Arhiv Značk: literati

Knjižnica prihodnosti

KNJIŽNIČAR TOMI
Knjižnica iz sanj
ima knjige od tal
pa vse do stropa,
kamor seže robotova roka.

Učenec v odmoru
v knjižnico prihiti
in svoje želje
hitro robotu sporoči.

Robot s knjigo pridrvi,
kakršno si učenec zaželi.
Pred učencem obrat naredi
in že po novo knjigo hiti.

Bolj pametnega od tega knjižničarja ni,
saj pozna vse knjige in njihove strani.
Za učence je knjižnica prava zabava,
ker jih robot Tomi tam vedno čaka.

Ko pa se učenec iz sanj prebudi, ugotovi,
da takšne knjižnice na OŠ I žal še ni.

Domen ŠOOŠ, 4.a

KNJIŽNICA

Oj, kriza! Knjižničarka Beta ne ve, kaj se ji obeta.
Oh, knjige, knjige, ve uboge knjige
morda boste celo izginile.
Velikan Knjigostrah je v šolo prinesel preplah,
ko je poteptal in zmečkal našo malo knjižnico.
O, a ta neroden velikan, je bil na srečo tako zlagan,
da ga je na koncu pojedel velik pelikan.
Juhu, juhej!
Zdaj knjižničarka Beta že ve, kaj se ji obeta.
Kot v pravljici kraljična živi,
tako vesela bo Berta v knjižnici spet vse dni.

Jana DONKO, 4.a

KNJIŽNICA LETA 2055
Sprašujem se, kakšne bodo knjižnice čez 40 let. Vendar ni velike možnosti, da bodo res takšne kot mislim, saj sama ne vidim v prihodnost. Če ima kdo to možnost, bi ga z veseljem vprašala, kakšne bodo. Sedaj pa lahko pišem le o tem, kakšne morda bodo. Možnosti je veliko.
Morda bodo v njih delali roboti kot povsod drugod. Morda bomo imeli doma naprave, v katere bomo vnesli podatke o knjigi in jo bomo dobili na dom v nekaj minutah, če seveda ne bo knjiga v tistem času izposojena. Še veliko drugih možnosti je. Morda police ne bodo potrebne, saj bodo knjige s pomočjo gravitacijskih naprav lebdele v zraku. Lahko bodo knjige shranjene v skladiščih, mi pa jih bomo izbirali preko prav za to namenjenih računalnikov. To je samo nekaj idej, kako bodo morda delovale knjižnice.
Tudi notranjost knjižnic se bo verjetno spremenila. Ali pa morda ne. Ne vem, kako bo. Vem pa, da je vse odvisno od napredka znanosti in tehnologije. Vem pa, da bomo v knjižnici vedno našli dobre stare knjige. Elektronske ali navadne. Konec koncev je to namen vseh knjižnic.
Najti knjigo, jo vzeti v roke in ji dovoliti, da nas popelje v svoj svet, ki ga skriva med vrsticami, pa se mi zdi še vedno najboljša izbira.

Nina KLEMENT, 8.a

NAŠA KNJIŽNICA

V knjižnico zahajamo,
ker tako nas vzgajajo.
Knjige moramo brati,
da spise znamo napisati.

Knjige beremo za bralno značko,
domače branje in različna tekmovanja,
saj tako lahko pridobimo priznanja.

V knjižnici imamo dosti knjig,
na policah in v zabojčkih,
kjer najde se tudi kakšna knjiga o sončkih.

Imamo tudi oddelek za odrasle,
za mladino je to slajše.
V knjižnici mora biti tišina,
saj to lepa je vrlina.

Če pa knjig ne vrnemo pravočasno,
zamudnino moramo plačati,
v izogib temu je potrebno hitreje brati.

