ČE BI IMEL ČAROBNO PALICO
Nekoč pred davnimi časi si je deček Nejc zaželel, da bi imel čarobno palico, ki bi lahko začarala vse, kar bi si zaželel. A vedel je, da se mu ta želja ne bo izpolnila, ker je to mogoče le v pravljicah, a vseeno je o njej sanjaril in sanjaril.
Naslednji dan so šli v mesto in v trgovini Cimbalimba je zagledal čarobno palico. Točno takšna je bila, kot si jo je želel. Bila je zelo draga, zato je ni mogel dobiti. Starše je cele dneve prepričeval, da mu jo naj kupita, še celo kosilo je skuhal, da bi jo dobil, a vseeno je ni dobil. Vse noči je sanjal samo to, kako bi jo imel. Neko noč je sanjal, da če bi jo imel, bi bilo vse drugače, saj bi lahko začaral kar kužka, pa zajce, pa hrano, pa še in še bi lahko začaral.
Zjutraj je te sanje takoj povedal mami in očetu, a vseeno sta rekla, da palice ne dobi. Mama je rekla, da jo mogoče dobi čez tri dni na njegov rojstni dan, če bo priden. A on je bil prepričan, da je ne bo dobil, ker stane res veliko. Naslednji dan pa so šli v mesto in v trgovini je več ni bilo. Bil je tako žalosten, da se je kar razjokal. Čez en dan pa bo njegov rojstni dan…
Ko se je naslednji dan zjutraj zbudil, se je razveselil, ker ima rojstni dan in bo dobil lepa darila. Od mame in očeta je dobil leseno čarobno palico, ki pa ni zares čarala. Naredil mu jo je oče, ki je bil mizar. Nejc je bil tako vesel, da je kar vriskal od sreče. In živel je srečno do konca svojih dni.
Lana Šiftar, 5. b
V STEKLENEM GOZDU
Steklen gozd se je pred davnimi časi nahajal pod Blejskim jezerom v drugem svetu. Vsa drevesa in grmovja so bila iz stekla. Živali, ki so želele priti v steklen gozd, so morale stopiti skozi portal, ki jih je spremenil v steklene živali. Vsaka žival je morala imeti tudi kartico, da je sploh lahko vstopila. Tam so steklene živali plesale, drevesa pa pela, imele so res prelep glas, živali so pa plesale salso, valček, mlin … pa še kakšno so si same izmislile. Ta zgodba se prenaša iz roda v rod, saj je bil moj praprapradedek v steklenem gozdu. In zgodilo se je pa tako …
Moj dedek je bil star komaj 12 let, ko je ležal na plaži ob Blejskem jezeru, ko je kar naenkrat padel v vodo. V vodi je videl kartico, jo zagrabil in ga je potegnil v portal. Tam je postal steklen človek. Začudil se je, ker je tam videl vse mogoče. petje dreves ga je tako privlačilo, da je kar sam zaplesal. Ko se je utrudil, je spoznal prijatelja Cofa. Cof je bil zelo navihan lisjak. Razkazal mu je gozd. Po ogledu gozda je bil dedek že precej utrujen in lisjak mu je spekel blejsko kremšnito, ki je bila dedku zelo dobra. Njegova ura mu je zazvonila in moral je domov. Kremšnito je vzel in odvihral domov. Doma je ni pojedel, ampak je razvozlal recept zanjo.
In od takrat je blejska kremšnita značilna za Slovenijo. A zgodba ostaja v družini in je nikomur ne izdamo. Če bi lahko šla tja, bi bila zelo vesela. Nihče pa ne ve, če še obstaja ta gozd. V blejski kremšniti pa lahko uživamo prav vsi do konca svojih dni.
Jana Donko, 5. b
SLADKORNA DEŽELA
Bila je sobota. Deklica po imenu Klara je v sobi sestavljala sestavljanko. Seveda je bila na sliki neka žival. Klara ima zelo rada živali, pa kakršnekoli so. Imela je dve mački, enega psa in dva hrčka. Večkrat je šla na sprehod v gozd. S sabo je peljala psa po imenu Cof. Bil je zelo puhast. Imela ga je zelo rada.
