjke.

»Ko sta se mamica in očka poročila, sem delala samo na eno izmeno,  saj me je uporabljala samo mamica. Potem pa je nekega dne znorela in me vrgla očku v glavo. Od takrat naprej me očka kar preveč pridno uporablja. A, če si tako želite reševati ta zakon, vam z veseljem omogočim, da me občasno nadomeščate. Prilegel bi se mi kak dan dopusta.«

Ko je to izrekla, je v kopalnici nastopila smrtna tišina in do jutra ni spregovorila nobena krtača več.

Luša Polajner, 4. a

LEGENDA O GORIČKEM ZMAJU KAČU

Velikokrat so spraševali se ljudje,

gledali od kod do kje,

sega ta gorički grad,

kjer je zmaj zaklet živel takrat.

V tem gradu živela prelestna je gospa,

ki navkljub bogastvu nesrečna je bila,

je po cele dneve tarnala, ker ni mogla najti ženina.

Nje zgodba bila je silno žalostna!

Najprej vam povem, bila je gospa, grofica,

da nobena druga se z njo ni kosala.

Saj se niti niso mogle, ker hudo okrutna je bila.

Mogočna kakor zmaj,

z vseh strani zastražena, kot le kaj,

služabnikov pa najmanj sto, nihče se ni upal boriti z njo.

Leta so tekla,

ljudje so zanjo delali na poljih, z njih cedil se je le znoj,

popoldne pa, tako so mi rekli, za plačilo dobili so le loj.

Ona se v dvorcu je smejala, okruten smeh je tole bil,

drugega ni delala, kot ukazovala in kazala, kako z njo svet je dobrotljiv.

Ljudje, ki so se na poljih trudili, so kleli grofico dan za dnem,

ožuljene svoje roke k nebu so dvigovali od muk in vnem.

Naposled prišla je rešitev, kakor blisk bila je pri njih,

čarovnica Mira prišla jim je pomagat, odrešit jih in povrnit mir.

Ni bila bogata, ni bila lična,

a bila je primerna gospodična,

ki bi znala biti kos nalogi, da bi grofično spremenila,

ji pamet in smisel življenja povrnila.

Mira se z zvijačo prebila je v grad, kot grofičina služinčad.

Zanjo je to le otroška igrica bila,

ko je skozi sobane paradirala in tu in tam izstrelila kakšen urok,

da so okoli nje vsi popadali okrog.

Čez nekaj časa je v glavno sobo le prišla,

kjer grofičina bila je spalnica.

Grofica zaukazala je :« Naprej!« mislila je, da je kakšen lakaj,

nikakor pa si ni mislila, da bo čez nekaj trenutkov sama zmaj.

»Za svojo pohlepnost v življenju boš kazen dobila!«, je vzkliknila čarovnica Mira in že urok

izstrelila. Za grofično se vsaka je sled izgubila, na njenem mestu ostal je zmaj,

ki je bil hudo priskuten in smrdel kot le kaj!

»Tako, jaz sem svojo nalogo končala!« je hip zatem naznanila Mira in

se v megličastem oblaku s svojo obleko izgubila,

množica pa rajala je vse do jutra

in s šampanjcem se opila.

Grofična, ki zmaj je postala, je grad zapustila in se v votlini ob grajskem ribniku naselila.

Na glavi pa je ta grozen zmaj še vedno nosil kronico, ki je mešala

glave ljudem in si jo je vsak želel bolj kot kup zlata.

V zapuščenem gradu se nastanil je grof, ki bil je

hudo pohlepen in dal je razglasiti, da kronico hoče

dobiti, pa če bo po tistem ostal praznih rok. Za nagrado je

celo svojo hčer ponujal za ženo, ki bila je mikavna in čila,

zato so se mladeniči odpravili na pot,

a mnoge od njih je zmajska grofica ubila.

Le enemu se je posrečilo dovolj blizu priti.

Vzel je kronico, a ni imel dolgo velike sreče z njo. Boste slišali, kako je bilo.

Grofica se je ravno kopala v mlaki kot pošten zmaj in

kmalu je opazila tatvino in se zapodila vanj.

Izdali so ga zlati žarki, ki so se s kronice usipali,

a še vedno bil je hiter dovolj, da se je v zadnjem trenutku v grad zapodil.

Hitro zaprla so se grajska vrata in zmaj,

ki vzel je prevelik zalet,

se je na njih na tisoče koščkov razbil,

kronica pa je izginila in grof je nikakor več ni nazaj dobil.

To je legenda, ki o zmaju Kaču govori, in še kako resnična se mi zdi,

kronica ta pa za pohlepneže ni.

Lahko pa se našel bo kdo, ki mu srce bije v čistosti

in se mu kronica v daljavi zaiskri.

                                                                                                                                                   Eva Vučko, 7. a

 

NAŠA ŠOLA

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

V šolo radi pohitimo,

da se nekaj naučimo.

V njej prijatelje imamo

z njimi radi se igramo.

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

Če pa včasih zamudimo,

oprosti se nam, ker naslednjič pohitimo.

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

Računanje in pisanje –

to zabava prava je.

Naša šola lepa je

in prijazna prav za vse.

                                                                                                          Iva Šabjan, 4. a

BUČKE: politika

(rap)

Božični čas, najlepši čas,

Ko dvignemo cene za vas.

Ote v bauto,

po dragi auto,

ka zaslužimo kaj,

hitro, ka rabimo pejneze zaj.

Trump nika nede napravo,

samo neka de pravo ˝Zdravo˝.

Baukše je biu Obama, ka si vsaj lejko šau kama.

Zaj so vseposejde zijde,

Čipraf se to Mehike ne vijde.

Dobro, ka Pahora mamo,

Ka lejko Cerara Hrvaške damo.

Ka pa zaj, ka Murko je prišo,

obljubo je, ka plače de višo.

Naša politika je nej prišla nika,

ka zaj lejko Pahora tikan.

Hrvaška se bije za Teran,

še dobro, ka se za njega bije Ankaran.

Agrokor valda de razpadno,

ka nan je kradno.

Zatau so pa proteste,

ka ene nemrejo normalno geste.

Putin gej samo pico,

pa še tau za sladico

Te debele de grato,

ka gej pico kosmato.

Hrvati vozijo nam zelenjavo,

v zameno davlemo jin Barcaffe kavo.

Recimo Iniesta:

pa kaj potem, če je Španec,

to ne pomeni, da ni republikanec.

Lahko dela, kar hoče,

čeprav je v Kataloniji vroče

zaradi nestrinjanja sindikatov,

in napadanja psihopatov.

Otroce glejdajo samo ˝Pujsa Pepa˝,

pa sploj ne repa.

Eni so demokracisti,

pa čipraf so nej nacisti.

Tan v Anglije majo Liverpul,

pa mislijo, ka je kul.

Nemrejo naprafte drugoga tira,

ka Divača-Koper se zapira.

Dosta delafcov rabijo,

Zatau prostovoljce vabijo.

Pa še ŠPORT

Maribor praute Liverpule nemrejo nika,

ka jih Liverpul zabijajo, kak se šika.

Aljaž Balažic, 6. c

BOŽIČ

BOŽIČ JE SUPER, BOŽIČ JE KUL,

KOMAJ ŽE ČAKAM, DA PRIDE TA DAN.

BOŽIČ JE ČAS, KO PO KEKSIH ZADIŠI,

BOŽIČ JE ČAS, KO SE PO RADIU BOŽIČNA GLASBA VRTI.

BOŽIČ JE ČAS, KO SMREKO OKRAŠUJEMO,

VEČERJA SE PRIPRAVLJA, VSI NANJO ČAKAMO.

POTEM PRIDE ČAS, KO DARILA SE ODPRO,

BOŽIČ JE ZAKON, KER VSI VESELI SMO.

Alja Celec, 6. c

BOŽIČ

Spet je tu najlepši čas, ko vse blešči in diši. Poredni, pridni in tisti vmes pišejo pisma spet. Vsa pisma so že poslana. Upamo da bodo našla pravo pot do Božička. En igrače drugi frače tretji pa samo pogače, vsi imajo svoje želje. Lučke na jelkah in okoli hiš gorijo kot tisoč zvezd. Tam na Severnem tečaju snežinke plešejo v raju. Stari dobri sivi mož v rdečo suknjo zleze spet. Igrače, frače in pogače vse pripravljeno že čaka. Rdeča suknja rdeči nos zraven pa še zvrhan koš vse spakirano že čaka da bo končno šlo na pot. Zvezdice na nebu, kažejo pot Božičku. Skozi črno temno noč, kakor blisk sani hitijo vse otroke obdarijo. Spet je tu najlepši čas ko vse blešči in diši, zato od mene za vse vas ho-ho-ho, ho-ho-ho srečen božič za vse vas!

❄Srečen božič 🎄 in srečno novo leto 🎆 tudi Vam!

Isabel Flegar, 6. c

MOŽGANI 2049

Dandanes lahko spremljamo mnogo raziskav in novic o teh ali onih ugotovitvah, ki zadevajo možgane. Znanstveniki se še zmeraj ne morejo točno opredeliti, kako ti delujejo in kaj je njihova prihodnost, a v eni točki se vsi strinjajo: možgani, ena najbolj zakompliciranih tvorb v našem telesu, obenem pa tudi najbolj pomembna. No, ta trditev velja za možgane sedanjosti. Kdo bi vedel, kaj bo z njimi v prihodnosti …?

Razvoj možganov in njihovo nadaljnje delovanje bolj ali manj nadzoruje človek, ki s tem tudi pripomore k procesu evolucije samega sebe in sveta okoli njega. Možgani se ves čas razvijajo, v njih se pletejo raznorazne vezi, iz teh pa se porajajo misli, ki lahko vsak trenutek spremenijo svet. Po mojem možgane lahko zelo grobo razdelimo na tri dele: na del, ki je že večino našega obstoja enak (plazilski možgani), del, ki uravnava čustva in najmlajši del, ki omogoča logiko (možganska skorja) in se ves čas spreminja glede na družbo.

V letih, ki nam prihajajo nasproti, se bodo naši možgani in z njimi tudi naše mišljenje najverjetneje drastično spreminjali. Vsakdanje življenje postaja vedno enostavnejše, kar pripomore k temu, da naši možgani postajajo vedno bolj leni. Veliko vsak dan uporabljenih aparatur, kot so telefon, računalnik, robotski sesalnik in celo žarnica, brez katerih si življenja skorajda ne moremo predstavljati, so pred npr. 100 ali 150 leti bile nepredstavljive. Tako se bodo po mojem mnenju možgani v prihodnosti še nekoliko polenili, a to ne pomeni, da se bodo nehali razvijati. To pomeni le, da se bodo začeli razvijati in napredovati v drugi smeri. Delovanje človeka se bo s pomočjo že dandanašnjih pridobitev v prihodnosti le še podaljševalo in človek bo začel iskati še več rešitev za vsakdanje probleme, ki bodo učinkovite na dolgi rok. Tako morda v bližnji prihodnosti sploh več ne bomo potrebovali nekaterih osnovnih življenjskih funkcij, ki jih drugače uporabljamo vsak dan. Menim, da bodo za spremembe najbolj na tapeti čutila (tip, voh, vid …), ki bodo ali zaradi zunanjih dejavnikov ali pa zaradi izumov spremenjena ali nadomeščena. Oči se bodo začele prilagajati na večjo in bolj konstantno izpostavljenost bližnji svetlobi, organ ki je potreben za vid na daleč, pa ne bo imel več tolikšne teže. Sluh bo postal oslabljen, saj ga dejansko ne potrebujemo več za opravila, ki so jih opravljali naši predniki in so bila ključna za preživetje. S čim večjo uporabo strojev, ki omogočajo komunikacijo s pomočjo tipkovnic, se bo zmanjšala tudi količina dejanskega fizičnega govora in komunikacije.

Na razvoj naših možganov pa ima v veliki meri vpliv tudi naša družba. Z vedno večjim vplivom in težo socialnih omrežij na povprečno mladino, bodo prihodnje generacije čutile mnogo posledic, kot so manjša samozavest, stalna želja po dokazovanju in odobritvi družbe, manjša zmožnost same osebne komunikacije… Če bo prišlo do teh posledic, jih bodo najverjetneje spremljale tudi psihične bolezni kot so depresija, anoreksija … Tako bodo naši možgani začeli delovati malo drugače. Morda ne bomo več strmeli k napredku in kvalitetnemu razvoju družbe in znanosti, ampak bo večji poudarek na medijih, ki imajo po mojem mnenju že v današnjem svetu zelo velik vpliv na samo mišljenje posameznikov. Seveda tudi napredek v tej smeri pomeni družbeni razvoj, a osebno se mi ta pristop ne zdi popoln, saj s tem uničujemo lastno mnenje, ki je zelo pomembno za pozitiven razvoj družbe. Že sedaj je v svetu osebno mnenje nekoliko oslabljeno, saj nam mediji in socialna omrežja kot po tekočem traku v naše glave diskretno vsiljujejo mnenja in »prave rešitve« za nekatere probleme. Z nadaljevanjem in ohranitvijo tempa , s katerim napreduje vpliv medijev na naše možgane, bi v bližnji prihodnosti lahko prišli do problema pomanjkanja raznolikosti razmišljanja in mnenj, ki so nujno potrebna za hitrejšo evolucijo in razvoj družbe ter možganov samih.

Po mojem mnenju se bodo možgani v prihodnosti razvijali predvsem na področju psihe, manj pa se bodo razvijali v fizičnem smislu, saj prav mišljenje in čustven razvoj dajeta telesu dušo in večji pomen. A možen je tudi popoln preobrat, začetke, katerega lahko vidimo že danes. Z razvojem čustev in vedno več na prvi pogled morda neracionalnega razmišljanja, se človeška rasa vedno bolj zaveda, da so lastna čustva lahko večkrat tudi usodna in lahko celo ogrožajo posameznikov obstoj. Človeški možgani to tudi zaznavajo in nagonsko iz dela možganov, ki opravlja osnovne človeške funkcije tudi pošljejo signal, saj je njihova primarna naloga preživetje. Tako bi se lahko razvoj čustvene inteligence v prihodnosti upočasnil, ali pa na neki točki celo začasno zaustavil, saj bi možgani postavili proti-sistem, ki bi zatiral pretiran razvoj na področju čustev in odnosov s sočlovekom. A kot pravi rek, da včasih razmišljamo bolj s srcem kot z možgani, tega preobrata v bližnji prihodnosti še ne vidim.

Človek pa pri vsej noriji razvijanja in nenehnega spreminjanja možganov do sedaj ni pozabil na zdrav razum in logično razmišljanje in niti v prihodnosti tega ne vidim v načrtu možganske evolucije. Razvoj logike, razuma ter po domače povedano »zdrave pameti« sta ena od prednostnih nalog evolucije. Z naraščanjem izobraženih ljudi pa se tudi povprečna zmožnost možganov iz desetletja v desetletje zvišuje. Pri tem bi se lahko v prihodnosti zgodila družbena sprememba, saj bodo večjo možnost vpliva na vso človeštvo dobili tudi ljudje iz revnejših držav. Tako bi se lahko rahlo spremenil tudi stil življenja, saj bi dobili sveža mnenja, ki do sedaj niso imela možnosti, da bi prišla do izraza v širši družbi.

Družba se bo v prihodnosti definitivno spreminjala. To lahko vidimo že, če pogledamo le 100 let v preteklost. Kot pravi rek, je zgodovina naša učiteljica prihodnosti, zato bi si upala napovedati, da bo naša družba v prihodnosti doživela še kar nekaj pretresov in preobratov.

Možgani in um se bodo še naprej razvijali, počasi, a vztrajno, do kakšne mere pa bo pokazal le čas. V času, ko se bodo naši možgani spuščali po tem norem toboganu evolucije, pa moramo mi kar se le da dobro za njih skrbeti, saj čim bolj se naš um razvija, tem bolj ga ovirajo njegove novonastale meje. Meje, ki jih postavljamo mi sami.

Eva Klement, 9. a

KAJ BO VPLIVALO NA NAŠE MOŽGANE V PRIHODNOSTI?

Kaj bo vplivalo na naše možgane v prihodnosti? Kako bodo delovali? Kako bodo izgledali in še in še. V nadaljevanju vam bom predstavila moje mišljenje ter kako si jaz predstavljam odgovore na ta vprašanja. Toda ob pisanju se mi je porodilo še več vprašanj. Pa nadaljujmo.

Najprej naj vklopim te svoje možgane. Ko sem začela premišljevati, o čem naj pišem, sem naletela na slepo ulico. Razmišljanje izven okvirjen res ni moja najljubša zvrst, saj imam veliko rajši sestavke o doživetjih, toda prišlo je novo leto in lahko poskusim kaj novega.

Res ne vem, kako naj sploh začnem. Naši možgani so to, zaradi česar mislimo, dihamo in smo. Po mojem opravljajo najpomembnejšo vlogo, saj nadzirajo vse življenjske funkcije. Razvijali so se s človekom. Skozi stoletja, tisočletja ter vse nazaj do razvoja prvih bitij. Skozi njihov razvoj so se spreminjali. Tam pa tam je kakšna funkcija zamrla. Tudi v prihodnosti bo najverjetneje prišlo do tega. Seveda bo tja pot dolga in postopna.

Prvo, na kar pomislim, je kako bodo telefoni vplivali na naše možgane. Bo zaradi elektronskih naprav prikrajšan naš spomin? Mislim, da je ta negativna posledica zelo verjetna. Zdi se mi pa tudi, da se bo pri nekaterih ljudeh razvila sposobnost za opravljanje več del hkrati, saj ne bodo pustili telefoniji, da jih prikrajša od česar koli drugega. No, pa saj na svetu obstajajo še kraji, kjer teh naprav sploh ne poznajo. Včasih me kar mika, da bi se čudežno preselila tja in v miru prebrala kakšno dobro, debelo knjigo.

Ko sem razmišljala o razvoju našim možganov, pa me je preletelo čudno spoznanje. Vsi vemo, da smo mladi veliko na socialnih omrežjih. Koliko ljudi pa ve, da ta omrežja iz dneva v dan bolj vplivajo na človekovo samopodobo? Naši možgani že zdaj razvijajo del, ki našo samopodobo, še bolj kot prej, primerja s fotografijami in objavami zvezdnikov in zvezdnic. Ne glede na to, kako se bo to razvijalo, osebno upam, da se dekleta ne bodo več primerjala z Hollywoodskimi, saj je vsaka posebna na svoj način. Malo sem zašla s teme, priznam, toda naj dodam še to.

Svetovni mediji ne vplivajo samo na samopodobo, ampak tudi na čustva. Na žalost si veliko ljudi še posebej najstnikov vzame življenje, ker jim družba tako narekuje. Pripravi nas, da si ustvarimo probleme, katerih sploh ni. Naši možgani podležejo pritiskom. In kako daleč bo to šlo?

Veliko mladih živi v mestu. Jaz osebno prihajam iz vasi in moji možgani so naučeni, da moram opravljati določena opravila, ki jih v mestu ljudje ne opravljajo tako pogosto, kot pokositi travo, okopati vrt, zakuriti. Ker pa se mesta širijo in vsak dan nastajajo nove stolpnice, čez 200 let mogoče naši možgani ne bodo več znali, kako se opravijo ta in še druga dela, saj jih ne bodo več potrebovali. Morda bodo še najenostavnejša opravila nadomestili roboti. Kdo ve.

Kot sem pa že prej omenila, imamo dandanes vsi telefone, da si nam stvari ni treba zapomniti. S tem bo verjetno s časom naš spomin začel pešati, kot ljudem v poznih letih starosti.

Tudi sama sem kar nekaj časa porabila, da sem se spomnila, kam sem založila lanski zvezek od biologije. Ko sem ga končno našla, in ga prelistala, sem se spomnila, da se »prostor za spomin« nahaja v senčnem režnju. Prešinila me je misel: »Kaj bi bilo če bi se ta prostor manjšal?« Bi ljudje imeli vdolbino na strani glave? Spomnila sem se tudi nekega starega filma, ki je predstavljal obdobje prvih civilizacij, kjer so ljudje imeli zadnjo stran glave bolj izbočeno. Menda zato, ker so bili bolj pametni, so več razmišljali in odkrivali temelje današnjih ved. Ali bodo v prihodnosti zato naše glave postajale čedalje manjše, ker manj mislimo? Ali pa bodo postajale večje in večje, ker je nova tehnologija še bolj zapletena in rabi več modrosti.

Mislili mogoče le ne bomo manj, saj moramo v vsako tehnologijo vložiti svoje načrte. Kar nekaj misli pa sem sama vložila v izbiranje srednje šole, saj se oddajni rok kar hitro približuje. Toda na koncu se bolj nagibam k šoli, kjer snov še vedno pišejo v zvezke, saj nočem, da tehnologija čisto prevzame moje možgane, saj je bila ena izmed mojih letošnjih novoletnih zaobljub ta, da preživim manj časa na telefonu in snapchatu.

Moje možgane je prešinil spomin na serijo, ki sem jo gledala kot otrok. V tej gledalci spremljajo pustolovca, ki se potepa po divjini in najbolj odmaknjenih krajih sveta ter išče načine preživetja. Nekoč so ljudje znali sami preživeti v naravi, toda kako je s tem danes in kako bo v prihodnje? Bo naša sposobnost za iznajdljivo preživetje izginila?

Če bo res tehnologija prevzela naš vsakdan, bomo tudi mi bolj odvisni od nje. Že zdaj nastane kriza, če se pokvari nek gospodinjski aparat. Kako bo šele v prihodnosti, ko bo naš vsakdan bolj ali manj v celoti odvisen od nekega čipa ali vezja v napravi? Se bo naše življenje sesulo v primeru, da se pokvari računalnik, če se bomo šolali preko spleta?

Mislim, da pa vse ne bo le tako negativno. Do robotov, ki bodo opravljali vse namesto nas, je še dolga pot in veliko brihtnih glav bo moralo napeti svoje sive celice, da bodo te stvari res izpopolnjene. Morda bo naš svet postal celo lepši, brez vojn in nasilja. Kdo ve, morda bo tehnologija rešila lakoto. Toda do vsega tega je še dolga in strma pot. Med tem časom sem si postavila veliko vprašanj, na katere nihče ne ve odgovora. O rešitvah lahko le še razmišljamo, saj bomo komaj s časom videli, kaj bo. Možno je, da bomo do takrat že umrli, ali pa bodo razvili stroje, ki nas bodo ohranjali pri življenju in bodo naši možgani lahko izkusili delček prihodnosti.

Laura Meško, 9. c

 

Evolucija.

Smešna stvar.

Včasih ponoči me zbudi vprašanje, kako smo sploh prišli tako daleč? Ali bomo svoje potovanje in razvoj še nadaljevali? Vsak znanstvenik bi pritrdil, vendar še vedno imam svoje dvome. Kako se sploh lahko nadgradimo? Pojma nimam.

Spet noč kasneje se vprašam, če smo se mi razvili iz takega majhnega ničesar, kaj se bo zgodilo z današnjimi živalmi ali mikroorganizmi? Verjamem, da si nobeden ne želi, da bi se žabe povečale tako, da bi pohodile našo hišo.

Vendar bi me najbolj prestrašilo, če bi te naenkrat spregovorile. Seveda si tega zdaj ne predstavljamo, vendar ko pomislim na to, da so se tudi naši možgani razvili iz opic, me spet spreleti srh.

Ampak najprej o telesu. Cela ta ‘fenotip’ zadeva me kar precej straši. To, da se naše telo prilagaja na okolje, sicer zveni lepo in romantično, vendar to lahko za sabo prinese veliko posledic. Ali se res hočemo prilagoditi temu svetu, ki smo ga na pol uničili? Sevanju, tehnologiji, smetem, vsem strupenim objektom, ki jih odlagamo v naravi? Morda bi ljudje s tem prenehali, če bi se zavedali, da se bodu takemu okolju prilagodili. Če že danes na Kitajskem hodijo naokrog z maskami zaradi prekomernega onesnaženja, lahko pričakujemo še hujše v prihodnosti. Na koncu ne bomo mogli niti stopiti iz hiše, brez da bi si nadeli pet mask in osem zaščitnih oblek in bo še kljub temu rakasto ozračje ter tveganje za okužbo.

Če smo že pri obolevanju ter zdravju, je to ena izmed redkih stvari, na katero gledam pozitivno. Morda res ne bo izboljšave v obolevanju, vendar bo pri zdravljenju nasprotno. Menim, da se bo medicina v prihodnosti še naprej razvijala. To je edino področje, kjer bo po mojem mnenju šlo samo še naprej in ne nazaj in navzdol. Vsak dan se kažejo napredki in iznajdbe za bolezni, ki so do takrat bile neozdravljive. Tukaj po mojem mnenju ne bo pretirane tehnologije, temveč bodo, kot do zdaj, ljudje zaupali ljudem. Zdravniki, medicinske sestre ipd. bodo šli še daleč v življenju, ta poklic bo večen.

Po drugi strani pa bo izumrl poklic farmacevta. Sicer danes ne kaže na to, a bo do takrat sigurno stroj, ki bo poskrbel za določene količine tega in tistega. Morda bo to delo opravljal še boljše od ljudi, ki so lahko zelo nenatančni in površni.

Skratka, praktične službe bodo izumrle. Vse te stvari lahko nadomestijo stroji, ki jih dandanes le še izpopolnjujemo in dodelujemo. Verjamem pa, da bomo rabili zdravnike, odvetnike, psihologe, politike (brez njih se ne bi nihče pogajal v našem imenu), učitelje ipd.

Torej nagradno vprašanje. Možgani. Kaj bo pa s tem?

Nekako mislim, da se bodo možgani še naprej razvijali. Vsekakor živalski možgani, precej prepričana sem pa tudi v to, da se bo struktura naših možganov spremenila. Morda na boljše, morda pa bodo na nas negativno vplivala sevanja in tehnologija. Če bo tako, bomo zagotovo imeli slabši spomin in krajšo življenjsko dobo, kar se kaže že dandanes. Obolevanja se bodo povečala, mi pa se bomo spet spojili z živalmi na njihovi stopnji možganskega razvoja.

Po drugi strani pa lahko spet odkrijemo mnoga nova zdravila in poživila, ki bi nam zagotovila daljše življenje, zeleno Zemljo ter vse lepo in prav, kot si želimo. Tak optimist osebno nisem, vendar pa se temu vsekakor ne upiram.

Rada bi verjela, da človeštvo ni uničilo naše lepe Zemlje in posledično sebe, vendar tako kažejo vsi dokazi. Z odlaganjem smeti, onesnaževanjem, izpuščanjem plinov, prekomerne porabe elektrike in

velikimi količinami sevanja bomo nekega lepega dne dokončno uničili, kar imamo. Danes bi mogli ceniti vsako rožo, ki nam zraste na vrtu, namesto da jo populimo, češ, kaj si bo mislil sosed.

