Drevo življenja

Nekje, nihče ne ve, kje točno, je stala majhna vasica. V tej vasici so prebivala majhna modra bitja – Modrini. Nad vasjo na zelenem griču je stalo drevo. To ni bilo navadno drevo, ampak drevo življenja. Če bi to drevo ovenelo, ali se kakor koli poškodovalo, bi se nad vasjo zgrnil črn oblak in vsi Modrini bi pomrli. Ker seveda niso hoteli, da bi do tega prišlo, so stražarji vsako noč in vsak dan varovali drevo.

 Nekega dne se je v mesto pripeljala  kočija. Iz nje je izstopila ženska podobna čarovnici. Ozrla se je naokoli in iz žepa potegnila neko čudno vijolično palico. Vsi Modrini so zrli v njo, saj niso imeli pojma, kaj se dogaja. Nato je ženska  palico usmerila v prazen prostor, in na tem prostoru se je naenkrat prikazal črn brlog. Ženska se je ozrla in vstopila v brlog, ki ga je pravkar pričarala. Nikomur ni bilo nič jasno. Vse to je skozi okno opazoval eden najmanjših Modrinov v vasi. Ime mu je bilo Etip. Takoj je posumil, da tu nekaj smrdi. Šel je do svoje prijateljice Nive in ji razložil njegove občutke. Nivi se ni nič zdelo sumljivo, no razen tega, da ženska zna čarati. Etip je celo pomislil, da bi nemara ženska hotela škodovati drevesu življenja. Z Nivo sta se odločila, da bosta nekaj časa opazovala njen brlog. Ko sta že nekaj časa sedela in se še nič ni zgodilo, je Niva morala oditi domov, saj je bilo že pozno. Etip je ostal in čakal ter čakal. Naenkrat je iz brloga nekdo izstopil. Etip je napol spal, zato ni natančno videl obraza postave. Postava se je oddaljila. Etip pa ji je sledil. Ustavila se je točno na vrhu hriba in to točno na tistem hribu, kjer je stalo drevo življenja. Etip je bil prepričan, da je postava ženska z rdečo palico. Postava je pogledala naokoli, če jo slučajno  kdo opazuje, nato pa se je sklonila in  polila zeleno tekočino po drevesu. Potem se je hitro vrnila v brlog, prav tako se je domov odpravil Etip ves prestrašen, saj se je bal za drevo življenja. Ko se je naredil nov dan, je Etip takoj vse šel poročat Nivi, ki je ostala brez besed. Malo sta še posedela in razmišljala. Nato so se kar naenkrat nad vasjo začeli zgrinjati črni oblaki. Prebivalci so kar ponoreli od strahu. Niva in Etip sta se hitro odpravila do starega modreca za katerega sta menila, da ve pozdraviti drevo. Modrec jima je rekel, da če želita pozdraviti drevo morata uničiti tistega, ki je drevesu škodoval. Tako sta se oborožila s čarobnim peskom vasi, za katerega je veljalo, da uniči vse. Pripravljena sta bila za boj proti ženski z rdečo palico. Skozi okno sta skočila v ženskin brlog. Ženska ju je opazila in začela nanju streljati s svojo rdečo palico. Niva in Etip sta se skrila v zaklonišče in začela v njo metati pesti peska, ampak ni pomagalo, ker je ženska bila premočna. Oba z Nivo sta bila prestrašena. A tedaj se je Etip spomnil besed, ki jih je nekdaj govorila njegova mama, in sicer, da zlo premagaš s pogumom in sodelovanjem. Tako je prijel za roko Nivo in z njo  stopil pred žensko z rdečo palico. Obsijala ju je svetla svetloba  in ženska s palico je čudežno izginila.

 Nad vasjo se je začelo nasmihati sonce. Vsi so bili zopet srečni, saj drevo ni postalo le takšno, kot je bilo, ampak še lepše. V čast Etipu in Nivi so postavili kip na sredi vasi. In tako so bili vsi srečni in zdravi do konca svojih dni.

                                                                           Maruša Dervarič, 6.a

 

Zimski zvonček

Nekoč je živel zvonček Adam, ki je spadal med najradovednejše zvončke. Drugi zvončki ga niso pretirano marali, saj je vse preveč spraševal.