Enkrat sta šla skupaj v gozd. Cof je poginil, Klara pa je tekla in tekla za njim. Dokler ni šel v drevo. Čudno se sliši, ampak res je šel v drevo. Klara je šla za njim in ko je vstopila v drevo, je videla nekaj čarobnega. Klara je videla sladkorno deželo. Najprej je mislila, da rabi očala z zelo debelimi stekli. Potem ko je pa poskusila dobrote te dežele, je pa verjela, da je v pravi sladkorni deželi. In iz balončka, ki je letel v zraku, se je naenkrat prikazal Cof. Medtem je bila njena mama Anja zelo v skrbeh. Anja, Klarina mama, jo je takoj šla iskat v gozd. Klara se je pa s Cofom lepo sladkala z lizikami, sladkorno peno, čokoladnimi bonboni… Zagledala sta super lepo sladkorno hiško. Ko sta počasi počasi odprla vrata, sta zagledala pet mačk, ki so se sladkale s čokoladnimi napitki. Vstopila sta še v naslednjo sobo, v kateri sta se kar prijetno skopala v stopljeni beli čokoladi. Ko pa sta vsa vesela vstopila še v zadnjo sobo, ju tam ni pričakalo nič kaj prijetno presenečenje. V sobi so ju namreč pričakali grdi, zlobni in umazani škratje. Klara se ni bila pripravljena boriti z njimi, zato jim je morala narediti drugo uslugo. Prinesti jim je morala zlato liziko z vrha gore, če ne, ji bodo vzeli kužka Cofa. Seveda je varovala svojega kužka Cofa in se takoj odpravila na goro po zlato liziko. Ta sladkorna gora je visoka, ampak sta je že dosti prehodila. Končno sta le našla zlato liziko, jo vzela in šla. Nista dolgo hodila, ko ju je zasul plaz sladkorja. Klara se je v sladkorju valila z gore. Cof jo povleče iz sladkorja in vsa posladkana sta odšla z gore. Končno škratom prineseta zlato liziko in odideta iz sladkorne dežele. S sabo sta vzela nekaj sladkarij. Na poti domov sta srečala Anjo, Klarino mamo.
Ko so odšli domov, ji je Klara povedala celo zgodbico. Mama ji ni ravno verjela, ampak ko je videla sladkarije, je to bila že čisto druga zgodba. Držimo se raje srečnega konca.
Taja Rues Lulik, 5. b
OGRLICA S ČUDEŽNIM KRISTALOM
Bil je lep sončen dan, ko je deklica Sofija šla v gozd po nekaj jurčkov za kosilo. Po kosilu se je šla ven igrat.
Čez nekaj časa se je ob robu gozda nekaj zasvetilo. Sofija je šla pogledat, kaj je to. To je bil lesketajoč vijolični obesek v obliki velike solze. Bil je iz kristala. Sofija se je odločila, da ga uporabi za ogrlico. Naslednjega jutra je z ogrlico spet odšla v gozd. Naenkrat se je njen kristal zasvetil in spregovoril. Povedal ji je, da ji bo izpolnil eno željo. Sofija si je zaželela, da bi bila rada majhna kot palčica. Želja se ji je uresničila. Dolgo se je zabavala. Potem ko je rekla, da bo spet velika, se ji ni posrečilo. Potem pa se je spomnila rože, katero lahko poje, da bo spet velika. In res, že spet je bila normalne velikosti. To rožo si je vzela domov za vsak primer.
Če bi to zgodbo povedala mami, mi zagotovo ne bi verjela.
Kaja Karas, 5. b
DOMIŠLJIJA NE POZNA MEJA
Nekoč je obstajal planet z imenom Zemlja. Bil je to zelo nenavaden planet. Imel je čudno obliko, čudno prečudno okroglo obliko. Bog v nebesih, ki je vse dogajanje na Zemlji opazoval, si je mislil in govoril:
»Sramota, sramota, le kaj si bodo mislili drugi Bogovi, ko bodo zagledali tole mojo mojstrovino? Najbolj čudna in nenavadna je. Smrdi pa kot copate moje žene. Nekaj bo treba ukreniti, saj ljudje jejo z vilicami, zobe si čistijo s ščetkami, Novak Đoković pa se igra s samo enim loparjem.«
In je premišljeval in se domislil. Malo moram tako ali tako shujšati, zato lahko naredim korakec ali dva, kakšno pirueto do Zemlje in kaj spremenim.
| In tako je Bog naredil nekaj korakov, pirueta pa mu ni kaj prida uspela, saj se mu je nekoliko prevelika noga zaustavila v zraku, druga pa je naredila nek čuden »hejsaladri» in naš junak je pristal na tleh, še preden je stopil iz svojega kraljestva. |
 |
Ko je Bog končno le prišel na Zemljo, je sklenil, da bo uporabil vso svojo moč, da spremeni ta svet. Razmišljal je: Nič čudnega, da ljudem zmanjkuje prostora na pogrinjkih, ko imajo na vsaki strani nekakšen pribor in sploh več ne vedo, s katero roko naj primejo vilico ali žlico. In se je domislil.
 |
Iz copata je švisnila žlica, z ušesa je blisnila vilica in tako je nastala viližlica, ki se je lahko uporabljala kot žlica ali vilica hkrati. |
Bog je šel od hiše do hiše, da bi kaj spremenil.