Če bomo tako nadaljevali, je prihodnost lahko samo temačna in negativna. Razvoj možganov se ustavi ali zavrti nazaj, po naši lastni zaslugi. Tega si, verjamem, ne želi nihče. Da prenehamo z govorom in začnemo s cviljenjem ali lajanjem in podobne hude posledice. Najhujši del vsega pa je, da imamo trenutno lepo, zeleno pokrajino (večinoma) in jo uničujemo in dneva v dan. Tako si sami položimo trnje na posteljo in če našega ravnanje ne bomo spremenili, bo temu primerno sledil propad sistema.

Torej naučimo se zgodovino, kemijo, slovenščino, vstajajmo ob ranih urah ter pišimo nemogoče teste, dokler smo tega še sposobni. Morda, nekega lepega dne, v bližnji ali daljni prihodnosti, več ne bomo.

Maja Nemec, 9. b

 

MORJE

Morje, sinje morje,

prostrano morje,

globoko morje.

Na morju lepo se imam,

se rada z bratcem igram!

Peščeni grad vedno naredim

ter školjke na njem uredim.

Mavrične ribice pred mano plavajo,

se v soncu lesketajo!

Na morju lepo mi je,

a doma najlepše je!

Mila Temlin, 6. a

Žan Popović, 3. a

    NA KMETIJI (opis sličic)

Družina Kočar ima kmetijo. To so mama Alenka, oče Janez, hčerka Kiki in sin Miha. Mama Alenka in Kiki sta hranili perjad. To so: štiri kokoške, dve goski, dve raci, štiri piščančki in pav. Miha je trosil brikete Pikiju. Kuža je komaj čakal, da jih dobi. Oče Janez jih je gledal, kako so opravljali svoje delo. Ko so končali, sta Miha in mama Alenka odšla v hlev. Tam je Miha pometal tla. Kuža Piki ga je veselo gledal. Mama Alenka je molzla kravo. Belo mleko je teklo v pikčast lonec. Krava je medtem jedla seno, zraven nje pa je bil majhen teliček. Potem so vsi šli v sadovnjak. Miha je z obiračem trgal jabolka. Mama Alenka in oče Janez sta v prikolico nosila pridelke. Alenka je v cekru nosila solato, Janez pa je v zaboju nosil česen in čebulo. V traktorju so imeli še jabolko, krompir in lubenice. Ko so vso sadje in zelenjavo pobrali, so jo odnesli na dve stojnici. Prišli so kupci iz cele vasi. Tam so bili babica Tina in dedek Tone s cekri, prišla sta po pijačo in sadje. Boter Igor je prišel po sočna rdeča jabolka. Prababica Marija in pradedek Matej sta kupila zelenjavo ter odšla domov. Mama Alenka in njena prijateljica Suza sta kupili veliko solate. Miha in njegov prijatelj Vid sta se lovila s kužkom Pikijem. Deček Maks se je gugal na gugalnici. Kiki je visela na drevesu, zraven nje pa je bila muca Pika. S svojim opravljenim delom so bili zelo zadovoljni.

Živa Sukič, 3. a

PRI PIKI NOGAVIČKI

Danes me je Pika Nogavička povabila k njej domov. Jaz sem povedala, da ja. Odpravila sem se k njej.

Prišla sem k njej. Hiša je bila razmetana. Šla sem malo naprej in videla Piko Nogavičko, kako je pekla piškote. Kuhinja je bila umazana, razmetana in povsod po tleh je ležala moka. Pika se je smejala in me povabila peči piškote. Bili so vseh mogočih barv, oblik, velikosti. Najbolj pomembno pa je bilo, da so bili okusni. Odločili sva se, da na piškote povabiva tudi Anico in Tomaža. Skupaj smo se še igrali. Popoldan je minil zelo hitro.

Piki Nogavički sem se zahvalila za povabilo. Za domov mi je še dala nekaj piškotov.

Zoja Kos, 3.b

 

Pika Nogavička me je povabila k njej domov.

Z avtom sem se odpeljala k Piki Nogavički v vilo Čira čara. Tam je bilo veliko zanimivih stvari, ki jih nimam doma. Pika je mesila testo za kekse in ga valjala kar na tleh. Ta dan je imela Pika rojstni dan. Praznovali smo in se zraven igrali različne igre. Pikin konj je zaspan in ves čas iz sklede je korenje. Njena opica Ficko je zelo smešna in čudno oblečena. Pika ima prijatelja Tomaža in Anico. Rada plezata po drevesih. Pika ne hodi rada v šolo. Policista hočeta odpeljati Piko v sirotišnico, ker nima ne očeta ne mame. Pika se ne da in spleza na streho. Policista se predata in gresta v avto. Potem pa zagledata Piko, ki v zraku drži svojega konja, ki mu reče stari. Prestrašena policista se brž pobereta. Dan se že skoraj konča in skupaj s Piko, Tomažem in Anico večerjamo. Tomaž in Anica sta se odpravila domov. Tudi jaz sem se poslovila od Pike.

Tako se je končal dan pri Piki. Bilo je zelo zanimivo spoznati Piko. Tudi jaz bi bila rada tako močna kot Pika.

Nives Fradl, 3.b

 

V nedeljo, 2. aprila sem šla k Piki Nogavički.

Na verandi je bil Pikin konj, na njem pa opica gospod Ficko. Vstopila sem v hišo. S Piko sva pekli piškote in palačinke. Ko sva se najedli, sva si nadeli krtače in se drsali. S strehe sva metali kamne, robide in gumbe. Pika je skočila na konja in z njega ter šla v hišo. Po lestvi sem splezala na tla in šla  za Piko.

Šli sva v cirkus. Pika je skočila na vrv in začela hoditi po njej. Direktor cirkusa se je razjezil. Rekel je, naj takoj pride dol, ker se lahko poškoduje. Pika se je tako glasno zasmejala, da je direktorju odpihnilo majico in hlače. Vsi smo se smejali, samo direktor ne. Direktor je vprašal, kdo bi se tepel z najmočnejšim moškim na svetu. Pika se je javila. Zgrabila ga je in ga vrgla na tla.

Doma pri Piki sva se šli igro, ne dotakni se tal. Pika je skočila na gospoda Ficka, jaz pa na konja. Pika mi je podarila zlati, srebrni in diamantni svinčnik.

Naslednji dan sem imela rojstni dan. Pika mi je dala zlato ribico. Poimenovala sem jo Zlatka. Pika je stekla domov in prinesla vrata, na katerih je pisalo, odpri jih. Odprla sem jih in iz njih je skočil velik napihljiv grad. Skočili sva nanj. Čez eno uro je odšla Pika domov.

Pika se je odselila iz hiše. Tam zdaj živi fant.

Zara Škrlec Macek, 3.b

 

Danes sem bila pri Piki Nogavički. Slišala sem, da je zelo močna in radodarna. Ko sem prišla k njej, je bil na verandi konjiček, ki je bil bele barve in imel sive pike ter oranžno grivo. Na ograji pa je ležal gospod Ficko. Ko sem vstopila, je Pika pekla piškote. Igrali sva se ne dotakni se tal in sva skakali vse naokrog. Pika nama je pripravila sendviče. Bil je tudi njen rojstni dan in smo imeli pižama partij. Gospod Ficko je Piko vlekel za kitke. Ko se je vse umirilo, je stopil skozi vrata Pikin očka. Pika in očka sta se preizkusila, kateri od njiju je močnejši. Seveda je zmagala Pika, saj je dvignila mene, njenega očka, vrata, mojega brata, gospoda Ficka in njenega konja in to kar z eno roko.

Vsi smo bili veseli, še posebej Pika, ki je spet videla svojega očka. S Piko sva najboljši prijateljici, zato se že veselim nove zabave z njo.

Lara Šooš, 3.b

 

 

GRAJSKA ROMANCA

Tam na griču grad stoji,

kraljevič mlad v njem živi.

V gradu ima prelepo plesišče,

tokrat si kraljevič nevesto poišče.

Povabljena vsa so kraljestva dekleta,

tokrat se ženinu dobro obeta.

Ples bo potekal tri dolge noči,

ker si kraljevič prave ljubezni želi.

Ko prišla bodo dekleta na grad,

vsako si kraljevič ogledal bo rad.

Že prvo noč se v eno zagleda,

da všeč mu je, takoj se zaveda!

Sprosti se in se umiri,

stopi do nje in jo ogovori.

Ob pogovoru ugotovita, da všeč sta si,

tudi mladenka si prave ljubezni želi.

Mladenka krasila so zelena očesa,

imela je modro obleko, kot so nebesa.

Krasili so jo tudi rjavi lasje,

da kraljevič se z njo bi poročil, takoj ji pove.

Kraljevič za poroko vse uredi,

ker povabljenih bo veliko ljudi.

Dogovorila sta se, da se bosta poročila,

ko ples se h koncu odvrti.

Na dan poroke kraljevič pade

in velike bolečine dobi.

Ko pa pride zdravnik, ugotovi,

da si je zlomil v gležnju kosti.

V tem času mu zaročenka ob strani stoji,

ker k poroki se ji sploh ne mudi.

Za njo je najbolj pomembno,

da kraljevič bolečine zgubi.

Čez teden dni

kraljevič bolečine zgubi,

zdaj napočil je čas,

da se poroči.

Na poroki se gostje veselijo

ter možu in ženi srečo želijo.

Mladenka zdaj je kraljična postala

in s kraljevičem na skupno se pot je podala!

                                                                                                          Blaž Makari, 9. a

  Šestošolci so ustvarjali po branju besedila Starši na prodaj.

 

 
 

   

        Kralj Matjaž se prebudi

Bil je lep poletni večer. Tudi počitnice so že trkale na vrata, ko so nekega večera po poročilih govorili o jami, v kateri naj bi počival kralj Matjaž. Zdelo se mi je čudno, saj sem mislila, da je to samo legenda.

Nato pa je novinarka dejala: ,,Senzacija! Sploh ne morem verjeti,  da je to res, kot legenda pravi, da ko se bo kralju Matjažu brada 9-krat ovila okoli mize, bo prišel iz jame in spet vladal Sloveniji. A na žalost je rekla tudi, da: ,,Kralja Matjaža še nismo našli. ˝ Bila sem vesela, da se bo končno spet nekaj dogajalo, vendar me je ob tem stavku najprej prelila žalost, ampak sem verjela, da sem mogoče le tista srečnica, ki ga bo našla. No ja, minil je že en teden, pa še vedno o kralju Matjažu ni niti duha niti sluha. S starši smo se odločili, da gremo, ker so bile poletne počitnice, v  Maribor. Šli smo še malo v mesto po nakupih, kjer sem med množico ljudi zagledala kralja Matjaža. Seveda si nisem mogla pomagati in sem se ga šla dotaknit. Seveda, na skrivaj in tista množica ljudi je bilo pravo mesto za to. A takoj po dotiku so postali moji žepi na hlačah težki. Iz žepa sem vzela telefon in: ,,Uvau! Saj je telefon vendar zlat.˝

Ko smo prišli  domov, sem hotela poklicati prijateljico,a nisem dobila nje, dobila sem: ,,Kralj Matjaž pri telefonu, prosim.˝ V tistem trenutku nisem mogla iz sebe spraviti niti besede, a sva se vseeno začela pogovarjati. Klepetala sva dlje kot eno uro. Kasneje  sem seveda povedala tudi staršem.

Kot sva bila s kraljem Matjažem dogovorjena, sva šla do frizerja, po nakupih in tudi naučiti sem ga morala živeti v današnjem času. Ni se hotel razkrinkati, zato mu je sedaj ime Matija. Živi normalno in tudi v službo hodi. Ne boste verjeli, ampak celo poročil se je. Sedaj živi srečno s svojo družino.

                                                                                    Nika Podlunšek, 7. c

MOJE SREČANJE Z MARTINOM KRPANOM

Juhu, konec tedna je in ne bo se mi treba učiti:«Hej, Anej, pridi greva skupaj v park igrat nogomet.« «Ja, to bi bilo super!« mi je odgovoril prijatelj Anej.

Godilo pa se je tako. To je bilo prav tisti petek, ko sem spoznal Krpana. Ko sva prišla v park, je Anej postal žejen. Odšel je v najbližjo trgovino. Mene pa je pustil samega v parku. Brcal sem žogo in ga čakal. Dolgo ga ni bilo, zato sem se odločil, da raziščem Soboški park kar sam. Potem pa zagledam nekaj čudnega. Bil je Martin Krpan. Takoj sem ga ogovoril :«Hej, ti si Martin Krpan?« Veliki možakar mi je prikimal in me tudi sam ogovoril:« Dečko, potrebujem tvojo pomoč. Bi mi prosim povedal, kje približno se nahaja vaša slavna reka Mura?» Takoj sem ga povabil na pot do reke Mure. Ker pa je bila pot dolga, sva hodila 3 ure in med tem časom mi je povedal veliko zanimivega. Najprej me je zanimalo, kako in zakaj je sploh prišel v Mursko Soboto. Odgovoril pa mi je, da je od Dunaja pa do Murske Sobote v vsakem večjem mestu dobil veliko angleške soli. Zato se je ustavil tudi v našem lepem mestu , ker ga je tudi na Murinem mlinu čakala velika pošiljka angleške soli, ki jo je moral prenesti k cesarju na Dunaj. Za tem pa ga vprašam :«Kako pa je potekala pot?« Odvrnil mi je: «Dobro, nič posebnega se ni godilo, razen v Mariboru, ko so me ustavili neki čudni možiclji in me napadli. Bili so trije v črnih maskah. Pograbili so mojo vrečo soli in odhiteli. A na svetu ni takega, ki bi mene Krpana lahko premagal. Zato sem odhitel za njimi, kakor so me nesle noge in jim sol tudi vzel, potem pa potoval naprej.« Nad tem sem bil zelo navdušen in presenečen, kako močan je v resnici Krpan. Povedal pa sem mu tudi:« Hej Martin, tudi mi se v šoli učimo o tebi, veš, iz te snovi smo dobili tudi oceno. Jaz seveda 5. Krpan se je le nasmehnil in odšla sva naprej. Bolj, ko sva hodila, bolj sva bila tudi utrujena in zato se je Krpan odločil, da me dvigne, da vidim, kako daleč je še do reke Mure. Takoj ko me je dvignil, sem zagledal reko Muro. »Hej Martin, zelo blizu sva že, še 5 ali 10 minut hoda je do Mure,« in obema se je na obrazu narisal nasmeh. Ni bilo dolgo, ko sva do Mure tudi prišla. Prosil sem ga za podpis, Krpan pa mi je poleg podpisa podaril še lonček angleške soli v spomin nanj. Objela sva se ,se poslovila in odšla vsak v svojo stran, Krpan proti Dunaju, jaz pa nazaj proti parku. Krpan pa mi je v slovo pomahal in me še zadnjič pozdravil:« Srečno, dobro potuj.« Pot nazaj do parka je potekala zelo hitro. Utapljal sem se v spominih in ko sem se vrnil v park, me je tam že čakal prijatelj Anej. Malo sva se še igrala in povedal sem mu vse o tistem dnevu. Sprva mi ni verjel, ko pa sem mu pokazal enega izmed trenutkov, ki sva ga s Krpanom tudi ovekovečila, pa mi je verjel. Ko je bilo že zelo pozno, sva se odločila, da se tudi midva razideva vsak v svoj kraj. Tudi doma sem mamo ogovoril: «Mama, spoznal sem Martina Krpana«. Vse sem ji povedal, potem pa v dogodkih, ki so se mi zgodili čez dan, veselo zaspal. Upam, da se mi bo to še kdaj zgodilo.

                                                                                                                   Nejc Barbarič 7.c

Zgodba za lahko noč

»Dedi, dedi, a mi lahko prosim prideš prebrat zgodbo za lahko noč?« me je nekoč vprašal vnukec, po imenu Rok. »Seveda Rokec, z velikim veseljem,« sem mu odgovoril. »Dedi a mi lahko poveš kakšno zgodbo? Tiste napisane mi niso tako všeč kot tvoje,« me je prosil, ko je že ležal v postelji. »Okej, pa začniva,« tako se je začela tudi zgodba.

Nekega dne, ko sem bil še mlad sem s svojima prijateljema Tilnom in Vidom odšel v park. Na neki klopci sem videl samega Martina Krpana. Takoj sem pristopil do njega in ga ogovoril: »Dober dan, gospod Krpan. Kaj pa počnete tukaj?« »Prišel sem se malo sproščat v Mursko Soboto in potem grem nazaj domov,« mi je odgovoril. Vprašal me je: »Hej, a bi šel z mano do reke Mure, ker ne poznam poti?« »Seveda,« sem mu odgovoril. In tako sva tistega dne šla do reke Mure. Na poti je bilo strašno zanimivo. Nato, ko sva nekaj časa hodila v molku, mi je povedal: »Veš, ko sem hodil do Murske Sobote se mi je zgodilo nekaj nenavadnih stvari. Srečal sem gospoda Boruta Pahorja, kako je prepričeval, da naj vsi glasujejo za njega, saj je on pravi predsednik za Republiko Slovenijo. Nato pa sem videl dogodek, ki ga verjetno tudi ti poznaš. Trejzino senje. Odšel sem malo na dogodek in si privoščil nekaj slastnih kostanjev. Veš kako so bili dobri?« »A res? Meni niso bili vedno najboljši,« sem mu odgovoril. Nato sva prispela do reke Mure. »No hvala ti, ker si me pripeljal do reke Mure,« se mi je zahvalil. »Ni problema gospod Krpan,« sem mu odgovoril.

Na koncu sva se poslovila in on je odšel domov, jaz pa nazaj v park. Vso zgodbo sem povedal prijateljema. »No, Rokec, to je moja zgodba,« sem mu povedal. Ko sem ga pogledal, sem opazil, da že spi. »Ha, ha, ha je moral biti utrujen,« sem povedal ženi.

    Jakob Nejc Ružič, 7. c

 

S Krpanom z Dunaja do Murske Sobote

Bil je lep sončen dan, zato sem se odpravila v park. Šla sem na igrišče, zatem pa sem si malo oddahnila na klopi. Mimo je prijezdil močan človek, ker pa je bil na konju, je to bilo silno nenavadno. Takoj sem odhitela za njim, saj je izgledal zmeden in hotela sem mu pomagati. “Pozdravljen gospod, potrebujete pomoč? Ste se izgubili? Počakajte malo… pa ne, da ste vi znan Martin Krpan?” sem bila začudena. On mi je pa mirno rekel: “Tako je! To sem jaz. I hvala, ne rabim pomoči, ta park poznam kot lastno dlan.”

Ko sem brala zgodbo o Martinu Krpanu, se mi ni zdela zelo resnična, ampak zdaj, ko sem ga spoznala v živo, pa vidim, da je prav tak, kot v knjigi. ” Jaz sem Zara. V veliko veselje mi je, da sem vas spoznala. Še bolj pa bi bila vesela; če bi lahko skupaj odšla malo po mestu, tako bi si lahko bila še bolj blizu! Veste, v šoli se zdaj učimo o vas! Kaj vse ste doživeli!” sem se predstavila in dala predlog. Krpan je predlog sprejel in odšla sva naokoli.

Medtem ko sva hodila, mi je pripovedoval o njegovih dogodivščinah. Ob njegovem pripovedovanju sem se počutila, kot če bi bila tam, na mestu, kjer se je vse dogajalo. Počasi je začel razlagati o tem, kakšno hudo pot je doživel včeraj, ko je prihajal v Mursko Soboto. “Veš, ravno, ko sem se odpravil od doma, me je zajela huda nevihta. Ampak, ker je moja kobilica trpežna, sva nadaljevala pot. Mislil sem, da bi bilo bolje nadaljevati pot skozi gozd. Tam pa je zaradi nevihte padlo drevo ter moji kobilici poškodovalo nogo. Sicer je zdaj vse v redu, ampak takrat ni mogla hoditi, zato sem jo razjahal in nadaljevala sva peš. Kmalu sva prišla čez mejo in že sem zagledal prelepo Slovenijo,” mi je razložil. Najina pot je že zavila proti reki Muri, a Martin je še zmeraj govoril: “Ko se, prišel v Slovenijo, so mi ponudili vaše specialitete, to so gibanica, repa in mnogo drugih dobrot. Vse sem pojedel in odšel proti soboškemu parku. Tam sem si ogledal eno predstavo in kmalu srečal tebe.” Prišla sva k reki Muri. Usedla sva se na klop in uživala v naravi in šumenju listja ter reke. Počasi je prišel čas, ko so se najine poti končale. Martin Krpan je odšel nazaj domov, jaz pa sem odhitela nazaj v park. Med potjo sem poklicala prijateljico in ji vse razložila. Ko sem prišla nazaj, me je že čakala.

Razložila sem ji čisto vse in obe sva bili zelo srečni. Obljubili sva si, da bova to obdržali zase. Ta dogodivščina mi je bila zelo všeč in upam, da se bo še kdaj ponovila.

     Zara Bertalanič, 7. c

MOJ DAN Z BABICO

Moje ime je Niko Lampe. S starši in bratom živim v Černelavcih. V naši hiši živita tudi moja babica in dedek. Opisal vam bom dan z babico.

Bila je lepa jesenska sobota. Mama in oče sta se odpravljala v Maribor, midva z bratcem pa sva že navsezgodaj odhitela k babici na zajtrk. Pri zajtrku smo se zmenili, da gremo na Goričko, na domačijo, kjer je babica odraščala. Tega sem se zelo razveselil, še posebej zaradi psičke Bine, ki tam živi. Med vožnjo do vasi Martinje smo opazovali gozdove, ki so bili obsijani s soncem in odeti v pisane jesenske barve. Ko smo prispeli na babičino domačijo, nas je psička Bina veselo pozdravila. Kmalu smo se odpravili v bližnji gozd nabirat kostanj in gobe. Na poti nas je spremljala tudi Bina. Veselo je poskakovala, mahala z repkom in se podila po listju v gozdu. Zelo sem bil srečen, ko sem iznenada tik ob drevesu zagledal gobo. Pokazal sem jo babici in ta mi je pritrdila, da je to res pravi jurček. Še sam nisem mogel verjeti, saj je babica najbolj spretna pri iskanju gob. Tokrat pa sem jo jaz prehitel in prvi našel gobo. Po nekaj urah smo se s polno košaro kostanjev, jurčkov in lisičk utrujeni vračali na kmetijo. Odpravili smo se v hišo, kjer smo imeli okusno malico. Ob tem nam je babica pripovedovala, kakšno je bilo nekoč njeno življenje v tej hiši. Izpostavila je, da je bilo njeno otroštvo revnejše kot moje, saj je bilo veliko otrok v družini in so bili za marsikaj prikrajšani. Vseeno pa se moja babica rada spominja svojih mladih let, saj so se imeli lepo, živeli so v čisti naravi, se brezskrbno igrali na travnikih in poljih, zobali češnje na drevesih. Pozneje pa sva doma z babico še spekla okusno kostanjevo torto, ki je bila sladko presenečenje za očkov rojstni dan. Ta je bil navdušen nad torto, ki smo jo naslednji dan razrezali in se posladkali.

Za nami je bil en čudovit jesenski dan, preživet v naravi. Trenutki z mojo babico, ki jo imam zelo rad, so nadvse dragoceni! In da bi jih bilo čimveč!

Niko Lampe, 4. c

 

O BABICI, KI JE ODRAŠČALA V VELIKI DRUŽINI IN MAJHNI HIŠI (INTERVJU)

Mladost naših starih staršev se je v tistih časih zelo razlikovala od naše. Ker to zanima tudi mene, sem babico prosila za pogovor.

KJE SI SE RODILA IN KAKŠEN JE BIL TA KRAJ V STARIH ČASIH?

Živela sem v majhni kmečki vasici, v Veščici. Ljudje so se preživljali s kmetijstvom. Ker ni bilo veliko trgovin, smo si hrano mogli pridelati sami. Pridelati smo mogli tudi hrano za živali npr. krave, prašiče in kokoši, saj smo od tega, kar so nam živali dajale, bili odvisni. V trgovini, eni izmed redkih, smo kupovali le sol, sladkor in kvas.

KATERE PRIDELKE STE PRIDELOVALI NA POLJIH IN VRTU?

V večjih količinah smo na poljih pridelovali žito za črno moko, pšenico za belo moko, koruzo, zelje, krompir, sončnice, belo repo in buče. Na vrtu pa seveda solato, korenje, peteršilj, nekaj drugih zelišč, čebulo, česen, kumare, paradižnik, papriko in še kakšno drugo zelenjavo, vendar v manjših količinah.

KOLIKO ČLANOV JE ŠTELA TVOJA DRUŽINA?

V moji družini je bilo osem otrok, mama, oče in mamina neporočena sestra, naša teta, ki smo jo klicali tetica. Imela sem tri sestre in štiri brate. Bila sem med starejšimi. Oče je bil krojač. Šival je moške obleke, hlače in delovne halje ter ženske kostime tj. suknjiče in krila. Mama nam je bila gospodinja, tetica pa je delala zunaj pri živalih in okolici.

KAKO JE IZGLEDALA VAŠA SOBA IN KAJ STE POČELI V NJEJ OB VEČERIH?

Naša soba je bila zelo velika. V njej je bilo pet velikih postelj. Na eni je spala tetica, na ostalih štirih pa smo spali otroci, dva v eni postelji. Večeri so mi bili najlepši deli dneva. Z brati in sestrami smo se pogovarjali o preteklem dnevu, še posebej o šoli, kaj se nam je lepega ali slabega pripetilo. Zatem smo se poskusili iti igro, kateri od nas najhitreje zaspi. Ker seveda nismo mogli spati, smo se tiho odpravili do vrat in delali stoje na rokah. Tetice nismo poslušali, ko nas je hotela umiriti. Nikoli nam ni bil dolgčas.

KAKO JE POTEKAL POUK IN VAŠA POT V ŠOLO?

Šolo smo obiskovali v sosednji vasi Kupšinci. Tja smo hodili prva štiri leta šolanja, druga štiri pa smo hodili v Mursko Soboto, na 1. osnovno šolo, na tvojo zdajšnjo šolo. Seveda smo hodili v šolo peš. Hodili smo približno eno uro. V razredu sta imela pouk dva različna razreda naenkrat. Ko je učiteljica snov razlagala prvemu razredu, smo poslušali vsi, pisali pa le oni, ko pa je razlagala drugemu razredu, pa je bilo ravno obratno. Bili smo zelo olikani, saj smo imeli zelo stroge učitelje in ti so imeli primerne kazni s palico. Kaznovali so nas na tri na načine:

Prvi je bil, da so nas s palico udarili po razprti dlani – to smo imenovali packa.