Spraševal jih je o vsem, česar ni vedel: zakaj so zvončki beli, zakaj se tako imenujejo, vprašanje, na katerega pa nihče ni znal odgovoriti, pa je bilo, zakaj rastejo pomladi. Ni namreč mogel razumeti, zakaj morajo pozimi spati. Vsako leto so ga le z obljubami prepričali, da je zaspal.

Bilo je dober teden pred zimo. Adam se je tokrat trdno odločil, da te zime ne bo prespal, in zaradi te odločitve so se drugi zvončki odločili, da z njim ne bodo več govorili. To Adamu ni vzelo volje ‒ nič ga več ni moglo odvrniti od njegove odločitve. Nekaj pa je treba povedati: Adam je spadal med lahkomiselne zvončke, zato si za zimo ni pripravil niti malo hrane.

Končno je prišel veliki dan, čas za zimsko spanje. Adama je kar razganjalo od veselja, da ne bo šel spat, in zima je potrkala na vrata. Še dobro, da je gledal TV-zvonček, saj so pri vremenu povedali, da bo to najbolj mrzla zima vseh časov. Nadel si je vsa svoja oblačila, da ga je bilo komaj mogoče prepoznati.

Težko je preživljal zimo, in moral si je priznati, da je bilo zelo mrzlo. Podnevi je hodil naokrog, ponoči pa je dolge ure gledal v ogenj, ki ga je zakuril, da bi se vsaj malo ogrel. Navsezadnje ni mogel več zdržati ‒ odločil se je, da bo zaspal in prespal celo zimo, prebudil pa se bo šele spomladi, skupaj z drugimi zvončki. Ne zaradi hrane, ampak zato, ker je pogrešal družbo. Celo tiste, ki jih je sovražil, je pogrešal.

Res se je prebudil komaj sredi pomladi, ko so bili drugi zvončki že dolgo pokonci. Vsem se je opravičil in jim povedal, zakaj se je vrnil. Od tistega dne naprej je enak vsem zvončkom in je radoveden le v mejah, vsako leto pa znova z veseljem zaspi.

 Enej Meglič, 6.a

Čudežni zvonček  

Pomladni dan je že prišel na plan.

Tam kjer rože raste, tam veselje dozore.

Otroci presrečni po travniku letajo,

iščejo zvončke a zvončkov nikjer.

Končno na plano prirasel je zvonček,

ki z malo veselja dobil je balonček.

 

Ta zvonček, ki ima balonček

je čudežni zvonček

 saj raste in raste nikoli presahne.

Starši ga gledajo z veseljem ponosno,

saj njihovi otroci srečni so končno.

Zraven pripeljal prijatelje svoje,

da pokaže otrokom kaj sonce jim daje.

Sonce spoštljivo daje jim žarke,

le da ponosno nosi mornarje.

Mornarji z veseljem gledajo zvonček,

saj kaže jim pot do konca in dlje.

Balonček izpustil je gor v nebo,

tam počil je in rože posejal.

Pomlad je trajala še nekaj dni,

ko zvončka naenkrat več ni bilo videti.

 Neža Kuhar, 6.a

 

Prvi žužek na Luni

V starem deblu sredi gozda, so se zbirali majhni in veliki žužki, ki so hoteli slišati zgodbo o luni. Vsi so se že veselili, da bo stari žužek povedal to zgodbo. Ko so se vsi zbrali, je začel.

Nekoč, pred dvema letoma, je letal in zašel na avtocesto. Prilepil se je na steklo avtomobila, ki se je peljal na vzletališče za rakete. Na avtu je srečal komarja, ki je čakal na rešilca, saj so v njem peljali veliko transfuzij polnih krvi. Srečal je tudi čebelo, ki je čakala na cvetličarski kombi. Slaba stvar, ki jo je srečal, pa so bili brisalci, katerim se je treba na smrt izogibati. Prvo je prišla postaja od čebele, nato pa še od komarja, žužek pa ni vedel kam, zato je počakal na avtu. Čez nekaj časa je avto  zavil z avtoceste in zagledal vrh rakete skozi drevesno listje.  Avto se je ustavil in žužku se je velika kovinska raketa usedla v oči, odletel je na vrh te  rakete.