»Takoj pridi iz kopalnice, ker si tudi jaz moram oščetkati zobe,« je slišal iz neke hiše.
| Hitro je je odločil in uporabil svojo moč in spremenil zobno ščetko, da je imela ščetine na obeh krajih in sta si lahko čistila zobe oba naenkrat. |
 |
|
Tako je Bog spreminjal in ustvarjal: leteči dežobran,
kockasta kolesa, obojestranske loparje (za Novaka) in še kaj. |
 |
Bog pa je bil s svojimi močmi kmalu pri koncu in je hitro odbrzel nazaj v svoje kraljestvo. Tam si je naredil čudovit prestol, a ga je žena prehitela.
 |
Izumila je prestol za dva in tako sta sedaj kraljevala oba,
kljub temu, da Bogu to ni bilo po godu. |
Eva Vučko, 6. a
DRUŽINSKA TRŽNICA (Zgodba ob slikah)
Bil je lep sončen dan. Babica in dedek sta prebudila svoja vnuka Mirka in Sonjo, saj jih je čakalo veliko dela. Oblekli so se in se odpravili na dvorišče. Babica Irma je hranila kokoši, pava, race, gosko in piščančke. Pri tem ji je pomagala Sonja. Dedek Jože je pohvalil Mirka, ker je nahranil psičko Lajko. Petelin je stal na gnoju in veselo kikirikal. Ko so opravili delo na dvorišču, sta se babica Irma in vnuk Mirko odpravila v hlev. Tam je babica Irma Mirku naročila, naj pomete tla. Babica je sedla na stolček in vzela vedro. Nato je pomolzla kravo Lisko. Pri kravi Liski je stal teliček Tomaž. Liska je jedla svežo travo in pod sabo je imela položeno svežo slamo. Med pometanjem je Mirka opazovala psička Lajka. Ko so končali z delom, so se s traktorjem odpeljali v sadovnjak. Z obiračem je Mirko obral sadje, ki ga je dedi Jože dal v zaboje in jih naložil na traktor. Sonja je veselo hrustala jabolko, babica Irma pa je s polja prinesla svežo solato. Ko so končali, so se odpravili na dvorišče. Tam so postavili stojnice in pridelke dali na stojnice. Prišli so kupci in kupili pridelke. S sabo so imeli otroke. Dečka sta se lovila, Mirko se je gugal, Sonja pa je plezala po drevesu.
Tako so preživeli dolg dan.
Sanja Purgaj, 3. a
SAMO IN NINA NA KMETIJI (Zgodba ob slikah)
Bilo je lepo jesensko dopoldne. Samo in Nina sta noč prespala pri babici Mariji in dedku Tonetu. Zjutraj, ko so vstali, so odšli nahranit perjad. To so: kokoši, pav, gosi, race in piščanci. Babica jih je hranila z zrnjem. Pri tem ji je pomagala vnučka Nina. Njen brat Samo je hranil psa Maksa. Dedek Toni pa je govoril, kaj bo kdo počel. Ko so nahranili perjad in psa, sta babica Marija in Samo šla v hlev. Babica je Samu naročila, da naj pomete hlev, ona pa bo pomolzla kravo Lili. Ko sta končala, se je Samo domislil, da bi šli v sadovnjak in na polje. Res so se odpeljali. Samo je z dreves pobiral sadje z obiračem, Nina pa je jedla rdeče jabolko. Babica je na polju porezala nekaj zelenjave. Dedek je nosil sadje v zabojih na prikolico. Kmalu so končali in se odpeljali nazaj domov. Dedek je postavil stojnice, na njih pa položil pridelke in izdelke. Ko so pripravili stojnice, so prišli sosedje, sorodniki in prijatelji kupovat pridelke in izdelke. Ko so vse prodali, so stojnice pospravili. Zvečer so bili veseli, ker so zaslužili nekaj denarja.
