Arhivi avtorja: Anita Šinko

Ladjica

MOJA LADJICA

Jaz imam ladjico. Narejena je iz belega papirja. Ima pisane pike. Na njej sedi palček. Z ladjico pluje po morju. Valovi ga nesejo na zapuščen otok. Na otoku bo iskal skrinjico zakladov. V njej je polno cekinov.

Lana Legenič, 2.a

Izgubila sem ladjico. Je iz časopisnega papirja. Spustila sem jo po reki Ledavi, ki je v gozdu ob naši hiši. Bila sem žalostna, zato sem zgubala še eno ladjico.

Iva Šabjan, 2.a

Moja ladjica je pisana kot mavrica. Na njo sem nalepila nalepke in bleščice. Z družino sem šla v park. Bilo je sončno vreme. S sestrico sva spustili ladjico v ribnik. Potem smo šli na igrišče. Imeli smo se lepo.

Mara Zec, 2.a

Jaz sem svojo ladjico naredila iz risalnega lista. Pobarvala sem jo z vodenimi barvami in z rdečo barvico. Z družino smo odšli v park k ribniku in sem spustila ladjico v ribnik. Opazovali smo kako lepo se ziblje. S sestrico sva bili zelo veseli in ponosni na ladjico.

Ajša Šarkezi Horvat, 2.a

Moja ladjica je modre in bele barve. Pluje hitro, ker ima motor. Ima kapitana in to sem jaz Žan. Pluje naprej in nazaj, levo in desno. Ime ji je Optimus. Ladja in jaz sva plavala v bazenu.

Žan Komorski, 2.a

Moja ladjica je modro roza barve. Na vrhu ima zastavo. Na zastavi je črn metulj. Na boku ima okenca. Na njej piše Izola.

Vita Nonkovič, 2.a

Moja ladjica je zelene barve. Plava na vodi. Krmili jo mornarček. Ob njej plavajo delfini. Pluti z ladjo je lepo. Komaj čakam, da bom spet plul.

Aljaž Petrijan, 2.a

Moja ladjica je roza barve. Lahko jo spuščamo po vodi. Z njo bi plula v Brelo. Na njej so moji prijatelji. Dedi Karči se noče voziti z njo, ker mu je slabo. Ko so visoki valovi, je tudi meni slabo.

Zala Pojbič, 2.a

Moja ladja je črna. Ima jadra. Je iz plastike in ima topove. Z njo se rad igram.

Nik Barber, 2.a

Bil je deževen dan. Odhitel sem v sobo in izdelal papirnato ladjo. Oblekel sem si dežni plašč. Stekel sem k jezeru. Ladjico sem spustil v vodo. Na žalost jo je dež zmočil in je utonila.

Jan Kovačič, 2.a

Iz papirja sem naredil gliser in jadrnico. Navodila sem poiskal na računalniku. Gliserju sem narisal okna in sidro. Jadrnico sem pobarval. Odnesel ju bom v šolo.

Luka Ivančič, 2.a

Izdelala sem ladjico. Bila je bele barve. Spustila sem jo po vodi. Malo se je zmočila. Skoraj bi se potopila.

Maja Meško, 2.a

Jaz sem Eva in sem iz kartončka zgibala ladjico. Pobarvala sem jo na oranžno. Oblepila sem jo z rožicami. Dala sem jo v jezero. Čez njo so skakale ribice. Jesenski veter jo je odpihnil daleč stran.

Eva Horvat, 2.a

Svojo ladjico sem zgubala iz belega papirja. Na njo sem narisala morsko deklico Arielo, zato je ladjici tudi tako ime. Postavila sem jo v bazen na vrtu. Vanjo sva s sestrico pihali, da se je premikala. Bilo je zelo zabavno.

Lara Kalamar, 2.a

Bili smo na kresovanju ob Kraškem jezeru. Otroci smo izdelovali ladjice iz papirja. Ko smo zakurili kres, smo spustili ladjice in svečke. Moja ladjica je bila velika. Prehitela je vse ladjice.

Nino Nagy, 2.a

Moja ladjica je gasilsko rdeče barve. Prevaža potnike po morju. Ima tudi tobogan, bazen in ležalnike. Na ladji so kabine. Jaz Luša vozim ladjo. Dragi potniki, dobrodošli.

Luša Polajner, 2.a

Moja ladjica je bela. Je zelo majhna in hitra na valovih. Ima sidro, modro jadro in okna.

Luša Zakšek, 2.a

Pravljični kviz ob zaključku bralne značke za 2. triado

Letos smo za učence 2. triade ob zaključku bralne značke pripravili pravljični kviz. Vsak razred so zastopali trije učenci. Člani najboljše ekipe so prejeli knjižno nagrado (Male sive celice, Od Luka do Ane).