Počutil se je kot bi bil kralj, cesar, ali vojvoda sveta, čeprav ni vedel kaj to pomeni. Tam je bil še en žužek, ki je hotel stati na vrhu rakete, nameravala sta se tepsti, a je drugemu žužku spodrsnilo in je padel z rakete, pa tudi dovolj pameten ni bil, da bi odprl krila in odletel.  Ampak  ravno, ko je spet dobil zmagovalni občutek, je v tistem trenutku raketa prižgala motor, se začela tresti in je vzletela. Žužek se je spet prilepil na steklo, sedaj ne na avtomobilsko, ampak na raketno in vedno bolj ga je pritiskalo, pritiskalo in pritiskalo nanj. Še dobro, da raketa ni imela brisalcev. Leteli so vedno višje in višje. Ko so prišli v vesolje, se je raketa razcepila na polovico. Naenkrat je zagledal zvezde in luno. Raketa je odletela do lune in tam pristala. Ven sta prišla dva moška, iz rakete sta vzela zastavo z belimi zvezdami in rdečimi črtami.

Žužek je iz svojega žepa potegnil dolgo travico in jo je privezal na zastavo.

Prišel je čas odhoda, žužek je spet splezal na vrh rakete in so odšli. Ko so leteli proti zemlji, ga je postalo vroče, ampak ohladil ga je  meteorski dež.

 V tistem trenutku, ko so pristali, so razdelili časopise.  Če si dobro pogledal  sliko, na kateri je bila raketa in moška, ki sta stopila na luno, je žužek že sedel na luni in mahal. Na vseh slikah astronavtov je bil v ozadju žužek. Tako da se razume, da je bil prvi na luni žužek.

Tako je stari žužek zaključil svojo pripoved o njem in o luni. Če ne verjamete žužkovi zgodbi, vam lahko sama povem, saj sem v rokah držala ta časopis.

Iza Šiftar, 6.a

 Moderni Božiček

Nekoč, ne tako dolgo nazaj, je na severnem polu živel Božiček. Ta Božiček ni bil takšen kot si ga predstavljamo. Res je imel dolgo belo brado in bele lase, ampak bil je nenavaden, čisto drugačen.

Ta Božiček je imel namesto lepe rdeče kape s cofom,rdečo ruto z vzorci in namesto rdeče obleke s belim puhkom je imel oblečene kavbojke,rdečo majico z črnim napisom in usnjeno jakno. V levem žepu je imel telefon in na desni roki je imel tetovažo. Darila so izdelovali robotski palčki in njegove sani so namesto lepih jelenov vlekli divji levi. Bližal se je božič in pred vsakim praznikom so imeli dobri možje, zobna vila, velikonočni zajček in vsa ostala čarobna bitja srečanje. Vsi so se zbrali na srečanju. Prvi je prišel velikonočni zajček. Bil je glavni na teh srečanjih. Tako so se počasi vsi zbirali na kup, le Božička še ni bilo. Navsezadnje je le prišel. Zajček je začel z govorom in vprašal, če so kje kakšne težave. Nato se je javil Miklavž in rekel,da ga nekaj moti. Začel je govoriti, da bi Božiček moral bolj resno jemati svoje delo in se ne bi smel oblačiti kot kak najstnik. Božičku je postalo nerodno in nelagodno. Potem pa je povzdignila glas zobna vila in rekla, da ima Miklavž prav. Vsi so začeli kričati drug čez drugega, da imata Miklavž in zobna vila prav. Zajec je nato Božičku rekel, da bo menda moral oditi. Božiček je izgubil svoje delo in odšel živet v New York. Na svoji roki je še vedno imel zapestnico, ki  zablešči, ko je njegovo mesto v težavah. Nekaj časa je živel tam in bil je zelo žalosten. Na severnem polu pa še veno niso našli novega Božička. Bili so še trije dnevi do božiča,njega pa še vedno ni bilo, zato je Božičkova zapestnica na roki začela utripati. Vedel je,da je njegovo mesto in božič v težavah. Vzel je sani in kar se da hitro odletel tja. Ko je prispel,je vsem povedal,da jim bo pomagal rešiti božič. Zajec in vsi ostali so bili proti in so trdili, da takšen Božiček, ki se tako oblači in ima take sani z levi pač ne more biti Božiček. Takrat pa se je nekaj močno zasvetilo. Z neba je priletela vila pravičnosti. Pristala je na tla in dejala, da ljudje kot je tale Božiček morajo imeti tako službo. Tale Božiče, ki ste ga nagnali, poskuša rešiti božič in vi mu ne pustite zaradi izgleda. Edini nepravični tu, je rekla, ste vi, ki mu ne dovolite rešiti božiča zaradi njegovega stila in izgleda. Skoraj bi uničili božič,je po tiho rekla zobna vila. Strinjali so se z zobno vilo in se opravičili Božičku.