Nuša Zauneker, 3. a
MARTIN KRPAN
Nekoč je živel cesar, ki je imel najlepšo hčer daleč naokoli. Ime ji je bilo Sofija. Imela je dolge lase in svetlo polt. Vsak je sanjal o njej. Nekega dne pa je na dvor prišel velikan Brdavs, ki je trdil, da v boju za Sofijo lahko premaga vsakogar. Sofija je to slišala in bila osupla nad možakovo samozavestjo. Ko pa ga je zagledala, se je zaljubila na prvi pogled. Cesarju Brdavs ni bil najbolj všeč, a ga je na željo svoje hčere poslal v dvoboj in obljubil, da če zmaga, lahko dobi njegovo hčer za ženo. A cesar ni imel nobenega nasprotnika, ki bi se upal boriti z Brdavsom, saj so se ga vsi bali zaradi njegove veličine in samozavesti. Ker Brdavs cesarju ni bil najbolj všeč, je cesar sklenil, da mu mora najti težkega in močnega nasprotnika. Sluga ga je spomnil na Martina Krpana, doma z Vrha pri sv. Trojici. Cesar ga je srečal pred enim letom in bil navdušen nad tem, kako je sam s poti prestavil kobilico. Odločil se je poslati po Krpana. Martin se je odzval vabilu, saj je bil navdušen, da po njega pošilja sam cesar. Cesar ga je lepo sprejel. Nato je Martin moral iti po orožje, Brdavs pa pripraviti konje. Martin je dobro nabrusil vsa rezila. Brdavs se je malce bal Krpana, zato se je domislil zvitega načrta. Ko je pripravljal konje, je Martinovi kobili na eni od podkev malce odvil vijak. Bil je čas dvoboja. Borila sta se na glavnem trgu, da so vsi lahko videli. Martinova kobilica se je obnašala malo bolj čudno, a Krpan se ni zmenil zato, saj je bil osredotočen na dvoboj. Zapodila sta se drug proti drugemu. Ob prvem udarcu je Krpan padel na tla, saj se je kobila prestrašila in Brdavsu omogočila boljši udarec. Martin je padel na tla in ni mogel nadaljevati dvoboja. Oskrbeli so ga in ko je prišel k sebi, mu je cesar kljub svojemu razočaranju plačal za trud mošnjo cekinov. Krpan jo je vzel in razočaran odšel, saj nikomur ni povedal, da je zaljubljen v Sofijo. Tako je bil razočaran, Sofija pa nikdar ni izvedela, da se je poročila z zlobnežem.
Maruša Dervarič, 7. a
MARTIN KRPAN
Ta zgodba govori o Martinu Krpanu, ki je bil zaljubljen v cesarjevo hčer Martinko. Krpan ni bil zloben, temveč ravno obratno. Bil je miroljuben, rad je pomagal vsem ljudem, ki so potrebovali pomoč in tudi tistim, ki je niso potrebovali. Rad je delal z živalmi, posebej s prašiči.
Nekega jutra je zgodaj šel na pašnik past ovce. Med potjo je na cesti našel ježka, ki je imel zlomljeno tačko. V daljavi je opazil voz s kravami. Ježka je takoj odmaknil s poti. Ker so se ovce že pasle, je Martin pograbil ježka ter ga dal v suknjič. Kajti ovce niso rade sprejemale koga drugega. Mimo se je peljal voz in karseda hitro se je ustavil. Iz voza je izstopil cesar ter Krpana poklical k sebi. Cesar mu je povedal, da imajo v mestu novega prebivalca, saj je bil le-ta rad na tekočem, kaj se dogaja na Dunaju. Cesar ga je povabil, da naj pride pozdravit novega meščana in Krpan se je s tem tudi strinjal. Pri tem, da gre na Dunaj, je v njegovo dobro tudi to, da bo videl Martinko. Ampak prej je še moral postoriti nekaj dela. Najprej je odnesel domov ježka in ga dal na preprogo. Kasneje se je še vrnil po ovce. Ko je ovce prignal domov in vstopil v hišo, ni mogel verjeti svojim očem. Ježek je namreč začel plesati. Po nekaj urah se mu je že mudilo na Dunaj, zato se je svečano oblekel ter zajezdil prašiča. Kot bi mignil, je bil že na Dunaju in tam ga je čakalo veliko presenečenje. Zagledal je namreč Brdavsa, s katerim sta bila nekdaj sošolca. Vendar se nikoli nista razumela, saj sta vedno bila zaljubljena v isto dekle. Brdavs se je nekega dne spomnil, da bi lahko imela tekmovanja za dekleta. Pravilo je bilo, da zmagovalec dobi to punco, poraženec pa ostane brez vsega. V tem primeru je vedno zmagoval Brdavs, saj sta tekmovala v plesu. Edina ovira do Martinove zmage je bila ta, da on ni znal plesati. Martin je odgnal prašiča na travnik in ga tam pustil, saj na cesarjev dvor nisi smel priti s prašičem. Brdavs še vedno ni pozabil na njun spopad, kjer se Martin sploh ni prikazal. To je tudi omenil pred cesarjem in ker cesarju to ni bilo smešno, jima je ukazal, da se bosta morala bojevati na dvoru pred Martinko. Cesar jo je poklical ter oznanil, da tisti ki zmaga, jo lahko zaprosi za roko, kateri pa izgubi, pa se mora za večno posloviti ter oditi z Dunaja. Spopad bi se naj pričel čez en dan, saj ima tako vsak nekaj časa, da se pripravi.