Drugi je bil, da so nas s palico udarili po konici prstov, ko smo imeli dlan zaprto – to smo imenovali hruška.

Zadnji, tretji način pa je bil, da smo se ulegli čez klop in smo s palico veliko huje dobili po zadnji plati. Jaz tako nisem bila kaznovana, le s packo in hruško.

Domov smo hodili v vrsti dva po dva. Cesta je bila ravna in zelo dolga, zato je učiteljica gledala za nami, kako smo šli. Bili smo lepo vzgojeni. Ko smo prišli iz šole, smo takoj odložili šolske torbe in začeli z delom na kmetiji. šele po končanem delu smo lahko šli delat domačo nalogo. V tistih časih ni bilo »Šola je na prvem mestu, ostalo na drugem,« temveč » Najprej delo, nato šola.«

KAKO SI NADALJEVALA ŠOLO?

Po končani osemletki sem se vpisala v Ekonomsko srednjo šolo v Murski Soboti, katero sem uspešno končala. Po maturi sem se zaposlila v tovarni Mura kot navadna delavka v proizvodnji. Tam smo šivali moške srajce. Jaz sem jih s proizvodnje predajala v skladišče, kjer je delal moj kasneje mož, tvoj dedek. Tam sem ga prvič spoznala.

KDAJ SI SI ZAČELA USTVARJATI DOM IN DRUŽINO?

Ko sva se poročila, sva začela prihranjevati denar od plače. Ker sva oba prihajala iz revnih družin, je bila to edina možnost. Najela sva stanovanje. Počasi nama je šlo na bolje. Kmalu sva dobila tvojega strica, čez dve leti pa še tvojo mamo. Ker nama je šlo že dobro, smo se kmalu preselili na dedkov dom in dala sva na novo sezidati najino hišo. Od takrat nama je šlo še boljše iz leta v leto in tako sva si ustvarila najino sanjsko življenje in dom.

Nuša Žižek, 8.c

                                                                        PES

Jaz sem pes, ti pa ne,

jaz pa lajam, ti pa ne,

vsak se me boji prijeti,

tebe pa poližem!

Jaz sem pes, ti pa ne,
jaz z repkom migam, ti pa ne,
kost si mi želel vzeti,
pa je nisi vreden!
Tejo Terplan 5. a

PES

Jaz sem pes, ti pa ne.

Jaz pa grizem, ti pa ne.

Mene se bojiš prijeti,

jaz pa tebe ne.

Jaz sem pes, ti pa ne,

nosim kosti, ti pa ne.

Ti si mi jih hotel vzeti

in po tihem vse požreti.

No, da veš, jaz sem pes, ti pa ne.

Mene se bojijo, tebe ne.

Jaz hišo čuvam in jezno lajam,

če nikogar ni doma.

Ko pa Mihec Kihec

truden se odpravi spat,

jaz pred vrata ležem,

da ne vzame Mihca tat.

Ko pa zjutraj vstanem,

tačke si umijem

in k sosedi grem v vas.

Me tja moja psička vabi

vsak dan bolj na glas.

A zvečer, ko dela črna spet se noč,

jaz domov hitim

in k Mihcu brž zbežim.

Tija Dervarič 5. a

Z domišljijo v novo šolsko leto 2016/17

JAZ IGRAČA
Ime mi je Tajda. Sem punčka iz blaga. Na sebi imam modro oblekico z rumenimi pikami. Obute imam črne balerinke. Moja lastnica Maja mi je spletla čudovite kitke. Ups! Pozabila sem vam povedati, kdo je Maja. No, zaradi te Maje se je začela vsa zgodba in zaradi nje sem zdaj na tej polici.
Ko sem bila še čisto sveže narejena, so me že zapakirali v nekakšen čuden paket in me odpeljali k deklici Maji, ki je bila moja lastnica. Maja je  z mano lepo ravnala. Spletala mi je kitke, oblačila in mi pripravljala čajanke. Maja me je vedno vzela s sabo v vrtec, na potovanje in na slikanje. Maja je počasi odraščala, z mano pa se je ukvarjala vedno manj.
Nekega dne me je celo položila na neko prašnato polico. Za povrh vsega se je Maja še odselila, tako da sem ostala čisto sama, samcata. Maja je odšla na študij, tam pa je spoznala privlačnega fanta in se v njega tudi zaljubila. Dobila sta otroka z imenom Lucija. Maja in njena družina so prišli v Majin pravi dom. Maja je svojemu fantu pokazala celo hišo. Ko je prišla do svoje sobe, je zagledala svojo punčko (mene) in me položila Luciji v roke. Lucija je z mano zelo grdo ravnala, Maja pa tega sploh ni opazila. Šele ko me je hotela čisto raztrgati, je Maja opazila, da me Lucija  hoče raztrgati. Hitro me je potegnila iz Lucijinih rok. Stisnila me je k sebi in se spominjala časov, ko se je igrala z mano. Bila sem že malo raztrgana, zato me je odnesla k svojemu fantu, da me popravi. Fant se je začel norčevati iz Maje, kako je lahko tako otročja, da hoče popraviti svojo nekdanjo igračo. Maja ga je odgnala iz svoje hiše, mene pa je že spet pozabila na tisti stari polici. Maja je ostala čisto sama, pa tudi mama in oče sta ji umrla. Staro hišo, v kateri sem bila jaz, so podrli, jaz pa sem se znašla pod eno od tistih opek. Ko je prišla Maja pogledat, kako je kaj podrta hiša, je opazila eno opeko, ki je stala zelo čudno. Ko jo je dvignila, je zagledala mene. Zelo se je razveselila, me objela in obljubila, da me bo od zdaj naprej vedno čuvala.
Maja je postala pisateljica, pravljice pa je pisala tudi o meni, zato sem bila slavna potem tudi jaz. Majin bivši fant pa se je včasih, ko je bral Majine knjige, samo smejal.
Vita Nonkovič, 3. a
JAZ IGRAČA
Ime mi je Brundo. Sem plišasti medvedek z rdečo pentljo. Pravkar so me postavili na polico v trgovini Muller. Nekaj dni pozneje je prišel nek fantek po imenu Filip. Imel je rojstni dan in mama mu je obljubila plišastega medvedka. Počasi sta prihajala do moje police. Ogledala sta si me in Filip jo je prosil, če lahko dobi mene. Vzela sta me s police ter stopila do blagajne. Ko me je mama plačala, smo odšli domov. Stopali smo proti ogromni vili v središču mesta. Mama je vzela ključe in odklenila vilo. Vstopili smo, Filip me je vzel v roke in oddrvel v svojo sobo. Takoj mi je začel razkazovati sobo in dobil sem novo ime. Sedaj mi je ime Rjavček. Filip je naenkrat izpod postelje potegnil veliko škatlo za televizor. Začel mi je izdelovati posteljico. Ko jo je naredil, naju je mama poklicala na večerjo. Bili so špageti. Ampak Filipova mama mi je pripravila čisto drugačno večerjo. Bil je med. Njam, kako je bil slasten! Po večerji sva se s Filipom odpravila v sobo. Vrgel me je na posteljo in začutil sem bolečino. V srcu me je začelo stiskati. Ko se je Filip vrnil, me je vrgel v mojo posteljo. Spet sem čutil bolečino. Ko sem mislil, da  Filip že spi, sem se začel pogovarjati sam s sabo. Spraševal sem se, ali me ima Filip sploh rad. Takrat je Filip vstal s postelje. Začudeno me je gledal in se za vsak slučaj uščipnil v roko, da bi videl, ali sanja. Ampak to niso bile sanje. Filip je ugotovil, da res govorim in ostal je brez besed. Razložil sem mu, da sem živ in slišim ter vidim.
Filip se mi je opravičil. Ugotovil je, da moraš imeti vse stvari in bitja rad.
Sanja Purgaj, 3. a
JAZ IGRAČA
Sem punčka Maja. Pravkar sem prišla izpod šivalnega stroja. Imam rjave lase. Zelo sem vesela, saj me bo moja lastnica Suzi pravkar objela.
Stisnila me je k sebi in me odnesla v svojo sobo. Hitro me je oblekla in me položila v mojo novo posteljo. Rekla je, da mi prinese čaj. V bistvu je bil čaj namišljen. Minilo je leto dni. Popoldne, ko je Suzi prišla domov, je imela v roki punčko na baterije. Takoj se je začela igrati z njo, mene pa niti pogledala ni. Počutila sem se zapostavljeno. Čez čas so se odprla vrata. Skočila sem pokonci, saj sem mislila, da je Suzi. A bila je le Suzina mama Erika. Prišla je z veliko kartonsko škatlo. Razgledala se je po sobi in me nato položila v škatlo. Bilo me je strah, saj sem videla le črno temo. Položila me je na mizo in odprla pokrov škatle. Videla sem sonce in ugotovila, da sva zunaj. Nato sem zagledala, kako Suzin očka Joško na ogenj meče igrače. Vedela sem, da moram hitro pobegniti. Stežka, a s ponosom sem skočila. Tekla sem po ulici in naenkrat sem zagledala postavnega medveda. Bil je velik približno 25 centimetrov in nosil je majhen predpasnik, a ga nisem poskušala osvojiti. Tekla sem naprej. Kar naenkrat pa sem za sabo zaslišala dolge korake. Bil je medved. Tisti visoki s predpasnikom, katerega si je med tekom slekel. Takrat sem uvidela, da je bil to gospod Grom. Stekla sva do najbližje jase. Tam je na tla položil svoj predpasnik. Imel je dober nos, zato je hitro našel jagode in med. Ko sva se najedla, sva šla naprej. Preden sem se zavedla, sva se držala za roke. Šla sva do reke Mure. Gospod Grom je iz suhega lesa naredil čaj. S čolnom sva se odpeljala po reki. Tedaj se nisva zavedala, da reka pelje nazaj k Suzi. Ko se je raka prelivala v potoke, sva izstopila iz čolna. Šla sva po poti naprej. Ulica se mi je zdela znana, pa nisem vedela zakaj. Zagledala sva rumeno hišo. Ampak hiša se mi je zdela domača, zato sem potrkala na vrata. Prikazala se je Suzi. Nekaj časa me je gledala, nato me je objela.
Medtem ko me ni bilo, je spoznala, da igrača na baterije ne nadomesti igrače s srcem.
Iva Šabjan, 3. a
TA PESEM NIMA NASLOVA
Ta pesem
nima verzov, rim in črk,
ta pesem ne obstaja.
Nima stopice, nima namena,
ne sporočila.
Ta pesem ne obstaja.
Je čebela, roža in drevo,
ta pesem ne obstaja.
Je cigaretni pepel, škropivo, droga,
ta pesem ne obstaja.
Je polje, morje, je plevel,
ta pesem ne obstaja.
Je sveča, kamen in je grob,
ta pesem ne obstaja.
Je delavec, gorivo, je tovarna,
ta pesem ne obstaja.

Je zakon, pravilo, večni kaos,

ta pesem ne obstaja.
Je mlada ljubezen, darilo, sreča,
ta pesem ne obstaja.
Je svobodna misel, krik, protest,
ta pesem ne obstaja.
Je kitara, glas in bas,
ta pesem ne obstaja.
Je kisik, voda, kri,
ta pesem ne obstaja.
Je mir, vojna, je orožje,
ta pesem ne obstaja.
Je slavček, mirna misel, cvet,
ta pesem ne obstaja.
Je zemlja, vrt in smeh,
ta pesem ne obstaja.
Je glava, prstan, prst,
ta pesem ne obstaja.
Je nebotičnik, mesto, hrup,
ta pesem ne obstaja.
Je izpušni plin vseh in vsega,
ta pesem ne obstaja.
Je čutilo, čut in čustvo,
ta pesem ne obstaja.
Je skejt, surf in kolo za
najstnika
ta pesem ne obstaja.
Je poljub, nežnost, bližina,
ta pesem ne obstaja.
Je depresija, prozac, tesnoba,
ta pesem ne obstaja.
Je mladost, norost in divjina,
ta pesem ne obstaja.
Je divjak, motor, je nož,
ta pesem ne obstaja.
Je zapor, sodišče, duša,
ta pesem ne obstaja.
Je TV, reklama in pogreb,
ta pesem ne obstaja.
Je sen, vizija, vid,
ta pesem ne obstaja.
Je jezik, ključ in je barvitost,
ta pesem ne obstaja.
Je afrika, zahod in vzhod,
ta pesem ne obstaja.
Je bogastvo, bolečina, veličina,
ta pesem ne obstaja.
Je svoboda, potni list, država,
ta pesem ne obstaja.
Ta pesem je naš svet
in ta pesem
NE ObSTAJA.
Pia Zala Meden, 9. a
Pia Zala Meden je dobitnica Župančičeve frulice 2017 za najboljšo osnovnošolsko pesnico.
SLAŠČIČARNA
Slaščičarna v nedeljo ne dela,

zato strank prav nobenih ne sprejema.

Zjutraj privošči si kakšen bonbon,

za boljšo voljo in lepši vonj.

V zofi privošči si še nekaj sladoleda,

nato pa na TV-ju še nekaj pogleda.

Naslednji dan že prav zgodaj vstane,
saj so stranke že v dolgi vrsti stale.

                         PIA KOLOŠA,  6. a

MEDVEDEK BREZ UŠESA

V petek zjutraj me je Laura vzela iz starega predala v njeni sobi. Naenkrat me je položil v škatlo in odpravila sva se k nekemu paviljonu. Ko sva vstopila, me je Laura dala nekemu dedku in odšla.

Dedek me je dal na pult in mi do večera popravil uho, ki je bilo sedaj kot novo. Zvečer me je spet dal v predal, da se ne bi uho spet strgalo. Ko je dedek odšel, so se igrače prebudile in k meni je priskakljala žogica Skokica.

Medvedek jo je vprašal, zakaj je ona tu, žogica pa mu je začela pripovedovati zgodbo. Moj Miha me je kupil in ko sva prišla domov, sva se igrala. Potem pa je dobil kužka, ki me je preluknjal. Miha me je odnesel v popravljalnico in tako sem zdaj tu. Medvedek in žogica sta se pogovarjala do jutra, ko je prišel dedek. Vse igrače je pospravil in tudi jaz sem šla nazaj v predal. Ko je minilo 15 minut, je pome prišla Laura in šli sva domov.

Laura se je zelo veselila, ker sem popravljena. Od takrat se je vsak dan igrala z mano.

Tjaša Titan, 3. c

MEDO

V soboto zjutraj je Jana zelo zgodaj vstala, se oblekla in me vzela iz omare. Nato me je dala v vrečko in šla pojest zajtrk. Ko se je najedla, je vzela jakno, obula čevlje in vzela vrečko, v kateri sem bil jaz. Potem smo se z avtom odpeljali v park. Mislil sem, da se bova igrala, ampak ni bilo tako. Šla sva v nekakšno popravljalnico. Tam me je Jana oddala nekemu dedku z belo brado. Jana je odšla, dedek pa me je dal na polico k drugim igračam. Nekaj časa sem čakal, potem pa me je dedek vzel ven in me pregledal, potem pa popravil. Počutil sem se zelo dobro. Ko me je vrnil na polico in odšel, sem zaslišala nek glas. Obrnila sem se in videla še eno igračo. Najprej sva se predstavila, potem pa sva se šla igrat. Postala sva najboljša  prijatelja. Ko je prišlo jutro, se je na vratih pokazala Jana. Dedku je dala rumen papir, dedek pa Jani mene. Potem smo šli domov. Tam sva se z Jano igrali.

Iva Rajbar, 3. c

 

POSVETILA

Med drevesi skrivaš se,

Ej, to je hrabrost tvoja,

Dimen si in prašen,

V goščavi ti živiš,

Edini velik tukaj si,

Drugačen si od drugih.

V gozdu si doma,

Ovce strašno rad imaš,

Lovca ti se tˈko bojiš,

Kislo vedno se držiš,

Eno noč pa pride lovˈc, s

Cufkom te nažene v Bovˈc.

 

To učitelˈca je dobra,

Ah, vedno nam je modra,

Nauči nas dosti dosti,

Ja, kako se vesti,

Alˈkako se v svet ponesti.

Sanja Purgaj, 3. a

NEPOZABNO DOŽIVETJE

 Nekega sončnega dne je prišlo pismo zame. Ko sem ga odprl, sem videl, da sem prejel nagrado za spis Jaz in Slovenija čez 25 let. Bil sem najsrečnejši človek na svetu ter zelo ponosen. Takoj sem se sosedom pohvalil in pismo pokazal.

 Za nagrado sem bil povabljen v Ljubljano. Ko smo prispeli na OŠ Vič, sem se z vsemi rokoval. Dogovorili smo se, kako bo vsak predstavil svoje delo na prireditvi. Po kosilu smo se odpravili na ogled Ljubljane, ki je bil vključen v program. Z avtobusom smo se odpeljali do zbirne točke, kjer so nas počakali vodiči. Vodič je povedal veliko zanimivosti o Ljubljani. Očarala me je notranjost in zunanjost NUK-a. Začarali so me stebri v NUK-u, ki so iz marmorja. Tudi o Tromostovju in Francetu Prešernu smo izvedeli veliko novega. Nato smo se vkrcali na ladjico in se zapeljali po Ljubljanici. Nato smo ogled Ljubljane zaključili v Mestnem muzeju Ljubljana, ki je tudi zelo zanimiva ustanova. Ko smo se vsi zbrali, se je pričela prireditev. V prvi vrsti smo sedeli nagrajenci, za nami pa tisti, ki so dobili priznanja. Nagrajenci smo brali besedila od leve proti desni. Na vrsto sem prišel tudi jaz. Vsi so mi močno zaploskali. Za nagrado sem prejel medaljo, diplomo in knjigo vseh  del. Po prireditvi je k meni stopil vojni veteran in mi še enkrat čestital. Ogledal si je mojo medaljo in prosil, če se lahko slika z mano in medaljo. Bil sem zelo ponosen. Nato sem se skupaj z učiteljico Mileno Mohorko in Katarino slikali še z ravnateljem OŠ Vič.

 Domov smo se opravili polni lepih vtisov. To mi bo za večno ostalo v spominu.

Leo Granfol, 6. a

MEDVEDEK

Sem medvedek. Rjav s črnorjavimi pikami. Moj lastnik Jan pa ni bil preveč prijazen z mano. Seveda, saj mi manjka en uhelj, pa še raztrgan sem. Ampak nekega dne me je Jan vzel iz predala, me dal  v nahrbtnik in me s kolesom odpeljal do čudne hišice. Vstopila sva. Vzel me je iz nahrbtnika in me predal dedku. Dedek me je nežno položil na polico. Janu je dedek predal vizitko in odšel. Na polici je čakalo več drugih medvedkov. Malo smo se pogovarjali. Potem me zgrabila radovednost in vprašal sem, kaj se je z njimi zgodilo. Prvi je odgovoril, da mu je odpadla roka. Drugi je povedal, da ga je njegov lastnik vrgel v vedro barve, zato je rožnat. Tretji pa je povedal, da da ima na hrbtu ročico, ki mu da energijo, da lahko hodi. In kaj se je z njo zgodilo? Pokvarila se je. Pokvarjena je… Ojoj. Te nesreče so res slabe. Potem pa je kar naenkrat dedek vzel prvega in ga odnesel v sobo. Ko ga je prinesel nazaj, je bil kot nov. Dedek ga je postavil na polico k popravljenim. Potem pa je vzel mene. Dal me je na mizo in govoril: “Medvedka več na polici ni, ker že na mizo on frči, ves zdaj je umazan, zdaj pa naj zasije in zaspi! Čira čara!” In medvedek je bil spet kot nov in je že trdno spal. Dedek je poklical Jana. Prišel je v hišico, vzel medvedka, se zahvalil dedku in odšel. Ko je z mano prišel domov, je skakal od veselja. Počasi sem se prebudil. Vsega sem se spomnil, a tega z dedkom raje ne izdam. No, važno je, da se bo Jan še naprej igral z mano.

Niko Lampe, 3. c

DEŽELA, V KATERI ŽELIM BITI DOMA

V moji deželi je dobro in zlo,

v njej so solze in smeh,

v njej so prepiri in mir,

v njej se pije vino in pir.

 

Povsod okoli mene je nešteto ljudi,

veliko prijaznih in lepih besed,

veliko pogub in praznih obljub.

 

Želim si, da moja dežela bo lepša,

da bo dobro prav za vse,

za velike in majhne,

za revne in bogate.

 

Naj bo srečen prav vsak,

vsak, ki diha slovenski zrak,

naj vladata mir in ljubezen

in nihče naj ne bo siromak.

 

Želim si, da vsi bi imeli

streho nad glavo,

da ptički bi peli,

da lepo bi se imeli.

 

Sama nimam čarobnih moči,

zato pomagajte mi vi –

sklenimo roke in pomagajmo si!

 

Bodimo drugemu v oporo,

sezimo mu v dlan,

bodimo prijazni

in dobroto trosimo med ljudi.

 

Ko hodiš po poti,

po prelepi zemlji slovenski,

poberi papirček,

ne odvrni pogleda

in naravo spoštuj!

 

Zato Slovenci, vsak pri sebi naj pomisli,

da zavladale bodo pozitivne misli.

Spremembe rabimo takoj,

začnimo z njimi že nocoj!

Katarina Sever, 6. a

Prejela priznanje na lit. natečaju Moja rodna domovina z naslovom

Jaz in Slovenija čez 25 let, v Ljubljani, dne 19. 4. 2017.

(Mentorica: Milena MOHORKO).

  

JAZ IN SLOVENIJA ČEZ 25 LET 

Ko sem bil star 11 let, se mi niti sanjalo ni, kako bom spremenil Slovenijo, ko odrastem. Vse se je začelo na šolskem izletu.

Veselil sem se šolskega izleta. Odpravili smo se na stolp Vinarium . Sošolci so šli na stolp po stopnicah, mene pa je bolela noga in sem se peljal z dvigalom. Dvigalo pa me ni ubogalo in je namesto navzgor, peljalo navzdol, v globino. Pritiskal sem na gumbe in naenkrat so se vrata odprla. Bil sem ujet v temni jami. Zelo meje bilo strah. Prišel je strašljivi mož. Predstavil se je kot Albert in je prijazno govoril, zato sem se nehal bati. Povedal mi je skrivnost, da je namreč pri znamenitostih Slovenije skritih šest Skričnov.

Skrični so organizmi, ki za svoje delovanje potrebujejo košček človeške duše. Tisti, ki vloži delček duše v Skričen, postane nesmrten. Albert mi je naročil, da naj poiščem vseh šest Skričnov. Ujamem pa jih lahko tako, da pripovedujem zanimive zgodbe v slovenskem jeziku, saj drugega jezika ne razumejo. Čeprav nisem vedel, kako Skrični izgledajo, sem se odločil, da jih bom poiskal.

Najprej sem obiskal Postojnsko jamo. Odšel sem k človeški ribici in začel pripovedovati zgodbo o postojnskem gradu in vitezu Erazmu. K meni se je nenadoma začelo nekaj premikati in se bližati. Mislil sem, da je to Skričen, in res  je bil. Njegov videz je bil nenavaden. Bil je prozoren, skoraj neviden, ko pa mu je bila zgodba všeč, se je zasvetil. Začel  sem še bolj napeto pripovedovati in Skričen se je stisnil k meni. Naenkrat se je njegova svetloba prelila vame tako, da sva se oba zasvetila in osvetlila Postojnsko jamo. Začutil sem njegovo utripanje v sebi. Občutek je bil čuden, vendar zelo lep. Spoznal sem, da sem nesmrten.

Skričen me je vodil do živalskega vrta v Ljubljani. Sploh nisem vedel, kako sem prišel tja. Bil sem presenečen in začuden. Skričen mi je prišepnil, naj grem k opicam. Ubogal sem ga in se odpravil k njim. Tam sem začel pripovedovati zanimivo zgodbo, ker sem mislil, da je v bližini Skričen. Opice so se ki smejale, pljuvale in lulale proti meni. Spoznal sem, da se je Skričen samo malo pohecal in me napeljal, da je drugi Skričen pri opicah. Odšel sem k levu in levinji in začel pripovedovati zanimivo zgodbo. Od strahu so se mi tresle hlače. Nekaj nenavadnega se je začelo premikati proti meni. Bil je Skričen. Skočil je k mojemu prvemu Skričnu. Občutek je bil spet čuden, vendar lep. Ponovno sem postal nesmrten.

Skrična sta me odpeljala na ljubljanski grad. Zelo sem bil začuden, saj spet nisem vedel, kako sem prišel tja. Na gradu je spal ljubljanski zmaj, ki je bil zelo jezen. Mislil sem, da je Skričen, pri zmaju, nisem pa vedel, kako ga bom dobil. Tiho sem začel pripovedovati zgodbo za lahko noč. Zmaj je odprl le eno oko, meni pa je kri zaledenela v žilah. Zbral sem ves svoj pogum in nadaljeval s pripovedovanjem. Tretji Skričen je počasi prišel k meni. Zopet me je preplavil lep občutek.

Nato sem odšel v NUK, da bi prebral kaj o Skričnih. Med knjižnimi policami sem srečal Krtula. To je živo bitje, ki je pol krt in pol tjulenj. Živi med knjižnimi policami in je najpametnejše živo bitje na svetu. Krtula sem vprašal, če ve kaj o Skričnih.  Na hitro mi je povedal vse o njih. Obenem pa me je posvaril, da ne smem imeti več kot treh Skričnov,  saj bi sicer postal zloben. Albert je namreč zelo zloben in me je izbral za svojega naslednika. Ko bi imel vseh šest Skričnov, , bi bila skupaj z Albertom nepremagljiva in bi lahko uničila svet. Razkril mi je skrivnost, da zdravi ljudje ne potrebujejo Skričnov, saj imajo lepo življenje. Odšel sem na Pediatrično kliniko in Skrične razdelil trem najbolj bolnim otrokom. Otroci so takoj ozdraveli. Otroci in cela bolnišnica so se mi zahvalili za pomoč. Za nagrado so mi dali medaljo za sočutje in hrabrost.

Svoje dogodivščine sem opisal v knjigi, kije postala uspešnica po celem svetu. Postal sem zelo slaven in bogat. Ljudje s celega sveta so hoteli imeti Skrične, zato so se začeli učiti slovenski jezik. Sedaj, v letu 2042, je slovenščina najpopularnejši jezik na svetu. Slovenija je najbolj obiskana in priljubljena država na svetu. Turisti obiskujejo slovenske znamenitosti in tam pripovedujejo zgodbe v  slovenskem jeziku z željo, da bi našli Skrične in postali nesmrtni. Tudi ameriški predsednik B. T.  govori slovensko in prav zdaj išče Skrične po Sloveniji.