Zmagovalci pravljičnega kviza so:

4. a, ki so bili dvojni zmagovalci, saj je v njihovem razredu največ učencev prejelo priznanje za zvestobo lepi knjigi,
5. a in
6. a.

Knjižničarka Milena in učiteljice so na koncu kviza pridnim bralcem podelile še priznanja.

Vsem, ki ste pridno brali, iskreno čestitava, hkrati pa se za spodbudo k branju zahvaljujeva vsem mentoricam.

Ustvarjamo po Andersenovih pravljicah…

AJDA (po pravljici H. C. Andersena)

Kmet pripoveduje zgodbo o Ajdi, ki jo je slišal od vrabca, vrabec pa je to slišal od stare vrbe, ki je stala ob ajdovi njivi. Vrba je bila častitljiva, vendar stara, iz razpoke v deblu so ji rasle robidnice. Drevo je bilo nagnjeno in veje so visele skoraj čisto do tal. Okrog je bilo veliko njiv, na katerih je raslo žito, riž, oves in ječmen. Na eni njivi je rasla tudi ajda. Obnašala se je ošabno. Bila je prepričana, da je najlepša daleč naokrog.

Naenkrat je zagrmelo. Prišla je nevihta. Vse poljske cvetlice so sklonile glave, ko je preko njih divjal vihar. Samo ajda se je ponosno košatila. Vsi so ji ves čas govorili, naj se skloni in zaščiti svoje liste. Stara vrba ji je rekla, da naj ne gleda v blisk, ker jo lahko poškoduje. V svoji ošabnosti in ponosu je ajda storila prav to. Ko je nevihta minila, so vse poljske cvetlice in žito stale osvežene od dežja. Ajda pa je bila ožgana od strele kot črno oglje.

Z zelenih listov stare vrbe so padale velike kaplje dežja in izgledalo je, kot če bi drevo jokalo. Prileteli so vrabci in jo vprašali, zakaj joka. In vrba jim je povedala zgodbo o ajdi, njeni ošabnosti in kazni, ki doleti vsakogar, ki je tak.

Gaj Kos, 3. a

LETEČI KOVČEK (po pravljici H. C. Andersena)

Zgodba govori o bogatem trgovcu, ki bi si lahko pot tlakoval s srebrnimi kovanci. Vendar tega ni storil. Bil je zelo pameten, dokler ni umrl. Ves denar je dobil njegov sin. Vendar sin je ta denar hitro zapravil. S tem je izgubil tudi vse prijatelje. Razen enega, ki je bil dobrodušen in mu je podaril kovček. Ta kovček je bil poseben, saj je s pritiskom na gumb poletel.

Mož je sedel v kovček in poletel v turško deželo. Oblečen je bil le v haljo in copate. Pristal je v gozdu, tam je srečal mater z otrokom. Vprašal jo je, kdo živi v tistem gradu visoko na gori. Tam živi kraljeva hči, mu je odgovorila gospa in prerokovali so, da bo ta princesa zelo nesrečna. Mož je sedel v kovček in poletel h gradu. Odprl je okno in zlezel k princesi. Princesa je bila zelo lepa. Ko ga je zagledala, se je zelo ustrašila. Mož se ji je predstavil, da je turški bog, ki se je po zraku spustil k njej. Bil ji je zelo všeč. Govoril ji je lepe zgodbe, jo zasnubil in ona je privolila. Povabila ga je na obisk naslednjo soboto, ko bosta prišla tudi kralj in kraljica. Ko sta se ločila, mu je dala sabljo z zlatniki. Za ta denar si je kupil novo haljo.

Prišla je sobota in zbrali so se na gradu. Mož jim je govoril lepo zgodbo o vžigalicah. Zgodba je bila na dvorcu vsem všeč. Kralj je organiziral svatbo in razsvetlili so dvor. Vse mesto je bilo veselo, da bo princesa dobila za moža samega turškega boga. Tudi mož je odšel v mesto po nova oblačila. Ko je prišel nazaj v gozd po kovček, je od kovčka ostal le pepel. Kovček je zgorel zaradi ognjemeta, ki so ga pripravili na dvorcu. Zdaj trgovčev sin ni mogel zleteti gor na grad k svoji nevesti.

Princesa ga čaka še danes, on pa potuje po svetu in ljudem pripoveduje različne zgodbe. Vendar niso več tako vesele kot tista o vžigalicah.