Pomerila pa se bosta v plesu, saj izpolnjujeta daven spopad. Brdavs je odšel spat, saj je vedel, da bo Krpana z lahkoto premagal. Krpan se je spomnil na ježka in njegov ples, zato je kar se da hitro oddivjal domov. Ježek mu je takrat s tem tudi izpolnil svojo uslugo, ko ga je Krpan vzel k sebi. Minilo je že dvanajst ur, odkar sta plesala. Ježek mu je povedal, da je pripravljen za spopad. Krpan je odšel spat. Naslednji dan se je zbudil in nikjer ni našel ježka. Našel pa je sporočilo, na katerem piše, da se mu zahvaljuje, saj je s tem pokazal, da je zaupanja vreden. Krpan se je odpravil na dvor in tam srečal Brdavsa. Spopad se je pričel in vsak je bil na svojem mestu pripravljen. Cesar je vklopil glasbo in začela sta plesati. Cesar je navijal za Krpana, Martinka pa za Brdavsa. Plesati sta morala pet ur. Po triurnem plesu je cesar zagledal krinko Brdavsa. Brdavs je imel brata dvojčka, s katerim sta se izmenjevala, ko nihče ni opazoval. Krpan ni več zdržal, zato je prenehal plesati. Brdavs se je že veselil zmage, ampak cesar mu je vse uničil, ko je povedal za dvojčka in ga s tem razkrinkal. Ko je to slišala Martinka, je Brdavsa začela sovražiti ter ga s tem nehala ljubiti, saj je ugotovila, da mu ne more zaupati. Krpan je žalosten odšel, vendar je za njim pritekla Martinka in ga ustavila. Povedala mu je za goljufanje Brdavsa. Krpan je rabil nekaj časa, da dojame, kar se je ravnokar zgodilo. Ko je končno dojel, se je spustil na koleno ter jo v drevoredu zaprosil za roko. Martinka je privolila in čez dva dni sta se poročila in imela veliko zabavo.
Oba sta bila srečna, saj sta živela skupaj na kmetiji, ki sta si jo sama ustvarila. Srečno sta živela do konca svojih dni, Brdavs pa je bil manj srečen, saj je zdaj, kdo ve kje.
Lucija Kuhar 7. a
SKRITA BRATA
Martin je odraščal med Vikingi, ki so ga odpeljali od njegove družine. Zaradi tega je zrasel v sebičnega ter močnega velikana. Medtem ko se je Brdavs uril med vitezi, je postal srčni vitez Sir Brdavs.
Nekega dne so Vikingi hoteli napasti Dunaj in so se utaborili na zakotni obali reke Donave. Tisti večer je prišla cesarjeva hči na pomol sedet. Vikingi so se skrili. Martin je iz grmovja opazoval cesarično, kako poje. Takoj se je zaljubil. Vikingi so se naslednji dan še pripravljali na napad, zato se je Martin odplazil v mesto. Ko je hodil po ulicah s črno kapuco preko obraza, so se mu vsi umaknili.
Pred palačo je kar tako pobil vse stražarje, prav tako v palači. Ko je prišel do cesaričine sobe, je podrl vrata ter zgrabil slabotno punco in jo nadrl, naj se poroči z njim. Pa mu je odvrnila, da se je že zaobljubila čednemu ter krasnemu Brdavsu. Martin se je skoraj razpočil in se zadrl, da se hoče boriti z njim.
Na gradu so se menili o tem in rekli, naj se borita. Pred bojem sta vsak na svojem konju prijahala na sredino travnika, si segla v roke ter se predstavila. Ko sta snela kapuci, ki sta jima prekrivali obraza, nista mogla verjeti svojim očem. Bila sta enaka, z enakim rojstnim znamenjem na licu, ki je bilo v obliki sekire.
Bila sta brata dvojčka, ki sta odraščala v sirotišnici. Oba so posvojili, le da enega Vikingi, drugega pa vitezi. Seveda, da se nista borila, ker sta vseeno brata. In na koncu je Martin cesarično prepustil Brdavsu.
Medtem so Vikingi pripravljali velikansko pasjo bombo. Izstrelili so jo s katapultom. Meščani so na nebu videli črno piko. Bližala se je ter padla na Martina in Brdavsa ter eksplodirala. Bila je tako močna, da je zajela celoten Dunaj.
In tako se je začela apokalipsa na Dunaju.
Iza Šiftar, 7. a
POTOVANJE NA MARS
”Živijo! Ime mi je Ula. Rada imam živali, okraševanje in filmski večer s svojo družino. Sem edinka, živim s svojima staršema. Moja družina je krasna. Imam sestrično Elo. Moj stric se bo naslednji teden poročil z Elino mamo Janjo.”