Do sedaj jih ni še nihče našel. Obišči znamenitosti Slovenije in mogoče jih boš našel prav ti.

 Leo Granfol, 6. a

Prejel NAGRADO na lit. natečaju Moja rodna domovina z naslovom Jaz in Slovenija čez 25 let, v Ljubljani, dne 19. 4. 2017.

(Mentorica: Milena Mohorko)

 

 

REKA MURA

»Resno! Spis o reki Muri!« Učiteljica nam je dala najbolj bedno domačo nalogo. Kako naj napišem spis o navadni, dolgočasni in umazani reki? »Je kaj narobe, Tia?« je vprašala učiteljica. »Ne. No, v bistvu ja. Ne vem, kaj naj napišem v spis,« sem odvrnila. Ostro me je pogledala, nato pa prisiljeno, s prijaznim glasom rekla, da naj se potrudim, če želim imeti pet ob koncu leta. Res dober nasvet. Vso pot domov sem razmišljala o spisu, vendar se mi ni porodila nobena dobra ideja. Nato pa sem se le domislila nekaj pametnega: »Čakaj malo. Lahko bi vprašala dedka.« Moj dedek ve vse. Še o stolu bi znal kaj zanimivega povedati.

Takoj po kosilu sem stekla do njegove hiše. Pozvonila sem in počakala, da mi odpre. Ko me je zagledal, se je razveselil in me objel. Povabil me je naprej in mi ponudil piškote, saj vedno pravi, da sem presuha in da moram jesti. Sedla sem na naslanjač in mu povedala, zakaj sem pravzaprav prišla na obisk. »Torej o Muri. Spis o Muri. Aaaaa, že vem, o čem bi lahko pripovedovala,« je začel dedi. »Nekoč pred davnimi, davnimi časi je na kmetiji živel gospod z dvema sinovoma. Želel si je še enega sina, ampak ko se je rodil tretji otrok, je pobesnel. Pobesnel je zato, ker se mu je rodila hči. Žalosten je odšel do reke Mure in začel jokati. S solzami v očeh je molil, da se mu hči ne bi nikoli rodila. Na njegovo srečo se mu je želja čudežno izpolnila. Ko je prišel domov, je odšel v sobo, kjer naj bi spala Adaline, njegova hči, vendar zibka je bila prazna. Odšel je do žene in jo vprašal, kje je njegova hči. Ta ga je le začudeno gledala. Po nekaj trenutkih je zopet vprašal, kje je Adaline. Žena je vstala in mu primazala zaušnico. Vprašala ga je, če je pijan. Možu ni bilo nič jasno in odpravil se je do svojega najboljšega prijatelja. Povedal mu je, da je njegova hči izginila. Štefan, njegov stari kolega, se je le smejal in ga spraševal koliko je spil, saj vendar nima hčere,« je pripovedoval. »Torej mi hočeš povedati, da je Adaline čudežno izginila?« sem vprašala. Dedi pa je rekel: »Ne, s svojo željo je izbrisal dan njenega rojstva!« Saj to je grozno. Kako je to sploh mogoče. No, saj je samo zgodbica. »Želiš, da ti pripovedujem naprej?« je vprašal. »Ja!« Dedi je nadaljeval: »No vprašal je še veliko ljudi, če so videli njegovo hčer staro 6 dni in vsi so se le smejali. Govorice o norem človeku, ki išče svojo hčer, ki se nikoli ni rodila, se je razširila po celem mestu vse do cesarja, ki je menil, da je človek, ki išče otroka, ki se nikoli ni rodil nevaren, zato ga je dal obglaviti.« Oh ne. To je grozno. »Joj, dedi, kakšne zgodbe mi ti to praviš? In potem? Kaj se je zgodilo potem?« sem bila radovedna. Moja radovednost ga je navdušila, zato je nadaljeval: » No potem so vsi ugotovili, da je reka res čarobna in zelo so se kesali, ker so ubili nedolžneža. Nekatere različice te zgodbe celo pravijo, da je takrat mesto prizadela suša in neurje, saj jih je mati Narava kaznovala za grda dejanja.« Mmmmh. Zanimiva zgodba. Hvala bogu, da ni resnična. »Hvala, dedi. Res ne veš, kako si mi pomagal. Napisal bom spis o reki Muri in moj spis bo najboljši« sem se zahvalila. Malo sem še ostala pri njem, nato pa sem se poslovila in doma napisala najboljši spis doslej. Naslednji dan me je učiteljica zelo pohvalila. »Veste, gospa učiteljica, iz tega spisa sem se naučila, da moramo pred vsakim dejanjem dobro premisliti, saj se nam lahko Mati Narava kar hitro maščuje,« sem še pametno pripomnila.

Po koncu dneva me je v šoli počakala mama in skupaj sva odšli domov in se ustavili še na sladoledu, saj je tudi mama menila, da sem napisala dober spis. »Veš mama, brez dedka ne bi zmogla. Zelo mi je pomagal,« sem ga pohvalila. Mama se nasmehnila in me pobožala po laseh. Nato sva skupaj odšli proti hiši in se vso pot pogovarjali.

Neža Sečko, 7. A

 

MURA

 

Mura, ti neutrudno tečeš,

a besede nobene ne izrečeš.

Ob tebi na stotine ptic žvrgoli,

ko šopiriš se v barvah noči.

 

Tvoj korak je glasen in krepak,

v globinah oster in gorak.

Vrtinci se kot na plesu vrtijo

in v njih skrivnostne zgodbe se godijo.

Enej Meglič, 7. A

 

REKA MURA

 

Kapljice kapljajo, druga v drugo celi dan.

Se kanali napolnijo, reke prihitijo in nastane novi dan.

Vsaka svoje ima ime, vendar ena le prav posebna je, reka Mura imenuje se.

V njej vidim nekaj posebnega, med drugim tudi to, da vrtinci in druge pasti so.

Ta reka prav edinstven dar ima, in to je ta, da na sebi mlin ima.

Neža Kuhar, 7. A

 

 

REKA MURA

 

Naša reka Mura je

globoka in široka.

Ni čista in

bistra, a v njej

plavajo ribe.

 

Naša reka Mura

je dolga.

Vedno, ko slišim

besedo

»reka Mura«,

mi na misel

pade beseda

»Babičev mlin«.

 Naja Sabo, 7. A

 

COPRNICA ZOFKA
(poustvarjanje)
Coprnica Zofka se je zbudila in iz ust je pihnila rumen mehurček. Bila je vesela, saj se je bližalo tekmovanje z metlami. To tekmovanje čarovnice priredijo enkrat letno. Zmaga čarovnica, ki prva pride do drevesa želja. Za nagrado dobi napoj za pomlajevanje. Recept za ta napoj pozna le ena čarovnica.

Zofka je šla v kuhinjo in si je spekla žabje palačinke. Ko jih je pojedla, je šla po metlo, da bi jo uredila. Počesala jo je in ji zavezala rumen trak. Odpravili sta se na travnik in sta vadili. Zelo sta garali. Odpravili sta se domov, saj je Zofka morala pripraviti napoj za hitrost, ki ga bo dala metli pred tekmovanjem. Potrebovala je: prašičji rep, kačji strup, žabji krak in kameleonovo oko. Zofka je mešala, metla pa je v lonec dodajala sestavine. Na koncu je v lonec morala dodati še kameleonovo oko. A metla je slabo slišala, zato je v lonec dala lamino oko. Zofka tega ni opazila. Nekaj napoja je shranila v stekleničko, ki si jo je dala v žep. Odleteli sta na tekmovanje. Postavili sta se za štartno črto. Metla je popila napoj. Tekmovalo je veliko čarovnic. Odštevanje se je pričelo tri, dva, ena, zdaj. Vse čarovnice so oddivjale s svojimi metlami. Zofkina metla ni bila tako hitra kot ostale, namesto tega je pljuvala na vse strani. Zofka se je razjezila, iz ust so ji leteli sami zeleni oblački. Skočila je z metle in jezno odkorakala stran. Ko je prišla domov, je v svoji krogli videla, da je metla dala v napoj napačno sestavino. To jo je še bolj razjezilo. Začela je čarati jezna usta.

Od utrujenosti je zaspala in sanjala o zmagi na tekmovanju.

                                                                                                           Mila Temlin, 5. a

 

 PRVI ŠOLSKI DAN

Bilo je nekaj dni pred prvim šolskim dnem.

Z mamo sva hodila po trgovinah in pogledala vse torbe, ampak mi niti ena ni bila všeč. Potem ko sva pa prišla domov, sva takoj šla na računalnik in sva preko spleta kupila torbo. Našla sva popolno torbo, s košarkaško žogo na njej. Potem sem oboževal košarko. Šla sva kupit vse šolske pripomočke: peresnico, svinčnike, zvezke, radirke in mapico. Napočil je prvi šolski dan.

Prišel sem v šolo in bil zelo nervozen, če bom imel dobro učiteljico, če me bodo sošolci marali in s kom bom v razredu. Ko so nas razdelili, so nas učiteljice, v mojem razredu je to bila učiteljica Marjane Kuzmič, odpeljale v razred in smo dobili sok in makovo potico. Videl sem veliko sošolcev in spoznal veliko prijateljev. Ko sem prišel domov,sem vse povedal mami in ji dal list, na katerem je pisalo, kaj vse potrebujem. Samo ena stvar nama je manjkala. To je bil majhen otroški kovček! Pogovorila sva se o prvem šolskem dnevu, prijateljih in sošolcih. Toliko sva se pogovarjala , da sva pozabila na otroški kovček. Kovček sva kupila naslednji dan.

V lepem spominu so mi ostali vsi sošolci, saj smo se v petem razredu ločili.

Vid Alač, 5. a

PRIJATELJSTVO DANES IN JUTRI

Prijateljstvo danes in jutri,

joj, vse se lahko spremeni.

Odidejo vse skupne misli, vsi nasmehi,

pa tudi ostale sladke stvari.

Razidejo se vse skupne poti,

kar naenkrat si sam,

ne najdeš več nobenih dobrih stvari.

Žalosten v sobi sediš,

brez nasmeha, čustev in vseh pozitivnih stvari.

A kar naenkrat se ti posveti,

da zunaj je veliko takih ljudi,

ki čutijo enako kot ti.

Stkejo se nove vezi,

in spet srečen postaneš ti.

Nato prijatelju poveš:

”Hej, ti! Hvala, ker si.”

Hana Čahuk, 9. c

 

MOJ JUTRI

Moj jutri, kaj skrivaš,

kaj mojim očem prikrivaš?

Me boš počakal

ali se čakanja naveličal?

Lepo te prosim

odkrij mi tančice skrivnosti,

odstri mi tančice modrosti,

razkrij mi tančice norosti.

A…če še enkrat premislim…

Ne razkrij mi skrivnosti,

modrosti, norosti.

Moj jutri, moj misterij ostani.

A vendar te prosim,

počakaj me, ne hiti.

Le pusti me živeti.

Nina Klement, 9. a

NOVOLETNE POČITNICE

Novoletne počitnice sem, kot se spodobi, preživela s starši. Šli smo k babici, ki živi na Koroškem. Tam me je oma, kot jo kličem, naučila plesti. Šli smo si tudi ogledat žive jaslice. Božič smo praznovali s sorodniki. Od velikega števila daril mi je bilo kar slabo. Najbolj mi je bil všeč komplet sestavin za izdelovanje parfumov. S sestrično sva ves večer mešali parfume čudovitih vonjev. Parfume je bilo mogoče obarvati rdeče, a je bilo na koncu več rdeče barve na mojih hlačah kot v parfumu. Mamica je rekla, da lahko te hlače gredo samo še v smeti, jezna pa ni bila preveč.

Naslednji dan smo vsa družina šli na sprehod ob reki Meži. V vodi sem zagledala majhnega črnega ptička. Skakljal je po vodi in s kljunčkom obračal kamenčke. Kar zmrazilo me je, ko sem ga gledala. Doma nam je gospod Google povedal, da smo videli povodnega kosa, ki je pod vodo iskal ličinke žuželk.

Zadnji večer počitnic smo se vsa družina savnali v domači savni.Vsi smo bili prepoteni, a sproščeni.

Počitnice so bile zabavne, a sem kljub temu pogrešala šolo.

Luša Polajner, 3. a

ŠOLSKA

Od osmih do dveh,

od osmih do dveh,

vsi pri klopeh,

zvezki v očeh,

vsi se učimo, odšel proč je smeh,

smo tiho in pišemo:

vsi fantje, dekleta in žalost in smeh,

od osmih do dveh

že vsi smo nestrpni:

vsi se učimo, odšel proč je smeh,

od osmih do dveh,

od osmih do dveh.

 

Sano še malo, samo še malo-

pa bo spet, vse za šalo!

Življenja te bo stalo,

ker če ne veš življenja, življenja te bo stalo.

Od osmih do dveh

Vsi se učimo, odšel proč je smeh,

samo še malo, samo še malo,

pa te življenja, življenja bo stalo.

 

Smo se res naučili?

Se žalostno sprašujemo.

 

Poglej me v oči:

vsi smo tukaj

od osmih do dveh, samo še malo

pa nam vse, se bo obrestovalo…

 

Pa smo se med seboj spogledali:

si z očesom, vse povedali

ne odnehaj, veliko se nas je zbralo

od osmih do dveh, samo še malo!

 

Od osmih do dveh,

od osmih do dveh.

Vsi se učimo, odšel proč je smeh,

samo še malo,

drugače te lahko, življenja bo stalo.

 

Nino Gomboc, 9. c

SVET MOJIH SANJ

V svetu, v katerem želim živeti,

se ne da umreti.

Vojn, lakote in kriminala ne bi bilo,

pa če bi se postavil na glavo.

Vsi umirjeno bi živeli,

brez strahu in se veselili.

Kar razveselilo bi ljudi,

to bi počeli vsi.

Nihče žalosten ne bi bil,

saj to konec sveta bi bil,

zato se vsi veselili bi,

do konca svojih dni.

Jakob Nejc Ružič

MESTA

Vsako mesto ima svojega

vladarja in ubežnika.

Tudi so bogati in revni.

To je sedanjost.

Kaj pa bo v prihodnosti?

Tega nihče razen prihodnosti

same ne ve.

Toda nihče ne ve,

kje je prihodnost

in kaj se bo z njo dogajalo.

Bodo bogati postali revni

in revni bogati?

Bo vladar postal ubežnik

in ubežnik vladar?

Kaj se bo dogajalo z nami

in kako bomo končali?

A nihče ne ve,

do kdaj bomo živeli in kako.

Takšen je svet –

včasih lep in včasih grd.

Na to ne moremo vplivati.

Alja Anželj, 6. C

NAŠA PRIHODNOST

Hočem, da bi naša prihodnost bila taka,

da bi se vsi razumeli,

poslušajte, če ne razumete, kako:

bili bi prijatelji in skupaj bi peli.

Vsi bi delali domače naloge,

pridno bi se učili,

znanja bi imeli večje zaloge,

pri ocenjevanjih bi se trudili.

Naša prihodnost bi bila

kakor iz čarobnega sveta.

Pravljična bitja bi nas obiskala,

ker bi se rada z nami igrala.

Peli bi lepe pesmi,

zabavali bi se zelo,

ne bi bili tako resni,

bilo bi nam lepo.

Vojn sploh ne bi poznali,

obstajal bi le mir.

Če bi koga vprašali,

ne bi vedel, kaj je prepir.

Ljudje ne bi bili lačni,

topel dom bi imel vsak.

Tudi če smo drugačni

v srcu je vsak enak.

Starejšim bi pomagali,

se med sabo spoštovali,

ter jih poslušali,

za nasvete povprašali.

In za konec povem še to,

naša prihodnost lepa bi bila, še kako,

če bi bilo res tako,

z mojo družino pa bi se imela lepo.

Lara Pučko, 6.c

IZBIRNI PREDMET RETORIKA

Učenci osnovne šole I Murska Sobota, ki obiskujemo izbirni predmet retorika, smo imeli priložnost pobliže spoznati poklic, ki vključuje znanje retorištva. Kar smo se prej naučili skozi teorijo in govorne nastope, smo sedaj videli tudi v praksi. Na televiziji AS so nas v dveh skupinah lepo sprejeli. Najprej smo v še podrobnejši teoriji spoznali delo novinarja, snemalca in montažerja. Razkrili so nam, kako deluje tehnologija, ki jo nujno potrebujejo, ali si z njo pomagajo pri svojem delu. Podrobneje smo bili podučeni o kameri in mikrofonu, zelenem platnu in računalniku z zrcali, na katerem je zapisano besedilo, ki mora biti izgovorjeno. Nato pa smo se v vlogi novinarja preizkusili tudi sami. Vsak od nas je dobil del povezovalnega besedila, ki smo ga morali s čim manj ali nič napakami prebrati. Nato pa smo se razdelili v pare. Vsak par je nato posnel krajšo pogovorno oddajo. V vsakem paru je bil voditelj in gost. Gost je izbral temo pogovora v povezavi s svetovnimi problemi. Na koncu so nam v montaži pokazali, kako nastane trideset sekundni oglas, saj naših posnetkov še niso morali takoj poslati v montažo. Lepo je bilo za spremembo oditi drugam in pobliže spoznati zanimiv poklic.

Nina Klement 9. a

PRIHODNOST V AKVARIJU?!

Predstavljajmo si ribico v akvariju.

To je zanjo edini svet, ki ga pozna.

V njem plava, kakor ve in zna.

Nima ne vrat, ne okna,

ki bi jo vodila v drug svet, ali na drug planet.

Damo ji hrane toliko, kot se nam zdi zadosti,

čeprav se to njej morda sploh ne zdi dosti.

In zdaj poglejmo v drug svet.

Plava lahko v ribniku, polnem drugih rib,

ki bi jo lahko pojedle za kosilo, zajtrk ali večerjo.

Tam ima več prostora,

a jo je zato lahko strah in je to zanjo velika nočna mora.

Zato pomislimo

in razmislimo.

Kje bi nam bilo lepše?

Hmmm … To se moramo odločiti sami

in odločitve ne prepustiti naši mami.

Zara Bertalanič, 6. c

VILA (nadaljevanje bajke)

Nagne se hrepeneče do nje in jo poljubi in objame. Vila se prebudi in prestrašena skoči na noge. Petrovič ji takoj reče: »Vem, da si vila. Vem, da se ne smete možiti. Vendar ne morem živeti brez tebe. Če prosiva vašo vodjo za dovoljenje, nama bo morda uspelo.« Vila se strinja in skupaj se odpravita iskat mesto, kamor so odšle vile. Ko ga končno najdeta, zagledata veliko vil na kupu, ki prepevajo žalostne pesmi. Ko ga zagledajo, se zapodijo vanj, vendar jih vila ustavi: »Ne storite mu nič žalega! Jaz sem ga pripeljala sem! Iščeva našo vodjo.« Vile se z godrnjanjem razmaknejo in takrat sta jo zagledala. Visoko, veličastno žensko s prelepo dolgo srebrno obleko, posuto z diamanti. Bila je prelepa. Brez precejšnjega obotavljanja ji je Petrovič povedal, zakaj sta prišla. Vodja je bila sprva zgrožena, nato pa je z mirnim glasom dejala: »To je velika stvar, kar me prosiš. Vendar je način. Vojna se pripravlja. Vojna, ki bi lahko trajala zelo dolgo. Pripravlja jo najmočnejši Turek, kar jih je. Če njega ne bi bilo, ne bi bilo vojn, vse bi bilo dobro. Pojdi in ga ustavi. Njega in njegovo velikansko vojsko. Če to storiš, bomo imele vile mir pred ljudmi in oni pred nami. Ne bodo nas več potrebovali, vse bo dobro. Kar je pa še najpomembnejše, izničilo bi se pravilo, da se vile ne smejo ženiti. Če ti naloga spodleti, bo še huje kot prej. Še več vojn bo. Če ti spodleti in uspeš preživeti, bosta morala umreti oba. Si pripravljen sprejeti to nalogo? Že dolgo iščemo nekoga, da bi to izvršil, vendar ni nihče dovolj pogumen.« Petrovič se je trdno odločil, da mu bo uspelo. Vila mu reče: »Boj se bo začel jutri zvečer ob mraku. Takrat nameravajo napasti. Vso srečo in bodi previden.« Petrovič je pripravljen. Naslednji večer jih je pričakal in uporabil vso svojo moč, da napade. Trajalo je več ur, vendar mu je uspelo. Pobil je večino Turkove vojske, peščica se je predala. Z zadnjimi močmi je ubil še Turka. Smrtno ranjen se je zgrudil na tla. Lepa vila je zaslutila, da je nekaj narobe. Odletela je do Petroviča in ga že od daleč zagledala, kako ranjen leži na tleh. Tako se je obrnila in odletela do studenca. Vzela je nekaj vode in tiste nenavadne trave. S polno hitrostjo je odletela nazaj k Petroviču. Ozdravila mu je rane s travo, nato pa ga je umila z vodo. Takoj je ozdravel in skupaj sta odletela do vodje. Vodja je izničila pravilo. Čez nekaj dni sta se vila in Petrovič oženila. Živela sta srečno še dolgo zatem.

Nuša Žižek, 7. c

JANEZ TRDINA: VILA (nadaljevanje zgodbe)

Vila se mu izmuzne iz objema in se obrne na bok. »Kaj naj bi zdaj to pomenilo?« vpraša Petrovič. Samo žalostno ga pogleda in zbeži stran. Ustavi se šele v gozdu vsa zadihana in brez sape. Srce jo boli, kar je zdaj videla. Namreč, dobila je magično moč, da lahko skozi njegove oči in celo telo vidi, kaj si on misli, kaj je počel, ko nje ni bilo v bližini… To učinkuje samo na njem in ona lahko vidi te občutke samo, ko se je on dotakne. Petrovič jo je tam poljubil in ona je jasno videla, kako misli med poljubom na vaško najlepšo deklico Neli si predstavlja, da je vila v resnici Neli. To jo je tako močno prizadelo, da je preprosto morala stran od njega. »Prevarant!« je zakričala, koj nato pa se je spomnila na njuno prvo srečanje v hramu in spet so jo oblile solze. Tako zelo si je želela, da bi bile tukaj sestre in sestrične, ki so odšle. One bi mi pomagale, me tolažile, a zdai sem sama. »Ne, ne začenjaj, postani močna, kot si bila na začetku.« si je prigovarjala. In takrat jo je prešinilo. Odločila se je.

Petrovič je tam stal ko kupček nesreče. Ni sumil, da ima vila posebne moči. Ves poklapan je šel domov. Neli ga je nekajkrat klicala na telefon, a se ji ni oglasil. Neke noči pa ga je prebudil šum in prebudil se je, ter na nočni omarici našel listek. Na njem je pisalo:

Zdravila sem te,

a nisi mi pustil odpreti srca.

Jaz zdaj odhajam k drugim vilam,

ne išči me več.

Pod goro si vaščani razdelite naše bogastvo, ki smo ga tako skrbno čuvale.

P.S. upam, da bosta z Neli srečna.

Ne pozabi me,

Vila

Ajda Morec, 7. c

NAOČNIK IN OČALNIK REŠITA BOŽIČKA

(DOMIŠLJIJSKI SPIS)

Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi, sta se letos odločila da bosta pisala Božičku: Naočnik si je zaželel skladovnico pip, Očalnik pa novih očal. Pisala sta mu že na začetku decembra. Dnevi so minevali in sneg je bičal okna njune pisarne, v kateri bosta prespala. Bil je predbožični večer in njuna pisarna se je od okraskov bleščala kot sonce. Preden sta zaspala, sta se pogovarjala:

»Misliš, da nama bo Božiček izpolnil želji?« je vprašal Naočnik. »Bova videla jutri. Saj je že predbožični večer!« mu je odvrnil Očalnik. Naočnik se je od začudenja skoraj zadušil. »Kaj… že… Kaj že je 24. december?!« »Ja, je,« mu je odvrnil Očalnik in gledal svojega kolega, kot da bi padel z Lune, saj Naočnik ni vedel, da je že 24. december. »No, pa sta zaspala!«je rekel strašen glas. »Končno lahko ugrabim Božička! Haaa ha ha in adijo Božiček!« je spet zadonel glas. Ta glas je pripadal temnemu lordu Darthu Vaderju.

Medtem se je Božiček že pripravljal na odhod. Ko je Božiček vzletel, se je poslovil od škratov: » Ho ho ho! Vesel božič škratci moji! Vidimo se jutri. Zdaj pa moram na pot! Bodite pridni! Jožek z mano greš. Ti Pišta pa si glaven. Adijo!« Ko je Božiček odletel, ga je že napadel Vader in armada stromtroperjev. No ja, seveda so bili v vesoljski ladji. In Darth Vader je streljal nanj, dokler Božičku niso pomrli vsi jeleni in od sani ni ostala niti trska. Nato je Božička z lebdilnim žarkom potegnil v svojo ladjo, ubogega Jožeka pa pustil, da pade v ledeni mraz Severnega ledenega morja in se utopi ter zmrzne.