Tako je moderni Božiček rešil božič. Ni važno, kako izgledaš, ampak kakšno srce imaš.

Neža Sečko, 6. a

Zrasla so mi krila

 Nekega dne sem bil na strehi mojega bloka. Premišljeval sem, kako lepo bi bilo, če bi lahko letel. Potem so mi naenkrat zrasla krila. Bila so belo – modre barve in zelo velika. Drugi jih niso mogli videti. Poskusil sem leteti. Porabil sem veliko časa, vendar mi je uspelo. Vedno, ko mi je bilo dolgčas, sem šel letet. Enkrat sem preletel celo slovenijo. O krilih sem povedal tudi mami in očetu, vendar mi na začetku nista verjela, potem sem jima pokazal kako letim in verjela sta mi. Potem sta onadva naredila isto kot jaz in dobila krila. Tako smo hitreje prišli na morje, na obiske, domov, v šolo in službo. Tako smo šli na morje, tam smo se zelo zabavali. Poletel sem trideset metrov v zrak in naredil pet salt v morje. Zelo dosti časa smo bili na morju, kar pet tednov. Ko smo se vračali domov, je zelo pihal veter. Premetavalo nas je ves čas. Ko smo bili že na polovici poti, je pihalo še močneje, zato smo strmoglavili. Na srečo smo bili dobro, poklicali smo taxi in varno prišli domov.

 Max Luka Fartelj, 5. b

Nevidna za en dan

Bil je čisto običajen dan. Čas je bil, da se odpravim v šolo. Lepo sem se uredila in odpravila čez park proti šoli.

Na poti sem srečala znanko in jo pozdravila. Kako čudno! Vedno mi je odzdravila, danes pa me niti ne pogleda. Nisem se preveč obremenjevala in sem šla naprej, ker sem videla skupino svojih sošolk. Veselo jim maham, ko grem nasproti, one pa se naenkrat obrnejo in odhitijo v šolo. V razredu so bili že vsi. Takoj za mano je prišla učiteljica. Vprašala je, če kdo ve, kje sem jaz. Pa sem se začudila, saj sem vendar tukaj! Ugotovila sem, da se nekaj dogaja. Nekaj nenavadnega. V bistvu sem nevidna. Vprašala sem se kako? Zakaj? Je to mogoče? Potem pa sem pomislila, da to sploh ni tako slabo. Dobila sem idejo. Vstala sem in odšla do sošolke Petre, ki je vedno nesramna do drugih. Odločila sem se, da ji malo ponagajam. Začela sem ji pihati v uho, da se je kar naprej obračala in lovila za ušesa. Nato sem ji premaknila radirko, da je padla. Morala jo je pobrati, v tistem času,  pa sem ji še izpodrinila stol, da je padla. Vsi so se smejali in tisti hip sem ji to prav privoščila. Kajti vedno se ona smeji in norčuje iz drugih. Ko so bili na malici, sem se pritihotapila za njimi in Petri izpod sendviča vzela prtiček. Pri kuharicah sem vzela banano, jo pojedla,  olupek pa shranila v žep in odhitela do razreda. Tam sem iz žepa potegnila olupek in ga nastavila pred razred. Kajti Petra gre vedno prva v vrsti in ima ključe, saj gre učiteljica vedno zadnja. Ko so počasi prihajali po stopnicah,  je Petra gledala v vrata, ne pa pod noge. Spodrsnilo ji je in je padla. Do konca pouka so bile še štiri ure. V tem času sem ušpičila še veliko vragolij, pri tem pa je bilo veliko smeha.

 Ko je bila ura dvanajst in trideset minut, sem se počasi odpravila domov. In ko se sprehajam po pešpoti, naenkrat zaslišim zvonjenje. Le kaj je to? Ugotovila sem, da je to v bistvu budilka, ki me vsako jutro budi, da ne zamudim v šolo in da so to vse bile le sanje.

Maja Zakšek, 5. b