Bila je sobota in Ula je bila ravno pri babici, teti ter stricu. Tam se je ustavila na poti na verouk. Ura je bila pol dvanajst in Ula se je ravno vračala od verouka. Proti njej je pritekel njen dober prijatelj Nejc. Ves zadihan je rekel: ”Ula, Ula, zadel sem potovanje na Mars!” Ula je bila zelo šokirana, ampak vseeno je bila zelo vesela in seveda je morala vprašati, kdo bo šel z njim. On ji je hitro odgovoril. Rekel je le, da lahko grejo z njim trije prijatelji. Rekel je še tudi:” Do sedaj sem vprašal Blaža in Hano ter oba sta potrdila. Ula je na to odgovorila z nekaj stavki, ti pa so: ”Kdo je pa tretji? Si to osebo že vprašal, če bi šla s tabo?” Preden pa je lahko vprašala še kaj, jo je Nejc kar prekinil in jo vprašal, če bi šla z njim v vesolje. Ula je vsa šokirana privolila. Nejc je bil njen sosed, zato je lahko prišel k njej kadarkoli. V vesolje bi naj odleteli naslednji teden in ja, ravno v soboto. Ampak prišlo je do nekakšnega zapleta in datum je bil spremenjen. V vesolje so poleteli v torek. Bilo je odlično. Leteli so tudi skozi meteorni dež. Izbrali so planet, na katerega so želeli poleteti. Vsi so v en glas vzkliknili ”MAAAAARRSSS!!!!!” Tako so poleteli proti rdečemu planetu, za katerega tudi pravimo, da so od tam zemeljski fantje. Dokler niso prispeli, je bilo vse v redu. Takrat so se pa pojavile težave. Ko so pristali, so opazili nekakšne sence na kamnu. Pomislili so, da si le predstavljajo zaradi vsega navdušenja. A to ni vse, Ula in Hana nista bili ravno prijateljici, saj sta se radi sprli in tokrat ni bilo nič drugače. Kljub temu so zelo uživali. Šli so skoraj okoli celega Marsa. Ko so se vračali, so naleteli na nekakšno vas, v kateri je rajal nekakšen narod. Ko so se obrnili, so zagledali dva zelo visoka zelena človeka. Kar v en glas so zakričali in poskusili pobegniti, a Uli ni uspelo , zato sta jo ujela tista čudna zelena človeka. Odpeljala sta jo v vas. Ostali trije so tekli in tekli, dokler niso prišli do ladje. Takoj so opazili, da Ule ni, in so mislili, da se je kje izgubila. Odločili so se, da jo bodo šli iskat. Med iskanjem so opazili enaka zelena človeka kot prej. Nekako so se potegnili skozi najmanjše luknje in špranje, samo da bi našli Ulo. Ko so prišli do vasi, so zagledali Ulo vso žarečo od sreče. Bila je vesela, plesala je in rajala ter pela. Ko jih je zagledala, je kar pritekla do njih, jih zgrabila za roke in potegnila za sabo. Rajali so in rajali, naenkrat je pa vse postalo črno. Zagledali so velikanskega lignja. Zeleni narod se je v trenutku pripravil na spopad, pa tudi naši štirje prijatelji so jim pomagali. Ula in Hana sta si umislili odličen načrt, ki je potreboval orožje, tudi pištolo, vendar pištole niso imeli ne naši kožni ljudje ne na novo spoznan zeleni narod. Odločili so se izdelati svojo velikansko pištolo iz stvari, katere so imeli okoli sebe. Imeli so loke, puščice, razne smrdljive bombe ter razne strupene napitke … Z raznimi vrvmi in sponkami so ustvarili velik nepremagljiv stroj, ki je premagal gromozanskega lignja. Po zmagi so se naši junaki počasi vrnili k njihovem plovilu. Tudi let nazaj proti naši ljubi Zemlji je bil uspešen. Ko so prileteli nazaj v naš zaklad Slovenijo, je bila sobota. Ko je prišla domov, se je hitro preoblekla v prelepo rdečo obleko ter pohitela s frizuro, saj je morala teči, da ne bi česa zamudila.
Poroka je bila prelepa, Ulino in Nejcovo prijateljstvo je postalo vse večje in večje ter razvila se je prelepa ljubezen.
Upam, da ste uživali v zanimivi zgodbi mojega življenja, in da me boste še kdaj srečali. Se bomo pa vsekakor srečali v naslednji zgodbi. Se slišimo, adijo.
Živa Štertak, 7. a
Domišljija ne pozna meja
Magično kolo
Nekoč je živel Niko Nellstien. Bil je navaden fant. Imel je čarovniško palico, za katero ni vedel nihče. Nekega dne je Niko odšel v neko ulico. Tam je srečal gospoda, ki mu je podaril kolo. To je bilo čarobno kolo, ki je lahko letelo, vendar Niko tega ni vedel.