No, pa se vrnimo h glavnima junakoma, ki sta se ravno predramila. Sonce je že vzšlo in pogledala sta pod jelko, pod njo pa ni bilo nič. Očalnika je skoraj kap: »Kaj misliš, da nisva bila pridna?« »Neumnost! Saj sva vsak mesec rešila na ducate primerov. Pa tudi življenj sva rešila za malo morje! Mislim… Čakaj! Glej, neko pismo je privezano na jelko! Preberiva kaj piše!« ga je zavrnil Naočnik. Očalnik je vstal in odkorakal k jelki. Nato je odvezal pismo in ga razgrnil. Ko ga je prebral, ga je kap spet skoraj zadela. In to v roku ene ure. Nato je še na glas prebral pismo: »Detektiva! Če res veljata za najboljša detektiva na svetu ali pa sta vsaj med najboljšimi. No, rešita ta primer. Jaz Temni lord Sithov Darth Vader sem ugrabil moža v rdeči obleki in z belo brado. Sva na moji Zvezdi smrti, ki se s svetlobno hitrostjo pomika k vašemu planetu Zemlja. Imata en dan časa, da rešita Božička, drugače ga bom ubil in uničil vaš planet ….« V tistem trenutku, pa so skozi streho prileteli ljudje: Luke Skywalker z dvema svetlobnima mečema (modrim in zelenim) v rokah, Han Solo z blastesko puško in tretji, ki sploh ni bil človek. Bil je neka rjava različica jetija, a to ni bil. Bil je Wooki. Ime mu je Chewbacca z blasterskim samostrelom. Nad luknjo je letela vesoljska ladja, z imenom Milenijski sokol. »Kje je moj oče?« je vprašal Luke. »Kdo? Nikogar nisva videla. Samo tole pismo, pa še to je podpisano z imenom Darth Vader,« sta v en glas odvrnila Naočnik in Očalnik. »Ja, tu je bil. Darth Vader je moj oče. Ko smo že pri tem, kdo je kdo, kdo sta vidva?« »Jaz sem Naočnik, tole pa je Očalnik,« je hitro odvrnil Naočnik. »Kdo ste pa vi in ali lahko dobiva eno od tehle stvarc?« je odgovoril Očalnik. Han Solo je odvrnil: »Jaz sem Han Solo, to je Luke, tisto pa je Chewbacca.« »Raak!« se je iznenada oglasil Chewbacca in potegnil izza pasu (ki mu je visel od ramena navzdol na drugo stran) potegnil dva svetlobna meča in jima ju podal. »No ja, Chewbacca očitno meni, da ju lahko dobita. In z njim ni šale,« je rekel Han Solo. »OK, ampak imamo težavico. Božiček je izginil in Zvezda smrti se bliža našemu planetu in en dan časa imamo, da rešimo Božička iz krempljev tvojega očeta in zdaj sta zagotovo minili že dve uri! Pa še naš planet misli uničiti!« je histerično zavpil Naočnik. Toda Han Solo že ima načrt: »No zdaj imamo dva dodatna bojevnika, ki ju je treba hitro izuriti. Jaz in Chewbacca bova pripravila Milenijskega sokola na uničenje Zvezde smrti. Jaz in Chewbacca bova zunaj Zvezde smrti in vas krila, ko vaju bova spustila vanjo. Ko se bo eksplozija začela, stecite ven, Luke pa mi naj sporoči, kdaj pridete ven, da vas bova lahko pobrala. Medtem ko boste notri, najprej rešite Božička in ubijte Vaderja, nato pa pojdita k jedru in ga uničita. Tako bodo padle tri muhe na en mah: uničenje Zvezde smrti, smrt Vaderja in rešitev Božička.« Vsi so se lotili dela. Po eni uri dela je bilo vse pripravljeno, Naočnik in Očalnik pa sta zdaj bila tako dobra mečevalca, da bi premagala še samega Yodo. Naočnik je dobil modrega, Očalnik pa zelenega, nato so se odpravili. No, ne vsi, saj Naočnik in Očalnik nista vedela, kako skočiti tako visoko. Ampak ni jima bilo treba čakati, da bi ugotovila, saj ju je Han Solo že dvignil v Milenijskega sokola, kot je Vader prej dvignil Božička z lebdilnim žarkom. Ko so bili vsi na ladji, so odleteli v vesolje. Ni jim bilo treba leteti daleč, že so zagledali Zvezdo smrti in začeli so vršiti Hanov načrt. Počakali so, dokler se hangar ni odprl. Nato je Han solo zmanevriral Milenijskega sokola in jih izpustil v Zvezdo smrti. Ko so Naočnik, Očalnik in Luke nekaj časa tavali po Zvezdi smrti, so prišli do kontrolne kabine, kjer sta bila Darth Vader in zvezani Božiček. Vader je bil obrnjen vstran in imeli so čas, da osvobodijo Božička, a naenkrat se je temni lord obrnil in aktiviral svoj svetlobni meč. Nato so Luke, Naočnik in Očalnik aktivirali svoje in začela se je bitka. Ko je Vader Luko in Naočnika stisnil v kot in se pripravljal na zaključni udarec, je Očalnik skočil in Vaderju odsekal glavo. Najprej so Božička pospremili do velikega, zelo velikega hangerja in Luke je Han Solu povedal (prek woki-tokija), kje so in da mu bodo poslali Božička, oni pa bodo uničili jedro. Odprli so hangar in pred njim je letel Milenijski sokol. Božička so hitro strpali noter. Ko je vse potihnilo, so zaslišali brnenje: »Jedro?« so v en glas vzkliknili Naočnik, Očalnik in Luke. Luke je s svetlobnim mečem hitro izrezal luknjo v steno in splezali so skoznjo. Zagledali so tri cevi, ki so jedro držale v zraku. Luke se je postavil ob prvo, Naočnik in Očalnik pa pred drugi dve. Na tri so z meči udarili po ceveh in te so popustile. Jedro je že začelo padati in ravno takrat so piko na i, postavili stromtroperji, ki so ravno prišli v prostor in začeli streljati. Luke, Naočnik in Očalnik so stekli, saj je jedro začelo razganjati. Hangar je zapiral eden izmed stromtroperjev, a bili do dovolj hitri, da so skočili v plovilo, ki je še vedno lebdelo pred vrati hangarja. Ko so bili vsi na krovu, sta Han Solo in Chewbacca pritisnila na plin in že so hiteli stran. V naslednjem trenutku je Zvezdo smrti razgnalo in misija je bila uspešna. Nato so Božička odpeljali na severni tečaj, Naočnika in Očalnika pa v njuno pisarno. Tako sta namesto daril dobila nepozabljivo pustolovščino.

Luka Kumer, 6.a

ČLOVEK

Človek je lahko visok kot žirafa,

ali pa nizek kot stol.

Človek je včasih glasen ko slon,

ali pa tih kot miš.

Človek je lahko suh,

da sonce kar skozi njega sije,

lahko je pa debel,

tako zelo debel,

da Sonce ne najde mimo njega.

Človek je lahko hiter kot Ferrari,

ali pa počasen ko polž.

Človek je lahko močan,

da dvigne celih 100 kil,

lahko je pa človek šibak,

da ne more prelomiti niti vejice.

Človek je lahko nogometaš, košarkar…

ali pa velik pridanič.

Človek je lahko pameten ko Einstein

ali pa zabit ko kol.

Če je to res, je neumen ko vol.

Človek, hmm, le kaj bi še napisal?

Saj res. Človek je lahko čil in zdrav

ali pa na smrt bolan.

Človek. Še veliko je stvari, ki bi jih

lahko naštel in povedal o človeku.

To se mi več ne da,

zato raje rečem PAPA!

Luka Kumer, 6. a

POKVARJEN PISALNI STROJ

»Ta žoga, le kam je odšla?«

pisalni stroj drdra.

Dela in dela lep kupček besed,

katera bo prava, sprašuje se spet.

Ko pa se stroj iz neznanega vzroka

pokvari, postane in stoka.

Spet drugič prehitro dirja,

kot bi zagledal morskega psa.

Takrat stroj nikogar ne uboga,

enkrat je proga,

drugič stonoga.

Nihče ga ustavit ne more, ne zna,

zato v besednjaku, luknja zija.

Zaradi pomot,

ga postavijo v kot,

kjer pa je konec

teh podobnih zmot.

Tam črke nastajajo kot prej,

a bolj drugačne od drugih doslej.

Pisarniški stroj se zavije v omot

in nikogar ne spusti nazaj v kot.

Tam tuhta in načrtuje,

joj prejoj, kakšno maščevanje kuje!

Maščevanje do tistih ljudi,

ki so ga v kot postavili.

Zvečer se vrže veselo na delo,

da bo do jutra že skoraj zavrelo.

Verjetno premišljujete, da bo zjutraj nered,

a le črke bo postavil v vrstni red,

seveda drugačen, da ne bo pomote

ali kakšne sramote.

Žoga je žaga, mleko je mlaka,

Kekec je kakec in slava slovo,

kaj drugega bi lahko nered napravilo?

Tako je naš pokvarjen pisarniški stroj,

ki je prebesedil besede,

ker so bile dolgočasne bolj od bede,

nazadnje na smetišču končal,

ker je predolgi jezik kazal.

Eva Vučko, 6. a

ČLOVEK

Dober dan. Jaz sem človek.

Lahko mi rečete tudi

človeček, ampak nikar mi ne

recite deček.

Dober dan. Jaz sem dekle.

Lahko mi rečete tudi

deklica, ampak nikar mi ne recite

Metkica.

Dober dan. Jaz sem Eva.

Za vas nisem nobena

Evica in ne revica.

Človek včasih še sam ne ve,

kaj je,

tako vam za konec še sama povem,

da tega ne vem,

pa kaj potem.

Eva Vučko, 6. a

ČLOVEK JE…

Človek je debel ,

človek je suh,

človek je majhen,

človek je gluh.

Človek igra rokomet,

človek igra nogomet,

človek prehodi svet,

človeka zanima planet.

Človek dobi pet,

človek poreden je spet

in spet in spet.

Takšen je svet,

včasih za tri,

včasih za pet.

                                                                                     Eva Vučko, 6. a

MOJA PSIČKA

Psiček Marli v Bruslju pri Tini živi,

ki za Marlija lepo skrbi.

Piki pa v Sloveniji

pri moji babici je doma,

ki prijazna je do dna.

Luka Ivančič, 3. a

PESNIKA

France Prešeren naš je junak,

Oton Župančič za nas mlajše prav tak.

Pisala sta pesmi, ki rimajo se.

Prešeren Zdravljico, našo himno napisal je,

Župančič je z Mehurčki igral se.

Luka Ivančič, 3. a

ČE BI IMEL ČAROBNO PALICO

Nekoč pred davnimi časi si je deček Nejc zaželel, da bi imel čarobno palico, ki bi lahko začarala vse, kar bi si zaželel. A vedel je, da se mu ta želja ne bo izpolnila, ker je to mogoče le v pravljicah, a vseeno je o njej sanjaril in sanjaril.

Naslednji dan so šli v mesto in v trgovini Cimbalimba je zagledal čarobno palico. Točno takšna je bila, kot si jo je želel. Bila je zelo draga, zato je ni mogel dobiti. Starše je cele dneve prepričeval, da mu jo naj kupita, še celo kosilo je skuhal, da bi jo dobil, a vseeno je ni dobil. Vse noči je sanjal samo to, kako bi jo imel. Neko noč je sanjal, da če bi jo imel, bi bilo vse drugače, saj bi lahko začaral kar kužka, pa zajce, pa hrano, pa še in še bi lahko začaral.

Zjutraj je te sanje takoj povedal mami in očetu, a vseeno sta rekla, da palice ne dobi. Mama je rekla, da jo mogoče dobi čez tri dni na njegov rojstni dan, če bo priden. A on je bil prepričan, da je ne bo dobil, ker stane res veliko. Naslednji dan pa so šli v mesto in v trgovini je več ni bilo. Bil je tako žalosten, da se je kar razjokal. Čez en dan pa bo njegov rojstni dan…

Ko se je naslednji dan zjutraj zbudil, se je razveselil, ker ima rojstni dan in bo dobil lepa darila. Od mame in očeta je dobil leseno čarobno palico, ki pa ni zares čarala. Naredil mu jo je oče, ki je bil mizar. Nejc je bil tako vesel, da je kar vriskal od sreče. In živel je srečno do konca svojih dni.

Lana Šiftar, 5. b

V STEKLENEM GOZDU

Steklen gozd se je pred davnimi časi nahajal pod Blejskim jezerom v drugem svetu. Vsa drevesa in grmovja so bila iz stekla. Živali, ki so želele priti v steklen gozd, so morale stopiti skozi portal, ki jih je spremenil v steklene živali. Vsaka žival je morala imeti tudi kartico, da je sploh lahko vstopila. Tam so steklene živali plesale, drevesa pa pela, imele so res prelep glas, živali so pa plesale salso, valček, mlin … pa še kakšno so si same izmislile. Ta zgodba se prenaša iz roda v rod, saj je bil moj praprapradedek v steklenem gozdu. In zgodilo se je pa tako …

Moj dedek je bil star komaj 12 let, ko je ležal na plaži ob Blejskem jezeru, ko je kar  naenkrat padel v vodo. V vodi je videl kartico, jo zagrabil in ga je potegnil v portal. Tam je postal steklen človek. Začudil se je, ker je tam videl vse mogoče. petje dreves ga je tako privlačilo, da je kar sam zaplesal. Ko se je utrudil, je spoznal prijatelja Cofa. Cof je bil zelo navihan lisjak. Razkazal mu je gozd. Po ogledu gozda je bil dedek že precej utrujen in lisjak mu je spekel blejsko kremšnito, ki je bila dedku zelo dobra. Njegova ura mu je zazvonila in moral je domov. Kremšnito je vzel in odvihral domov. Doma je ni pojedel, ampak je razvozlal recept zanjo.

In od takrat je blejska kremšnita značilna za Slovenijo. A zgodba ostaja v družini in je nikomur ne izdamo. Če bi lahko šla tja, bi bila zelo vesela. Nihče pa ne ve, če še obstaja ta gozd. V blejski kremšniti pa lahko uživamo prav vsi do konca svojih dni.

Jana Donko, 5. b

SLADKORNA DEŽELA

Bila je sobota. Deklica po imenu Klara je v sobi sestavljala sestavljanko. Seveda je bila na sliki neka žival. Klara ima zelo rada živali, pa kakršnekoli so. Imela je dve mački, enega psa in dva hrčka. Večkrat je šla na sprehod v gozd. S sabo je peljala psa po imenu Cof. Bil je zelo puhast. Imela ga je zelo rada.

Enkrat sta šla skupaj v gozd. Cof je poginil, Klara pa je tekla in tekla za njim. Dokler ni šel v drevo. Čudno se sliši, ampak res je šel v drevo. Klara je šla za njim in ko je vstopila v drevo, je videla nekaj čarobnega. Klara je videla sladkorno deželo. Najprej je mislila, da rabi očala z zelo debelimi stekli. Potem ko je pa poskusila dobrote te dežele, je pa verjela, da je v pravi sladkorni deželi. In iz balončka, ki je letel v zraku, se je naenkrat prikazal Cof. Medtem je bila njena mama Anja zelo v skrbeh. Anja, Klarina mama, jo je takoj šla iskat v gozd. Klara se je pa s Cofom lepo sladkala z lizikami, sladkorno peno, čokoladnimi bonboni… Zagledala sta super lepo sladkorno hiško. Ko sta počasi počasi odprla vrata, sta zagledala pet mačk, ki so se sladkale s čokoladnimi napitki. Vstopila sta še v naslednjo sobo, v kateri sta se kar prijetno skopala v stopljeni beli čokoladi. Ko pa sta vsa vesela vstopila še v zadnjo sobo, ju tam ni pričakalo nič kaj prijetno presenečenje. V sobi so ju namreč pričakali grdi, zlobni in umazani škratje. Klara se ni bila pripravljena boriti z njimi, zato jim je morala narediti drugo uslugo. Prinesti jim je morala zlato liziko z vrha gore, če ne, ji bodo vzeli kužka Cofa. Seveda je varovala svojega kužka Cofa in se takoj odpravila na goro po zlato liziko. Ta sladkorna gora je visoka, ampak sta je že dosti prehodila. Končno sta le našla zlato liziko, jo vzela in šla. Nista dolgo hodila, ko ju je zasul plaz sladkorja. Klara se je v sladkorju valila z gore. Cof jo povleče iz sladkorja in vsa posladkana sta odšla z gore. Končno škratom prineseta zlato liziko in odideta iz sladkorne dežele. S sabo sta vzela nekaj sladkarij. Na poti domov sta srečala Anjo, Klarino mamo.

Ko so odšli domov, ji je Klara povedala celo zgodbico. Mama ji ni ravno verjela, ampak ko je videla sladkarije, je to bila že čisto druga zgodba. Držimo se raje srečnega konca.

Taja Rues Lulik, 5. b

OGRLICA S ČUDEŽNIM KRISTALOM

Bil je lep sončen dan, ko je deklica Sofija šla v gozd po nekaj jurčkov za kosilo. Po kosilu se je šla ven igrat.

Čez nekaj časa se je ob robu gozda nekaj zasvetilo. Sofija je šla pogledat, kaj je to. To je bil lesketajoč vijolični obesek v obliki velike solze. Bil je iz kristala. Sofija se je odločila, da ga uporabi za ogrlico. Naslednjega jutra je z ogrlico spet odšla v gozd. Naenkrat se je njen kristal zasvetil in spregovoril. Povedal ji je, da ji bo izpolnil eno željo. Sofija si je zaželela, da bi bila rada majhna kot palčica. Želja se ji je uresničila. Dolgo se je zabavala. Potem ko je rekla, da bo spet velika, se ji ni posrečilo. Potem pa se je spomnila rože, katero lahko poje, da bo spet velika. In res, že spet je bila normalne velikosti. To rožo si je vzela domov za vsak primer.

Če bi to zgodbo povedala mami, mi zagotovo ne bi verjela.

                                                       Kaja Karas, 5. b

DOMIŠLJIJA NE POZNA MEJA

Nekoč je obstajal planet z imenom Zemlja. Bil je to zelo nenavaden planet. Imel je čudno obliko, čudno prečudno okroglo obliko. Bog v nebesih, ki je vse dogajanje na Zemlji opazoval, si je mislil in govoril:

»Sramota, sramota, le kaj si bodo mislili drugi Bogovi, ko bodo zagledali tole mojo mojstrovino? Najbolj čudna in nenavadna je. Smrdi pa kot copate moje žene. Nekaj bo treba ukreniti, saj ljudje jejo z vilicami, zobe si čistijo s ščetkami, Novak Đoković pa se igra s samo enim loparjem.«

In je premišljeval in se domislil. Malo moram tako ali tako shujšati, zato lahko naredim korakec ali dva, kakšno pirueto do Zemlje in kaj spremenim.

 

In tako je Bog naredil nekaj korakov, pirueta pa mu ni kaj prida uspela, saj se mu je nekoliko prevelika noga zaustavila v zraku, druga pa je naredila nek čuden »hejsaladri» in naš junak je pristal na tleh, še preden je stopil iz svojega kraljestva. ScreenShot285

 

Ko je Bog končno le prišel na Zemljo, je sklenil, da bo uporabil vso svojo moč, da spremeni ta svet. Razmišljal je: Nič čudnega, da ljudem zmanjkuje prostora na pogrinjkih, ko imajo na vsaki strani nekakšen pribor in sploh več ne vedo, s katero roko naj primejo vilico ali žlico. In se je domislil.

ScreenShot284 Iz copata je švisnila žlica, z ušesa je blisnila vilica in tako je nastala viližlica, ki se je lahko uporabljala kot žlica ali vilica hkrati.

 

Bog je šel od hiše do hiše, da bi kaj spremenil.

»Takoj pridi iz kopalnice, ker si tudi jaz moram oščetkati zobe,« je slišal iz neke hiše.

Hitro je je odločil in uporabil svojo moč in spremenil zobno ščetko, da je imela ščetine na obeh krajih in sta si lahko čistila zobe oba naenkrat. ScreenShot283

 

 

Tako je Bog spreminjal in ustvarjal: leteči dežobran,

kockasta kolesa, obojestranske loparje (za Novaka) in še kaj.

ScreenShot282

 

Bog pa je bil s svojimi močmi kmalu pri koncu in je hitro odbrzel nazaj v svoje kraljestvo. Tam si je naredil čudovit prestol, a ga je žena prehitela.

ScreenShot281

Izumila je prestol za dva in tako sta sedaj kraljevala oba,

kljub temu, da Bogu to ni bilo po godu.

 

Eva Vučko, 6. a

DRUŽINSKA TRŽNICA (Zgodba ob slikah)

Bil je lep sončen dan. Babica in dedek sta prebudila svoja vnuka Mirka in Sonjo, saj jih je čakalo veliko dela. Oblekli so se in se odpravili na dvorišče. Babica Irma je hranila kokoši, pava, race, gosko in piščančke. Pri tem ji je pomagala Sonja. Dedek Jože je pohvalil Mirka, ker je nahranil psičko Lajko. Petelin je stal na gnoju in veselo kikirikal. Ko so opravili delo na dvorišču, sta se babica Irma in vnuk Mirko odpravila v hlev. Tam je babica Irma Mirku naročila, naj pomete tla. Babica je sedla na stolček in vzela vedro. Nato je pomolzla kravo Lisko. Pri kravi Liski je stal teliček Tomaž. Liska je jedla svežo travo in pod sabo je imela položeno svežo slamo. Med pometanjem je Mirka opazovala psička Lajka. Ko so končali z delom, so se s traktorjem odpeljali v sadovnjak. Z obiračem je Mirko obral sadje, ki ga je dedi Jože dal v zaboje in jih naložil na traktor. Sonja je veselo hrustala jabolko, babica Irma pa je s polja prinesla svežo solato. Ko so končali, so se odpravili na dvorišče. Tam so postavili stojnice in pridelke dali na stojnice. Prišli so kupci in kupili pridelke. S sabo so imeli otroke. Dečka sta se lovila, Mirko se je gugal, Sonja pa je plezala po drevesu.

Tako so preživeli dolg dan.

Sanja Purgaj, 3. a

SAMO IN NINA NA KMETIJI (Zgodba ob slikah)

Bilo je lepo jesensko dopoldne. Samo in Nina sta noč prespala pri babici Mariji in dedku Tonetu. Zjutraj, ko so vstali, so odšli nahranit perjad. To so: kokoši, pav, gosi, race in piščanci. Babica jih je hranila z zrnjem. Pri tem ji je pomagala vnučka Nina. Njen brat Samo je hranil psa Maksa. Dedek Toni pa je govoril, kaj bo kdo počel. Ko so nahranili perjad in psa, sta babica Marija in Samo šla v hlev. Babica je Samu naročila, da naj pomete hlev, ona pa bo pomolzla kravo Lili. Ko sta končala, se je Samo domislil, da bi šli v sadovnjak in na polje. Res so se odpeljali. Samo je z dreves pobiral sadje z obiračem, Nina pa je jedla rdeče jabolko. Babica je na polju porezala nekaj zelenjave. Dedek je nosil sadje v zabojih na prikolico. Kmalu so končali in se odpeljali nazaj domov. Dedek je postavil stojnice, na njih pa položil pridelke in izdelke. Ko so pripravili stojnice, so prišli sosedje, sorodniki in prijatelji kupovat pridelke in izdelke. Ko so vse prodali, so stojnice pospravili. Zvečer so bili veseli, ker so zaslužili nekaj denarja.

Nuša Zauneker, 3. a

MARTIN KRPAN

Nekoč je živel cesar, ki je imel najlepšo hčer daleč naokoli. Ime ji je bilo Sofija. Imela je dolge lase in svetlo polt. Vsak je sanjal o njej. Nekega dne pa je na dvor prišel velikan Brdavs, ki je trdil, da v boju za Sofijo lahko premaga vsakogar. Sofija je to slišala in bila osupla nad možakovo samozavestjo. Ko pa ga je zagledala, se je zaljubila na prvi pogled. Cesarju Brdavs ni bil najbolj všeč, a ga je na željo svoje hčere poslal v dvoboj in obljubil, da če zmaga, lahko dobi njegovo hčer za ženo. A cesar ni imel nobenega nasprotnika, ki bi se upal boriti z Brdavsom, saj so se ga vsi bali zaradi njegove veličine in samozavesti. Ker Brdavs cesarju ni bil najbolj všeč, je cesar sklenil, da mu mora najti težkega in močnega nasprotnika. Sluga ga je spomnil na Martina Krpana, doma z Vrha pri sv. Trojici. Cesar ga je srečal pred enim letom in bil navdušen nad tem, kako je sam s poti prestavil kobilico. Odločil se je poslati po Krpana. Martin se je odzval vabilu, saj je bil navdušen, da po njega pošilja sam cesar. Cesar ga je lepo sprejel. Nato je Martin moral iti po orožje, Brdavs pa pripraviti konje. Martin je dobro nabrusil vsa rezila. Brdavs se je malce bal Krpana, zato se je domislil zvitega načrta. Ko je pripravljal konje, je Martinovi kobili na eni od podkev malce odvil vijak. Bil je čas dvoboja. Borila sta se na glavnem trgu, da so vsi lahko videli. Martinova kobilica se je obnašala malo bolj čudno, a Krpan se ni zmenil zato, saj je bil osredotočen na dvoboj. Zapodila sta se drug proti drugemu. Ob prvem udarcu je Krpan padel na tla, saj se je kobila prestrašila in Brdavsu omogočila boljši udarec. Martin je padel na tla in ni mogel nadaljevati dvoboja. Oskrbeli so ga in ko je prišel k sebi, mu je cesar kljub svojemu razočaranju plačal za trud mošnjo cekinov. Krpan jo je vzel in razočaran odšel, saj nikomur ni povedal, da je zaljubljen v Sofijo. Tako je bil razočaran, Sofija pa nikdar ni izvedela, da se je poročila z zlobnežem.

Maruša Dervarič, 7. a

MARTIN KRPAN

Ta zgodba govori o Martinu Krpanu, ki je bil zaljubljen v cesarjevo hčer Martinko. Krpan ni bil zloben, temveč ravno obratno. Bil je miroljuben, rad je pomagal vsem ljudem, ki so potrebovali pomoč in tudi tistim, ki je niso potrebovali. Rad je delal z živalmi, posebej s prašiči.

Nekega jutra je zgodaj šel na pašnik past ovce. Med potjo je na cesti našel ježka, ki je imel zlomljeno tačko. V daljavi je opazil voz s kravami. Ježka je takoj odmaknil s poti. Ker so se ovce že pasle, je Martin pograbil ježka ter ga dal v suknjič. Kajti ovce niso rade sprejemale koga drugega. Mimo se je peljal voz in karseda hitro se je ustavil. Iz voza je izstopil cesar ter Krpana poklical k sebi. Cesar mu je povedal, da imajo v mestu novega prebivalca, saj je bil le-ta rad na tekočem, kaj se dogaja na Dunaju. Cesar ga je povabil, da naj pride pozdravit novega meščana in Krpan se je s tem tudi strinjal. Pri tem, da gre na Dunaj, je v njegovo dobro tudi to, da bo videl Martinko. Ampak prej je še moral postoriti nekaj dela. Najprej je odnesel domov ježka in ga dal na preprogo. Kasneje se je še vrnil po ovce. Ko je ovce prignal domov in vstopil v hišo, ni mogel verjeti svojim očem. Ježek je namreč začel plesati. Po nekaj urah se mu je že mudilo na Dunaj, zato se je svečano oblekel ter zajezdil prašiča. Kot bi mignil, je bil že na Dunaju in tam ga je čakalo veliko presenečenje. Zagledal je namreč Brdavsa, s katerim sta bila nekdaj sošolca. Vendar se nikoli nista razumela, saj sta vedno bila zaljubljena v isto dekle. Brdavs se je nekega dne spomnil, da bi lahko imela tekmovanja za dekleta. Pravilo je bilo, da zmagovalec dobi to punco, poraženec pa ostane brez vsega. V tem primeru je vedno zmagoval Brdavs, saj sta tekmovala v plesu. Edina ovira do Martinove zmage je bila ta, da on ni znal plesati. Martin je odgnal prašiča na travnik in ga tam pustil, saj na cesarjev dvor nisi smel priti s prašičem. Brdavs še vedno ni pozabil na njun spopad, kjer se Martin sploh ni prikazal. To je tudi omenil pred cesarjem in ker cesarju to ni bilo smešno, jima je ukazal, da se bosta morala bojevati na dvoru pred Martinko. Cesar jo je poklical ter oznanil, da tisti ki zmaga, jo lahko zaprosi za roko, kateri pa izgubi, pa se mora za večno posloviti ter oditi z Dunaja. Spopad bi se naj pričel čez en dan, saj ima tako vsak nekaj časa, da se pripravi.