                                                                                                          Ina HEDŽEK, 8. a

MOJA SANJSKA KNJIŽNICA

Kakšna je knjižnica danes? Za ene dolgočasna, za druge zabavna, a nikoli nismo vsi istega mnenja. V bistvu je za ene samo stavba, ki vsebuje knjige, za druge je mnogo več. Po tem takem imajo oboji prav.
Zame je knjižnica kulturna ustanova, v kateri se odvijajo čude sveta. Nisem obsedena s knjigami , vendar jih imam rada. Vsaka ima delček bralne harmonije, ki vzbudi mravljince po telesu. Knjige so lahko različnih obrazov. Od žalostnih, do veselih, polnih razočaranja, upanja, pričakovanja, ljubezni … Knjiga postane del tebe. In zato bom poskušala razmisliti o moji sanjski knjižnici. Vsi vemo, da ima knjižnica knjige. Stara znanost. Vendar nihče ne ve, ali je knjiga roman, pravljica, srhljivka ali kriminalka. Vse knjige so v današnjem času razvrščene po trakovih. Meni se zdi, da ti trakovi nič ne povedo. V bistvu vzbudijo nekako tekmovalnost med generacijami. Zdaj, če bereš knjige z oranžnim trakom si frajer. Ni res. Lahko bereš knjige z mavričnim trakom, vendar če ne dojameš zgodbe, ti trak ne bo pomagal. Če bi jaz vodila knjižnico, bi uvedla nadstropja. Na primer v 1. nadstropju pravljice, v 2. nadstropju srhljivke, v 3. nadstropju romani … V vsakem nadstropju bi se odvijal tisti svet. Svet, katerega lahko dojame le tisti človek, ki ima v sebi še nekaj otroštva, če že ni otrok.
V svetu pravljic bi se dogajale čarovnije, čarovnije, ki jih zmore le otrok. Te čarovnije so najlepše. V pravljičnem nadstropju bi bil vladar smeh. Police s knjigami bi kar poplesavale, ko bi otroci stopili skozi mogočna vrata pravljic. Nato bi stare stopnice vodile vse do srhljivega nadstropja. Tam bi obiskovalce sprejel grozljiv smeh, kateri bi jim pognal strah v kosti. Knjige bi imele stare, pomočene platnice, polite s kavo ali celo s krvjo. Stari papirji bi šelesteli v temi in vsaka zgodba bi govorila o strahu. Če bi bilo obiskovalce preveč strah, bi jih rešile stopnice v naslednje nadstropje.
Nadstropje romanov. Na vratih bi jih pričakalo rdeče srce in verjamem, da bi še najbolj potrt človek našel svoje zatočišče v svetu ljubezni. Vrata bi se mogočno odprla in knjige bi pozdravile s poljubom. Ko bi se podali med police, bi knjige govorile o junaštvu, o prvi ljubezenski radovednosti, o zamerah, žalostnem poslavljanju ter srečnih koncih. Knjige bi nam dale vedeti, da je ljubezen več kot le poljub in poroka. Je preplet čustev, zamer, večnih dogajanj ter o prav posebnem prijateljstvu. Knjige bi bile okrašene s srednjeveškimi okraski, naslov bi bil pozlačen in listi bi imeli vsak nov začetek. Obiskovalci bi se že ob pogledu nanje zasanjali.
Potem pa bi stopnice vodile v svet humorja. Tu bi se odvijal vsak dan nov žur. Knjige bi imele smešne platnice. Ljudje bi se družili ob njih, pozabili bi na skrbi, jih odprli in se do dobra nasmejali. Smeh bi odmeval po vsem nadstropju. Vse do stopnic v nadstropje večne napetosti.
Nadstropje kriminala. Na vratih bi bilo število 007, najbrž veste zakaj. Knjige bi se že samo na pogled zdele napete, kaj šele notranjost. Vsako poglavje bi se končalo usodno. Kaj bo pa prineslo novo, bi bilo zmeraj vprašanje. Kriminalke bi obiskovalce še bolj zasvojile kot droge. Obiskovalce bi spet rešile stopnice v zadnji svet.
Svet drame. Namesto vrat bi se obiskovalcem odgrnila zavesa in knjige bi se veličastno priklonile. Sledilo bi življenje na odru. Vsaka knjiga bi imela svoj dramatičen pristop, zgodbo in konec. Obiskovalce bi preplavilo spoznanje, da je življenje eno veliko dogajanje.
Na koncu sobe bi jih pričakalo dvigalo, ki bi jih odpeljalo do izhoda. Knjižnica bi se poslovila. Vrata bi se za obiskovalci zaprla in knjige bi čakale na nov dan. Dan novih radovednih obrazov, ki komaj čakajo, da se jim odpre svet čudes.
No, to bi bilo res nekaj lepega. Imeti take sanje si lahko človek samo želi.

Karla ORŠOŠ, 8.a