Ko se je odpeljal domov, se kolo ni peljalo po pločniku, pač pa po zraku. Niko se je počutil zabavnega in najboljšega. Imel je prijatelja Marka, ta pa je bil zelo bolan. Mark ga je vprašal, če mu bo šel po zdravilo. Niko je bil dober prijatelj in je šel s kolesom. Marku je povedal za svoje magično kolo. Mark je bil na vozičku in zelo si je želel, da bi nekdo šel po zdravilo, da bi spet hodil. Niko za to potovanje ni povedal nikomur, niti staršem. Naredil je takšen urok, da ne bo kolo nikdar razpadlo in tako se je odpravil na dolgo pot.
Prišel je v Alpe, kjer ga je pričakala čarovnica, ki ga je hotela odgnati z uroki. Niko jo je prej zadel in odšel dalje. Prišel je do gozda. Našel je skalo, v njej je bil zapičen meč. Legenda pravi, da ta meč potegne ven samo najboljši in najmočnejši čarovnik ali čarovnica. Niko se je začaral v najmočnejšega in potegnil meč iz skale. Tako je prišel do zdravila za Marka.
Starša sta bila zelo zaskrbljena. Čez tri tedne je Niko prišel domov in Marku prinesel zdravilo in Marko je spet hodil. Tako so vsi srečno živeli do konca svojih dni.
Leo Granfol, 6. a
Nenavaden dan
| »Novo! Na tržišče je prispel nov izdelek! Dvočistnik je zobna ščetka, ki je preplavila vse trgovine! A počakajte, to ni le navadna zobna ščetka… To je ščetka, ki ima ščetine na obeh koncih paličice. |
 |
Zdaj si z vami lahko zobe čisti tudi vaš ljubljenček, otrok, brat ali kdorkoli drug. DVOJNA ZOBNA ŠČETKA, TROJNA CENA! Res se splača…« je David poslušal oglas na televiziji. »Novo! Na tržišče je prispel nov izdelek! Dvočistnik je zobna ščetka, ki je preplavila vse trgovine! A počakajte, to ni le navadna zobna ščetka… To je ščetka, ki ima ščetine na obeh koncih paličice. Zdaj si z vami lahko zobe čisti tudi vaš ljubljenček, otrok, brat ali kdorkoli drug. DVOJNA ZOBNA ŠČETKA, TROJNA CENA! Res se splača…« je David poslušal oglas na televiziji.
 |
Pogledal je proti ceni izdelka in se odločil, da si bo kupil to nenavadno zobno ščetko. Hitro se je odpravil proti najbližji trgovini. Tam so bile vse razprodane. Tudi v drugi in tretji trgovini jih niso imeli več na zalogi. Spomnil se je ene tistih super velikih trgovin, o katerih so se pogovarjali v šoli. |
»Tam gotovo imajo te superščetke,« je premleval sam v sebi. Razmišljal je, kako bi prišel tja, saj je bila najbližja trgovina zelo oddaljena od njegovega doma. Po dolgem premisleku se je odločil, da bo šel z letalom.
Kupil je karte za let, spakiral najnujnejšo prtljago ter se odpravil na letališče. Letalo je že čakalo na potnike, zato se je vkrcal. Krila letala so se spremenila v ptičja in vzleteli so. Let se je končal na velikem letališču, pred še večjim nakupovalnim centrom.
| Po dolgem iskanju Dvočistnikov jih je naposled le našel. Med potjo do blagajne je našel tudi metlo, ki je na drugi strani palice imela dežnik. Ker se mu je zdela zanimiva in uporabna, se je odločil, da jo bo kupil. Vrnil se je nazaj na letališče. Do odhoda nazaj mu je ostalo še nekaj časa. |
 |
 |
Sedel je na letališču ter se oziral naokrog. Opazil je, kako nenavadne luči imajo tam, saj imajo svečo namesto žarnice. »Le kje so jih dobili?« se je spraševal, a njegovo ugibanje je prekinila gospa, ki je po zvočniku naznanila, naj se vkrca na letalo. |
Let nazaj se je pričel in končno so se po dolgem letu ustavili na domačem letališču. David se je odpravil domov. Navdušen nad svojo novo zobno ščetko jo je odprl kar pred hišo, papirčke odvrgel na tla ter jo hitro odnesel v kopalnico.
Preizkusiti je hotel tudi svojo novo metlo. Spomnil se je na papirčke, ki jih je odvrgel pred hišo. Pograbil je metlo ter počasi začel pometati papirčke. Začelo je deževati.
David je odprl dežnik na svoji metli in razmišljal o tem nenavadnem dnevu.