Pomerila pa se bosta v plesu, saj izpolnjujeta daven spopad. Brdavs je odšel spat, saj je vedel, da bo Krpana z lahkoto premagal. Krpan se je spomnil na ježka in njegov ples, zato je kar se da hitro oddivjal domov. Ježek mu je takrat s tem tudi izpolnil svojo uslugo, ko ga je Krpan vzel k sebi. Minilo je že dvanajst ur, odkar sta plesala. Ježek mu je povedal, da je pripravljen za spopad. Krpan je odšel spat. Naslednji dan se je zbudil in nikjer ni našel ježka. Našel pa je sporočilo, na katerem piše, da se mu zahvaljuje, saj je s tem pokazal, da je zaupanja vreden. Krpan se je odpravil na dvor in tam srečal Brdavsa. Spopad se je pričel in vsak je bil na svojem mestu pripravljen. Cesar je vklopil glasbo in začela sta plesati. Cesar je navijal za Krpana, Martinka pa za Brdavsa. Plesati sta morala pet ur. Po triurnem plesu je cesar zagledal krinko Brdavsa. Brdavs je imel brata dvojčka, s katerim sta se izmenjevala, ko nihče ni opazoval. Krpan ni več zdržal, zato je prenehal plesati. Brdavs se je že veselil zmage, ampak cesar mu je vse uničil, ko je povedal za dvojčka in ga s tem razkrinkal. Ko je to slišala Martinka, je Brdavsa začela sovražiti ter ga s tem nehala ljubiti, saj je ugotovila, da mu ne more zaupati. Krpan je žalosten odšel, vendar je za njim pritekla Martinka in ga ustavila. Povedala mu je za goljufanje Brdavsa. Krpan je rabil nekaj časa, da dojame, kar se je ravnokar zgodilo. Ko je končno dojel, se je spustil na koleno ter jo v drevoredu zaprosil za roko. Martinka je privolila in čez dva dni sta se poročila in imela veliko zabavo.

Oba sta bila srečna, saj sta živela skupaj na kmetiji, ki sta si jo sama ustvarila. Srečno sta živela do konca svojih dni, Brdavs pa je bil manj srečen, saj je zdaj, kdo ve kje.

Lucija Kuhar 7. a

SKRITA BRATA

Martin je odraščal med Vikingi, ki so ga odpeljali od njegove družine. Zaradi tega je zrasel v sebičnega ter močnega velikana. Medtem ko se je Brdavs uril med vitezi, je postal srčni vitez Sir Brdavs.

Nekega dne so Vikingi hoteli napasti Dunaj in so se utaborili na zakotni obali reke Donave. Tisti večer je prišla cesarjeva hči na pomol sedet. Vikingi so se skrili. Martin je iz grmovja opazoval cesarično, kako poje. Takoj se je zaljubil. Vikingi so se naslednji dan še pripravljali na napad, zato se je Martin odplazil v mesto. Ko je hodil po ulicah s črno kapuco preko obraza, so se mu vsi umaknili.

Pred palačo je kar tako pobil vse stražarje, prav tako v palači. Ko je prišel do cesaričine sobe, je podrl vrata ter zgrabil slabotno punco in jo nadrl, naj se poroči z njim. Pa mu je odvrnila, da se je že zaobljubila čednemu ter krasnemu Brdavsu. Martin se je skoraj razpočil in se zadrl, da se hoče boriti z njim.

Na gradu so se menili o tem in rekli, naj se borita. Pred bojem sta vsak na svojem konju prijahala na sredino travnika, si segla v roke ter se predstavila. Ko sta snela kapuci, ki sta jima prekrivali obraza, nista mogla verjeti svojim očem. Bila sta enaka, z enakim rojstnim znamenjem na licu, ki je bilo v obliki sekire.

Bila sta brata dvojčka, ki sta odraščala v sirotišnici. Oba so posvojili, le da enega Vikingi, drugega pa vitezi. Seveda, da se nista borila, ker sta vseeno brata. In na koncu je Martin cesarično prepustil Brdavsu.

Medtem so Vikingi pripravljali velikansko pasjo bombo. Izstrelili so jo s katapultom. Meščani so na nebu videli črno piko. Bližala se je ter padla na Martina in Brdavsa ter eksplodirala. Bila je tako močna, da je zajela celoten Dunaj.

In tako se je začela apokalipsa na Dunaju.

Iza Šiftar, 7. a

POTOVANJE NA MARS

”Živijo! Ime mi je Ula. Rada imam živali, okraševanje in filmski večer s svojo družino. Sem edinka, živim s svojima staršema. Moja družina je krasna. Imam sestrično Elo. Moj stric se bo naslednji teden poročil z Elino mamo Janjo.”

Bila je sobota in Ula je bila ravno pri babici, teti ter stricu. Tam se je ustavila na poti na verouk. Ura je bila pol dvanajst in Ula se je ravno vračala od verouka. Proti njej je pritekel njen dober prijatelj Nejc. Ves zadihan je rekel: ”Ula, Ula, zadel sem potovanje na Mars!” Ula je bila zelo šokirana, ampak vseeno je bila zelo vesela in seveda je morala vprašati, kdo bo šel z njim. On ji je hitro odgovoril. Rekel je le, da lahko grejo z njim trije prijatelji. Rekel je še tudi:” Do sedaj sem vprašal Blaža in Hano ter oba sta potrdila. Ula je na to odgovorila z nekaj stavki, ti pa so: ”Kdo je pa tretji? Si to osebo že vprašal, če bi šla s tabo?” Preden pa je lahko vprašala še kaj, jo je Nejc kar prekinil in jo vprašal, če bi šla z njim v vesolje. Ula je vsa šokirana privolila. Nejc je bil njen sosed, zato je lahko prišel k njej kadarkoli. V vesolje bi naj odleteli naslednji teden in ja, ravno v soboto. Ampak prišlo je do nekakšnega zapleta in datum je bil spremenjen. V vesolje so poleteli v torek. Bilo je odlično. Leteli so tudi skozi meteorni dež. Izbrali so planet, na katerega so želeli poleteti. Vsi so v en glas vzkliknili ”MAAAAARRSSS!!!!!” Tako so poleteli proti rdečemu planetu, za katerega tudi pravimo, da so od tam zemeljski fantje. Dokler niso prispeli, je bilo vse v redu. Takrat so se pa pojavile težave. Ko so pristali, so opazili nekakšne sence na kamnu. Pomislili so, da si le predstavljajo zaradi vsega navdušenja. A to ni vse, Ula in Hana nista bili ravno prijateljici, saj sta se radi sprli in tokrat ni bilo nič drugače. Kljub temu so zelo uživali. Šli so skoraj okoli celega Marsa. Ko so se vračali, so naleteli na nekakšno vas, v kateri je rajal nekakšen narod. Ko so se obrnili, so zagledali dva zelo visoka zelena človeka. Kar v en glas so zakričali in poskusili pobegniti, a Uli ni uspelo , zato sta jo ujela tista čudna zelena človeka. Odpeljala sta jo v vas. Ostali trije so tekli in tekli, dokler niso prišli do ladje. Takoj so opazili, da Ule ni, in so mislili, da se je kje izgubila. Odločili so se, da jo bodo šli iskat. Med iskanjem so opazili enaka zelena človeka kot prej. Nekako so se potegnili skozi najmanjše luknje in špranje, samo da bi našli Ulo. Ko so prišli do vasi, so zagledali Ulo vso žarečo od sreče. Bila je vesela, plesala je in rajala ter pela. Ko jih je zagledala, je kar pritekla do njih, jih zgrabila za roke in potegnila za sabo. Rajali so in rajali, naenkrat je pa vse postalo črno. Zagledali so velikanskega lignja. Zeleni narod se je v trenutku pripravil na spopad, pa tudi naši štirje prijatelji so jim pomagali. Ula in Hana sta si umislili odličen načrt, ki je potreboval orožje, tudi pištolo, vendar pištole niso imeli ne naši kožni ljudje ne na novo spoznan zeleni narod. Odločili so se izdelati svojo velikansko pištolo iz stvari, katere so imeli okoli sebe. Imeli so loke, puščice, razne smrdljive bombe ter razne strupene napitke … Z raznimi vrvmi in sponkami so ustvarili velik nepremagljiv stroj, ki je premagal gromozanskega lignja. Po zmagi so se naši junaki počasi vrnili k njihovem plovilu. Tudi let nazaj proti naši ljubi Zemlji je bil uspešen. Ko so prileteli nazaj v naš zaklad Slovenijo, je bila sobota. Ko je prišla domov, se je hitro preoblekla v prelepo rdečo obleko ter pohitela s frizuro, saj je morala teči, da ne bi česa zamudila.

Poroka je bila prelepa, Ulino in Nejcovo prijateljstvo je postalo vse večje in večje ter razvila se je prelepa ljubezen.

Upam, da ste uživali v zanimivi zgodbi mojega življenja, in da me boste še kdaj srečali. Se bomo pa vsekakor srečali v naslednji zgodbi. Se slišimo, adijo.

Živa Štertak, 7. a

Domišljija ne pozna meja

Magično kolo

Nekoč je živel Niko Nellstien. Bil je navaden fant. Imel je čarovniško palico, za katero ni vedel nihče. Nekega dne je Niko odšel v neko ulico. Tam je srečal gospoda, ki mu je podaril kolo. To je bilo čarobno kolo, ki je lahko letelo, vendar Niko tega ni vedel.

Ko se je odpeljal domov, se kolo ni peljalo po pločniku, pač pa po zraku. Niko se je počutil zabavnega in najboljšega. Imel je prijatelja Marka, ta pa je bil zelo bolan. Mark ga je vprašal, če mu bo šel po zdravilo. Niko je bil dober prijatelj in je šel s kolesom. Marku je povedal za svoje magično kolo. Mark je bil na vozičku in zelo si je želel, da bi nekdo šel po zdravilo, da bi spet hodil. Niko za to potovanje ni povedal nikomur, niti staršem. Naredil je takšen urok, da ne bo kolo nikdar razpadlo in tako se je odpravil na dolgo pot.

Prišel je v Alpe, kjer ga je pričakala čarovnica, ki ga je hotela odgnati z uroki. Niko jo je prej zadel in odšel dalje. Prišel je do gozda. Našel je skalo, v njej je bil zapičen meč. Legenda pravi, da ta meč potegne ven samo najboljši in najmočnejši čarovnik ali čarovnica. Niko se je začaral v najmočnejšega in potegnil meč iz skale. Tako je prišel do zdravila za Marka.

Starša sta bila zelo zaskrbljena. Čez tri tedne je Niko prišel domov in Marku prinesel zdravilo in Marko je spet hodil. Tako so vsi srečno živeli do konca svojih dni.

Leo Granfol, 6. a

 

Nenavaden dan

»Novo! Na tržišče je prispel nov izdelek! Dvočistnik je zobna ščetka, ki je preplavila vse trgovine! A počakajte, to ni le navadna zobna ščetka… To je ščetka, ki ima ščetine na obeh koncih paličice. lana 1

Zdaj si z vami lahko zobe čisti tudi vaš ljubljenček, otrok, brat ali kdorkoli drug. DVOJNA ZOBNA ŠČETKA, TROJNA CENA! Res se splača…« je David poslušal oglas na televiziji. »Novo! Na tržišče je prispel nov izdelek! Dvočistnik je zobna ščetka, ki je preplavila vse trgovine! A počakajte, to ni le navadna zobna ščetka… To je ščetka, ki ima ščetine na obeh koncih paličice. Zdaj si z vami lahko zobe čisti tudi vaš ljubljenček, otrok, brat ali kdorkoli drug. DVOJNA ZOBNA ŠČETKA, TROJNA CENA! Res se splača…« je David poslušal oglas na televiziji.

lana 2 Pogledal je proti ceni izdelka in se odločil, da si bo kupil to nenavadno zobno ščetko. Hitro se je odpravil proti najbližji trgovini. Tam so bile vse razprodane. Tudi v drugi in tretji trgovini jih niso imeli več na zalogi. Spomnil se je ene tistih super velikih trgovin, o katerih so se pogovarjali v šoli.

»Tam gotovo imajo te superščetke,« je premleval sam v sebi. Razmišljal je, kako bi prišel tja, saj je bila najbližja trgovina zelo oddaljena od njegovega doma. Po dolgem premisleku se je odločil, da bo šel z letalom.

lana 3

Kupil je karte za let, spakiral najnujnejšo prtljago ter se odpravil na letališče. Letalo je že čakalo na potnike, zato se je vkrcal. Krila letala so se spremenila v ptičja in vzleteli so. Let se je končal na velikem letališču, pred še večjim nakupovalnim centrom.

Po dolgem iskanju Dvočistnikov jih je naposled le našel. Med potjo do blagajne je našel tudi metlo, ki je na drugi strani palice imela dežnik. Ker se mu je zdela zanimiva in uporabna, se je odločil, da jo bo kupil. Vrnil se je nazaj na letališče. Do odhoda nazaj mu je ostalo še nekaj časa. lana 4
lana 5 Sedel je na letališču ter se oziral naokrog. Opazil je, kako nenavadne luči imajo tam, saj imajo svečo namesto žarnice. »Le kje so jih dobili?« se je spraševal, a njegovo ugibanje je prekinila gospa, ki je po zvočniku naznanila, naj se vkrca na letalo.

Let nazaj se je pričel in končno so se po dolgem letu ustavili na domačem letališču. David se je odpravil domov. Navdušen nad svojo novo zobno ščetko jo je odprl kar pred hišo, papirčke odvrgel na tla ter jo hitro odnesel v kopalnico.

Preizkusiti je hotel tudi svojo novo metlo. Spomnil se je na papirčke, ki jih je odvrgel pred hišo. Pograbil je metlo ter počasi začel pometati papirčke. Začelo je deževati.

David je odprl dežnik na svoji metli in razmišljal o tem nenavadnem dnevu.

Lana Škedelj, 6. a

Napad trola

V mestu onkraj Madžarske je živel zelo čuden mož. Bil je čarovnik. Ime mu je bilo James Roker in začaral je vsako stvar, ki mu je prišla pod nos. Nekega dne si je zaželel pipo in tudi sladoled se mu je zljubil.

Zato je šel v trgovino.

»Eno jagodno lučko, prosim.« je rekel James.

Prodajalec mu je odvrnil: »Žal nimamo jagodnih lučk. Bi morda čokoladno?«

James je rekel: »Prav, bom pa čokoladno. Koliko stane?«

Prodajalec mu je rekel: »Tukaj imate lučko. To bo pol evra.«

James mu je dal pol evra, prodajalec pa njemu lučko. Ko je James prišel domov je lučko začaral: »Abra ka dabra lucitus pipulus šuur!« in palčka se je spremenila v pipo.

Ko je lučko polizal si je prižgal pipo, ko je mimo pritekel njegov stari prijatelj Kačon (to je le njegov vzdevek, ime mu je Ron) in zaklical: »Hej James, potrebujemo te na Čarovniškem kotlu (to je njuna stara šola, tam sta zdaj zaposlena). Pol gradu je naenkrat zmanjkalo!«

Jamesu je pipa skoraj padla iz ust, ko je to slišal. Rekel je (James): »Kaj? Hitro me pelji tja!«

»Ampak, James…… predaleč sva!« je izjavil Kačon.

James mu je odvrnil: »Nič ne de, saj imam leteči avto!«

Hitro sta sedla v avto in odletela. Ko sta priletela na Čarovniški kotel, sta začudeno zijala.

»T…T… To je trooki trol, najmočnejši med troli!« je prestrašeno zavpil Kačon.

»Ja in tudi najbolj zabit!« je s smehom v glasu odvrnil James. Ko sta z avtom pristala, je malo manjkalo, da bi ju Trol speštal. V zadnjem trenutku sta izskočila iz avta in na plan potegnila svoji palici.

Nato se je James nečesa spomnil in rekel: »Hej, Kačon. Ali trooki troli ne napadajo gradov? Tale je gotovo slaboviden in je Čarovniški kotel zamenjal za svojo jamo, pa ni našel vhoda. Zato ga je hotel narediti in začel uničevati šolo!«

Kačon mu je odvrnil: »Prav imaš James! Ampak kako ga bova ustavila?«

»Pričaraj trojna očala! Jaz ga bom zamotil!« je zavpil James. Kačon ga je ubogal in ravno, ko je James hotel stečti, da bi zamotil trola, je izrekel urok: »Amigos tupinos riginos blubinos, zlato in srebro pa še baker , daj mi en žakelj!«

Seveda je Kačon izvedel napačen urok in namesto trojnih očal se mu je v roki pojavil dvojni lopar. James ga je začudeno pogledal in se odločil, naj Kačon zamoti trola, on pa bo pričaral trojna očala.

James je izrekel pravi urok: »Kalin kalin kakalin kakala, ta trol je slaboviden, daj mi očala trooojna v velikosti glave divje babe!« in pojavila so se gromozanska trojna očala, ki jih je James dvignil s pomočjo čarovnije in jih začaral, da sama odletijo na trolovo glavo.

Ko se je to zgodilo, je glasno zadonelo: »Žal mi je! Žal mi je!« je nekajkrat ponovil orjaški trooki trol. Ko je trol odšel v svojo pravo jamo, je James pričaral čudežno uro na zid Čarovniškega kotla in jo nastavil. Ko je ura zazvonila, se je grad v trenutku popravil in izgledal je, kot bi ga komaj zgradili. Vsi so se vrnili v svoje sobe, James je Kačona odpeljal domov.

Ko sta se s Kačonom poslovila, je James odletel domov in si privoščil pipo.

Luka Kumer, 6. a

Kreslin – prekmurska glasbena legenda
V torek, 8. novembra, smo se udeležili prireditve, katere osrednji gost je bil pesnik in glasbenik Vlado Kreslin. Ob spremljavi kitare je zapel nekaj svojih pesmi in odgovarjal na zastavljena vprašanja. Z recitacijami in petjem Kreslinovih pesmi so nastopili tudi dijaki Gimnazije Murska Sobota. Prireditev mi je bila všeč in vesela sem, da sem se je lahko udeležila. Všeč mi je bila predvsem njegova preprostost in ljubezen do Prekmurja in prekmurščine. Najbolj pa me je pritegnila zgodba o ženski iz Teksasa, ki je njegove pesmi spoznala preko interneta. Pesmi so ji bile tako všeč, da je poiskala Prekmurje in o Kreslinu napisala knjigo.
Sara Balažic, 8. b
thumbs_vlado_kreslin_6
vlado_kreslin_10-560x300
Počitnice
Ime mi je Vita. Sem učenka 3. a razreda. Predstavila vam bom, kaj sem doživela med počitnicami.
Bila je sobota. Juhu, prvi dan počitnic! Tistega dne smo imeli doma delovno akcijo in smo gradili garažo. Jaz sem delo samo opazovala. Popoldne sem šla v Martjance na rojstni dan. Tam sem se zelo zabavala. Jedli smo sladkarije, čarali, se igrali različne igre, skratka zelo smo se zabavali.
Naslednje jutro sva z mamo šli k maši. Po maši smo se odpravili na Bizeljsko na pokopališče. Tam blizu stanuje tudi babičina sorodnica. Pri njej smo se ustavili na kosilu. Prišla sta moja bratranca Maj in Anže. Skupaj smo se lovili. Spoznali smo psičko Goldi. Tudi v petek sem šla na rojstni dan in tudi tam sem se zelo zabavala.
Tako so minile kratke počitnice in doživela sem še nekaj lepih trenutkov.
Vita Nonkovič, 3. a
Miška in zobek
Miška je imela 14 zobkov. Iz zobkov je gradila grad. Potem pa je izgubila en zobek. Bila je zelo žalostna, ker ni mogla narediti gradu do konca. Ko je Zala izgubila mlečni zobek, ga je skrila pod blazino. Prišla je miška in ji je vzela zob, da je lahko naredila grad. Zali se je zahvalila z dragoceno ogrlico.
Zala Titan, 2. a
Čarobna roža
Nekoč je živela roža. Zelo je bila lepa in prijazna. Nekega dne jo je želel utrgati nek fantič. Roža se je upirala, vendar fant ni in ni popustil. Ni je mogel utrgati, ker je imela preveč močne korenine. Roža je fanta prosila, naj jo pusti pri miru. Mimo je prišla pametna deklica in rekla fantiču, da te rože ne sme utrgati, ker je to čarobna roža. Fantič se je opravičil in si tam zgradil lepo rumeno hišo. Roža je zmeraj bolj rasla in postajala lepša in lepša. Fantič pa je lepo skrbel zanjo in za hišo.
Nekega jutra se je roža zbudila in opazila, da ni več roža, ampak deklica. Ko jo je fant opazil, se je takoj zaljubil vanjo. Poročila sta se in živela srečno do konca svojih dni. Dekle in fant sta dobila prečudovite otroke. Prvi je bil deček Jaka, druga deklica Sara, tretja pa deklica Nika. V šoli so imeli zelo dobre ocene. Ko so odrasli, so tudi oni dobili lepe in pametne otroke.
Nika Hraščanec, 3. b

 Izgubljena beležka

Nekega dne je šel Žan v glasbeno šolo. Potem je iz torbice vzel beležko in jo dal svojemu učitelju klavirja. Ta jo je dal na mizo. Ko je Žan končal z učno uro klavirja, je šel k učitelju. Učitelj ni našel beležke, zato je Žana vprašal, kam jo je dal. Odgovoril je, da jo je odložil na mizo. Potem je učitelj pogledal na mizo in jo končno našel.

Žan Popovič, 2. a

Martin Krpan se poroči s cesarjevo hčerjo

Nekega dne, ko je Martin Krpan pri svoji hiši rezal les, je na njegovo dvorišče pripeljala velika kočija. Iz kočije je stopil cesarjev služabnik in vprašal Krpana, ali ga prepozna. Krpan je služabnika prepoznal in ga vprašal, s kakšnim namenom je prišel. Služabnika je cesar poslal po Krpana, da ga pripelje na Dunaj. Krpan ni mogel pustiti svoje kobilice na Vrhu, pa je tudi njo peljal na Dunaj. Ko je prišel na Dunaj, ga je cesar prisrčno pozdravil. Potem sta odšla v jedilnico na kosilo. Za kosilo so pripravili dva jagenjčka, slanino in dvajset litrov najboljšega belega vina. Po kosilu sta cesar in Martin odšla na vrt, kjer je cesar povedal Krpanu, da mu bo dal roko svoje hčere. Krpan pa je vprašal cesarja, če se bo cesarica s tem strinjala. Cesar mu je odgovoril, da bo. Naslednji dan je že bila poroka. Krpan in cesarjeva hči sta imela najlepše obleke in skozi Dunaj sta ju peljala dva lepa bela Lipicanca. Poroka je potekala tri dni in tri noči. Krpan in princesa sta živela na gradu in potem ko sta umrla cesar in cesarica, sta onadva postala vladarja. Imela sta dva otroka in sta živela z otrokoma srečno do konca svojega življenja.

                                                                                                                       Fadil Spahić, 7. c

 

Eliksir življenja

Eliksir življenja mora vsebovati srečo, veselje, sladkost, grenkobo, žalost in otožnost. Najdeš ga, ko ga najbolj potrebuješ. Ko ga najdeš, spiješ en požirek in imaš spet voljo do življenja. Napoj ti da modrost in vse vrline, ki jih potrebuješ. Zvezdni prah, ki je v napoju, ti da moč, da nisi več žalosten. Steklenička pa je zelo prikupna in obarvana z mavričnimi barvami. Ko ti ostane še nekaj eliksirja življenja, si tako radodaren, da ga ponudiš še drugim ljudem, ki so v stiski in tako postaneš še bolj moder.

Jasna Džaferović, 5. a

Eliksir življenja najdeš v diamantni jami, a če si pohlepen in vzameš zaradi pohlepnosti dragulje, se bo zmaj, ki čuva diamantno jamo, zbudil. Ta eliksir je narejen iz diamanta, zvezdnega prahu in iz prijaznosti ter radosti. Če si žalosten in ga popiješ, boš vesel, če pa si bolan, boš ozdravel.

Nika Perš, 5. a

Kamen modrosti

Kamen modrosti nam uresniči želje in nam pove, kaj naj naredimo, da bomo bolj prijazni. Narejen je iz čarobnega prahu in modrosti. Najdemo ga v najtemnejši jami. Pot do tega kamna je zelo dolga in obstaja samo en zemljevid, ki te vodi v pravo smer.

                                                                                                                       Vid Alač, 5. a

Kamen modrosti je rumene ali modre barve in je v obliki srčka. Ne izpolni nobene pohlepne želje. Najdeš ga lahko v bisernih jamah. Tam je veliko kamnov, če si prijazen, boš ga lahko hitro našel.

Mila Temlin, 5. a

Važni motor

Jaz sem motor, ti pa ne,

lahko sem rdeč ali moder,

ne tak kot ti.

Jaz sem najhitrejši,

ti pa najpočasnejši.

Imam lepe in velike gume,

moj motor je najglasnejši in najmočnejši,

po cesti hitim več kot dvesto na uro.

Lahko treniraš ure in dneve,

a nikoli ne boš tako dober kot jaz.

Vid Alač, 5. a

Prispevki naših mladih literatov v šolskem letu 2015/16

9. c se predstavi …

Prav lepo pozdravljeni v imenu 9. c-razreda.

Naše potovanje skozi osnovno šolo se je začelo 1. septembra leta 2007. Tistega dne smo vsi navdušeno prikorakali skozi vrata OŠ 1. S starši smo se posedli v malo telovadnico in tam prepoznali veliko znanih obrazov iz vrtca. Razdelili smo se na 3 razrede in dobili svojo prvo razredničarko.

V razredu so nam razdelili Šviga zajčke in rumene rutice. V prvem razredu smo se naučili seštevati, odštevati in pisati ter se skozi šolsko leto vključevali v različne šolske in obšolske dejavnosti ter sodelovali na naših prvih tekmovanjih.