Tejo Terplan, 3. a

April – mesec knjige na naši šoli

April – mesec knjige na naši šoli

2. april – mednarodni dan knjig za otroke in mladino

23. april – svetovni dan knjige in avtorskih pravic

Kaj bomo počeli v tem mesecu?

Brali bomo pravljice Hansa Christiana Andersena pri pouku in v času podaljšanega bivanja in se o prebranem pogovarjali, pravljice ilustrirali in dramatizirali.
V prvi triadi bomo ob razstavi del H. C. Andersena pripravili pravljične ure iz Andersenovih pravljic.
Po končanih urah bomo risali najljubšega pravljičnega junaka, literarno ustvarjali …
V drugi triadi si bomo ogledali razstavo Andersenovih pravljic, prebirali njegove pravljice in se po teh dejavnostih s kvizom preizkusili v poznavanju pravljic H. C. Andersena (pa tudi pravljic drugih avtorjev in ljudskih).
Izvedli bomo 15 minut branja po razredih, kjer bodo učenci brali svojim vrstnikom.
22. aprila se bomo pridružili akciji Podarimo knjigo. Učenci bodo lahko svojo knjigo podarili drugemu. Na ogled bomo postavili tudi že nekoliko starejše knjige iz šolske knjižnice, ki jih bomo podarili tistim, ki jih bodo želeli.

2. april – mednarodni dan knjig za otroke

2. april je mednarodni dan knjige za otroke, ki ga je Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) proglasila leta 1967. Za mednarodni dan knjige za otroke, ki ga od njegove ustanovitve praznujemo tudi na Slovenskem, je IBBY proglasila rojstni dan pravljičarja Hansa Christiana Andersena, ki je napisal okoli 160 pravljic, te pa so prevedene v kakšnih 100 jezikov.

Na mednarodni dan knjig za otroke po vsem svetu prirejajo branja, podeljujejo nagrade, odpirajo razstave in razmišljajo, kako obdržati bralno kulturo med mladimi.

Mednarodni dan knjige za otroke vedno spremljata tudi poslanica in plakat, ki ju prispeva katera od članic mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY. Letos ju je prispevala Brazilska sekcija IBBY. Poslanica je delo ene izmed najvplivnejših brazilskih pisateljic sodobne književnosti za otroke Luciane Sandroni.

Letošnji plakat pa je ustvaril ilustrator Ziraldo.

Od slovenskih pisateljev sta bila avtorja mednarodne poslanice leta 1968 France Bevk in leta 1970 pisateljica Ela Peroci, v samostojni Sloveniji pa leta 1997 pesnik Boris A.Novak, katerega poslanico je ilustriral Matjaž Schmidt.

Ob obletnici rojstva Hansa Christiana Andersena in v počastitev mednarodnega dneva knjig za otroke bomo v šolski knjižnici pripravili razstavo del H. C. Andersena in pravljične urice z njegovimi junaki.

Poslanica

Nekoč je …

Nekoč je živela … Princesa? Ne.

Nekoč je bila knjižnica. In nekoč je bila tudi deklica z imenom Luisa, ki je šla prvič v knjižnico. Hodila je zelo počasi, ker je vlekla za sabo veliko torbo na koleščkih. Očarano si je ogledovala notranjost knjižnice: police, same police, police, polne knjig. Mize, stoli, pisane blazine, risbe in plakati po stenah.

»Prinesla sem fotografijo,« je plaho rekla knjižničarki.

»Odlično, Luisa! Izdelala ti bom člansko izkaznico. Ti pa si medtem izberi knjigo. Lahko si izbereš eno, ki jo boš odnesla domov. Prav?«

»Samo eno?« je razočarano vprašala Luisa.

V tistem je zazvonil telefon in knjižničarka je Luiso prepustila težki nalogi izbiranja ene same knjige izmed tisočerih knjig v knjižnici. Deklica je potegnila za seboj torbo in dolgo, dolgo iskala, dokler ni našla svoje najljubše knjige: Sneguljčico! Knjiga je imela trde platnice in čudovite ilustracije. Vzela jo je v roke in spet povlekla torbo. Že je hotela oditi, ko jo je nekdo potrepljal po rami. Deklica se je obrnila in od presenečenja skoraj padla vznak. To ni bil nihče drugi kot Obuti maček s svojo knjigo v rokah, bolje rečeno, v tacah!

»Dober dan. Kako gre, gospa?« se je pošalil maček in se priklonil. »Luisa, še nisi naveličana teh zgodb o princesah? Zakaj si ne bi raje izposodila moje knjige Obuti maček, ki je veliko bolj zabavna?«

Luisa je ostrmela od začudenja. S široko odprtimi očmi sploh ni vedela, kaj naj reče.