Lana Škedelj, 6. a
Napad trola
V mestu onkraj Madžarske je živel zelo čuden mož. Bil je čarovnik. Ime mu je bilo James Roker in začaral je vsako stvar, ki mu je prišla pod nos. Nekega dne si je zaželel pipo in tudi sladoled se mu je zljubil.
Zato je šel v trgovino.
»Eno jagodno lučko, prosim.« je rekel James.
Prodajalec mu je odvrnil: »Žal nimamo jagodnih lučk. Bi morda čokoladno?«
James je rekel: »Prav, bom pa čokoladno. Koliko stane?«
Prodajalec mu je rekel: »Tukaj imate lučko. To bo pol evra.«
James mu je dal pol evra, prodajalec pa njemu lučko. Ko je James prišel domov je lučko začaral: »Abra ka dabra lucitus pipulus šuur!« in palčka se je spremenila v pipo.
Ko je lučko polizal si je prižgal pipo, ko je mimo pritekel njegov stari prijatelj Kačon (to je le njegov vzdevek, ime mu je Ron) in zaklical: »Hej James, potrebujemo te na Čarovniškem kotlu (to je njuna stara šola, tam sta zdaj zaposlena). Pol gradu je naenkrat zmanjkalo!«
Jamesu je pipa skoraj padla iz ust, ko je to slišal. Rekel je (James): »Kaj? Hitro me pelji tja!«
»Ampak, James…… predaleč sva!« je izjavil Kačon.
James mu je odvrnil: »Nič ne de, saj imam leteči avto!«
Hitro sta sedla v avto in odletela. Ko sta priletela na Čarovniški kotel, sta začudeno zijala.
»T…T… To je trooki trol, najmočnejši med troli!« je prestrašeno zavpil Kačon.
»Ja in tudi najbolj zabit!« je s smehom v glasu odvrnil James. Ko sta z avtom pristala, je malo manjkalo, da bi ju Trol speštal. V zadnjem trenutku sta izskočila iz avta in na plan potegnila svoji palici.
Nato se je James nečesa spomnil in rekel: »Hej, Kačon. Ali trooki troli ne napadajo gradov? Tale je gotovo slaboviden in je Čarovniški kotel zamenjal za svojo jamo, pa ni našel vhoda. Zato ga je hotel narediti in začel uničevati šolo!«
Kačon mu je odvrnil: »Prav imaš James! Ampak kako ga bova ustavila?«
»Pričaraj trojna očala! Jaz ga bom zamotil!« je zavpil James. Kačon ga je ubogal in ravno, ko je James hotel stečti, da bi zamotil trola, je izrekel urok: »Amigos tupinos riginos blubinos, zlato in srebro pa še baker , daj mi en žakelj!«
Seveda je Kačon izvedel napačen urok in namesto trojnih očal se mu je v roki pojavil dvojni lopar. James ga je začudeno pogledal in se odločil, naj Kačon zamoti trola, on pa bo pričaral trojna očala.
James je izrekel pravi urok: »Kalin kalin kakalin kakala, ta trol je slaboviden, daj mi očala trooojna v velikosti glave divje babe!« in pojavila so se gromozanska trojna očala, ki jih je James dvignil s pomočjo čarovnije in jih začaral, da sama odletijo na trolovo glavo.
Ko se je to zgodilo, je glasno zadonelo: »Žal mi je! Žal mi je!« je nekajkrat ponovil orjaški trooki trol. Ko je trol odšel v svojo pravo jamo, je James pričaral čudežno uro na zid Čarovniškega kotla in jo nastavil. Ko je ura zazvonila, se je grad v trenutku popravil in izgledal je, kot bi ga komaj zgradili. Vsi so se vrnili v svoje sobe, James je Kačona odpeljal domov.
Ko sta se s Kačonom poslovila, je James odletel domov in si privoščil pipo.
Luka Kumer, 6. a
V torek, 8. novembra, smo se udeležili prireditve, katere osrednji gost je bil pesnik in glasbenik Vlado Kreslin. Ob spremljavi kitare je zapel nekaj svojih pesmi in odgovarjal na zastavljena vprašanja. Z recitacijami in petjem Kreslinovih pesmi so nastopili tudi dijaki Gimnazije Murska Sobota. Prireditev mi je bila všeč in vesela sem, da sem se je lahko udeležila. Všeč mi je bila predvsem njegova preprostost in ljubezen do Prekmurja in prekmurščine. Najbolj pa me je pritegnila zgodba o ženski iz Teksasa, ki je njegove pesmi spoznala preko interneta. Pesmi so ji bile tako všeč, da je poiskala Prekmurje in o Kreslinu napisala knjigo.
Sara Balažic, 8. b