Od 1. do 3. razreda smo bili pomešani z učenci današnjega 9. a in 9. b razreda. Tudi z njimi smo se dobro razumeli in se radi družili tudi po šoli in navezali nova prijateljstva. Med temi leti smo po pouku zelo radi bili v popoldanskem varstvu.

V 4. razredu se je zgodilo veliko sprememb. Prejšnji razredi so se razdrli in nastali so razredi, kot so še danes. Pristala sva v 4. c razredu z novimi sošolci. Na začetku smo bili zadržani in sramežljivi, a smo se čez leta razživeli in povezali. Pridružila se nam je tudi naša sošolka Tadeja, ki se je prepisala na našo šolo. V četrtem razredu nas je poučevala učiteljica Vanja Kocjančič Kuhar, s katero nam je bilo pri pouku vedno lepo in pri njenih urah nikoli nismo spali. Na koncu šolskega leta pa nas je zapustila sošolka Saša.

Prvič smo se v šolo v naravi odpravili v 5. razredu. Odšli smo v Koper. Tega tedna smo se veselili že skozi celo leto, saj je za večino od nas bil izlet brez naših staršev in čas kjer smo morali prevzeti tudi nekaj odgovornosti. Tam smo se učili plavati in opravili plavalni tečaj ter se potegovali za priznanja Delfinčka. Obiskali smo tudi mesto Piran in znamenitosti Primorske. Na večernem sprehodu smo se nasmejali ob padcu naših prijateljic v morje. Zaradi vseh teh dogodkov je bila ta šola v naravi nepozabna. In 5. razred je bil zadnji razred, v katerem smo se še lahko zabavali v šoli, ker še nismo imeli ocen in toliko obveznosti. Na koncu 5. razreda pa je še odšel naš dober prijatelj Fabian.

6. razred je bil prelomen, saj smo stopili na predmetno stopnjo in s tem dobili novo razredničarko – Andrejo Ošlaj. V tem letu 2012 smo dobili tudi naše prve ocene in novega sošolca Žiga Nika. S tem šolskim letom se je naša skrb za šolo povečala, saj se je vsak boril za dobre ocene. Šole v naravi smo se udeležili na Rogli, kjer smo dobili ali nadgradili svoje znanje o smučanju. Skozi šolsko leto smo se pri matematiki, slovenščini in angleščini pripravljali na našo prvo Nacionalno preverjanje znanja, ki ga je večina od nas dobro opravilo.

V letu 2013 smo vstopili v sedmi razred. Še vedno nas je spremljala naša razredničarka Andreja.  Čeprav smo imeli težave zaradi različnih prepirov, ki so se kopičili, smo se pri reševanju tako še bolj spoznali in se med seboj zbližali ter postali še boljši prijatelji. Naš razred je zapustil še sošolec Žiga in  naše število učencev takratnega 7. c  razreda se je zmanjšalo na 15 učencev.

V 8. razredu je naš razred dobil novega sošolca Vedrana. Kot celota smo se še bolj povezali in postali uspešnejši razred v različnih pogledih.

V 9. razred smo vstopili z mešanimi občutki, saj je pomenil konec OŠ, hkrati pa začetek našega nadaljnjega šolanja, skozi leto smo bili še posebej pridni, saj smo se borili za še boljše ocene in pridobitev novega znanja. Verjetno pa smo se skozi celo šolsko leto najbolj veselili zaključnega, zasluženega izleta v Gardaland, na katerem smo vsi zelo uživali.

No, kljub vsemu naštetemu, pa nam šola le ni predstavljala samo druženja. Bilo je veliko trdega dela, učenja, takšnega in drugačnega preverjanja znanja, pripravljanje referatov in govornih nastopov, priprav na tekmovanja, branja knjig in raziskovanja. Zaradi vsega nismo postali le pametnejši, temveč tudi strpnejši, bolj delavni in natančni.

Skozi vsa ta leta smo se zelo povezali in si med seboj veliko pomagali. Verjetno nas je prav to medsebojno sodelovanje zelo zaznamovalo in čeprav je bila večina mnenja, da šole in sošolcev ne bomo pogrešali, smo se kar krepko zmotili.

Danes še zadnjič stojimo pred vami kot učenci 9. c in radi bi se zahvalili vsem učiteljem za potrpežljivost in znanje, ki ste nam ga podali, vodstvu šole za vse organizirane izlete ter šole v naravi, na katerih smo več kot le uživali, in našim staršem za vso podporo, razumevanje in potrpežljivost.

Tadeja Ifko, 9. c

 

 

 

 

Pravljice po naše …

Drevo življenja

Nekje, nihče ne ve, kje točno, je stala majhna vasica. V tej vasici so prebivala majhna modra bitja – Modrini. Nad vasjo na zelenem griču je stalo drevo. To ni bilo navadno drevo, ampak drevo življenja. Če bi to drevo ovenelo, ali se kakor koli poškodovalo, bi se nad vasjo zgrnil črn oblak in vsi Modrini bi pomrli. Ker seveda niso hoteli, da bi do tega prišlo, so stražarji vsako noč in vsak dan varovali drevo.

 Nekega dne se je v mesto pripeljala  kočija. Iz nje je izstopila ženska podobna čarovnici. Ozrla se je naokoli in iz žepa potegnila neko čudno vijolično palico. Vsi Modrini so zrli v njo, saj niso imeli pojma, kaj se dogaja. Nato je ženska  palico usmerila v prazen prostor, in na tem prostoru se je naenkrat prikazal črn brlog. Ženska se je ozrla in vstopila v brlog, ki ga je pravkar pričarala. Nikomur ni bilo nič jasno. Vse to je skozi okno opazoval eden najmanjših Modrinov v vasi. Ime mu je bilo Etip. Takoj je posumil, da tu nekaj smrdi. Šel je do svoje prijateljice Nive in ji razložil njegove občutke. Nivi se ni nič zdelo sumljivo, no razen tega, da ženska zna čarati. Etip je celo pomislil, da bi nemara ženska hotela škodovati drevesu življenja. Z Nivo sta se odločila, da bosta nekaj časa opazovala njen brlog. Ko sta že nekaj časa sedela in se še nič ni zgodilo, je Niva morala oditi domov, saj je bilo že pozno. Etip je ostal in čakal ter čakal. Naenkrat je iz brloga nekdo izstopil. Etip je napol spal, zato ni natančno videl obraza postave. Postava se je oddaljila. Etip pa ji je sledil. Ustavila se je točno na vrhu hriba in to točno na tistem hribu, kjer je stalo drevo življenja. Etip je bil prepričan, da je postava ženska z rdečo palico. Postava je pogledala naokoli, če jo slučajno  kdo opazuje, nato pa se je sklonila in  polila zeleno tekočino po drevesu. Potem se je hitro vrnila v brlog, prav tako se je domov odpravil Etip ves prestrašen, saj se je bal za drevo življenja. Ko se je naredil nov dan, je Etip takoj vse šel poročat Nivi, ki je ostala brez besed. Malo sta še posedela in razmišljala. Nato so se kar naenkrat nad vasjo začeli zgrinjati črni oblaki. Prebivalci so kar ponoreli od strahu. Niva in Etip sta se hitro odpravila do starega modreca za katerega sta menila, da ve pozdraviti drevo. Modrec jima je rekel, da če želita pozdraviti drevo morata uničiti tistega, ki je drevesu škodoval. Tako sta se oborožila s čarobnim peskom vasi, za katerega je veljalo, da uniči vse. Pripravljena sta bila za boj proti ženski z rdečo palico. Skozi okno sta skočila v ženskin brlog. Ženska ju je opazila in začela nanju streljati s svojo rdečo palico. Niva in Etip sta se skrila v zaklonišče in začela v njo metati pesti peska, ampak ni pomagalo, ker je ženska bila premočna. Oba z Nivo sta bila prestrašena. A tedaj se je Etip spomnil besed, ki jih je nekdaj govorila njegova mama, in sicer, da zlo premagaš s pogumom in sodelovanjem. Tako je prijel za roko Nivo in z njo  stopil pred žensko z rdečo palico. Obsijala ju je svetla svetloba  in ženska s palico je čudežno izginila.

 Nad vasjo se je začelo nasmihati sonce. Vsi so bili zopet srečni, saj drevo ni postalo le takšno, kot je bilo, ampak še lepše. V čast Etipu in Nivi so postavili kip na sredi vasi. In tako so bili vsi srečni in zdravi do konca svojih dni.

                                                                           Maruša Dervarič, 6.a

 

Zimski zvonček

Nekoč je živel zvonček Adam, ki je spadal med najradovednejše zvončke. Drugi zvončki ga niso pretirano marali, saj je vse preveč spraševal.

Spraševal jih je o vsem, česar ni vedel: zakaj so zvončki beli, zakaj se tako imenujejo, vprašanje, na katerega pa nihče ni znal odgovoriti, pa je bilo, zakaj rastejo pomladi. Ni namreč mogel razumeti, zakaj morajo pozimi spati. Vsako leto so ga le z obljubami prepričali, da je zaspal.

Bilo je dober teden pred zimo. Adam se je tokrat trdno odločil, da te zime ne bo prespal, in zaradi te odločitve so se drugi zvončki odločili, da z njim ne bodo več govorili. To Adamu ni vzelo volje ‒ nič ga več ni moglo odvrniti od njegove odločitve. Nekaj pa je treba povedati: Adam je spadal med lahkomiselne zvončke, zato si za zimo ni pripravil niti malo hrane.

Končno je prišel veliki dan, čas za zimsko spanje. Adama je kar razganjalo od veselja, da ne bo šel spat, in zima je potrkala na vrata. Še dobro, da je gledal TV-zvonček, saj so pri vremenu povedali, da bo to najbolj mrzla zima vseh časov. Nadel si je vsa svoja oblačila, da ga je bilo komaj mogoče prepoznati.

Težko je preživljal zimo, in moral si je priznati, da je bilo zelo mrzlo. Podnevi je hodil naokrog, ponoči pa je dolge ure gledal v ogenj, ki ga je zakuril, da bi se vsaj malo ogrel. Navsezadnje ni mogel več zdržati ‒ odločil se je, da bo zaspal in prespal celo zimo, prebudil pa se bo šele spomladi, skupaj z drugimi zvončki. Ne zaradi hrane, ampak zato, ker je pogrešal družbo. Celo tiste, ki jih je sovražil, je pogrešal.

Res se je prebudil komaj sredi pomladi, ko so bili drugi zvončki že dolgo pokonci. Vsem se je opravičil in jim povedal, zakaj se je vrnil. Od tistega dne naprej je enak vsem zvončkom in je radoveden le v mejah, vsako leto pa znova z veseljem zaspi.

 Enej Meglič, 6.a

Čudežni zvonček  

Pomladni dan je že prišel na plan.

Tam kjer rože raste, tam veselje dozore.

Otroci presrečni po travniku letajo,

iščejo zvončke a zvončkov nikjer.

Končno na plano prirasel je zvonček,

ki z malo veselja dobil je balonček.

 

Ta zvonček, ki ima balonček

je čudežni zvonček

 saj raste in raste nikoli presahne.

Starši ga gledajo z veseljem ponosno,

saj njihovi otroci srečni so končno.

Zraven pripeljal prijatelje svoje,

da pokaže otrokom kaj sonce jim daje.

Sonce spoštljivo daje jim žarke,

le da ponosno nosi mornarje.

Mornarji z veseljem gledajo zvonček,

saj kaže jim pot do konca in dlje.

Balonček izpustil je gor v nebo,

tam počil je in rože posejal.

Pomlad je trajala še nekaj dni,

ko zvončka naenkrat več ni bilo videti.

 Neža Kuhar, 6.a

 

Prvi žužek na Luni

V starem deblu sredi gozda, so se zbirali majhni in veliki žužki, ki so hoteli slišati zgodbo o luni. Vsi so se že veselili, da bo stari žužek povedal to zgodbo. Ko so se vsi zbrali, je začel.

Nekoč, pred dvema letoma, je letal in zašel na avtocesto. Prilepil se je na steklo avtomobila, ki se je peljal na vzletališče za rakete. Na avtu je srečal komarja, ki je čakal na rešilca, saj so v njem peljali veliko transfuzij polnih krvi. Srečal je tudi čebelo, ki je čakala na cvetličarski kombi. Slaba stvar, ki jo je srečal, pa so bili brisalci, katerim se je treba na smrt izogibati. Prvo je prišla postaja od čebele, nato pa še od komarja, žužek pa ni vedel kam, zato je počakal na avtu. Čez nekaj časa je avto  zavil z avtoceste in zagledal vrh rakete skozi drevesno listje.  Avto se je ustavil in žužku se je velika kovinska raketa usedla v oči, odletel je na vrh te  rakete.

Počutil se je kot bi bil kralj, cesar, ali vojvoda sveta, čeprav ni vedel kaj to pomeni. Tam je bil še en žužek, ki je hotel stati na vrhu rakete, nameravala sta se tepsti, a je drugemu žužku spodrsnilo in je padel z rakete, pa tudi dovolj pameten ni bil, da bi odprl krila in odletel.  Ampak  ravno, ko je spet dobil zmagovalni občutek, je v tistem trenutku raketa prižgala motor, se začela tresti in je vzletela. Žužek se je spet prilepil na steklo, sedaj ne na avtomobilsko, ampak na raketno in vedno bolj ga je pritiskalo, pritiskalo in pritiskalo nanj. Še dobro, da raketa ni imela brisalcev. Leteli so vedno višje in višje. Ko so prišli v vesolje, se je raketa razcepila na polovico. Naenkrat je zagledal zvezde in luno. Raketa je odletela do lune in tam pristala. Ven sta prišla dva moška, iz rakete sta vzela zastavo z belimi zvezdami in rdečimi črtami.

Žužek je iz svojega žepa potegnil dolgo travico in jo je privezal na zastavo.

Prišel je čas odhoda, žužek je spet splezal na vrh rakete in so odšli. Ko so leteli proti zemlji, ga je postalo vroče, ampak ohladil ga je  meteorski dež.

 V tistem trenutku, ko so pristali, so razdelili časopise.  Če si dobro pogledal  sliko, na kateri je bila raketa in moška, ki sta stopila na luno, je žužek že sedel na luni in mahal. Na vseh slikah astronavtov je bil v ozadju žužek. Tako da se razume, da je bil prvi na luni žužek.

Tako je stari žužek zaključil svojo pripoved o njem in o luni. Če ne verjamete žužkovi zgodbi, vam lahko sama povem, saj sem v rokah držala ta časopis.

Iza Šiftar, 6.a

 Moderni Božiček

Nekoč, ne tako dolgo nazaj, je na severnem polu živel Božiček. Ta Božiček ni bil takšen kot si ga predstavljamo. Res je imel dolgo belo brado in bele lase, ampak bil je nenavaden, čisto drugačen.

Ta Božiček je imel namesto lepe rdeče kape s cofom,rdečo ruto z vzorci in namesto rdeče obleke s belim puhkom je imel oblečene kavbojke,rdečo majico z črnim napisom in usnjeno jakno. V levem žepu je imel telefon in na desni roki je imel tetovažo. Darila so izdelovali robotski palčki in njegove sani so namesto lepih jelenov vlekli divji levi. Bližal se je božič in pred vsakim praznikom so imeli dobri možje, zobna vila, velikonočni zajček in vsa ostala čarobna bitja srečanje. Vsi so se zbrali na srečanju. Prvi je prišel velikonočni zajček. Bil je glavni na teh srečanjih. Tako so se počasi vsi zbirali na kup, le Božička še ni bilo. Navsezadnje je le prišel. Zajček je začel z govorom in vprašal, če so kje kakšne težave. Nato se je javil Miklavž in rekel,da ga nekaj moti. Začel je govoriti, da bi Božiček moral bolj resno jemati svoje delo in se ne bi smel oblačiti kot kak najstnik. Božičku je postalo nerodno in nelagodno. Potem pa je povzdignila glas zobna vila in rekla, da ima Miklavž prav. Vsi so začeli kričati drug čez drugega, da imata Miklavž in zobna vila prav. Zajec je nato Božičku rekel, da bo menda moral oditi. Božiček je izgubil svoje delo in odšel živet v New York. Na svoji roki je še vedno imel zapestnico, ki  zablešči, ko je njegovo mesto v težavah. Nekaj časa je živel tam in bil je zelo žalosten. Na severnem polu pa še veno niso našli novega Božička. Bili so še trije dnevi do božiča,njega pa še vedno ni bilo, zato je Božičkova zapestnica na roki začela utripati. Vedel je,da je njegovo mesto in božič v težavah. Vzel je sani in kar se da hitro odletel tja. Ko je prispel,je vsem povedal,da jim bo pomagal rešiti božič. Zajec in vsi ostali so bili proti in so trdili, da takšen Božiček, ki se tako oblači in ima take sani z levi pač ne more biti Božiček. Takrat pa se je nekaj močno zasvetilo. Z neba je priletela vila pravičnosti. Pristala je na tla in dejala, da ljudje kot je tale Božiček morajo imeti tako službo. Tale Božiče, ki ste ga nagnali, poskuša rešiti božič in vi mu ne pustite zaradi izgleda. Edini nepravični tu, je rekla, ste vi, ki mu ne dovolite rešiti božiča zaradi njegovega stila in izgleda. Skoraj bi uničili božič,je po tiho rekla zobna vila. Strinjali so se z zobno vilo in se opravičili Božičku.

Tako je moderni Božiček rešil božič. Ni važno, kako izgledaš, ampak kakšno srce imaš.

Neža Sečko, 6. a

Zrasla so mi krila

 Nekega dne sem bil na strehi mojega bloka. Premišljeval sem, kako lepo bi bilo, če bi lahko letel. Potem so mi naenkrat zrasla krila. Bila so belo – modre barve in zelo velika. Drugi jih niso mogli videti. Poskusil sem leteti. Porabil sem veliko časa, vendar mi je uspelo. Vedno, ko mi je bilo dolgčas, sem šel letet. Enkrat sem preletel celo slovenijo. O krilih sem povedal tudi mami in očetu, vendar mi na začetku nista verjela, potem sem jima pokazal kako letim in verjela sta mi. Potem sta onadva naredila isto kot jaz in dobila krila. Tako smo hitreje prišli na morje, na obiske, domov, v šolo in službo. Tako smo šli na morje, tam smo se zelo zabavali. Poletel sem trideset metrov v zrak in naredil pet salt v morje. Zelo dosti časa smo bili na morju, kar pet tednov. Ko smo se vračali domov, je zelo pihal veter. Premetavalo nas je ves čas. Ko smo bili že na polovici poti, je pihalo še močneje, zato smo strmoglavili. Na srečo smo bili dobro, poklicali smo taxi in varno prišli domov.

 Max Luka Fartelj, 5. b

Nevidna za en dan

Bil je čisto običajen dan. Čas je bil, da se odpravim v šolo. Lepo sem se uredila in odpravila čez park proti šoli.

Na poti sem srečala znanko in jo pozdravila. Kako čudno! Vedno mi je odzdravila, danes pa me niti ne pogleda. Nisem se preveč obremenjevala in sem šla naprej, ker sem videla skupino svojih sošolk. Veselo jim maham, ko grem nasproti, one pa se naenkrat obrnejo in odhitijo v šolo. V razredu so bili že vsi. Takoj za mano je prišla učiteljica. Vprašala je, če kdo ve, kje sem jaz. Pa sem se začudila, saj sem vendar tukaj! Ugotovila sem, da se nekaj dogaja. Nekaj nenavadnega. V bistvu sem nevidna. Vprašala sem se kako? Zakaj? Je to mogoče? Potem pa sem pomislila, da to sploh ni tako slabo. Dobila sem idejo. Vstala sem in odšla do sošolke Petre, ki je vedno nesramna do drugih. Odločila sem se, da ji malo ponagajam. Začela sem ji pihati v uho, da se je kar naprej obračala in lovila za ušesa. Nato sem ji premaknila radirko, da je padla. Morala jo je pobrati, v tistem času,  pa sem ji še izpodrinila stol, da je padla. Vsi so se smejali in tisti hip sem ji to prav privoščila. Kajti vedno se ona smeji in norčuje iz drugih. Ko so bili na malici, sem se pritihotapila za njimi in Petri izpod sendviča vzela prtiček. Pri kuharicah sem vzela banano, jo pojedla,  olupek pa shranila v žep in odhitela do razreda. Tam sem iz žepa potegnila olupek in ga nastavila pred razred. Kajti Petra gre vedno prva v vrsti in ima ključe, saj gre učiteljica vedno zadnja. Ko so počasi prihajali po stopnicah,  je Petra gledala v vrata, ne pa pod noge. Spodrsnilo ji je in je padla. Do konca pouka so bile še štiri ure. V tem času sem ušpičila še veliko vragolij, pri tem pa je bilo veliko smeha.

 Ko je bila ura dvanajst in trideset minut, sem se počasi odpravila domov. In ko se sprehajam po pešpoti, naenkrat zaslišim zvonjenje. Le kaj je to? Ugotovila sem, da je to v bistvu budilka, ki me vsako jutro budi, da ne zamudim v šolo in da so to vse bile le sanje.

Maja Zakšek, 5. b

 

Moj ljubljenček

Naš pes

Naš pes spi v pasji utici. Ime mu je Capi. Z menoj se zelo rad igra. Z njim hodim na sprehode. Zelo dobro skače. Pri meni se zelo rad pocrklja.

Zala Pojbič, 2.a

Moj zajček Uri

Ima velika ušesa, rjavo bel kožuh in lepe brke. Njegov majhen smrček je črne barve. Njegove noge so bele barve. Ima okrogel, cofast, bel repek.

Aljaž Petrijan, 2.a

Zobna miška

Nekega dne je Maj šel v šolo. Po pouku je šel na kosilo in nato domov delat domačo nalogo. Nato se je zgodilo nekaj čudnega. Maju je izpadel zob. Pokazal ga je družini in ga dal pod vzglavnik. Naslednji dan zoba ni bilo več. Namesto njega je bilo pod vzglavnikom 10 evrov. Maj je bil vesel.

Aljaž Petrijan, 2.a

Nekega dne mi je izpadel zob. Potem sem zaspal. Prišla je zobna miška. Naslednji dan sem dobil 10 evrov. Miške nisem videl. Mislim, da je bela in prijazna.

Natan Vogrin, 2.a

Ne vem, kje živi zobna miška. Vem pa, da me bo obiskala, ko bom izgubil zob. Takrat mi bo v zameno za moj zob prinesla darila. Meni še ni izpadel noben zob.

Nevio Knaus Sever, 2.a

Otroci imajo mlečne zobe. Ko grejo v šolo jim izpade prvi mlečni zob. Ko se mlečen zob začne majati, se otroci veselijo zobne miške. Teja je komaj čakala, da ji izpade prvi mlečni zob. V ponedeljek se je res zgodilo to. Teja si je zob zavila v robček. Ko je šla zvečer spat, ga je dala pod vzglavnik. Sanjala je o zobni miški. Zobna miška je tiho prišla po zob in odšla v zobno deželo. Preden je odšla, je pod blazino pustila zlat kovanec. Ko je Teja vstala, se je zelo razveselila. Vsem je povedala, da ji je zobna miška pustila zlat kovanec za mlečni zob. Mama ji je razložila, da je zlat kovanec dobila zato, ker je bil zob zdrav, bel, čist in svetleč. Teja je bila zelo srečna.

Lara Kalamar, 2.a

Prijateljstvo

MOJ PRIJATELJ/MOJA PRIJATELJICA

Ime mu je Aljaž, piše se Petrijan. Živi v Kupšincih. Star je sedem let. Je srednje visok. Ima svetle lase in modre oči. Je moj najboljši prijatelj.

Žan Komorski, 2.a

Mojemu prijatelju je ime Benjamin. Piše se Sladić. Star je sedem let. je moj najboljši prijatelj. Ima rjave oči in rjave lase. Rad se igra z mano.

Nik Barber, 2.a

Mojemu sošolcu je ime Tio. Je moj najboljši prijatelj v razredu. Je večji od mene in ima svetle lase. Ima modre oči in najraje nosi športne hlače. Je prijazen fant in rad igra nogomet. Skupaj velikokrat gledava nogometni album. Čeprav sva najboljša prijatelja, se pa tudi včasih skregava.

Nevio Knaus Sever, 2.a

Ime mu je Nevio. Je suh. Ima rjave oči. Je hiter.

Nejc Dominič, 2.a

Ime mu je Maj. Piše se Solar. Ima zelene oči in rjave lase. Nima očal. Ima pegice. Rad nosi sivo jopico. Je zelo dober prijatelj. Obožuje konje. Je moj najboljši prijatelj.

Luša Zakšek, 2.a

Mojemu prijatelju je ime Natan. Piše se Vogrin. Star je osem let. Ima rjave oči in kratke rjave lase. Rad igra nogomet. Ima Star Wars copate. Navija za Barco. Doma ima mačko in gekona. Moj najboljši prijatelj je zato, ker je zabaven in iskren.

Sanja Purgaj, 2.a

Maj ima črne kratke lase in modre oči. Je velik in suh. Star je osem let. Ima pegice na obrazu.

Aljaž Petrijan, 2.a

Ime mu je Aljaž. Star je sedem let. Obiskuje drugi razred. Najraje obleče modro majico in kavbojke. Je zelo prijazen in dober fant, zato ga imam rada.

Ajša Horvat Šarkezi, 2.a

Jan je eden mojih najboljših prijateljev. Doma ima psa. Ima modre oči. Dobro igra nogomet in dobro teče. Igra pri klubu Mura. Odličen je v matematiki.

Maj Solar, 2.a

Ime mu je Aljaž. Piše se Petrijan. Ima modre oči in svetle lase. Rad ima nogomet. Hodi k rokoborbi. Živi v moji vasi. Ima brata Luko. Doma ima psa in zajca. Pogosto se pride k meni igrat. Se moj sošolec.

Jan Kovačič, 2.a

Maj ima modre oči in okroglo glavo. Piše se Solar. Star je osem let. Dostikrat ima oblečeno sivo jopico. Ima črne copate.

Natan Vogrin, 2.a

Mojemu sošolcu je ime Jan. Je zelo dober nogometaš. Zelo rad ima nogomet. Zato pa igra tako dobro. V prvem razredu sva sedela skupaj. Zbira nalepke za nogometni album. S prijatelji se rad pogovarja. Skoraj vsak dan ima oblečeno trenirko. Do mene je zelo prijazen. Rad ima slovenščino in šport.

Lara Kalamar, 2.a

Moji prijateljici je ime Sanja. Ima kratke svetlo rjave lase in rjave oči. Sva najboljši prijateljici. Skupaj se igrava, riševa in tekava. Imava se lepo.