»Kaj je? Ti je muca snedla jezik?« se je pošalil.

»Si ti res Obuti maček?«

»Seveda sem. Iz mesa in krvi! Vzemi me s seboj domov, pa boš izvedela mojo zgodbo in zgodbo markiza Carabasa.«

Luisa je od osuplosti samo prikimala.

Obuti maček se je s čarovno kretnjo vrnil v knjigo. Ko je Luisa že hotela oditi, jo je spet nekdo potrepljal po rami. To je bila ona: ‘bela kot sneg, rdeča kot kri in črnolasa kot ebenovina’. Uganete, kdo?

»Sneguljčica?!« je rekla Luisa čisto zamaknjena.

»Še mene vzemi domov, Luisa. Ta izdaja,« je rekla in pokazala na svojo knjigo, »je zvesta priredba pravljice bratov Grimm.«

Luisa je že hotela ponovno zamenjati knjigo, ko se je nataknjeno oglasil Obuti maček.

»Sneguljčica, ne vidiš, da se je Luisa že odločila? Raje se vrni k svojim šestim palčkom!«

»K sedmim! Sploh pa se še ni odločila!« je rdeča od jeze vzkliknila Sneguljčica.

Oba sta se zazrla v Luiso in čakala, kaj bo rekla.

»Res ne vem, katero naj vzamem. Najraje bi vzela vse …«

In prav v tistem hipu se je zgodilo nekaj neverjetnega: iz knjig so stopile vse pravljične osebe: Pepelka, Rdeča kapica, Trnuljčica, Motovilka. Cela druščina pravih princes.

»Luisa, vzemi me domov!« so jo vse rotile.

»Samo posteljo potrebujem, da se bom malo naspala,« je zazehala Trnuljčica.

»Samo sto let, nič več,« je posmehljivo prhnil Obuti maček.

»Lahko ti pospravljam po hiši, zvečer pa grem na zabavo na grad …« je rekla Pepelka.

»S kraljevičem!« so vsi zavpili.

»V košarici imam potico in vino. Bi kdo pokusil?« je ponudila Rdeča kapica.

Kmalu zatem so se jim pridružili novi pravljični liki: Grdi raček, Deklica z vžigalicami, Kositrni vojak in Plesalka.

»Luisa, gremo lahko s teboj? Mi smo Andersenovi liki,« je prosil Grdi raček, ki sploh ni bil tako grd.

»Je pri tebi doma toplo?« jo je vprašala Deklica z vžigalicami.

»Hm, če imaš peč, bova midva raje ostala tukaj …« sta pripomnila Kositrni vojak in Plesalka.

Tedaj se je na vsem lepem prikazal ogromen kosmat volk z ostrimi čekani in se postavil pred druščino.

»Hudobni volk!!!« so zavpili.

»Volk, zakaj imaš tako velika usta?« je iz navade vzkliknila Rdeča kapica.

»Jaz vas bom branil!« je junaško rekel vojaček.

V tistem je volk že odprl svoj velikanski gobec in … Jih vse požrl? Ne! Samo zazehal je, ker je bil zelo zaspan, nato pa je miroljubno rekel:

»Pomirite se, druščina. Rad bi vam nekaj predlagal. Luisa naj si izposodi knjigo o Sneguljčici, mi pa bomo zlezli v njeno torbo. Dovolj velika bo za nas.«

Volkov predlog se je vsem zdel odličen.

»Prosim, Luisa!« je rekla Deklica z vžigalicami, drgetajoč od mraza.

»No, prav!« je rekla in odprla torbo.

Pravljični liki so se postavili v vrsto in poskakali vanjo.

»Najprej princese!« je zavpila Pepelka.

V zadnjem trenutku so se prikazali še liki iz brazilskih pravljic: Saci, Caipora, zelo zgovorna punčka iz cunj, zelo neumni deček, deklica z rumeno torbico, še ena deklica s prababičino sliko, prilepljeno na obleko, mali gospodovalni kraljevič. Vsi so zlezli noter.

Torba še nikoli ni bila težja. Presneto težki liki so to! Luisa je vzela v roke knjigo o Sneguljčici in knjižničarka je zabeležila izposojo.

Kmalu je Luisa vsa vesela stopila v domačo hišo. Mama ji je od znotraj zaklicala:

»Si že doma, ljubica?«

»Vsi smo doma!«

Prevod v angleščino – Linda McGill,

prevod v slovenščino – Tina Mahkota.

Povezava

KNJIŽNE NOVOSTI V STROKOVNI KNJIŽNICI