Aja Kovač, 2.a

Ime ji je Ajša. Stara je sedem let. ima črne lase in črne oči. Najraje je oblečena v črne pajkice in modro majico. Obiskuje 2.a razred in je moja sošolka. Ajša je zelo pridna in prijazna, zato je moja dobra prijateljica.

Aljaž Kontrec Horvat, 2.a

Ime ji je Maja. Stara je sedem let. ima rjave oči. Rada nosi čop. Nosi belo majico in črne pajkice. Je malo nagajiva deklica.

Luša Polajner, 2.a

Vita je moja prijateljica. Ima rjave lase, ki ji sežejo do ramen in rjave oči. Zelo rada riše in bere. Hodi na atletiko in zdrav življenjski slog. Živi v bloku. Ima mlajšo sestro Živo. Trikrat na teden greva sami iz šole. Rada gleda oddajo Vse je mogoče.

Mara Zec, 2.a

Moja prijateljica je Iva. Ima temno rjave oči in rjave kodraste lase. Večkrat ima v laseh zelen obroč. Doma ima zajca Slepka in psičko Tačko. Njena najljubša žival je konj. Živi v hiši, v Černelavcih. Zelo rada riše. Lase ima pogosto spete v čop. Najraje je oblečena v metuljčkasto obleko in vijolične kratke hlače. Želim, da bi ostala vedno zdrava.

Vita Nonkovič, 2.a

Ime ji je Lara. Piše se Kalamar. Je moja najboljša prijateljica. Ima modre oči in svetle lase.

Eva Horvat, 2.a

Moji prijateljici je ime Lana. Hodiva v isti razred. Ima modre oči. Največkrat ima oblečeno roza majico. Stara je sedem let. je moja najboljša prijateljica.

Maja Meško, 2.a

Moji sošolki je ime Sanja. Piše se Purgaj. Stara je osem let. hodi v drugi razred. Sedi z Janom. Živi v Murski Soboti. Doma je v istem bloku kot moja babica. Ima rjave lase. V laseh ima obroč. Nosi roza jakno.

Luka Ivančič, 2.a

Ime ji je Vita. Rada ima konje. Zelo lepo riše. Ima svetlo rjave oči. Imam jo zelo rada.

Iva Šabjan, 2.a

Moji sošolki je ime Iva. Piše se Šabjan. Zelo lepo piše in zelo rada se smeje. Ima rjave kodraste lase in rjave oči. Z njo se rada igram in pogovarjam. V klopi sedi s sošolcem Neviom. Hodi v drugi razred. Rada pomaga sošolcem pri učenju, če kdo kaj ne ve. Je tudi moja prijateljica.

Zala Pojbič, 2.a

Moji prijateljici je ime Vita. Stara je sedem let. hodi v drugi razred. Oči ima zeleno rjave barve. Njeni lasje so rjavi in srednje dolgi. Rada hodi v šolo. Najraje ima oblečene obleke. Njena najboljša jed so makaroni. Rada gleda nadaljevanko Usodno vino.

Nuša Zauneker, 2.a

Maja živi v bloku. Piše se Meško. Ima svetlo rumene lase, rjave oči in rjave obrvi. Najraje ima muco in kužka. Rada se igra s kockami. Najraje je oblečena v krilo. Je zelo prijazno dekle. Rada poje pesmi. Najraje ima oddajo Oto in Pop.

Lana Legenič, 2.a

Imam prijateljico Alenko. Ima dolge rjave lase in rjave oči. Živi v Berlinu. Stara je šestindvajset let. Dela v trgovini z oblačili in v muzeju. Nosi očala. Njena najljubša barva je modra. Rada ima muce. Rada je sadje in zelenjavo.

Luka Aleksander Šebjanič, 2.a

Ime ji je Lana. Piše se Legenič. Stara je sedem let. Sedi poleg mene. Ima rjave lase in modre oči.

Nino Nagy, 2.a

Ladjica

MOJA LADJICA

Jaz imam ladjico. Narejena je iz belega papirja. Ima pisane pike. Na njej sedi palček. Z ladjico pluje po morju. Valovi ga nesejo na zapuščen otok. Na otoku bo iskal skrinjico zakladov. V njej je polno cekinov.

Lana Legenič, 2.a

Izgubila sem ladjico. Je iz časopisnega papirja. Spustila sem jo po reki Ledavi, ki je v gozdu ob naši hiši. Bila sem žalostna, zato sem zgubala še eno ladjico.

Iva Šabjan, 2.a

Moja ladjica je pisana kot mavrica. Na njo sem nalepila nalepke in bleščice. Z družino sem šla v park. Bilo je sončno vreme. S sestrico sva spustili ladjico v ribnik. Potem smo šli na igrišče. Imeli smo se lepo.

Mara Zec, 2.a

Jaz sem svojo ladjico naredila iz risalnega lista. Pobarvala sem jo z vodenimi barvami in z rdečo barvico. Z družino smo odšli v park k ribniku in sem spustila ladjico v ribnik. Opazovali smo kako lepo se ziblje. S sestrico sva bili zelo veseli in ponosni na ladjico.

Ajša Šarkezi Horvat, 2.a

Moja ladjica je modre in bele barve. Pluje hitro, ker ima motor. Ima kapitana in to sem jaz Žan. Pluje naprej in nazaj, levo in desno. Ime ji je Optimus. Ladja in jaz sva plavala v bazenu.

Žan Komorski, 2.a

Moja ladjica je modro roza barve. Na vrhu ima zastavo. Na zastavi je črn metulj. Na boku ima okenca. Na njej piše Izola.

Vita Nonkovič, 2.a

Moja ladjica je zelene barve. Plava na vodi. Krmili jo mornarček. Ob njej plavajo delfini. Pluti z ladjo je lepo. Komaj čakam, da bom spet plul.

Aljaž Petrijan, 2.a

Moja ladjica je roza barve. Lahko jo spuščamo po vodi. Z njo bi plula v Brelo. Na njej so moji prijatelji. Dedi Karči se noče voziti z njo, ker mu je slabo. Ko so visoki valovi, je tudi meni slabo.

Zala Pojbič, 2.a

Moja ladja je črna. Ima jadra. Je iz plastike in ima topove. Z njo se rad igram.

Nik Barber, 2.a

Bil je deževen dan. Odhitel sem v sobo in izdelal papirnato ladjo. Oblekel sem si dežni plašč. Stekel sem k jezeru. Ladjico sem spustil v vodo. Na žalost jo je dež zmočil in je utonila.

Jan Kovačič, 2.a

Iz papirja sem naredil gliser in jadrnico. Navodila sem poiskal na računalniku. Gliserju sem narisal okna in sidro. Jadrnico sem pobarval. Odnesel ju bom v šolo.

Luka Ivančič, 2.a

Izdelala sem ladjico. Bila je bele barve. Spustila sem jo po vodi. Malo se je zmočila. Skoraj bi se potopila.

Maja Meško, 2.a

Jaz sem Eva in sem iz kartončka zgibala ladjico. Pobarvala sem jo na oranžno. Oblepila sem jo z rožicami. Dala sem jo v jezero. Čez njo so skakale ribice. Jesenski veter jo je odpihnil daleč stran.

Eva Horvat, 2.a

Svojo ladjico sem zgubala iz belega papirja. Na njo sem narisala morsko deklico Arielo, zato je ladjici tudi tako ime. Postavila sem jo v bazen na vrtu. Vanjo sva s sestrico pihali, da se je premikala. Bilo je zelo zabavno.

Lara Kalamar, 2.a

Bili smo na kresovanju ob Kraškem jezeru. Otroci smo izdelovali ladjice iz papirja. Ko smo zakurili kres, smo spustili ladjice in svečke. Moja ladjica je bila velika. Prehitela je vse ladjice.

Nino Nagy, 2.a

Moja ladjica je gasilsko rdeče barve. Prevaža potnike po morju. Ima tudi tobogan, bazen in ležalnike. Na ladji so kabine. Jaz Luša vozim ladjo. Dragi potniki, dobrodošli.

Luša Polajner, 2.a

Moja ladjica je bela. Je zelo majhna in hitra na valovih. Ima sidro, modro jadro in okna.

Luša Zakšek, 2.a

Ustvarjamo po Andersenovih pravljicah…

AJDA (po pravljici H. C. Andersena)

Kmet pripoveduje zgodbo o Ajdi, ki jo je slišal od vrabca, vrabec pa je to slišal od stare vrbe, ki je stala ob ajdovi njivi. Vrba je bila častitljiva, vendar stara, iz razpoke v deblu so ji rasle robidnice. Drevo je bilo nagnjeno in veje so visele skoraj čisto do tal. Okrog je bilo veliko njiv, na katerih je raslo žito, riž, oves in ječmen. Na eni njivi je rasla tudi ajda. Obnašala se je ošabno. Bila je prepričana, da je najlepša daleč naokrog.

Naenkrat je zagrmelo. Prišla je nevihta. Vse poljske cvetlice so sklonile glave, ko je preko njih divjal vihar. Samo ajda se je ponosno košatila. Vsi so ji ves čas govorili, naj se skloni in zaščiti svoje liste. Stara vrba ji je rekla, da naj ne gleda v blisk, ker jo lahko poškoduje. V svoji ošabnosti in ponosu je ajda storila prav to. Ko je nevihta minila, so vse poljske cvetlice in žito stale osvežene od dežja. Ajda pa je bila ožgana od strele kot črno oglje.

Z zelenih listov stare vrbe so padale velike kaplje dežja in izgledalo je, kot če bi drevo jokalo. Prileteli so vrabci in jo vprašali, zakaj joka. In vrba jim je povedala zgodbo o ajdi, njeni ošabnosti in kazni, ki doleti vsakogar, ki je tak.

Gaj Kos, 3. a

LETEČI KOVČEK (po pravljici H. C. Andersena)

Zgodba govori o bogatem trgovcu, ki bi si lahko pot tlakoval s srebrnimi kovanci. Vendar tega ni storil. Bil je zelo pameten, dokler ni umrl. Ves denar je dobil njegov sin. Vendar sin je ta denar hitro zapravil. S tem je izgubil tudi vse prijatelje. Razen enega, ki je bil dobrodušen in mu je podaril kovček. Ta kovček je bil poseben, saj je s pritiskom na gumb poletel.

Mož je sedel v kovček in poletel v turško deželo. Oblečen je bil le v haljo in copate. Pristal je v gozdu, tam je srečal mater z otrokom. Vprašal jo je, kdo živi v tistem gradu visoko na gori. Tam živi kraljeva hči, mu je odgovorila gospa in prerokovali so, da bo ta princesa zelo nesrečna. Mož je sedel v kovček in poletel h gradu. Odprl je okno in zlezel k princesi. Princesa je bila zelo lepa. Ko ga je zagledala, se je zelo ustrašila. Mož se ji je predstavil, da je turški bog, ki se je po zraku spustil k njej. Bil ji je zelo všeč. Govoril ji je lepe zgodbe, jo zasnubil in ona je privolila. Povabila ga je na obisk naslednjo soboto, ko bosta prišla tudi kralj in kraljica. Ko sta se ločila, mu je dala sabljo z zlatniki. Za ta denar si je kupil novo haljo.

Prišla je sobota in zbrali so se na gradu. Mož jim je govoril lepo zgodbo o vžigalicah. Zgodba je bila na dvorcu vsem všeč. Kralj je organiziral svatbo in razsvetlili so dvor. Vse mesto je bilo veselo, da bo princesa dobila za moža samega turškega boga. Tudi mož je odšel v mesto po nova oblačila. Ko je prišel nazaj v gozd po kovček, je od kovčka ostal le pepel. Kovček je zgorel zaradi ognjemeta, ki so ga pripravili na dvorcu. Zdaj trgovčev sin ni mogel zleteti gor na grad k svoji nevesti.

Princesa ga čaka še danes, on pa potuje po svetu in ljudem pripoveduje različne zgodbe. Vendar niso več tako vesele kot tista o vžigalicah.

Tejo Terplan, 3. a

 

 

 

Pika Nogavička in jaz

 
Moja prijateljica je Pika Nogavička. Je zelo močna, pametna in zabavna prijateljica. Doma ima konja in opico – gospoda Ficka.
Ko grem k Piki, mi najprej postreže s palačinkami, potem pa se igrava detektive. Včasih tudi jahava njenega belega konja. Gospod Ficko rad lovi majhne metuljčke. Ker je neroden, mu pomagave midve. Pri Piki mi ni nikoli dolgčas in čas nama prehitro mine, saj ko me pokliče mama, moram domov.

Lana RUŽIČ, 3.c

DRUŽENJE S PIKO NOGAVIČKO IN FICKOM
Spoznala sem deklico po imenu Pika Nogavička. Povabila me je v svojo hišo, vilo Čira čara. V hiši sva pekli zajce v obliki zajcev. Bilo je zelo zabavno.
Ker sem prijazna, vam izdam recept za piškote:
50kg skute,
50kg moke in
50kg margarine.
Vse sestavine zmešamo in razvaljamo ter izrežemo zajčke
Pečemo 20 minut.
Pri pečenju piškotov sva se s Piko zelo zabavali, peli sva pesmico z naslovom Pomladna in za konec še narisali risbico, kako sva pekli.

Neli PERTOCI, 3.c

Če bi bila Pika Nogavička moja prijateljica bi skupaj počeli različne vragolije: se v nogavicah drsale po kuhinji, obmetavale z moko, na hodniku igrale odbojko in skakale po postelji. Ker se mi včasih ne ljubi hoditi v šolo, bi šla Pika namesto mene. Prosila bi jo, da me začara v odlično učenko. Ker včasih pridem iz šole in treninga zelo lačna, bi mi Pika pekla palačinke, kot jih zna le ona. Ker ima veliko draguljev, bi jo prosila, da mi kakšnega podari. Jaz bi ga prodala in si za ta denar kupila telefon, ki si ga zelo želim.

Hana SEREC, 3.c

Piko bi naučila igrati klavir. Prosila bi jo, da me nauči jahati konja in peči piškote in palačinke. Jaz bi jo naučila računati in brati. Tekmovali bi, katera je hitrejša. Povabila bi jo v šolo in jo predstavila sošolcem. Če Pika v šoli ne bi kaj vedela, bi ji prišepnila. Vem, da bi se skupaj zelo zabavali.

Veronika HORVAT, 3.c

ČE BI BILA PIKA MOJA PRIJATELJICA,
– bi šla z mano kamorkoli. Najbolj bi jo potreboval pri pisanju nalog. Rad bi tudi jahal njenega konja in se igral s Fickom.

Samo LAZAR, 3.c

– bi jo prosil, da me nauči hoditi po rokah.

Blaž FICKO, 3.c

– bi odšel z njo v neznano. Skupaj bi odkrila novo celino Nik v središču Tihega oceana. Tam bi zgradila mesto Pika Nik, ki bi imelo veliko prebivalcev. Pika bi bila tako močna, da bi vse tatove in lopove pregnala iz mesta. Upam, da se bo to res zgodilo.

Nik TIVADAR, 3.c

Pika Nogavička je moja sestrična. Je najmočnejša deklica na svetu, pa četudi ima samo devet let. In to ni vse. Je tudi zelo bogata. Zato lahko jeva pico vsak dan. In ker je tako močna, me lahko dvigne z eno roko. Če bi lahko dihal v vesolju, bi me vrgla do lune. Žal bo Pika čez dva dni odšla z očetom na odprto morje in bom moral zato na nove dogodivščine malo počakati.

Črtomir ISMAJLOVIČ, 3.b

Bila sem zunaj in sem se igrala. K meni je prišla moja najboljša prijateljica Pika. Igrali sva se katera je bolj močna. Ker me Pika ni mogla premagati, se je domislila, da si speče palačinke, jih poje in me potem premaga.
Pika je najprej ujela kokoš in ji ukradla jajce. Nato je na pašniku pomolzla kravo, poiskala moko in spekla palačinke. Naenkrat je pojedla vseh dvajset palačink. Z bolečim trebuhom je pristala v postelji, jaz ja sem ji kuhala čaj.

Tija DERVARIČ, 3b

Moja sošolka Pika je najmočnejša deklica na svetu. Skupaj sva doživela veliko pustolovščin. Enkrat sva se odpravila v Afriko. Tam sva videla kače, škorpijone in kenguruje. Srečala sva tudi afriške ljudi. Potem sva šla domov v vilo Čira čara. Tu mi je Pika spekla sto piškotov in petdeset palačink.
Do sedmih zvečer sva se igrala, potem pa sem šel domov spat, utrujen od napornega dne.

Simon PETRIC, 3.b

Pika Nogavička je moja sestrična. Je zelo močna. Skupaj počneva različne stvari. Pika me vsak dan nese v šolo in domov. Pika nese konja, jaz pa sedim na njem. Ko greva na bazen, me Pika meče v vodo. Če greva v luna park, pa se z otroci vrtiva na vrtiljaku. Če se vrtiljak vrti prepočasi, ga Pika zavrti hitreje. Tu je tudi trampolin. Pika na njem naredi trojni salto nazaj. Vsi ji ploskajo. V parku loviva račke. Ko jih Pika ujame deset, dobi kot nagrado mucko, ki jo da meni. Nato odideva domov.
Sem najsrečnejši otrok na celem svetu, da je Pika moja sestrična.

Taja BABOŠEK, 3.b

Nekoč je živela Pika Nogavička. Nekega dne je prišla v šolo, da bi se kaj naučila. Po pouku je prišla k meni domov. Prinesla mi je pravega nosoroga. Z njim sva kosila travo okrog hiše. Drugi dan je prinesla kar celega slona. Njemu sva metala oreščke, ki jih je lovil z rilcem. Tako sva se igrala cel popoldan.

Dominik VEGIČ, 3.b

Imam nenavadno prijateljico. Včeraj sva se igrali raziskovalce. Pika je našla žogo, jaz pa staro zapestnico. Dopoldne sva pojedli sto piškotov. Šli sva gledat nosoroge. Pika je dvignila dva, jaz na nobenega. Pekli sva tudi palačinke. Jaz sem jih pojedla deset, Pika pa nešteto. Zvečer pa mi je pika pripravila zabavo. Prinesla mi je paket, v katerem je bila zlata zapestnica. Ko sva se poslovili, sem šla spat.
To je bil zame čaroben dan in upam, da se bo nekoč ponovil.

Amila ŠEHIĆ, 3.b

Knjižnica prihodnosti

KNJIŽNIČAR TOMI
Knjižnica iz sanj
ima knjige od tal
pa vse do stropa,
kamor seže robotova roka.

Učenec v odmoru
v knjižnico prihiti
in svoje želje
hitro robotu sporoči.

Robot s knjigo pridrvi,
kakršno si učenec zaželi.
Pred učencem obrat naredi
in že po novo knjigo hiti.

Bolj pametnega od tega knjižničarja ni,
saj pozna vse knjige in njihove strani.
Za učence je knjižnica prava zabava,
ker jih robot Tomi tam vedno čaka.

Ko pa se učenec iz sanj prebudi, ugotovi,
da takšne knjižnice na OŠ I žal še ni.

Domen ŠOOŠ, 4.a

KNJIŽNICA

Oj, kriza! Knjižničarka Beta ne ve, kaj se ji obeta.
Oh, knjige, knjige, ve uboge knjige
morda boste celo izginile.
Velikan Knjigostrah je v šolo prinesel preplah,
ko je poteptal in zmečkal našo malo knjižnico.
O, a ta neroden velikan, je bil na srečo tako zlagan,
da ga je na koncu pojedel velik pelikan.
Juhu, juhej!
Zdaj knjižničarka Beta že ve, kaj se ji obeta.
Kot v pravljici kraljična živi,
tako vesela bo Berta v knjižnici spet vse dni.

Jana DONKO, 4.a

KNJIŽNICA LETA 2055
Sprašujem se, kakšne bodo knjižnice čez 40 let. Vendar ni velike možnosti, da bodo res takšne kot mislim, saj sama ne vidim v prihodnost. Če ima kdo to možnost, bi ga z veseljem vprašala, kakšne bodo. Sedaj pa lahko pišem le o tem, kakšne morda bodo. Možnosti je veliko.
Morda bodo v njih delali roboti kot povsod drugod. Morda bomo imeli doma naprave, v katere bomo vnesli podatke o knjigi in jo bomo dobili na dom v nekaj minutah, če seveda ne bo knjiga v tistem času izposojena. Še veliko drugih možnosti je. Morda police ne bodo potrebne, saj bodo knjige s pomočjo gravitacijskih naprav lebdele v zraku. Lahko bodo knjige shranjene v skladiščih, mi pa jih bomo izbirali preko prav za to namenjenih računalnikov. To je samo nekaj idej, kako bodo morda delovale knjižnice.
Tudi notranjost knjižnic se bo verjetno spremenila. Ali pa morda ne. Ne vem, kako bo. Vem pa, da je vse odvisno od napredka znanosti in tehnologije. Vem pa, da bomo v knjižnici vedno našli dobre stare knjige. Elektronske ali navadne. Konec koncev je to namen vseh knjižnic.
Najti knjigo, jo vzeti v roke in ji dovoliti, da nas popelje v svoj svet, ki ga skriva med vrsticami, pa se mi zdi še vedno najboljša izbira.

Nina KLEMENT, 8.a

NAŠA KNJIŽNICA

V knjižnico zahajamo,
ker tako nas vzgajajo.
Knjige moramo brati,
da spise znamo napisati.

Knjige beremo za bralno značko,
domače branje in različna tekmovanja,
saj tako lahko pridobimo priznanja.

V knjižnici imamo dosti knjig,
na policah in v zabojčkih,
kjer najde se tudi kakšna knjiga o sončkih.

Imamo tudi oddelek za odrasle,
za mladino je to slajše.
V knjižnici mora biti tišina,
saj to lepa je vrlina.

Če pa knjig ne vrnemo pravočasno,
zamudnino moramo plačati,
v izogib temu je potrebno hitreje brati.

                                                                                                          Ina HEDŽEK, 8. a

MOJA SANJSKA KNJIŽNICA

Kakšna je knjižnica danes? Za ene dolgočasna, za druge zabavna, a nikoli nismo vsi istega mnenja. V bistvu je za ene samo stavba, ki vsebuje knjige, za druge je mnogo več. Po tem takem imajo oboji prav.
Zame je knjižnica kulturna ustanova, v kateri se odvijajo čude sveta. Nisem obsedena s knjigami , vendar jih imam rada. Vsaka ima delček bralne harmonije, ki vzbudi mravljince po telesu. Knjige so lahko različnih obrazov. Od žalostnih, do veselih, polnih razočaranja, upanja, pričakovanja, ljubezni … Knjiga postane del tebe. In zato bom poskušala razmisliti o moji sanjski knjižnici. Vsi vemo, da ima knjižnica knjige. Stara znanost. Vendar nihče ne ve, ali je knjiga roman, pravljica, srhljivka ali kriminalka. Vse knjige so v današnjem času razvrščene po trakovih. Meni se zdi, da ti trakovi nič ne povedo. V bistvu vzbudijo nekako tekmovalnost med generacijami. Zdaj, če bereš knjige z oranžnim trakom si frajer. Ni res. Lahko bereš knjige z mavričnim trakom, vendar če ne dojameš zgodbe, ti trak ne bo pomagal. Če bi jaz vodila knjižnico, bi uvedla nadstropja. Na primer v 1. nadstropju pravljice, v 2. nadstropju srhljivke, v 3. nadstropju romani … V vsakem nadstropju bi se odvijal tisti svet. Svet, katerega lahko dojame le tisti človek, ki ima v sebi še nekaj otroštva, če že ni otrok.
V svetu pravljic bi se dogajale čarovnije, čarovnije, ki jih zmore le otrok. Te čarovnije so najlepše. V pravljičnem nadstropju bi bil vladar smeh. Police s knjigami bi kar poplesavale, ko bi otroci stopili skozi mogočna vrata pravljic. Nato bi stare stopnice vodile vse do srhljivega nadstropja. Tam bi obiskovalce sprejel grozljiv smeh, kateri bi jim pognal strah v kosti. Knjige bi imele stare, pomočene platnice, polite s kavo ali celo s krvjo. Stari papirji bi šelesteli v temi in vsaka zgodba bi govorila o strahu. Če bi bilo obiskovalce preveč strah, bi jih rešile stopnice v naslednje nadstropje.
Nadstropje romanov. Na vratih bi jih pričakalo rdeče srce in verjamem, da bi še najbolj potrt človek našel svoje zatočišče v svetu ljubezni. Vrata bi se mogočno odprla in knjige bi pozdravile s poljubom. Ko bi se podali med police, bi knjige govorile o junaštvu, o prvi ljubezenski radovednosti, o zamerah, žalostnem poslavljanju ter srečnih koncih. Knjige bi nam dale vedeti, da je ljubezen več kot le poljub in poroka. Je preplet čustev, zamer, večnih dogajanj ter o prav posebnem prijateljstvu. Knjige bi bile okrašene s srednjeveškimi okraski, naslov bi bil pozlačen in listi bi imeli vsak nov začetek. Obiskovalci bi se že ob pogledu nanje zasanjali.
Potem pa bi stopnice vodile v svet humorja. Tu bi se odvijal vsak dan nov žur. Knjige bi imele smešne platnice. Ljudje bi se družili ob njih, pozabili bi na skrbi, jih odprli in se do dobra nasmejali. Smeh bi odmeval po vsem nadstropju. Vse do stopnic v nadstropje večne napetosti.
Nadstropje kriminala. Na vratih bi bilo število 007, najbrž veste zakaj. Knjige bi se že samo na pogled zdele napete, kaj šele notranjost. Vsako poglavje bi se končalo usodno. Kaj bo pa prineslo novo, bi bilo zmeraj vprašanje. Kriminalke bi obiskovalce še bolj zasvojile kot droge. Obiskovalce bi spet rešile stopnice v zadnji svet.
Svet drame. Namesto vrat bi se obiskovalcem odgrnila zavesa in knjige bi se veličastno priklonile. Sledilo bi življenje na odru. Vsaka knjiga bi imela svoj dramatičen pristop, zgodbo in konec. Obiskovalce bi preplavilo spoznanje, da je življenje eno veliko dogajanje.
Na koncu sobe bi jih pričakalo dvigalo, ki bi jih odpeljalo do izhoda. Knjižnica bi se poslovila. Vrata bi se za obiskovalci zaprla in knjige bi čakale na nov dan. Dan novih radovednih obrazov, ki komaj čakajo, da se jim odpre svet čudes.
No, to bi bilo res nekaj lepega. Imeti take sanje si lahko človek samo želi.

Karla ORŠOŠ, 8.a